 |
 |
|
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
 Objavljeno: 03 Jun 2010 12:35 |
 |
|
Pat, zelo vredu, da spet vidiš lučko na koncu tunela. Ne dvomim, da boš tokrat splezala ven.
Zmotilo me je pa tisto, pridem se pohvalit, če bo uspelo, če ne, se skrijem. Ne vem, če si razumela, ampak tukaj je zadeva obratna, pri nas je narobe svet. Seveda se pridi pohvalit, a še bolj pomembno je, da prideš, če ne uspe. Me vse imamo tukaj kotiček ravno za protiutež temu, kar si opisala. Da nam ni treba biti vedno fit, lepa, dobre volje, vedno pozitivna, vedno vzgled. Da začutimo sprejetost tudi, ko nismo takšne. In še najbolj takrat, ko nismo takšne, ko smo svoje in bi se najraje skrile. Večini ljudi obupno manjka prav to. Jaz sem prav tukaj nekaj let živela virtualno življenje in pazljivo preizkušala sprejetost, preden sem si upala zaživeti odkrito.
Vztrajaj. Povej, kaj si jedla, kaj si delala. Na prvo žogo naše počutje določata hrana in delo. Tukaj nam ni nič odveč in nič se nam ne zdi preveč malenkostno. Če se zdi pomembno tebi, potem JE pomembno. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 06 Jul 2010 13:03 |
|
|
No pa da se še jaz pridružim sotrpinkam. že nekaj časa prebiram vaš forum pa sem se vseeno odločila da tudi jaz zapišem kaj, pa da mi mogoče kdo kako pomaga, me skuša motivirati. prebrala sem vse vaše zgodbe in se v večini zgodb popolnoma najdem. namreč tudi sama trpim za motnjami hranjenja. najprej se mi je pred 4 leti zgodila anoreksija- huda anoreksija bi lahko rekli- izgubila sem skoraj 15 kg od normalne teže. a sem se nekako uspela izvleči iz tega, vendar pa še na žalost danes čutim posledice tega dejanja- menstruacije so neredne in jih imam lahko samo s pomočjo tabletk, s katerimi si uravnavam cikel, tudi pritisk je nizek, včasih težko diham, lasje mi izpadajo pa tudi slabokrvnost me daje. no in sem nekaj časa živela normalno, lepo jedla kot vsi ostali se zredila na normalno težo, ampak meni seveda ni bilo to všeč. pred enim letom sem ponovno zbolela za anoreksijo, ali pa bolje rečeno za pretirano športanje ali kot nekateri navajajo exsercise anorexia. da telovadila sem praktično 7 dni na teden, dvakrat na dan, prava vadba je bila že ob 4.00 uri zjutraj, vsaj 30 min teka, orbitreka ali česa podobnega. ko sem prišla iz šole ali sem najprej imela kosilo in potem odšla za 1,5h na trening ali pa sem najprej trenirala in potem jedla. vendar pa sem količino vadbe stopnjevala, hrano pa zmanjševala. in sledila je seveda huda slabokrvnost, neprestani mraz, bleda koža, dehidracija, huda izčrpanost in utrujenost. dolgo časa sem potrebovala da sem si sploh priznala da imam res težave, vendar pa sem vedela kako se jih lahko rešim, saj sem že enkrat bila v podobnem stanju. no in ko sem si končno priznala da imam težave je bilo skoraj že prepozno, starši so me odpeljali k zdravniku, profesorji k socialni delavki oz psihologinji, vendar meni to ni nič koristilo, kvečjemu me je še vse bolj prizadelo. vendar sem si priznala, težave imam, rešiti se jih želim. dolgo časa sem spet potrebovala da sem sploh kaj dodala moji teži, ker se enostavno nisem mogla zrediti. jedla sem večrat na dan, tudi po 7 krat in kmalu se je začelo poznati. tudi jaz sem postala srečnejša in bolj vesela.
vendar na žalost moje težave ni konec. danes sem spet v enem začaranem krogu- kompluzivno prenajedanje, čustvena jedka, ali pa sem samo jedka, ker mi je dolgčas, ker pogrešam ljudi, ker sem osamljena. da, imam težave, priznam. velikokrat ko sem sama doma, kar naprej hodim v hladilnik in hrustam, ni važno kaj je,samo da jem. jem vse povprek, a najraje sladko hrano. z njo zadušim čustva, vendar za kratek čas. in ne znam si pomagati, enostavno si vsaki dan rečem to pa je res zadnjič, ne bom več, a naslednji dan ista pesem. zajtrk je normalen, zdrav, malica pa udari- takrat jem vse kar mi pride pod roke, niti hrane ne okušam, ne uživam v njej, samo da je nekaj močnega, da lahko zadušim osamljenost, dolgčas in strah. in ta doza se iz dneva v dan povečuje.
lepo vas prosim povejte mi kako naj se rešim, kako naj se zamotim, kako je vam uspelo, se vam še vedno dogaja to?? res vas lepo naprošam za vsak nasvet, ker sem obupana. 
lep pozdrav |
|
|
|
| | | |
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 02.06. 2010, 07:49 |
| Prispevkov: 4 |
|
|
|
| Objavljeno: 07 Jul 2010 08:42 |
|
|
Srčno pozdravljene, sotrpinke.
Neli me je spodbudila, da se oglasim. Izgleda, kot da sem se res skrila, zaspala, umrla, .... ampak ni tako. Ogromno zadolžitev sem si nakopala, tako sem prebrodila "krizo" . Sem pa rabila kar dober mesec. Mogoče je dobro, da opišem moj način " trenutnega ozdravljenja ", mogoče ti bo , draga Neli, prišel prav -
lahko pa tudi komu drugemu. No, kot sem napisala v prejšnjih sporočilih, sem padla čisto na dno. Zastrupljena s "cukrom, bolna, žalostna,obupana...
Ko človek resnično ne more pasti globje kot je, takrat se mora vzeti v roke in se dvigniti. Dobro je, da se veliko pogovarjaš , seveda z osebami, do katerih
gojiš pozitivna čustva in čutiš, da so iskreni. Jaz sem se obrnila na ta forum , ker mi je bilo nekoliko lažje, ker so izkušnje podobne... Le na njih se učimo.
No - torej, da ne dolgovezim. V fazi zasvojenosti - kar to dejansko je in to zelo hudičeva , sem se odpravila na hidrokolonterapijo ( preblisk !!!). Terapevtka,
ki to izvaja, je čudovita oseba . Ker je bilo moje črevesje totalno zastrupljeno , mi je po opravljeni terapiji svetovala, naj se probam vsaj določen čas "pravilno" prehranjevati. Zanimivo je, da sploh ni bilo težko. Sladkor sem zamenjala za sadje, tudi suho - fige, datlje, rozine. Pojem veliko oreškov, ogromno zelenjave in svežega sadja, žit , stročnic. Svetovala mi je ,naj v prvi vrsti črtam sladkor, mleko in vse mlečne izdelke, ter belo moko. Čokolado sem zamenjala z vegansko pravo čokolado, katero kupiš v Sanolaborju. S začetka ni bog ve kaj , se je pa privadiš , tako ,da so mi sedaj vse ostale čudno presladke . Sladkor je pametno zamenjati z javorjevim sirupom, npr. v kavo, čaj, mogoče za kakšno sladico. Črtala sem tudi meso, že prej ga nisem oboževala, rib pojem veliko. Skratka - ljudje potrebujemo zelo malo hrane in zelo veliko tekočine - vodo, zeleni čaj ! Nič novega torej , že milijonkrat slišano.
Tudi jaz sem ogromno prebrala, toda potreben je preklik. Meni je pomagal ravno nasvet te terapevtke. Probat par dni, saj ni konec sveta. Če pa vztrajaš, potem se zgodi dobesedno čudež. Ko sčistiš vse te strupe iz telesa, potem gredo ven tudi " strupene" ali negativne misli... Ne moreš verjet. Jaz se danes po mesecu dni počutim fenomenalno. Sploh ne morem razumet , da se je to res dogajalo.Zakaj sem se ugonabljala in tonila vse nižje in nižje... In dovolila, da so
me besede drugih tako zelo bolele. S to prehrano sem močnejša in to je bistveno. Zanese me edino kakšen žur, kjer spijem kakšen jagerček, pa še to potem zalijem z ogromnimi količinami vode. In kaj je še važno - kg mi gredo počasi sami od sebe dol , postava se oblikuje drugače - bolj sem čvrsta - koža ni več utrujena in siva - človek dejansko začne žareti . Saj, to je trenutna situacija, v življenju je vse gor in dol , ampak dokler traja- traja. In sedaj traja. Toliko me
je strah jesti kot prej , pa ne zaradi kilogramov, ampak zaradi počutja, volje, moči,...
Draga Neli. Ti si , kot sem zasledila, še zelo mlada. Sedaj je čas, da poskrbiš zase, ker je še vse pred teboj. V življenju je presneto važno, kako se izživiš.
Čutim , da si v sebi dobra, nekako sem že dognala, da smo vsi "zasvojenci", če se lahko tako izrazim , drugače zelo čustveni in topli ljudje, v največji meri (hote ali nehote) odvisni od drugih . Kar nam manjka, kompenziramo . Čas je, da temu narediš konec. Da se postaviš zase. Če bi te imela priložnost spoznati, bi te objela in ti pomagala. Najprej pa moraš sama sebi, saj to dobro veš . Če potrebuješ karkoli , bom tukaj. Malo sem naložila, ampak resnično bi rada pomagala vsem, ki jih je doletela podobna usoda. Ker je življenje lahko tako zelo lepo, če ga seveda živiš!
Sedaj pa sem dolžna še iskreno zahvalo, tebi , Suzana , za vse vzpodbude. Ne, nisem se skrila, sem se utapljala v delu .Vedela pa sem, da bo prišel čas, da se ti zahvalim in kaj napišem . Iz srca upam, da si še kaj izpovemo, pomagamo, svetujemo. Četudi 1x mesečno.
Drage moje punce ( ali tudi fantje) , imejte se rade !!!
Pa - pa.
PAT |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 08 Jul 2010 08:25 |
|
|
Ej, še vedno sem v stiski s časom in tako bo še malo naprej, ampak vseeno bi rada povedala, kako sem vesela, da si se oglasila, Pat. Večkrat sem se spomnila nate in žalostno gledala v tvoj mail, ko ga je Neli privlekla ven. Toliko punc tukaj samo mimogrede trkne in svojo bolečino odnese naprej. Vsak izbira zase, to je pravica. Nas pa vsaka zgodba in izkušnja bogati. Ful sem vesela zate. Tole s hrano si dobro pogruntala. "S pravo hrano sem močnejša." Dragoceno spoznanje. In tisto s črtanjem sladkorja in moke vemo že iz Montignaca, kar nekaj tukaj nas je pa pritrdilo tudi črtanju mleka in mlečnih izdelkov. Tvoja terapevtka je dobro svetovala. Še bolj pa sem vesela za vse drugo v tvojem življenju - da si šla na kolonoskopijo (ni toliko važno, kaj je, temveč da si se odločila zase), da razmišljaš o svojem počutju, da gledaš in postavljaš naprej svoje občutke... Kar napiši še kaj!
In Neli, špeglaj se in se še oglasi. Kako se počutiš? Na koga se lahko obrneš? Bi poiskala koga in kakšno pomoč tudi zunaj? Povej prej, da ne nakladam v prazno. Močna punca si, da si si vse tole priznala in naredila, to definitivno zahteva pogum in voljo. Kljub temu človek ne zmore vsega sam. In ni potrebno. Ne gre in ni treba. Rekla si "... in v drugo sem vedela, kako si pomagati pri anoreksiji". Kako si si pomagala, kaj si imela v mislih? |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 08 Jul 2010 10:38 |
|
|
živijo punce. se opravičujem ker sem kar poniknila in se nisem nič javila. ja malo me je sram ampak kot sem že rekla, priznam imam težave. najprej sem mislila, saj ni nič, malo si pač privoščim, ampak ko je to naraslo v nebrzdano hlastanje, kaj hlastanje, hrane včasih niti ne prežvečim, samo ga jo čutim v trbuhu. potem pa seveda slabost, slab občutek krivde, sramu, gnusa in sovraštva do sebe. in seveda jok. ja včasih mi kar klikne da bi potem to vse izbruhala. ampak mi nekako ni uspelo na srečo.
oh Pat tudi jaz sem vesela zate, čeprav te ne poznam. super da sedaj lahko uživaš ob hrani in da kot praviš si močnejša. tudi jaz bi rada bila spet taka kot sem bila. nekdaj sem bila izredno motivirana in res sem se lahko odpovedala čemur koli. pred časom sem spet začela nazaj jesti čokolado, ravno zaradi mnenja drugih ko sem bolehala za anoreksijo in se je bilo treba zrediti, da naj bi se samo s tako hrano uspelo zrdeiti. velikokrat sem jokala da to ni res, da jaz lahko težo pridobim tudi na drugi način, ampak ja seveda pritisk množice je spet bil močnejši od mojega razuma. in ja pred tem čokolade skoraj 4 leta nisem niti povohala, enostavno je bila v hladilniku pa je nisem jedla. mi ni dišala. saj tudi zdaj mi niti ne diši, ampak ker imam jaz v glavi vcepljeno neko čudno misel, češ pojej nekaj močnega, samo to te bo pozdravilo in rezultat je tu. ne pravim da sem pač debela, imam normalno postavo, ampak v svoji koži se ne počutim dobro. ne to ni to,kar bi jaz rada. želim si shujšati vsaj za 5-8 kg. vem sliši se veliko, ampak pri tisti teži sem se počutila naravnost več kot odlično. sedaj pa le opazujem kako se mi počasi kg nabirajo na noge, tudi celulit je tu. in kaj jaz naredim? nič, samo gledam in se žrem, pa ne samo sebe tudi hrano. no ja moram pa rečti da se gibljem. ponovno. kot sem že omenila sem od nekdaj veljala za zelo motivirano, res kar sem si zadala sem tudi naredila. in sem veliko vadila. še preveč. pred časom sem se malo zapustila in takrat so se težave začele. sedaj pa se kar ne morem pripraviti do tega da bi to opustila. ne zmorem, neven zakaj je tako težko? kako ste ve naredile prvi korak? kako se vam je posvetilo, hej saj se vendar ubijaš s tem? enostavno ne zmorem, včasih se mi zdi da kar nimam moči ali pa se mi niti ne ljubi. ampak seveda bi se rada rešila te bolezni, ker je huda, in tisti ki še v tem ni bil ne zna kako je to.
no ja mami sem nekaj govorila, da pač nisem zadovoljna sama s sabo, da bi rada shujšala, ampak ona se boji, da bom spet zapadla nazaj v anoreksijo, kar pa niti sama ne garantiran da ne bom. in ja zelo močno si želim, da bi se ji zaupala, da bi ji povedala vse kar me teži, ker mi je že takrat pomagala pri anoreksiji, zelo pomagala. ampak sedaj me je enostavno strah, sram pred njo, ker samo žrem in se ne znam brzdati. in ja ko sem v družbi mi uspe, da jem normalno, še več, niti mi ne diši toliko čokolada in vsa druga hrana. pač družba in to je to. sedaj bom šla na morje. malce me je sram telesa, ker ni tako kot si ga želim. najbolj me motijo noge in celulit in sem kar malo žalostna ko se spomnim drugih deklet kako so lepe.
zanima me tudi, če bi bilo bolje da grem tudi do kakšnega zdravnika, specialsta?? žeko sem bolehala za anoreksijo mi je zdravnik predlagal da grem do specialista, ampak sem zavrnila. sedaj pa bi bilo mogoče kar fajn da se z nekom pogovorim, ker bi rada spremenila tudi svoj način življenja, prehranjevanja. mogoče pa mi lahko katara/kateri od vas napiše kako ste začeli sami in kako se prehranjujete sedaj? lepo bi vas prosila za nasvete, ker mi res veliko pomeni, če me nekdo razume in mi pomaga. pa lep pozdravček |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 08 Jul 2010 10:44 |
|
|
in ja suzana, mogoče bi pa res poiskala pomoč. kje jo lahko najdem?? ne vem, mogoče pa samo potrebujem osebo kateri bi lahko vse to povedala. takrat kot si me citrila, sem si pomagala z družino. ni šlo prej nikamor kot pa ko sem si priznala, tako ne gre več naprej. družina mi je stala ob strani, najbolj pa mami, ker sva pač obe ženski in veva oz razumeva druga drugo. tudi oče mi je zelo pomagal, čeprav je pač z očeti malo drugače, pa tudi brat me je bodril in me spodbujal, da taka pa res ne morem biti, da fanjte ne gledajo okostnjakov. in ja mami sem povedala vse, poleg tega pa je že vedela kako in kaj treba. nekako smo imeli že izkušnje že od prvič ko sem se zdravila. sedaj pa enostavno ne upam, bojim se in me je sram. pa ne vem koga? enostavno imam preveč strahov, včasih se bojim celo dvignit telefon ko me prijateljica kliče, ali pa enostavno se bojim iti ven tečt,ker se bojim odziva ljudi. in mislim, da me ravno ti strahovi delajo tako šibko in potem grem in se najem da se počutim bolj močna? res imam strahove,mogoče zvenim precej čudna, ampak pač taka sem. raje sem doma na varnem, kot pa da bi šla med ljudi. saj ne da ne bi nikoli šla, ampak enostavno včasih kar ob vikendih ostajam doma, medtem ko se drugi zabavajo. in ja stara sem 18 let. samo za informacije  papa |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 08 Jul 2010 11:38 |
|
|
Neli, ful me veseli, da je to družina. In mami. To je definitivno najbolj dragoceno, kar imaš.  Saj veš, kaj ti bom rekla. Spet je mami na vrsti.
Glej, jaz sem mama, sin je približno tvojih let. Verjemi, da je vse, kar bi si želela od njega v takem trenutku, da bi prišel in povedal. Kakšen sram, dej no. Tvoja mama zagotovo nima teh občutkov. Predstavljaj si, kako bi bila šele prizadeta, če ti zbluziš, se res nekaj zgodi, potem pa za nazaj rečeš: veš, mami, me je bilo sram in sem se bala, da ti bo odveč/sem te razočarala, ko se je spet ponovilo, pa ti nisem povedala...
Stvar se ne ponavlja zato, ker si ti grda, šibka, kriva ipd. Ponavlja se zato, ker ni prepoznan pravi vzrok in ni odpravljen. Ta moment na forumu poteka debata tudi od mikrosporije, piše Marika (pod Domača zdravila in drugi nasveti). Tam je v odgovoru lepo napisano: dokler ni labotorijsko potrjeno, da ni več bolezenskih klic, mikrosporija ni ozdravljena ne glede na (ne)simptome. Zakaj bi bilo pri motnjah hranjenja (in vseh drugih psihičnih motnjah) kaj drugače? Le bolj je prežeto s predsodki in težje je videti. Prav zato bom rekla, da je družina in mami krasna opora, a očitno pri tebi ni dovolj. Pri tem spet niste krivi ne ti ne mami ne oče ne vsi drugi. Ne moremo imeti vsi znanja za vse. Tudi za mikrosporijo gremo k dermatologu. Za družino je dovolj, da te imajo radi in te sprejemajo - in to očitno te, hvalabogu. Poiščite pomoč naprej pri iskanju pravega vzroka. Potem bodo tudi vsi nasveti glede prehrane odveč.  To so kot pazljivi nasveti, kako previjati rano. Treba je pozdraviti rano, da se koža lepo zaceli, potem je pa čisto vseeno, kako imaš povito in ali sploh je povito.
Predpostavljam, da bo že tvoja mami imela kakšno konkretno idejo, kako se tega lotiti v vašem kraju. Omenila si zdravnika. To je ena pot. Dobro je sicer malo poznati vnaprej, povprašati. Spet delo za starše, običajno imajo več stikov in vez med odraslimi. Pri psihologih ipd. v rednem zdravstvu lahko naletiš na svašta (beri pri Marikini mikrosporiji!), četudi nočem vseh metati v isti koš.
Jaz imam dobre izkušnje z družinskimi terapevtskimi centri. So privat in izven zdravstva, to pomeni tudi brez kartotek. Cene so odvisne od kraja do kraja, vsaj pri nas so zmerne. Kar se mene tiče, toplo priporočam. Imajo zavode po vsej Sloveniji, lahko izbereš najbližjega (se mi celo zdi, da niso vsi našteti, recimo ne vidim tistega na Sveti gori). http://franciskani.rkc.si/fdi/povezave.htm
Če te moti asociacija na Cerkev, zagotavljajo, da nimajo povezave. Po mojih izkušnjah res ne. http://med.over.net/forum5/read.php?48,6167100 V nekem drugem postu tukaj so tudi našteti linki.
Forum je sicer iz spolnih zlorab, tole sem najhitreje našla, ampak se ukvarjajo z vsem, tudi z motnjami prehranjevanja. Individualno in v skupinah. Tudi z vzgojnim, zakonskim svetovanjem, imajo šolo za starše ipd. Z mami poglejta, pogovorite se. Lahko hodiš sama, lahko skupaj z mami, lahko malo eno, malo drugo. Tukaj dobro vedo, da je za učinkovito zdravljenje potrebno zajeti vse, ne samo enega. Hm, še enkrat poglej pri mikrosporiji, madonca, je to vzporednic.
Aja, pa še nekaj. Ko sem enkrat težila za takoj termin za zobozdravnika za otroka, mi je sestra mirno in prijazno odgovorila: tole ni nastalo v enem dnevu, zato mi sedaj ne zahtevajte takoj. Tudi tvoje/naše težave niso nastale v enem mesecu, zato tudi rešitve ne bo ne v enem, ne v dveh mesecih. Videla si že, da se ponavlja. Traja. Tebi se sedaj leto ali dve zdi zelo dolga doba, to je 1/18 tvojega življenja. In vseeno ni gripa, ki se dokončno pozdravi. Nekatere stvari se bodo še dolgo vračale, na nekatere stvari boš morala ostati dolgo pozorna. Nekateri imajo sladkorno, drugi astmo ali alergijo, tretji motnjo prehranjevanja, vsi pa lahko veselo in zdravo in dolgo živimo, mar ne?
In še en hiter (vendar univerzalen) nasvet za prehrano. Prvič, brez sladkorja. Potem dolgo nič. Potem drugič, čim manj bele moke. Kot je lepo povedala Pat.
Zrak, gibanje, sonce, narava, družba, smeh... vse to so tvoji zavezniki.
... in bodo še druge kaj povedale.  |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 09 Jul 2010 11:33 |
|
|
hja Suzana dobro vem, da je spet mami na vrsti, ampak vseeno me je nečesa strah ali pa sram. :/ mogoče pa je vse samo v moji glavi. veš včasih se prenajdeam kar čist brez veze. sploh ne čutim potrebe ali želje po čokoladi, sem polna vsega ampak ne znam, kot da je to neka rutina ki jo moram izvajati. no ja, sem se odločila, da pa se sedaj moram res pobrati in nadaljevati pot. vem da mi bo težko in upam da mi bo uspelo. mora mi. kot si rekla,bom najprej poizkušala počasi, črtala sladkorje in bom videla kako bo. enkrat sem se že lotila tega in res mi je po določenem času sploh ta želja in namišljena potreba po čokoladi odšla. saj pa je veliko boljših in bolj zdravih jedi.
bi pa res rada dognala in razrešila to stvar enkrat za vselej. da se mi ne bo spet ponavljala in ponavljala. tega res nočem. in kako naivna sem bila, ko sem mislila da sem premagala to bolezen. ah kje pa še zdaleč ne. po mojem bo to vedno ostalo v meni, ker se ne morem znebiti teh občutkov. in ko samo pomislim oz slišim besedo dieta me kar stisne pri srcu, ker vem, da jaz zelo resno vzamem stvar in stvar še bolj omejim kot pa lahko. vem da moram najprej zaceliti rano, da bo koža lepa ampak kako? k strokovnjaku bi mogoče šla,ampak me je strah in sram, poleg tega me lahko samo še bolj zmede. tak da res ne vem kaj naj naredim. bom poskusila najprej s pogovorom z mami, ko bom le pripravlejna na to, ker se mi zdi da še vedno nisem. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 14 Jul 2010 12:02 |
|
|
| Neli je napisal/a: |
| ...veš včasih se prenajdeam kar čist brez veze. sploh ne čutim potrebe ali želje po čokoladi, sem polna vsega ampak ne znam, kot da je to neka rutina ki jo moram izvajati. |
Vsi se prenajedamo "kar čist brez veze". Sploh ni povezano s hrano, temveč z občutki.
| Neli je napisal/a: |
| ...bi pa res rada dognala in razrešila to stvar enkrat za vselej. da se mi ne bo spet ponavljala in ponavljala. tega res nočem. in kako naivna sem bila, ko sem mislila da sem premagala to bolezen. ah kje pa še zdaleč ne. po mojem bo to vedno ostalo v meni, ker se ne morem znebiti teh občutkov. |
To je bistvo. Gre za občutke, ki jih je treba najprej prepoznati - potem ovrednotiti, postaviti na svoje mesto - in če je vse po sreči, nazadnje lepo mirno ostanejo tam in ne delajo več zgage. Seveda pa za vedno ostanejo v nas, preteklosti se ne spreminja, temveč sprejema. Menda enako nuca. Sem ti rekla zadnjič, eni imajo astmo, drugi sladkorno, mi pa imamo eno odvisnost, privezano za verigo na kol v kleti svoje podzavesti. Večinoma je mirna in pridna, vsake toliko pa le zarjove in je potrebna enega krepkega treska po glavi.
| Neli je napisal/a: |
| ... k strokovnjaku bi mogoče šla,ampak me je strah in sram, poleg tega me lahko samo še bolj zmede. tak da res ne vem kaj naj naredim. bom poskusila najprej s pogovorom z mami, ko bom le pripravlejna na to, ker se mi zdi da še vedno nisem. |
Normalno je, da te je strah in sram. K sreči to tam vedo in pomagajo čez. Tudi ginekolog pri prvem pregledu ve, da te je strah in sram. Ne razumem dobro, kako te lahko še bolj zmede. Itak si zmedena, ali ne? Ali si lahko še bolj? Zase približno veš, na kaj deluješ in kaj te poganja. Meni je važno, da imam veliko informacij (tudi iz strokovne terapije), šele tako se počutim manj zmedena. (Ne zamenjuj tega z vsakodnevnimi občutki, včasih grem domov zmedena in slepa bolj kot kura, a to je trenutno.) Če te poganjajo občutki, bo mogoče sprejemanje s strani družine dovolj, ne vem. Lahko rečem le splošno trditev, da včasih samo ljubezen preprosto ni dovolj, poleg je potrebno neko specifično znanje. Tudi pljučnice ne ozdravi samo ljubezen. Hm, včasih pa tudi, kdo bi vedel?
Držim pesti zate in vem, da si že samo s temi vprašanji na dobri poti. Naučili so me, da ni stvar v pravih odgovorih, temveč v pravih vprašanjih. Zdaj so počitnice, verjetno si že kje na morju, naokoli? Drug ritem, drugi občutki. Včasih je to bolje.
Kaj pa naša Pat? Tudi zate je čas počitnic (verjetno otrok), dopusta... Enako - včasih je to bolje. Včasih pa je čas soočenj? |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 14 Jul 2010 16:04 |
|
|
ah kako sem se nasmejala tistemu odstavku ko si opisovala našo odvisnost: "Sem ti rekla zadnjič, eni imajo astmo, drugi sladkorno, mi pa imamo eno odvisnost, privezano za verigo na kol v kleti svoje podzavesti. Večinoma je mirna in pridna, vsake toliko pa le zarjove in je potrebna enega krepkega treska po glavi." res je tako, večinoma je pridna, ali pa se vsaj trudi biti pridna, ampak ko zarjove, kar rjove grdo in močno. no ja se trudim in zadržujem. počasi mi uspeva in kot pravim, raje grem počasi in sigurno, kot pa prehitro in se nekam zaletavam.
res bi rada dognala čist do konca, kako me lahko tako to bije in mi spodbija samozavest, da preprosto ne živim normalno in ne mislim toliko na hrano. moram povedati da sem zadnje čase kar pridna. se ne da zlahka in če me popade ta "lakota" si govorim: "ne nisi lačna, jedla si malo prej, sedaj pa nisi več lačna, ne pusti se hudičku v tvoji glavi, ki kontroilra tvoje možgane in jim daje neke čudne napotke" in mi kar uspeva. počasi kot pravim bo, ampak vseeno pa je boljše da dokončno odkirejem tisti pravi vzrok.
po mojem vem kje tiči ta vzrok: bojim se da ne bi ustrezala sliki in vzorcu okolice, da me ne bi sprejeli tako kot sem, da bi bila sama in osamljena (ali pa da sem sama in osamljena), da sem pač sramežljiva in nesamozavestna in me vsaka mala pikica prizadane. in na tem počasi delam, pa tudi na mojih "strahovih" delam.počasi jih odpravljam, enega za drugim. nočem vseh naenkrat, niti mi ne bi uspelo, bi bilo preveč zame.
glede strokovnjaka pa še ne vem, moram se odločiti in pogovoriti še s starši. mogoče malo rabim čas, pa bom potem res zbrala pogum in šla do njega. vsaj toliko da mi da neke napotke kako in kam.
ja res je počitnice so tukaj, in ja ta petek odpotujem na morje. upam, da me ne bo sram obleči kakšno krilce, pa kratke hlačke. tudi to je eden strah, ampak kot se rekla, počasi jih odpravljam. res ne vem, zakaj si življenje delam tako zapleteno in neznosno, ko pa bi lahko uživala v vsakem trenutku mladosti;)
punce res vam hvala da mi svetujete, vsak vaš odgovor mi pride prav. res ste zalte:*
uživajte v tem vročem poletju;) |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 02.06. 2006, 15:09 |
| Prispevkov: 5454 |
| Kraj: Brežice |
|
|
| Objavljeno: 18 Jul 2010 17:41 |
|
|
Neli upam, da uživaš na morju, da si premagala svoje strahove in se brez skrbi sprehajaš v kratkih krilcih in hlačah.
Spremljala sem vaju s Suzano in mirno sedela za računalnikom in brala brez besed, ker vem, da ima Suzana vse odgovore in ker se popolnoma strinjam z njo, da moraš k strokovnjaku. Podpora družine je obvezna, vendar je potrebno odstraniti vzrok. Le tega ti bo pomagal strokovnjak. Ne čakaj, ne izgubljaj sončne dni svojega mladega življenja, ne dovoli, da živiš v megli, v osami in v izgubljanju.... poišči pomoč in najdi izhod.
Tu smo, mislimo nate in ti želimo čimprejšnje ozdravljenje.
Rada te imam in v mislih sem s teboj. |
|
_________________
Bože daj mi mir da podnesem
ono što ne mogu promjeniti,
hrabrost da promjenim ono što promjeniti mogu
i mudrost da ovo dvoje razlikujem.
 |
|
    |
|
|
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 02.06. 2010, 07:49 |
| Prispevkov: 4 |
|
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2010 08:51 |
|
|
Hojla, bejbke! Tudi vaša Pat vas spremlja vseskoz - vendar je s časom na psu ( kdo pa ni)... Dopusta še ni , šele v avgustu, zato pa se sedaj ženem za žive in mrtve. Tudi delo je ena od oblik zasvojenosti, mar ne ?! Če takole seštejem, jih mam cel kup. Ajme , meni!
Draga naša Neli - upam, da sedajle uživaš s polno paro - najbrž si že opazila, da se na dopustu ne splača sekirati zaradi tistih nekaj cm ali kg. Čisto brez veze.Prejšnji vikend sem šla po hčerko na Pag, ker je tam rajala s prijatelji. Tja sem se odpravila ( moj bog) v dolgih hlačah , da ja slučajno ne bi kaj pokazala, po dveh dneh sem se domov vračala v kiklici nad koleni. In je bilo čisto v redu. Vem, da je težko spremeniti te bedaste frustracije. Ampak, če se malo ozreš okrog sebe in malo vase , vidiš, da smo vse ženske v istem "šmornu" in da je vse skupaj TOTALNO BREZ VEZE. Počistiti moramo notranji balast , pa se bo tudi zunanji porihtal. Zato se tudi sama odpravljam k psihoterapevtki , ki mi jo je priporočila kolegica. Verjamem, da bom enkrat prerastla to "moro", kakor verjamem tudi vate, Neli , da boš zmagala. Samo ne čakaj. Jaz sem čakala predolgo.Vendar pri 42-ih še vedno ni prepozno... Meni velik vzgon pomenijo otroci ( enkrat pa bodo odleteli , najbrž), pa dobre človeške dušice, ki kar priletijo v tvoje življenje. In ga bogatijo. Tudi v tebi in v Suzani čutim tako "angelsko" dobroto. Zato vama iz srca želim zares vse dobro, tebi draga Neli pa spravo s samo seboj. Tiste "kole", na katere smo privezane , bomo pa zrušile ,kajne? Same s svojo močjo in z voljo močnih ljudi okrog nas.
Se " slišimo".
Rada vas imam!
Pat |
|
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 12 od 14
|
|
|
|
|
|
|
