 |
 |
|
 | |  | |
| Kako to zgleda pri meni | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
 Objavljeno: 16 Avg 2006 18:16 |
 |
|
Pozdrav vsem, posebno tistim, ki kompulzivno živite, tako kot jaz.
Torej, moj prvi dan pri vas in očitno je pravi čas, da se izpišem... izpovem. Čisto kmalu se bo začelo v mojem življenju novo poglavje in po mojem ne bom imela veliko časa za take poglobljene zadeve, kot je izpoved.
Kdaj se je vse začelo pri meni? Mislim, da nekako pri 5 letih starosti.
Pretežka sem bila že v vrtcu. Ampak, ne bom začela svoje pripovedai za toliko let nazaj, ker je sedaj veliko bolj zanimivo, saj sem se začela razumeti šele zadnja leta.
Pred leti sem se pojavila na srečanju OA.
Pripoved stare članice me je totalno šokirala.
Šlo je nekako tako:"Vedno sem bila rpepričana, da bom svoje motnje hranjenja uredila, ko bom šla na faks. Pa se to ni zgodilo. Potem sem sipostavila za cilj, da končam faks in se zaposlim in v tem času bom sigurno že obvladala te svoje napade. Nasljednji cilj, ki sem si ga postavila, je bila služba. A še vedno sem nihala v prenažiranju. Kasneje sem si rekla, ljubezni mi manjka, zato se ne umirim. Pa sem dobila tudi to. Poročila sem se, a motnja ni izginila. Dobro, sem si rekla, mama moram postati, potem pa bo...."
No, nekako takole sem si v življenju postavljala neke mejnike oz. si mislila, da "mi nekaj manjka" in potem, ko to dosežem, se bom umirila, saj bom zapolnila tisto razpoko, ali karkoli žeje..
Pa se to ni zgodilo. Ker zasvojenost od hrane kasneje ne potrebuje več "vzroka"... niti "razloga"... ampak je sistem zase in deluje po nekih zakonitostih... edina, edina, edina stvar, v katero še verjamem, je abstinenca od visokih GI.
Vmes sem bila na večletni psihoterapiji. Tam sem reševala svoje čustvene zablode, našla stik s seboj (vsaj velikokrat sem ga in ga še najdem), spremenila svoje negativne vzorce zapletanja v razne adrenalinske situacije, ki so se prelevila v nihanje....
Bila uspešno na Montignacu 1,5 leta (čeprav sem bila še vedno kompulzivna pri hranjenju - ne v smislu kvalitete in kvanititete, ampak načina hranjenja... pristopa)... prvič v življenju dosegla NORMALNO težo.
Pri 162 cm, sem dosegla 61 kg. Zame je to bilo to.
Pred leti sem pa spoznala, da imam depresijo. Kot že nekaj generacij v moji družini na ženski strani. Šla sem na zdravila in to mi je pomagalo.
Spraševala sem se, ali so motnje hranjenja posledica depresije, ali je depresija posledica motnje hranjenja.... ali gre to pač z roko v roki.
Ne vem.
Dejstvo je, da sem z zdravili dosegla tišino v svoji glavi. Prvič od kar vem zase, sem se umirila. V glavi ni bilo več tistih norih misli.
Motnja hranjenja je ostala
Spoznala sem svojega moža. Sem ponosna nase, dobra prijateljica in pertnerka sem mu. In on meni.
Prenajedanje je še vedno tu.
In vedno znova gre takole:
Abstiniram kake tri tedne od hrane z visokim GI.
Čez čas se negativni občutki stopnjujejo do točke, ko jih ne prenesem več. Gre za čustva polna neke agresije, sovražnosti, celo do moža... češ, da nisva za skupaj itd.
Te misli so tako zelo pijavske... grozne in čeprav jih mislim JAZ, težko uspem, da jih ustavim. Če jih pa že, mi uspe za nekaj ur...
Naslednja faza je, da ne zdržim več... vse se intenzivno začne dogajati okrog občutkov krivde, da tako grdo čutim. Sledi preokupiranost s hrano...
Sledi... "ah, malo čokolade me ne bo pobralo... saj ne morem biti prikrajšana..."
No, najprej vzamem črno čokolado, ki je še dovoljena glede abstinence... čez kak dan grem na kake piškote... to traja par dni in takrat sem že spet v kolesju prenajedanja oz. kompulzivnega jedenja, vendar se tega ne zavedam več.
Začenjam se osebnostno spreminjati. Ne da se mi več govoriti, ne čutim ljubezni, me ne zanima več nič. Postajam nekako depresivna.
In potem mi kapne... Aham, sem spet tam.... spet sem se zadrogirala.... moram spet abstinirati od visoko G OH....
No, danes je moj drugi tak dan, ko jem zdravo, dobro, počasi, nič kompulzivno.. Vrača se mi nasmeh na usta.
Veselim se tega, da bom mamica. Svet se mi zdi lepši. Sem zaupljiva, da bom znala otroka usmeriti dobro..... Razblinilo se je kup strahov, tesnobe...
In, ja, spet sem dobila potrdilo, da negativne misli, strahovi, teža življenja, vse to so zajedalska čustva, ki spadajo v ta sistem zasvojenosti, samo zato, da grem spet jest neprave stvari.
Tako... še en krog se je odvil... Kako bo tokrat?
Ne vem, dragi moji sotrpini. Vem le, da je abstinenca edino kar je vredno da lahko rečem, da je življenje s smislom!
Pred časom sem gledala eno oddajo - resnični dogodki preživetja v ekstremnih situacijah.
Govoril je preživeli neke katastrofe.
Rekel je, da so ga rešili in mu ponudili kaj za jest. REkel je, da bi kos kruha z marmelado.
Takrat otroček, je parkrat ugriznil v kruh in šele nato začel jokati.... "kje je moja mama"...
In, takrat mi je kapnilo.... tudi pri meni je hrana na prvem mest, kot bi bila življenjsko ogrožena, če je ni, ................... šele nato so čustva...
In zato ne morem brez nje. Ne vem kako se naj umirim, da bo ta občutek ogroženosti, občutek, da bom kar umrla, če ne bom jedla, se umiril. |
|
Nazadnje urejal/a MaxMara 16 Avg 2006 18:35; skupaj popravljeno 1 krat |
|
   |
|
|
| | | |
| Kako si sam pomagati? | |
|
padalec
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 18:03 |
| Prispevkov: 12 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Avg 2006 18:45 |
|
|
Iščem po internetu vse možno o motnjah prehranjevanja, da najdem čudežno formulo, ki me bo ozdravila te norosti, ki jo živim že 3 leta. Ne morem verjeti kako je lahko postalo del mene. Zakaj je ta hrana en tak sranje, zakaj je to takšna (ne)prijetna odvisnost. Zakaj se enostavno ne morem imeti dovolj rada in nehati s tem samouničevanjem. Moje življenje je kaos, ljudje okoli mene trpijo, ker pojma nimajo kaj se dogaja z menoj. Vidijo le da sem popolnoma labilna, da ne morem imeti nikogar rada. Da o spolnosti sploh ne govorim, bljah, kdo to lahko spoloh še počne, ne se me dotikat, fuj sem!
Kako lepo je tečt v trgovino, ko že razmišljš kaj vse boš jedel, mnjam, to si bom skuhala, ne, ne to si bom, mah bom si vse, nabavim par vreč hrane, hvala bogu da živim sama, sem nazadnje živela s sostanovalkami, pa se ni izšlo, moje navade so me delale noro, nisem se morala sporščati po svoje. Ponoči sem se zbujala in potihoma šla v kuhinjo jest, spala nisem popolnoma nič, ker sem samo študirala o tem, da ne smem jesti. Auwa moja glava je bila vsak dan večja. Da sem lahko zasplala, sem si začela kaditi travo, ta me je butnla v komo za par ur, potem sem pa spet le razmišljala in razmišljala.
Kakšna sramota je ta bolezen. Ne bom pozabila, ko sem bila na dobri poti ozdravitve in sem jedla res zdravo. Celo spekla sem si kruh. Oooo kako je bil dober. Pomislila sem, ne bo dobro da ga držim čez noč pri sebi, da me ponoči slučajno ne popade neizmerna lakota. Zabrisala sem vse skupaj ven v smetnjak in nato s prijatelji šla ven. Ko sem se vračala ponoči domov sem razmišljala samo še o tem kako bom iz smetnjaka zbrskala ven moj kruh. Nagnila sem se z glavo v smetnjak, stegovala roke.... evo ga.. takrat pa se smetnjak prevrne, in jaz čepim poleg njega kot najhujši klošar, ki ni jedel že mesec dni, se držala za moj kruh in ga začela jesti, kar nisem mogla stran od smetnjaka dokler nisem pojedla tistega kruha. Le kaj so si sosedje mislili, če je slučajno kdo gledal. Takrat mi je bilo popolnoma vseeno. Nato sem šla notri in brskala po omarah ali imam še kaj takega kar bi lahko jedla, spraznila sem vse kar se je dalo na hitro pojesti. Tako me je že tiščalo v želodcu, da sem res morala nehati. Šla sem spat. O moj bog, ta občutek krivde, celo noč sem samo sanjala kako kolesarim, kako bom pokurila to kar sem pojedla. Zjutraj sem se zbudila ko norec, preoblekla v trenerko in na kolo. Kolesarila sem do popolne izčrpanosti. Bilo mi je že slabo, na kolesu sem joakala, na bruhanje mi je šlo ... kaj se z menoj dogaja. Kak satan je to v meni. Take se ne spoznam.
Od takrat je minilo eno leto, podobnih zgodb je še malo morje. Vse skozi je ena stvar, če se hočem izogniti prenajedanju potem v moji bližini ne sme biti hrana in jaz sama poleg nje. Doma imam hladilnik prazen, hrana se pri meni ne skladišči. Kadar koli se vržem v prenajedanje potem vse kar ostane vržem v smetnjak - tam to ostane, po smetnjaku sem brskala sam enkrat.
Pri meni je še ta razlika, da hrano izbruham. Sem bulimična.
Non stop sem slabe volje, ne vidim sploh rešitve iz tega. Nočm se zrediti, nočm jesti normalno, pa ne vem zakaj se tako bojim imeti več kil, biti malo bolj zapolnjena. Zdaj sem prava trlica.
Imam hude probleme s spolnostjo. Z moškimi sem se s sexom posiljevala, dala sem jim tisto kar so si želeli, jaz pa sem ostajala prazna, nisem se nikoli ljubila, vedno je bilo v glavi samo to, da se bo on spraznil na meni. Da to ni nobena oblika ljubezni, sex je nekaj kar si moški vzame od ženske. Zato sem si mislila, da sem morda sem lezbika. Fantazirala sem o tem kako bi mela punco pa bi bilo potem vse lažje. Zdaj imam punco!! alo, kaj se mi dogaja. Z njo sem že eno leto. Seksali sva morda 3x. Ni mi bilo ok. ... ker nisem ok. Kako naj se sprostim. Isto jo dožilvljam kot vse moške, naj se me ne dotika, naj se ne slini po meni, ne bo si ona mene jemala. Revica je že na koncu z živci, tako me ima rada. Jaz jo imam rada, kot sem imela vse moje partnerje, ampak z menoj se ne sexa, kajti jaz ne sexam. Pustite me pri miru vsi.
Žalostna sem, nimam nobene volje, energije, non stop je v meni prisoten strah, sem osamljena, punci sem povedala za bulumijo, ampak ne ve kako hudo je, ker me je sram povedati, da to še kar počnem, da včasih ko ji dvignem telefon, da sem umazana od vsega bruhanja, da se v moji kuhinji nahaja tone hrane, vsa nametana po mizi, po tleh, sladko, kislo, slano... jaz pa ji mirno rečem v telefon: malo počivam, sem utrujena, te kasneje pokličem in komaj čakam, da zmažem tisto torto, ki sem jo kupila, pomfri, kebab, burek, majoneza, čokolada, kruh ...
Prejle sem dobila občutek, da bom spet kidnla v trgovino po nabavi.. ker sem pojedla en jogurt več kot imam v glavi predpisano na jedilniku... premislila sem si, ker sem brala danes, da je pot k ozdravitvi abstinenca od bruhanja. To bo težko ko hudič. Srce mi kar razbija, ne pojem obroka, ne da bi met tem doživljala hude muke stresa, srce mi dela 150/min enkrat me bo samo kap.
Kolikokrat sem rekla, da bom šla v kako skupino na pogovor. Šla sem celo 1x k psihologinji, pa se mi je zdela predraga, da bi mi solila pamet... neumna se mi je zdela, podcenjevala sem jo .. kaj mi palamudi.Skoz mi je šlo na jok in na kozlanje hrati ko sem jo poslušala.
Sram me je iti v skupino in strah me je, da me tam kdo ne vidi, ki me pozna... da me vidijo ljudje da grem v te prostore z motnjami prehranjevanja... to je huda sramota....
Ampak s tem občutkom ne morem več živet, kako naj si pomagam. Obupana sem do konca. Naj mi kdo pomaga :help: |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 16 Avg 2006 19:02 |
|
|
Little P ....po licih mi še vedno polizijo solze, ki jih je sprožilo tvoje pisanje. Že zgodba MaxMare me je iztirila, tvoja je bila le še pika na "I".
Preprosto povedano sem ostala brez besed, žalostna, ker ne znam in ne zmorem pomagati, ker nimam moči, da bi katerikoli od vaju odvzela del bremena, ki ga nosi.
Toliko zaenkrat, ker trenutno nisem sposobna pisati. Preveč sem iztirjena.
Hotela sem se le javiti, da vesta, da sem brala in močno doživljala vajine stiske. Ostajata v mojih mislih. ..... |
|
|
|
| | | |
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Avg 2006 19:34 |
|
|
:cry: ja, hudo je res. sploh, ko že 100000 -ič začnemo jesti ok in biti... kot si Marika pri Montiju pisala:
Moje oči so zažarele, ustnice so vse večkrat lezle v nasmeh in moje misli so postale bistrejše, čustva močnejša, boleča spominjanja razumljivejša.
Naj ji pustim, da znova odide in me pusti nesrečno, osamljeno, tiho kot miško, ubogljivo, prilagodljivo? Spet na razpolago vsem in vsakomur, le sebi ne? Všeč mi je bila podoba v ogledalu in všeč mi je bil notranji glas veselja, radosti in prekipevanja polnosti čustev. Tega nisem želela izgubiti za nič na svetu.
|
ni druge poti, kot abstinenca.... |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 16 Avg 2006 20:46 |
|
|
Saj vem, da ne morem kaj dosti pomagati.
Pa vendar....Little P...tu nekje bomo, danes in še kdaj drugič, če nas boš potrebovala, Vedi, da v svoji stiski nisi sama in da danes mnogo ljudi čuti s teboj, misli na tebe, se počuti nemočne, ker ti ne moremo dati ničesar takšnega, da bi ti kot s čudežno paličico pomagali ven iz tega.
Vedno se najde kdo za pogovor, da poveš, pove on; brez sramu, brez misli o tem, kako zelo razgaljenega se počutiš sedaj.
Sama bulimijo poznam bolj slabo, niti z njo nisem imela nobenih osebnih izkušenj, tako da vse kar govorim in pišem, delam zgolj zaradi tega, dabi ti mogoče pomagalo eno samo malo neopazno pikico. Si me s svojim iskrenim pisanjem spodbudila, da bom o tem prebrala še več.
Jaz bom tu nekje blizu. Na vsake toliko časa pridem do računalnika in pogledam kaj je novega. Od ranega jutra, do poznega večera.
Držim pesti....za današnji dan in še naprej. |
|
|
|
| | |
|
padalec
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 18:03 |
| Prispevkov: 12 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Avg 2006 22:29 |
|
|
Strah v meni se je razblinil, ostaja samo hud glavobol, šla bom domov, se usedla na balkon, prižgala cigareto, vzela v roke knjigo in se poskušala umiriti.
Hudič je ko me je težko spravit spat.
Rešila sem se vsaj tega ta se ne uspavam tako kot sem se včasih, zdaj si morda nalijem kozarček vina, ali pa spijem pivo, da mi odpre ventile in mine napetost mišic po telesu.
Govorim kot kak pijanec.
Bolj ko berem kaj pišem bolj se zavedam kak odvisnik sem, kar sram me je vse to deliti z vami. Kaj vse ima ta punca, pa sej je čisto zaprepadena.Hrana, trava, alkohol. .. . i need therapy 
Lahko bi se zdaj še na veliko razpisala o vseh mojih doživetjih kaj vse daje skozi nekdo ki je dovzeten za veliko več kot povrprečni zemljan. Kako 30 let stara punca doživlja svet, da jo je strah ljudi, da ko se z nekom pogovarja ni sproščena, če jo "bedira" pogovor samo razmišlja kako bi kaj pojedla, ali pa si raje naroči pivo in pije in pije, da pozabi na hrano, ali pa si jo takrat lahko privošči, ker to je edinokrat, da ne je z občutkom krivde, ker je toliko sproščena, da uživa ob glodanju....
ja ja bo šla ta deklica kar spat. Jutri je nov dan. Obeta se nam boljše vreme, mogoče tudi s tem razpoloženje.
Lahko noč zvezdice :) |
|
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 2 od 14
|
|
|
|
|
|
|
