 |
 |
|
 | KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE |  |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 15 Jun 2006 07:14 |
 |
|
Kaj to je (okvir je postavljen v splošnem opisu motenj hranjenja).
Meni je v oči padel članek na strani OVEREATERS ANONYMOUS - Slovenska skupnost (link je podan pod motje hranjenja)
ALI SEM KOMPULZIVNI JEDEC?
 Ali jeste, čeprav niste lačni?
Ali se prenajedate brez pravega razloga?
Imate po prenajedanju občutek krivde in slabe vesti?
Preveč časa in misli namenite hrani?
Se veselite in pričakujete trenutke, ko boste lahko jedli sami?
Ali te skrivne obroke načrtujete v naprej?
Ali pred drugimi vedno jeste v razumnih merah in to nadoknadite, ko ste sami?
Ali vaša teža vpliva na način vašega življenja?
Ste bili na dieti en teden (ali več), vendar niste dosegli svojega cilja?
Vam je pred kratkim kdo svetoval, da boste problem debelosti rešili tako, da boste uporabili malo več volje?
Ste še vedno prepričani, da lahko shujšate, ko boste to hoteli, čeprav realnost tega ne potrjuje?
Hrepenite po dodatni hrani med obroki, naj si bo to podnevi ali ponoči?
Jeste, da bi pobegnili pred skrbmi in težavami?
Ali ste bili kdaj zdravljeni zaradi odvisnosti od hrane oz. motenj hranjenja?
Ali vaše prehrambene navade vas ali koga drugega onesrečujejo?
Naši člani so na ta vprašanja najmanj trikrat odgovorili pritrdilno.
Tudi jaz sem na vprašanja odgovarjala, a o tem kaj več drugič. O mojem kompulzivnem prenajedanju sem že pisala na MON-u. |
|
|
|
| Marikino prenajedanje | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Jun 2006 16:09 |
|
|
Nekako mirna in sproščena sedim tule in pišem. Pa vendar nekje globoko v meni vre, ko poizkušam na plano izbezati vse tiste težke trenutke, ko nisem vedela ne kam ne kod.
Seveda govorim o mojih obdobjih prenajedanja.
Danes (takšna kot sem) sem popolnoma prepričana, da še zdaleč nisem ozdravljena. Trenutki prenajedanj so sicer zelo redki, pa vendar čutim, da nisem v svojem življenju še naredila tistega velikega "koraka", ki se imenuje nekako "totalna sprememba". Mogoče ga nekoč bom, ali pa tudi ne. Bolj kot to je važno dejstvo, da živim tako kot znam in zmorem in se pri tem trudim, učim, izpopolnjujem, berem.....in ne samo predajam.
Danes bi rada pisala zgolj o tem, kako se je to kazalo pri meni.
Ponavadi ni bilo potrebno kakega posebnega intenzivnega zunanjega dražljaja, da sem zapadala v ta obdobja. Sem že sama vedno našla kar sem potrebovala. Uffff...razlogov toliko, da bi človek kar težko izbiral med njimi, kateri je najbolj primeren v danem trenutku.
Meni je bilo vse "normalno in popolnoma razumljivo".
V takšnih obdobjih sem kot na trnjih čakala, da bodo vsi pozaspali. Hodila sem naokoli po prstih, tiho kot miška in prisluškovla njihovemu dihanju (so me že spregledali, je brnelo v moji glavi....). Ko sem bila prepričana, da so potonili v sanje pravičnega, sem potihoma pozaprla vrata (saj veste....vonjave se širijo in ljudje jih zaznavamo tudi v spanju), odprla okna in balkon v kuhiji in pekla in kuhala ....in seveda jedla.
Bili so trenutki, ko sem zavestno kuhala na zalogo (seveda za samo sebe in nekaj za druge kot kamuflažo). Tako se je naredilo, da sem imela lonce s jedmi shranjene v spalnici v omari, ker sem pač menila, da tja pa nihče ne bo gledal, kaj je skrito (ker hrana tam sploh nima kaj iskati). Mogoče marsikomu čudno, pa vendar tako resničo. Še danes vse skupaj vidim, kot bi se dogajalo včeraj.
se nadaljuje..... |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jun 2006 19:53 |
|
|
Najhuje je bilo v obdobju bolezni. Leta sem precej bolehala, bila v bolniškem staležu, se valjala po bolnicah. Kaj je bilo to takrat v meni? Ne vem.
Vsako bolezensko stanje sem preprosto čutila kot velik, ogromen napad na mene. Počutila sem se ogroženo. Vedno znova sem se spraševala o minljivosti življenja, tudi in predvsem mojega. Ni bilo, da bi se bala bolečine, umiranja in same smrti. Le nekako me je bilo po eni strani strah (imela sem že dva otroka) za prihodnost drugih in pa negotovosti v kateri sem živela. Diagnoze so kot po tekočem traku sledile druga drugi in vse bolj sem imela občutek, da mi vse skupaj uhaja iz rok, da je nekdo drug popolnoma prevzel nadzor nad mojim življenjem.
Izčrpana, telesno in duševno, sem bila zaradi vzgoje in miselnih vzorcev v katere sem bila ujeta prepričana, da bom z dobro in obilno prehrano spremenila na bolje marsikaj. Tudi moja podzavest je bila trdno prepričana o tem. Nikoli (pa čeprav sem ležala na intenzivni negi in priklopljena na vse živo) moje telo ni zavračalo hrane. Pravzaprav je hlastalo po njej. To so bili trenutki, ko je moj otroški Jaz popolnoma zavladal mojemu telesu in duši.
Moram priznati, da je to eden izmed vzorcev, ki se ga še danes nisem znebila. Vsaka bolezen (ki me tudi danes kdaj pa kdaj obišče, vendar hvala bogu ....redko) me peha v ponovno prenajedanje. Potrebno je kar veliko kontrole, da vse skupaj še nekako ostaja v mejah okusnega. Veliko samodopovedovanja, prepričevanja, ostrih pogovor s seboj, da ne zapadem v težka stanja, kjer potem pomagajo le še tablete.
Velikokrat težko govorim o sebi, o tistih res pravih dogajanjih v moji notranjosti. Zato bom to poizkušala povedati preko misli o Meni in Reki:
Vedno sem imela rada REKO, njena spreminjanja, včasih tiho žuborenje in drugič nje glasno bobonenje, skrivnostne temne tolmune in tople obrežne plitvine. Tako rada se vedno vidim v njej, nje toku.....
Reka je ostala nekako takšna kot je bila, jaz pa......jaz sem se spremenila.....
Včasih sem hodila k reki jokati in spuščati v njen tok svoje bolečine. Iskala sem nekoga, ki me bo vedno sprejel v svoje varno naročje in čutil z menoj. Hotela sem nekoga, ki joče skupaj z menoj (voda), hotela sem nekoga kot jaz, skrivnostnega, nerazumljivega(temni tolmuni in nevarne čeri).......Vedno je bila tam, kadarkoli sem jo potrebovala. Tako sem vedno videla reko, jo doživljala in sprejemala.
Danes hodim k reki v iskanju odgovorov. Reko vidim drugače, jo čutim drugače. Nekoč sem bila prepričana, da je ona tista, ki mi pripada. Danes vem, da mi reka ne more pripadati in da še zdaleč ni sama po sebi umevna. Resnic,a ki jo vemo vsi, pa vendar je to potrebno tudi čutiti nekje globoko v nas. In to potem tudi živeti.
________________ |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jun 2006 20:54 |
|
|
Upam, da tale tema ne bo nekako ostala kot moja osebna izpoved in da je na tem svetu še kdo, ki je pripravljen spregovoriti o svojih prenajedanjih.
Kako je to lahko hudo?
Zelo hudo, vrjemite.
Takrat, ko se ti to dogaja, čutiš tako globoko in močno ogroženost, da je popolnoma onemogočeno normalno življenje. Čustvovanja so močnejša...zamegljena; sprejemanje mnogih odločitev ostaja zgolj samo prelaganje na jutri in spet jutri. Čutiš tok, ki te nosi...vendar si v njem popolnoma nesposoben najti karkoli pozitivnega, malenkost, ki bi te nekako držala na površju.
Večina ljudi okoli tebe te: ali ne razume, te nimajo radi, te izkoriščajo, jim še mar ni za tebe, te sploh ne vidijo (vidijo samo sebe)........ja tako takrat misliš!
Sama sem doživela kar nekaj močnih neprijetnosti:
-Tako sem v bolnišnici z zares dobro hrano doživela živčni zlom, ker sem bila prepričana, da me stradajo. Vse skupaj je bilo precej smešno in tako težko razumljivo, da je bila samo velika sreča, da me je zdravstveno osebje že precej poznalo in so vsi vedeli, da sem pravzaprav izredno močna oseba, vajena vsega hudega....Hrano sem doživljala kot zdravilo. Nisem se mogla boriti proti temu, tako zelo močno je bilo. Dvojni predpisani obroki so le malenkost omejili situacijo.
-Ko so me na intentivni negi prebudili za prvo vstajanje, je bilo prvo vprašanje kdaj bom lahko jedla in kaj mi bodo dali. Prav z čemerkoli prav gotovo ne bom zadovoljna.
-Obiski so mi pod mojimi pritiski morali nositi dodatno hrano, saj sem jih dobesedno prepričala, da bom drugače shirala. Razvila sem prav posebno taktiko, da drug za drugega niso vedeli kaj in koliko mi nosijo. Ure in ure planiranj in načrtovaj je bilo potrebno. Kako prav mi je to prišlo, da sem svoje misli usmerila drugam.
-Ko sem se v določenem trenutku svojega življenja malce zavedla svojega početja in "basanja" (vedno sem bila ljubitelj kuhane hrane), sem skoraj pristala na psihiatriji, ker so mi sklede, lonci in vse ostalo kar letelo iz rok, se lomilo, razbijalo, pokalo.....Iz tega obdobja mi je ostala zgolj Amc posoda, ki se kar nekako ni hotela uničiti.
-družinske prijatelje sem krivila za krizo v mojem zakonu - češ da so veliko preveč pri nas in podobno, da nikoli nisva sama.....v resnici pa sem v svoji glavi samo kalkulirala, na koliko ljudi bom sedaj morala razdeliti tisto hrano, ki bi jo pravzaprav čisto lahko pojedla sama. Čutila sem jih kot napadalce in sebe kot žrtev.
__________________- |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 21 Jun 2006 10:50 |
|
|
Pravzaprav je moja zgodba v nekaterih trenutkih zelo podobna tvoji Marika. Ko sem prebirala vprašanja, se v njih "kao" nisem našla. Danes. Še kako pa sem se našla še pred letom dni. Verjetno bi kar na vsa odgovorila z DA.
Moja obilna prenajedanja segajo v obdobje po materini smrti, tam nekje v letu 1993. Takrat sem imela strašanski občutek krivde, da je morala umreti, čeravno temu ni bilo tako. Sama je živela s svojo boleznijo in nikomur se niti sanjalo ni, kako je z njo. Še dva dni pred smrtjo je bila pri meni v Šiški in se obnašala kot da ni nič. Kljub temu pa sem imela neki čuden občutek, da se nekaj dogaja. Začela mi je nositi stvari, ki so ji bile drage, nosila mi je hrano, češ da se ji bo pokvarila. Ko se je zgodilo, mi je bilo vse kristalno jasno. Pravijo, da človek ve, ko se mu približuje konec.
In takrat se je začelo dogajati. Sprva več kot mesec dni nisem spravila vase nobene pametne hrane. Živela sem dobesedno od zraka in shujšala 12 kg v mesecu dni. V tem času sem prvič zapadla v hudo depresijo z napadi panike in anksioznosti. Spremljala me je misel na smrt. Nekako nisem videla smisla v življenju, zdaj ko nisem imela več mame. Kako je bilo hudo...... Nobena zdravila, nič mi ni pomagalo. Dobesedno na silo so me strpali v bolnišnico, saj ni bilo nikogar, ki bi lahko pazil name 24 ur na dan. Tako sem spoznala Polje, ki je bilo do takrat nekaj, o čemer se ne govori. Sramota, če si tam notri. Skratka, tam so me nabutali z vsemi mogočimi tabletami, predvsem pomirjevali in me s tem dobesedno potisnili v zasvojenost z zdravili in hrano. Hrana je bila moj rešitelj, tablete pa so pomagale, da sem potem lahko vsa nažrta in oslabljena spala. In živeti brez enega ali drugega, ni bilo več mogoče. Ko so me toliko spravili k sebi (beri zadrogirali), da me je minila misel na smrt, so me poslali domov s šopom receptov za moja "priljubljene" tabletke. In potem sem doma jedla, pravzaprav žrla. Tablete in hrano. Podnevi, ponoči, kadarkoli, da je le bila priložnost. Kile so rasle, depresija pa se je ponovno poglobila. Slaba vest zaradi prenajedanja, zaradi nedejavnosti, zaradi čustvenega zanemarjanja sebe, otrok, moža je rasla. Vse to pa me je ponovno pehalo v hrano. Ta agonija je trajal slabi dve leti. Ves čas sem bila v bolniškem staležu, saj sem imela "odličnega" psihiatra, ki mi je veselo pisal recepte in mnenja komisiji o moji nezmožnosti za delo in potencialno nevarnostjo za suicid. Ničesar pa ni storil, da bi se moje stanje spremenilo. Prišlo je celo tako daleč, da sem morala na zdravljenje odvisnosti od tablet. Še ena sramota. Vedno sem bila mnenja, da je to rezervirano za alkoholike in narkomane. To so bili najtežji meseci v mojem življenju. Ker ni bilo več tablet, je pomagala druga odvisnost. Hrana. Ponovno je zaživela, tokrat še "lepša, še močnješa". In od takrat dalje........ diagnoza odvisnost od hrane (to sem si postavila sama) in odvisnost od pomirjeval, uspaval, analgetikov. V času zdravljenja sem spoznala odlično psihiatrinjo, ki me spremlja še danes. Tudi z njeno pomočjo sem se rešila svojih bolezni, čeravno me ta misel na prenajedanje še vedno spremlja in občasno se tudi še zgodi. Vsaj depresijo pa sva spravili v razumne okvire, čeravno lahko vsak hip ponovno izbruhne.
Kaj si boste mislili ob branju tegale posta, mi je pravzaprav malo mar. Sem se pa morala izpovedat. Pretežko je breme, da bi ga nosila sama. Mogoče sem podrla sliko, ki ste si jo skozi vse moje poste ustvarili o meni. Mogoče me ne boste več marali, celo spodili s foruma......... Prav vseeno mi je. Naj se zgodi, kar se mora zgoditi. Vedite pa, RADA VAS IMAM. Povrnili ste mi vero v življenje.
Žalostna sem, jokam........ včeraj je bil črn dan. Lahko bi bil še bolj črn, ampak mene boli. Boli, boli, boli......... |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
    |
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 21 Jun 2006 14:22 |
|
|
Julija saj tvojo zgodbo kar nekaj nas pozna in res ne vem, kaj je v njej tako neobičajnega, da bi nas lahko prizadelo, te pokazalo v drugačni luči.
Ljudje, ki smo trpeli in se soočali v življenju z vse mogočimi križi in težavami čutimo prav tako kot ti.
Si me s temi besedami malce spomnila na moje nečakinjo, ki je kot veš zbolela za panično motnjo. Sedaj jo prežema strah, kako bodo v službi gledali na njo in kako in koliko odgovorno bo sploh lahko opravljala svoje delo(je namreč medicinska sestra). Vendar pa jo je malo pomirilo dejstvo, da sedaj, ko so zvedeli za njene teževe prihajajo na plano težave drugih. Tako se kar dve njeni sodelavki že dolgo zdravita zaradi depresije, ena še vedno živi na tabletih zaradi težke poporodne depresije, ena pa boleha za nečim drugim (mislim da OKM).
Vsi smo zgolj samo ljudje. Ravno midve sva to že velikokrat nemočni ugotavljali in se morali pač s tem sprijazniti in tudi naučiti živeti. Prav je, da o tem govorimo. To ni nikakršen bav bav.
Si čudovita ženska, prepolna energije in vedno pripravljena vskočiti, pomagati. Odlikuje te izredna rahločutnost do sočloveka in pa seveda preprosta iskrenost, ki vsemu skupaj da še posebno noto.
Ostani takšna Julija. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 21 Jun 2006 20:03 |
|
|
Marika, iskrena hvala za tvoje besede. Tako dobro mi denejo. Še vedno nisem prišla k sebi in danes je moj dan prenajedanja. Žal. A sem si priznala, da je danes pač tako in da ne morem ničesar spremeniti. Ni v meni te moči. Danes sem zmetala vase hrano, katere nisem jedla že več mesecev in tudi sladko ni ostalo na varnem. Tolažim se, da je to samo en slab dan v mozaiku dobrih. Spat bom šla z zavestjo, da sem SAMO ČLOVEK, ki ima napake in mora živeti z njimi.
Mojo zgodbo vas nekaj mačkic pozna. Zdaj so jo lahko prebrali še vsi ostali. Pravzaprav mi je prav, da sem to lahko stresla iz sebe. Nisem vsemogočna, imam napake, slabosti pa tudi dobre plati, za katere se trudim vsak dan znova. Hvala bogu, da imam družino, ki me razume in vas mačke, da mi pomagate prebroditi še tako težke trenutke. Brez vas, zlasti tebe, pa babice, bernardice, levinje tudi barbare, ne bi bila tak človek kot sem. In po vaši zaslugi se danes znam sprejeti.
Če pa lahko komu pomagam, to storim z velikim veseljem, ker poznam skoraj vse zgode in nezgode, ki se dogajajo v življenju nas, ki ne znamo živeti v sožitju s hrano.
Upam, da je s tvojo nečakinjo že bolje in bolj optimistično zre v prihodnost. Pozdravila se sigurno bo, čeravno bo nekaj časa trajalo. Ne sme se obremenjevati s svojo boleznijo, ker to stanje samo še poslabša. To sem izkusila na lastni koži. Vso srečo ji želim. Verjamem, da je dobra oseba, ker je TVOJA nečakinja. Saj drugačna ne more biti.
Hvala ti Marika. |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
| |
|
|
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 18 Jul 2006 20:59 |
|
|
Jokala sem, ker ..... iz večih razlogov.
Žal mi je bilo, ker sta doživljali take stvari, tudi sama sem jih... Žal mi je da se človeku to sploh dogaja. Toliko nas je pa si ne moremo biti vedno v oporo. Tudi sami sebi .... nismo si vedno zvesti.
Še vedno, še vedno se mi to dogaja. Ponovilo se je. Ne morem verjeti kako me je v enem letu zasukalo... In tega mi je tako žal. Tako žal, da me je kar strah nazaj. Želim in rabim predah. Vsaj teden dni na samem v naravi. Brez ljudi. Bom si ga vzela vendar najprej grem v Berlin na neko mladinsko delavnico.
Hudo mi je, da ima toliko žensk motnje v prehranjevanju. Oziroma drugače povedano..Veliko žensk je čustvenih jedk. Ogromno.
V nočni omari svoje mami sem pred nekaj dnevi našla 300 gramsko čokolado. Danes, ko me je popadla neverjetna sila, da moram nujno in takoj zaužiti nekaj sladkega, sem odvihrala do njene nočne omarice in ....v njej je bil samo še ovitek čokolade in nič več. Hudo mi je, ker vem, da ima tudi ona te težave. Ja, tudi jaz sem jih pobrala od nje. Mali obroki pred drugimi...pa ne zato, ker bi se delala fino. Sploh ne... Ampak zato, ker v družbi sploh nisem lačna. Lakota, oziroma bolje rečeno strah me popade, ko sem sama. Moje misli kar pobezljajo in tako rabim svojo dozo. Svoj odmerek hrane. Da se omamim. Noro. Neumno. Resnično. Vedno novi in novi poskusi. Sanje o hrani ter o drugih dogodkih, ki te morijo.
Začeti je treba ne? Odločiti se in peljati svojo odločitev v resničnost.
Ja, kolikokrat to naredimo v življenju. Znova in znova. V tem je....čar? muka? prisila? zadovoljstvo. žarek. smisel. čakanje novega padca? |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna  )
 |
|
| |
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2006 09:59 |
|
|
AjdaNeža me veseli, da si se odločila pisati. Vem, kako ti je in vem, da trenutno ne vidiš rešitve.
Treba je sprejeti kompulzivno (prisilno) prenajedanje kot bolezen. Kar nekaj strokovnjakov si je edinih, da je kompulzivno prenajedanje ena od oblik zasvojenosti, od katere je najtežje okrevati. Kajti hranjenje je nujno potrebno za preživetje, nihče ga ne prepoveduje (se pravi je legalno) pa še zadovoljuje nas.
In tudi čisto pravilno ugotavljaš, da je ta problem veliko bolj pereč pri ženskah, kot pri moških. Čeprav je tudi njih precej, če kompulzivno prenajedanje postavimo ob bok anoreksiji in bulimiji, kjer jih praktično skorajda ni oz. zelo malo.
V krogu kompulzivnega prenajedanja ujet posameznik skorajda tako močno hlepi po hrani, kot narkoman po mamilih. Za takšnega posameznika je hrana mamilo. Hrana izgubi svoj biološki pomen. Ni nujno, da kompulzivni jedec je preko vsega dneva. Nekateri to počnejo, drugi se borijo z navali jedenja, ki se menjajo celo z obdobji postenj, raznih diet. Pravzaprav veliko ljudi šele po posluževanju raznih diet postane del skupine kompulzivnih jedcev. Na dieti je bilo tako lahko; bilo je to obdobje našega življenja, ko smo vsaj en del njega nekako obvladovali. Kajti za kompulzivne jedce je značilo, da imajo v svojem življenju kar precej težav, s katerimi se ne znajo in ne zmorejo soočati, jih obladovati.
Saj nismo požrešni, kot bi nekdo lahko pomislil. Za nas je hrana življenjsko pomembna, pa čeprav nam samo hranjenje velikokrat povzroča občutek krivde. Zato se dogaja, da hrano dobesedno "goltamo", saj jo na eni strani nujno potrebujmo kot drogo in na drugi strani jo moramo nekako čimprej "pospraviti, uničiti, spraviti vase", da se znebimo občutka, da nam je nevarna, nas zapeljuje in vodi v frustracije dokler jo vidimo, gledamo.
Upam, da se še kaj razpišeš. Ne razmišljaj o tem, kako je to žalostno in koliko ljudi poleg tebe trpi zaradi tega. To so stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Vprašaj se raje, kaj je tisto kar lahko narediš, kaj je tisto, kar si pripravljena spremniti. Odločitev bo tvoja in pot si boš izbrala sama in po njej hodila. To bo tvoja izbira. |
|
|
|
| | |
|
klepetulja
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 20:02 |
| Prispevkov: 33 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2006 11:51 |
|
|
Prebrala sem pisanja od vseh treh, res me je preteslo, sploh, ko vidim, kako močni sta Julija in Marika sedaj. Vsa čast, da ste prišle do točke, kjer ste danes, sploh pa do tega, da ste to javno napisale.
In potem se naj še kdo čudi, da dobim kurjo kožo, ko vidim, kako se po forumih, kjer je 90% takih, ki imajo take in drugačne težave s prehranjevanjem, osladno potikajo taki, ki na še bolj osladen način kot rešitev ponujajo čudežne nadomestke obroka, ki bodo odnesli kilograme in prinesli zdravje ter dobro počutje, kreme, ki bodo odpravile celulit ... My :pottytrain2: Prav na bruhanje mi gre :pukeright: :pukeleft:
S tem ste dale dostim za mislit, gotovo se je marsikdo našel v vaših zgodbah in mogoče bo s tem dobl nov zagon ter misel, da nihče izgubljen primer. Bravo vsem še enkrat!! |
|
_________________
Zakaj ima čokolada tako dolg rok trajanja? Čisto po nepotrebnem  |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2006 20:14 |
|
|
Živjo Marika. Hvala za opis bolezni. Vem, vem, vso teorijo imam "v malem prstu". In vem, da se moram le odločiti kaj želim. Groza pa me je, ko si kdaj zaželim kaj povsem drugega kot je lepo, urejeno življenje. So trenutki, ko mi je preprosto vseeno. Trenutno mi ni. Skoraj zagotovo to trdim, pa vendar se nekje po meni valja še nek dvom s katerim si nisem čisto na jasnem. Vse te občutke pri prehranjevalnih motnjah sem enkrat že doživela. Takrat še nisem tako prebrala iz literature kaj in kako je to, oziroma se nisem tako dobro zavedala kakšen je ta oklepajoč občutek, ki ga ne moreš kar tako odstaniti. Takrat sem pisala dnevnik in sem vanj napisala vsa ta občutja in ko sem šla po pomoč sem samo jaz predavala o tej svoji bolezni. Vsega sem se zavedala. Pa veš kaj je tisto kar najbolj klubuje rešitvi iz te odvisnosti? Užitek. Ja, tudi v tem je užitek. na žalost. Zavedala sem se tudi tega. In z grozo ugotavljala, da je to mazohizem in počasen samomor. Vse to sem vedela. Pa nisem in nisem želela nehati. In ugotovila, da tudi ne morem kar tako. Sila in sla je bila večja. No, pa vendar mi je potem s pomočjo prostovoljke iz ene izmed ljub. svetovalnic uspelo. Samo to sem rabila, da ji povem kaj me ovira, zaradi česa ne živim tako kot bi tudi rada. z mano se je sestajala enkrat na teden. Hodili sva v lokale ali na sprehod, ter se pogovarjali. Resnično poslušali druga druga in govorili popolnoma odkrito. To je pomagalo. No, potem sem bila gotova, da se mi to seveda ne bo ponovilo, ker sem vedela kako je to mučno in kak začaran krog je to. No pa se mi je ponovilo. Zakaj? zaradi ogromno sprememb, ki so se zgodile od avgusta pa do danes. No pa saj , o tem sem že razglabljala. Smrt bližnjega sorodnika /sostanovalca, rak matere, faks, nov pes, zamenjava službe očeta, ... V podrobnosti ne bi šla, ker imam nekakšno zavoro pred tem, da na internetu pišem popolnoma natančno o sebi.
Danes sem gledala oddajo Jasno in glasno. Jo je katera? O prehranjevalnih motnjah.
Bom, tokrat bom zdržala. Tokrat grem naprej. Nima smisla. Sem edinstvena ne glede na to kaj pravijo drugi. Verjetno me tudi to tolče po glavi, da sem perfekcionist. v tem smislu, da si težko odpustim kakšne minimalne spodrsljaje. Želim biti nepopolno popolna.
Ja, se še javim :)
Hvala.
V soboto potujem v Berlin...z blaznim odporom. V trebuhu imam kar krče in zastaja dih od nervoze pa vendar, vem da ko bom enkrat na poti in tam, bo lepo. Vedno je, samo misel na prihodnost in preteklost me prevečkrat zvijeta. Tu in zdaj je super recept. Približno planiranje naprej pa tudi ne škodi, samo da ni medicinsko natančno in panično, če gre potem kaj drugače :)
LP |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
| |
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2006 21:08 |
|
|
Ne bom pametnjevala AjdaNeža. Sem zgolj laik.
Vesela sem, da si takrat našla nekoga, ko si to resnično potrebovala. To je resnično vredno in neponovljivo izkustvo. In malo je ljudi, ki ti nesebično stojijo ob strani.
Kaj jaz razumem pod nesebičnost?
Biti tu, vedno in vselej, pa vendar na način, ki ti pomaga tako, da pridobivaš občutek, da se moraš o vsem odločiti sama. Samo to nekaj šteje! Preproste besede še bolj preproste ideologije. Pa vendar v življenju ni tako. Ker smo mi tisti, ki ne pustimo, da je temu tako. Manipuliramo, velikokrat vrjetno nezavestno kalkuliramo....pa vendar......
Ko bi začela govorit o svojih težavah in "morebitnih" vzrokih mojega početja, te samo kap. Naj ti samo omenim, da sem "drago" plačala. Psihično, fizično, finančno....V določenem obdobju življenja sem izgubila samo sebe, svoje lastno samozavedanje; izgubila sem telesno in duševno zdravje, izgubila sem finančno sigurnost. Praktično sem izgubila vse...marsikdo bi rekel tudi svojo prihodnost. Kajti ostala sem brez vsega: prvotne družine, izgubila sem svoje telo, ostala sem brez finančno zagotovljene prihodnosti. ....gola, razgaljena, obubožana, prizadeta.....
Kadarkoli v življenju bi se lahko odločila drugače kot sem se -pa se nisem. Torej je vse to moja izbira. Zakaj tako in ne drugače?
Preprosto zato, ker mi več kot vse to pomeni biti JAZ. Izbrala sem samo sebe! Pač ne načrtujem več stvari na katere nimam vpliva, ampak živim tisto, na kar imam vpliv.
Tudi v meni še vedno živijo zavore. Takšne in drugačne.
Ampak ali bo takrat za mene kaj drugače/ko se bom "bremzala"/? Bom zaradi tega boljša ali slabša? In za koga? Za samo sebe? To prav gotovo da ne. Kajti preveč se cenim, da bi mi bilo takšno početje v spodbudo.
Uživaj v Berlinu! Uživaj v malenkostih vsakodnevnika; pozdravi jutranje prebujanje sonca in njegovo večerno poslavljanje -do naslednjega snidenja. Nasmej se sama sebi v podobi ogledala, kajti to si ti...ne boj se. Takšna ali drugačna.......ne tujka, ampak ti.
In pozabi preteklost. Ta te je pomagala izoblikovati, vendar ti si sedanjost! Če boš razrešila delček preteklosti, še ni nujno, da te bo sedanjost sprejela. Prepusti se! Kar je bilo, ni več moč spremeniti in nihče od tebe ne pričakuje, da bi v trenutkih življenja ravnala drugače kot si. Ravnala si tako, kot je bilo tisti trenutek za tebe najprimernejše, naj bolj sprejemljivo....vedno si bila ti .
Kaj si pripravljena storiti danes? To je veliko bolj pomembno in vredno razmišljanja.
Če ne prej....upam, da se slišimo po Berlinu.
V mislih bom s teboj in čakala dan, ko se ponovno javiš in poveš...nič važno kaj....le upam in želim, da ti bo bolje. |
|
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 14
|
|
|
|
|
|
|
