 |
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 12 Mar 2008 09:26 |
 |
|
Ojla, pa sem vas še jaz našla. Tamale sem že prej, tavelike sem samo občudovala v vaših postih in mislila, da jih imate posebej na računalniku...
Hm, ponavadi tako hitim, da mi na misel na pride, da bi kliknila napis "več smeškov". Saj jih je že to zadost, a ne? Ja, v vseh takih podrobnosti se kaže naš odnos. Punca, lepo se skuliraj in kdaj tudi brez razloga, kar tako za zabavo kaj klikni...
LP  Maša |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.04. 2007, 22:01 |
| Prispevkov: 573 |
| Kraj: Dolenjska |
|
|
| Objavljeno: 13 Mar 2008 10:16 |
|
|
natasha31367, no, vidiš, poznaš svoje sanje..... pač kirurginja verjetno ne boš, če pa imaš dar zdravljenja z rokami pa poskusi delat na tem. Sicer res pojma nimam, kako bi to izgledalo, to boš ti najbolje vedela. Če je treba obiskat kakšen tečaj, prebrat kakšno knjigo, to sama veš. Počasi se loti, pa tudi, če ne prideš do konca, bo ostalo neko zadovoljstvo, da si nekaj storila zase.
Glede hribov in sprehoda pa...hm, zakaj pa ne sama? Saj vrjetno sem res samo jst tak frik, da grem rada sama. Se vsedem v avto in grem. Takrat imam najbolj mir in čeprav sem sicer že tako veliko sama, mi tudi takrat družba ni potrebna. Vem pa vseeno, da ste nekateri ljudje zelo družabni in imate blazno radi ljudi, kar je zelo lepo. Natasha31367, verjetno obstajajo kakšne skupine, kjer se dobijo ljudje, ki potem hodijo skupaj v hribe, jst sem eno takšno slučajno našla prek prijateljice, da gremo skupaj na kakšen hrib. Mogoče kakšen tvoj znanec, sosed, prijatelj prav tako rad odide v hribe. Zakaj ne bi kdaj komu tako malo mimogrede omenila, da greš rada hodit? Mogoče se zmenite pa greste skupaj na kakšen izlet. Saj ženske v tvojih letih ponavadi bolj malo hodijo, grejo na kakšne lažje ture, ker so težave z zdravjem dokaj pogoste, saj veš. Malo se probaj razgledat in si poiskat kakšno takšno družbo s skupnimi ineteresi. Mogoče bo sprva malo težko, ampak da se. Mogoče boš pa sčasoma še moža navdušila:' .
Glede posta ti ne znam svetovat, jst vem, da ga ne bi zdržala  , mogoče kvečjemu kakšen dan, pa tud ne vem, če je ravno vredu, saj pri predolgem postu ne hujšaš v maščobo, pač pa v mišice, kar ni dobro. Post je kolikor vem priporočljiv za par dni kot čiščenje tečesa vseh teh strupov, kaj več si pa sama ne bi upala. Jaz se edino bojim, da zna bit to dokaj velik šok za telo, veš.
Lepo, da greš malo kolesarit. Če ti zdravje dopušča, kar vztrajaj, zdaj bo lepo vreme in ga izkoristi! Počutila se boš veliko bolje...  |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 14 Mar 2008 17:18 |
|
|
Ops, sorry, cookie, sem bila prepričana, da je zdravljenje z rokami tako samoumevno, kaj pomeni, da tega nisem želela poudarjati s tisto vsem znano besedo...bioenergijo namreč...ker te besede preprosto ne maram. Nekam izumetničena se mi zdi, zato se je izogibam, če le morem, ja. Pred leti...nekje 10-13 let nazaj...sem delala veliko s tem, če ne zaradi drugega, pa tudi zato, ker sem bila ena tistih (ne)srečnežev, da sem morala zdraviti, če sem hotela sebe pozdraviti. In dejansko mi je v 4 mesecih uspelo, da sem se popolnoma postavila spet na noge. Potem sem še veliko pomagala ljudem, vendar samo tistim, ki so vedeli, da zdravim. Ne maram tega obešati na veliki zvon, tako da le redkokdo ve za te moje sposobnosti. Sem pa uspela narediti kar nekaj malih čudežev, dva od tega sta ostala zapisana tudi v zdravniški dokumentaciji, za zmeraj, ja. Vem, da je to moja pot in da bom nekoč počela samo to, vendar ni še pravi čas za to. Moram najprej sebe spravit v red, potem bo pa ital vse samo od sebe prišlo. Vedno je vse na svojem mestu, čeprav mi večkrat mislimo, da ni tako. Pa je, pa še kako, aha.
Kar se pa tiče tega, da bi imela blazno rada ljudi.... No, ja, če ti po pravici povem, manj jih vidim, rajši jih imam, aha. Ne ne, sploh ni v tem fora, ker bi bila rada med ljudmi, ravno nasprotno. Zelo zelo zelo rada sem sama. Pravzaprav en moj čisto navaden dan izgleda tako: vstanem nekje ob 5.30, če ne zaradi drugega pa zato, da vstanem prva in da imam malo časa čisto sama zase. Poleg tega pa dobesedno ne prenesem začeti dan na hitro. Tako mi tista ena ura počasnega zbujanja in rihtanja zelo dobro dene, aha. Potem se začne. Ker delam z ljudmi, sem z njimi nekje od 7.40 pa tja do 14. Čisto dovolj in preveč. Potem grem domov in sem doma do naslednjega jutra, ko grem spet delat. In običajno sem vsako mojo prosto minuto za računalnikom. Kaj brskam, berem, pišem.... In se počutim prav ok. V tišini. Brez televizije zraven. Brez radia. In brez kogarkoli okoli. Moj sin je namreč čisto podoben meni in uživa ravno na podoben način v svoji sobi. Ko pa se končno odloči, da pride tudi v moje "kraljestvo" na obisk, potem običajno klepetava tudi po uro ali dve. Do takrat sva pa kot kakšna eremita, aha.  Ampak....tako kot mi paše samota doma, tako tudi ne bi prenesla misli, da bi se sprehajala sama. Grrrrr, res grozen občutek, še posebno, če vem, da mi ni potrebno bit sama, ja. Vedno grem sama plačevat račune, pogostokrat sama v trgovino. Po raznoraznih pisarnah grem vedno sama. No problem, pravzaprav mi je to prav ok. Ampak, ko grem kam na lepše, mi je pa všeč biti z ljudmi, ki jih imam rada, to je to, ja. Ravno zato si ne bi mogla niti zamišljati, da bi šla nekam z nekom, ki mi je samo znanec. Kaj bi se sploh imela za pogovarjat s takim človekom? hm, recimo, da sem precej čudaška, no.
Kar se pa tiče posta, nanj sem se psihično pripravljala nekje 3 leta, fizično pa okoli eno leto. Res je namreč lahko šok za telo, če se ga nekdo loti kar tako, brez nobene predhodne priprave in sploh nepoučen. Pravilen post je namreč zdravilen. Če pa je nepravilno izvajan, pa lahko tudi usoden za človeka, ja. No, zdravemu človeku je dovolj tudi samo nekaj dni posta. Tudi 2 dneva sta čisto ok, veš da ja. Za bolnega človeka je pa to povsem drugače. Telo se namreč prvih 7 dni posta samo razstruplja, šele 8. dan se začne z zdravljenjem. Tako da človek, ki ima na primer raka, potrebuje 42 dni posta, da se ga znebi. Nekdo drug, ki pa nima tako hude bolezni, pa si lahko opomore že po 14-21 dneh, veš. O tem sem na srečo zelo poučena, tako da me posta resnično ni niti malo strah, ne ne. Sem pa te tri dni zaenkrat samo menjala prehrano, na moj način seveda, ki je delno podoben postu....in moram reči, da sem danes že dosti dosti boljša z mojimi nogami, tako da se mi vse kar samo smeje, veš da ja, pa še kako! Seveda pa moram zdaj na tak način nadaljevati vsaj še nekaj tednov, če ne se bodo bolečine sigurno povrnile. Dobila pa sem znak, da delam prav, tako da imam zdaj še več poguma in volje za naprej, aha. Počasi bodo tako pa tudi kilogrami splahneli. Dve muhi na en mah. Ni slabo, ne.
Že dolgo časa hodiš sama na sprehode? Si imela vedno rada samoto? Kaj pravijo na to tvoji domači? Se s tem strinjajo, ja? |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
   |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.04. 2007, 22:01 |
| Prispevkov: 573 |
| Kraj: Dolenjska |
|
|
| Objavljeno: 14 Mar 2008 22:01 |
|
|
Ja, pa res ful veš o vsem tem. In tud naredila si že dost, vidim  . No, nisem vedela, sem pa vesela zate, da si to dala čez in veš, kaj je treba v naprej.
Ah, meni glede te samote noben ne komplicira, saj nisem nikomur v napoto  Saj imam rada družbo in to, sam isto kot ti, manj vidim ljudi, rajš jih imam. Sem sicer res včasih imela več težav s stiki in tem, sam je zdaj kar OK, ampak še vedno najbolj zaupam samo sebi. Vem, da to ni najbolj OK, ker svojih težav ljudem ne povem... no, razen tukaj... Kar ne gre, no  in jih potem na žalost še preveč tiščim v sebi. Mogoče imam zato težave s hrano, kaj vem.
No, saj v bistvu te razumem, da greš na lepše rada z ljudmi. Sploh, s tistimi, ki so ti blizu, ker jim takrat mimogrede poveš o sebi kaj več kot sicer, oni tebi tudi in to je mogoče tisto najlepše ter neka potrditev, da imaš ob sebi prave ljudi. Ampak tudi z znanci ni tako napačno it. Jst sm slučajno našla neko skupino za hojo v hribe (sm že omenila) in smo se takoj "zaštekal". Sm sicer res dokaj sramežljiva v družbi (hm, mogoče tud čudaška? ), ampak oni so bili čisto preprosti, nevsiljivi, zelo prijetni ljudje in sem se takoj dobro počutila med njimi. Saj razumem, kaj si mi hotela povedat, sm bila približno na istem. Če ti to ne ustreza, pač raje ne sili, če se ne boš dobro počutila. Ampak je kar treba narest kak korak dalje, drugače ne bo sprememb. Kaj bo potrebno, pa veš najbolje samo ti.
Držim pesti, da ti uspe! |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 02.06. 2010, 07:49 |
| Prispevkov: 4 |
|
|
|
| Objavljeno: 02 Jun 2010 18:56 |
|
|
Hallo!
Pa bom tudi jaz padla noter. Sicer sem že nekoč, a sem pobegnila ( od Montija....), pa se znova vračam.Po temi , v katero se vključujem, sodeč ,lahko
opazite, da sem ena izmed mnogih( na žalost) s motnjami hranjenja. Pa tako dobro mi je že šlo... Ne bom pisala svoje pravljice, le toliko , da bo bolj jasno.
Že kot otrok sem bila bajsa, kot šolar še vedno, kot najstnica sem začela s drastičnimi dietami med počitnicami , med šolskim letom sem zopet snidla kot
kruh... V 3 nosečnostih sem se redila in sem bila kot slon, po porodih veselo hujšala in bila dokaj normalna ( največ 108 kg, najmanj 60 kg pred 8.leti).
Po zadnjem porodu sem se nekako spravila sama s seboj in začela z drugačnim prehranjevanjem ( v glavnem ločevanje ). Skozi vsa ta leta sem bila pošteno
povedano več lačna kot sita, vendar se za vraga nisem hotela vrniti v "prejšnje življenje"...Lani so se začele dogajati hormonske spremembe( tako so dejali
kompetentni), kljub podobnemu načinu prehranjevanja sem pridobila na teži , nabrala sem jih tam na 72. Pa se je "uboga para" zopet prijela v roke, hormoni gor hormoni dol; dosledno sem se spravila na Montija , aktivno sem športala , vsake toliko časa me je malo zaneslo, a sem se ulovila in vztrajala dalje.
V 4.mesecih sem počasi pospravila 7kg in imela namen pristati tam nekje na 60, čeprav nisem več rosno mlada(42).Čemu ta povest??? Ker se tukaj začne problem. In ker nujno rabim nasvet nekoga , ki mi iz lastnih izkušenj lahko pomaga prebroditi to "past". Pred tremi tedni sem zaradi prevelikih obremenitev in
stresa zbolela (bronhitis -astma).Takrat - kot da se je vse sesulo.Prvo kar je bilo,sem pustila kajenje, čeprav sem jih skadila tam do 5 na dan .Vsakodnevni tek
je bil in je še nemogoč,kljub zdravilom. In začelo se je ŽRETJE!!!!! Vse kar diši po "cukru". Enormne količine. Podnevi, ponoči , kadarkoli ,brez kontrole...
In namesto 5 kg dol sem šla v pičlih 20 dnevih 4 kg gor. Nenormalno. In vsak dan sem bolj bolna. Ali lahko prosim za kakšen nasvet, kašno besedo, ki bi mi pomagala se izvleči ven iz tega začaranega kroga? Ali mi zares ni pomoči? S tem prenajedanjem se bom uničila . Ali res ne zmorem toliko moči, da se borim proti temu hudičevemu "cukru ?" Najbrž sem potrebna pogovora s kakšnim psihiatrom, mogoče mi lahko koga priporočite... Srčno upam, da vas nisem zamorila...Sama se ne zmorem rešiti ven iz tega, ne znam več...
Iz srca hvala za vaša mnenja. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 28.11. 2009, 19:32 |
| Prispevkov: 2500 |
|
|
|
| Objavljeno: 02 Jun 2010 19:41 |
|
|
Draga PAT!
Tukaj nas je veliko, ki se tako rekoč že vse življenje vsak na svoj način bojujemo s previsoko težo, sladkorjem, nekim nedifiniranim nezadovoljstvom globoko v nas..... Gotovo se ti bo oglasila še katera. Tvoja zgodba je vsaj v kakšnem delčku blizu prav vsaki izmed nas, ki se tukaj srečujemo. Jaz bi ti predvsem rekla, da ne obupaj. 4kg niso nobena katastrofa in nič ni zapravljeno. Ok, prišla si v stisko in se zatekla tja, kamor te je tudi v preteklosti najlažje zaneslo. To so vzorci, s katerimi si/smo zrasli in jih je od vsega najtežje spremeniti. Kako je to v bistvu zakleto - narobe ješ, se slabo počutiš in potem še več in še bolj narobe ješ. Pospravi, zavrzi vse sladkorje. Glej nanje kot na svojega sovražnika. Pojdi na sprehod, nič hudega, če te astma ovira pri teku, pri umirjeni, počasni hoji ne boš imela težav. Nadihaj se zraka, užij sonce, dež. Pripravi si veliko zelenjave, meso, ribe. Jej na dve uri, če želiš, vendar prave stvari in po malo. S hrano, ki vsebuje dobre ogljikove hidrate boš ukrotila željo po sladkem. Hudo bo samo prva dva dni, potem bo vsaki dan vse lažje. Pij veliko vode, uživaj v zelenem čaju. Prav nič še ni izgubljenega. Vzemi v roke montignacovo knjigo in dobro preberi začetna poglavja o uničujočem delovanju sladkorja na naše telo. Če je nimaš, ti jo bo katera z veseljem posredovala v elektronski obliki.
Imej se rada, draga PAT in ostani z nami. Z veseljem in zvesto ti bomo stale ob strani. Kar pogumno, nisi sama. |
|
_________________
Repatka
Vse kroži - mineva in se na novo poraja. |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 03 Jun 2010 08:49 |
|
|
Tudi jaz bom rekla "draga Pat" in se čisto pridružujem Repatki.
Imamo svoje vzorce, notranje vozle, lahko potihnejo za desetletja, lahko jih leta krotimo. Ampak zaradi tega še niso rešeni, niso izginili. Seveda je pomoč tudi zate, seveda zmoreš dovolj moči, da se boriš in izvlečeš iz začaranega kroga. Ne boš se uničila s prenajedanjem, temveč boš poiskala izvor in ti uničila hudička v hrani.
Najprej na ta zdrs zdaj poglej kot na nekaj, kar si potrebovala. Da ti je pritegnilo pozornost, da je opozorilo nase. Kot zoprn, siten otrok, ki cepeta in se vrže v lužo nalašč zato, da ga potem kregaš in se tako ukvarjaš z njim. Zaradi tega ni konec sveta, ni konec tvojega truda, ni vse uničeno. To je samo en zdrs, brez skrbi, še bodo prišli. Mimogrede, si v tem času dobila po mailu tisto slavno pismo none? V njem stara nona tolaži vnukinjo, ki jamra zaradi krize zdaj. Zapomnila sem si tisto "ah, ta kriza, preživela jo boš in brez skrbi, ni zadnja, še bodo prišle". Lej, saj veš, ne norčujem se, še predobro te razumem.
Prva pomoč - kot je rekla Repatka. Ven. Gibanja si navajena, po svojih potkah, kjer si prej tekla, zdaj hodi. Ne gre toliko za porabo kalorij kot za dušo. Vedno imej pred očmi, da ne zdraviš telesa, temveč dušo.
Oglasi se še, povej, kako ti gre, pa naj bo dobro ali slabo. Počasi bomo do vsega prišli, tudi priporočimo lahko koga. Najprej začni.
In spet ponavljam Repatko - če le res želiš, nisi sama.
Lep pozdrav |
|
|
|
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 02.06. 2010, 07:49 |
| Prispevkov: 4 |
|
|
|
| Objavljeno: 03 Jun 2010 09:46 |
|
|
Dragi -imenovala vaju bom - ce dovolita , moji kolegici Repatka in Suzana!
Iskreno se zahvaljujem za čas, ki sta ga namenili vajinemu odgovoru in vzpodbudam. Včasih se človek vpraša, kako je mogoče, da ti v bistvu "tujec"
lahko prisluhne bolj kot nekdo, ki te obkroža???? Pa ja, najbrž so me domači že siti s tem "drogiranjem", čeprav niso na račun tega za nič prikrajšani, razen
seveda moški, kateri se radi postavljajo z elegantno ženo....
Živim namreč v krogu ljudi , kjer je zunanjost izrednega pomena ( že od otroštva dalje).Sama sem do sebe izredno kritična, vendar kot vidite, me spodnese
in padem izredno nizko. Sita sem teh večnih pogovorov o dietah, o kilogramih, o stradanju, ki ga izvajajo kolegice, ki so kot "ranta "za fižol. Sita sem
teh nenehnih pronicljivih pogledov, ki jih človek opaža na sebi, ko se redi in hujša , ... vseh teh pocukranih besed, ko ti teža narašča in vseh mogočih "dobronamernih " nasvetov, ko hujšaš.Najbrž mislite,da sem zafrustrirana, pa mislim da ne, ker sem odprte narave, rada sem v družbi in v dogajanju,
rada imam življenje - toda kaj to sploh je ??? To hudičevo nenehno odrekanje, tehtanje,"drgnjenje" celulita, kritični pogledi in pikre pripombe moža, mame...
Najhuje od vsega pa je to, da v to vpletam (nehote???) svojo hčerko, ki pri 8 letih gleda , kje ima celulit - je pa suhica.
Upam, da ji bo prikrajšano to nenehno bojevanje sami s seboj... Sicer pa smo res, kot je napisala "nona" v svojem pismu,deležni raznih situacij, ko padamo in
se zopet pobiramo. Pa , se mi zdi, posebno ženske , smo včasih prave borke , po vsem, kar damo skoz... Menda smo vredne "svojega", tudi s takšnimi in
drugačnimi spodrsljaji...
Torej - se bom probala zopet spraviti v roke, če mi uspe, se vam bom" pohvalila", če mi ne - se bom pa skrila!?
Topla hvala, ker ste tukaj - sedaj grem v akcijo.
Pa -pa! |
|
|
|
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 11 od 14
|
|
|
|
|
|
|
