 |
 |
|
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 09 Mar 2008 15:49 |
 |
|
Brbo in Nataša, obe dobrodošli. 
A vidita, kako so si naše zgodbe v neki točki podobne? Pa število kilogramov sploh ni merilo (Nataša, brez skrbi, imamo tudi takšne z manj kg od tebe). Jaz skoz ponavljam, da hrana in kg sploh niso naš problem. Bitke s hrano so vnaprej izgubljene, to smo vse izkusile podolgem in počez.
Poiščimo in borimo se s pravim sovražnikom! Pa da ne bo pomote, to nismo me same, nič obtoževanja, nič grajanja sama sebe, nobenih vzdevkov, nič, prosim!
Rekla bi, da še naprej pazljivo berite ta forum. Pa ne samo čveka in pretresljivih zgodbic. To je malo namakanja v topli vodi za dušo, delo čaka drugje, v drugih rubrikah. Monti, rekreacija, knjige... Hitro se nadaljuje v drugih knjigah... Berita in pišita, kako gre!!!!
Nataša, zelo blizu mi je tvoje razmišljanje o viziji, sanjah. (In vse pohvale za izjavo, da si materialno dovolj preskrbljena in si ne želiš nič posebej več. Dandanes zelo redki ljudje.  ) Seveda potrebujemo nekaj več v tisti viziji. Prav za to se trudimo. Ampak nekaj mi ni jasno. Zakaj ne bi mislila? Zakaj se ne bi podala na pot in raziskovala, brala, ustvarjala? Če prav računam, imaš 40 let. Evo, ravno prav za "nov začetek". Otroci verjetno niso več v plenicah, čas za tvoje novo notranje rojstvo...
Delajta in se še oglasita!!!
LP Maša |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 09 Mar 2008 23:10 |
|
|
:) Hvala, Maša, za tako lepe besede. Veš, leta nazaj sem veliko brala, knjige sem dobesedno goltala. Vsak prosti trenutek sem bila pri knjigi. Celih 10 let je to trajalo. Potem sem se knjig kot nekako prenajedla. V nobeni njih nisem namreč več našla nič takega, kar bi mi pomagalo k moji duševni rašnji. Vse so se samo še ponavljale in ponavljale. Tako sem branje za nekaj časa opustila, kar pa ne pomeni, da me še vedno kakšna reč ne bi pritegnila. In če me, jo z veseljem preberem, to pa ja. In ravno zaradi vsega tega mojega znanja, se toliko sramujem pred sama sabo in si večkrat zaželim, da bi bila ena čisto navadna kokoš, saj bi mi bilo potem lažje. Človek, ki nečesa ne ve, ne more biti v grehu, če pa nekaj veš in to še zelo dobro, potem si pa v zelo velikem grehu, če ne živiš po tem. Vedeti in učiti druge tega vedenja, a sama živeti drugače: najhujša nočna mora, ki se jo lahko doživi. Vsaj jaz to tako občutim. In vendar me vse je vse skupaj spravilo kot v nek začaran krog. Res je, prav imaš, kmalu bom stara 41 let in je ravno pravi trenutek za nov začetek. In tega sem si tudi izredno želela. Pravzaprav sem ves čas seljenja mislila samo na to, kako bom potem končno vse začela na novo. In vendar... Ko smo se končno vselili. Ko smo vse lepo uredili in se umirili, se je v meni spet pojavil kot nek nemir. Kaj zdaj? Misli so se mi podile po glavi kot nore. Misli, ki so me spravljale v depresijo, na jok mi je šlo in oh in sploh. Pa sem jih tako utišala...s hrano seveda, uf.  ...Misli o mojih sanjah. Misli o mojih dveh otrocih. Misli o mojem parterju. Misli o mojem življenju. Na kratko: sem v nekem lebdečem stanju. Stanju, ki se je pri meni že večkrat pojavilo in na srečo potem tudi kmalu odšlo, tako ali drugače. Vem, da bo tudi tokrat odšlo, rada pa bi se naučila, da taka stanja rešujem racionalno, kot vsa druga v svojem življenju. Rada bi, da se ne bojim več svojih misli in da si dovolim biti žalostna in se izjokati, ko pride to na dan. In da ne posegam po hrani-drogi, ki je itak samo utvara in še zdaleč ne koristi, temveč samo škodi. Hudo je, če veš, ampak še naprej ponavljaš enake vzorce, grrrr.
Kar se pa tiče mojega ne-materilizma, je pa tako. Preveč let smo vsi mi mislili samo na denar, ki nam je pravzaprav bil nujen ne samo za preživetje, ampak in predvsem zato, da smo lahko imeli dostojno streho nad glavo, da sem zdaj vsa srečna, da mi ni več treba misliti na to. Moja dva otroka sta takorekoč vse svoje življenje (hči ima 19 let, sin pa skoraj 16) stalno poslušala samo eno besedo: DENAR!!...Nimamo denarja, nimamo denarja, nimamo denarja, nimamo denarja. Res noro! Zdaj sem se tega skoraj dokončno rešila. Samo še nekaj mesecev odrekanj in razmišljanj o tej besedi, potem pa končno konec (moram še vrnit mami nekaj denarja, ki mi ga je posodila za seljenje!). Potem pa...life, aha. Komaj čakam, da pridem do te točke. Mogoče bo pa ravno ta točka tista, ki mi bo pomagala, da končno zares zadiham, ne vem. Vem samo, da bom morala že prej kaj storiti zase, saj je moje zdravstveno stanje še komaj v mejah normale.
Lepo mi je prebrati, da ima še nekdo enake misli, kot jih imam jaz, prav res. Vesela sem, da sem našla nekoga, ki ne govori samo o tem, kaj je kupil, kaj bo kupil, kaj vse ima in kaj vse še želi imeti. Brezvezni pogovori, prav res. Maša, katera je tvoja vizija? Kakšne so tvoje sanje? Mi jih lahko zaupaš, ja? :) |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
   |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.04. 2007, 22:01 |
| Prispevkov: 573 |
| Kraj: Dolenjska |
|
|
| Objavljeno: 10 Mar 2008 09:49 |
|
|
| Brbo in Nataša, razumem vaju in držim pesti, da bo šlo vse na bolje. Samo vztrajajta in poskusita najti nove cilje v življenju, pa čeprav majhne, ki vama bosta spet prinesli zadovoljstvo (in vaju malo zamotili). Počasi bo šlo, ampak če sta naredili en korak, bosta počasi začeli delati še druge. Razmišljajta o sebi, o tem, ali se imata dovolj radi, ali se spoštujete, in če je odgovor ne, najprej poskrbite, da se bosta imeli radi in se sprejeli takšni kot sta!!! Nič ne obljubljam, tudi to gre počasi, ker je treba spremenit marsikaj! Pa upam, da se še beremo! |
|
|
|
| | |
|
padalec
| Pridružen/-a: 07.03. 2008, 09:41 |
| Prispevkov: 15 |
|
|
|
| Objavljeno: 10 Mar 2008 11:02 |
|
|
Hvala vsem za lepe besede in topel sprejem. Lepo je spoznati ljudi s podobnimi izkušnjami, ki jim lahko zaupaš in ki te pred vsem razumejo, ker so sami v podobnem položaju.
Marika, ob branju tvojih besed sem prišla do spoznanja, da je verjetno največji problem, ki nas vodi v prenajedanje, da ne znamo izkazovati svojih čustev. In da jih tudi drugi ljudje ne znajo. Preredko izrečemo besede "rada te imam" in preredko jih slišimo. Pohvale, vzpodbudnih besed, poudarjanja dobrih lastnosti človeka - tega skorajda ni. Nasprotno pa grajanje sledi vedno. In to razjeda samozavest, razjeda dušo...Zakaj je tako težko izreči "ponosna sem nate", nimamo pa težav s "sem ti rekla...".
Zato punce, povejte svojim bližnjim, da jih imate rade in da jih cenite in verjemite, da boste tudi ve te besede slišale bolj pogosto. Pred vsem pa imejte rade same sebe. Pohvalite se, pa čeprav ste samo posesale stanovanje - tudi to ni samoumevno. Veselite se majhnih stvari - sonca, ki vas zjutraj zbudi, dežnih kapljic, ki vas žgečkajo po obrazu, prvic trobentic...Toliko je lepih stvari, samo naučiti se jih moramo opaziti.
Nataša, ljudje moramo imeti neke cilje, želje. Brez njih smo kot zemlja brez vode. Moramo imeti neke potrebe, ki nas vodijo in usmerjajo. Si na točki svojega življenja, ko si dosegla cilj, ki si si ga zastavila že davno. Verjetno si leta in leta vlagala v ta cilj, ki je zahteval precej napora in moči - in sedaj si ga končno dosegla. Imaš družino in streho nad glavo - več, kot marsikdo drug. Kot ženska in mati si vse svoje moči usmerila v to, da je tvoja družina preskrbljena. In to si dosegla - to, kar je največja skrb in želja vsake ženske in matere. In sedaj je čas, da poskrbiš še sama zase. Veliko let so bili na prvem mestu otroci, družina - sedaj si na prvem mestu ti. Ponovno imaš čas, da zadihaš. In zajemi ta zrak s polnimi pljuči...Si na prelomnici svojega življenja, ki prinaša nekaj novega, čudovitega. Spomni se stvari, ki so te nekoč razveseljevale in ki si jih potlačila daleč v podzavest, ker so pač obstajale druge, takrat bolj pomembne stvari zate. Cilj, ki si ga dosegla, je bil vsekakor velik, morda največji v tvojem življenju. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da jih več ni. Sedaj je čas za tiste male radosti, ki izpopolnjujejo človeka. Za tiste male želje, skrite globoko v tvoji notranjosti. Pobrskaj po svoji duši in verjemi, da boš našla nešteto drobnih želja, na katere si že zdavnaj pozabila.
Vsem skupaj veliko  in  v tem čudovitem dnevu! |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 08.10. 2007, 11:58 |
| Prispevkov: 3817 |
|
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 11:15 |
|
|
Nataša...popolnoma te razumem in si predstavljam,kako se počutiš v situaciji z denarjem in občutkom stalne prikrajšanosti....
ko ti gre na živce vse in vsi,ki priznajo,kar si privoščijo...zaboli te, si žalostna,malo fouš, bolestno si želiš,da bi bila kdaj na podobnem mestu....
maščuješ se sebi, kaznuješ sebe,svoje telo...ker se nimaš nad kom drugim znašat....
praviš,da se bo zdaj uredilo vse....super...čestitam....
poskusi gledati pozitivno v to...nej te ne bo sram gledat skozi okno v nedogled in se prepustit razmišljanju, sanjanju...privošči si čas zase..... |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 11:19 |
|
|
Brdo, hvala za tvoje čudovite besede, besede, ki si jih v bistvu govorim vsak dan tudi sama, vendar trenutno nikakor nočejo najt mesto v mojem srcu. Vem pa, da imaš prav. Pravzaprav imam zdaj prav vse, kar sem si kdaj želela in res je čas, da zdaj začnem na novo. In...tudi, če še nisem pripravljena na to, sem enostavno primorana. Žal so mi očitno zaradi prevelike teže začele odpovedovati noge, tako da sem dejansko že z včerajšnjim in predvčerajšnjim dnem rekla konec temu mojemu prenajedanju. Hja, očitno je moja trenutna naloga poskrbeti za moje zdravje.
Spomnim se, ko me je pred kakimi 2 leti in pol moj osebni zdravnik pohvalil glede moje teže. Takrat sem imela 54 kilogramov in sem se dejansko zelo dobro počutila. Rekel mi je, da je ta teža ok in da naj pazim nanjo, sam je za mojo hrbtenico lahko usodnih že tudi samo pol kilograma več. Potem sem se začela rediti. En kilogram, dva, štiri. In moja hrbtenica ni prav nič protestirala. Pa sem si privoščila, hm. Zdaj pa mi je očitno dala razumeti, da ne zmore več. Še dobra je bila, da me je vsa ta leta sploh prenašala. Vem, da sem ji dolžna za vse to, kar sploh imam. Torej moram zdaj res poskrbeti zanjo in spraviti dol teh 8 kilogramov, ki jih imam preveč. In se potem paziti za zmeraj. S tvojo pomočjo, Brdo, in s pomočjo vseh teh prijetnih mačkic na tem forumu, sem sigurna, da mi bo to tudi uspelo, aha. Hvala, res hvala. :)) |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
| |
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 11:26 |
|
|
| Eneja, zgleda, da sva pisali obe naenkrat. Hvala tudi tebi za tvoje lepe besede, čeprav tisto o foušariji ni glih čisto res, no. :) ...Skušala sem živeti, da nam vseeno ni prav ničesar manjkalo, še zdaj se večkrat vprašam, kako mi je to sploh uspelo, ampak mi je. Nikoli nismo imeli preveč česa, to ne. Ampak tudi nam nobene stvari ni manjkalo. Moj cilj je namreč res bil imeti stanovanje, ampak tudi to, da je ta pot do cilja prijetna in da ves ta čas živimo normalno življenje. In, ker sem trmasta in običajno uspem v vsem, kar se odločim, da bom, mi je to tudi uspelo na srečo, ja. Res, bili so meseci, ko nam je šlo tudi za nohte, ampak smo se kmalu pobrali in potem je bilo spet vse ok. Bili pa so psihični pritiski zaradi vsega tega, predvsem zaradi mojega zdravja. In posledice so zdaj tu. Ki pa jih kmalu ne bo več, obljubim. :) |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
| |
|
|
| | | |
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 11:53 |
|
|
| :) Ne ne, eneja, verjemi, nobene foušije v nobenem smislu ni nikoli bilo pri meni. Pravzaprav, če ti povem po pravici, se mi smilijo ljudje, ki imajo vsega preveč in še vedno mislijo samo na to, kaj jim še manjka. Zanimivo pri meni je tudi to, da sploh ne maram hodit v trgovine in da takrat, ko pač moram, grem zelo na hitro in potem čim prej ven. Ko namreč gledam vse tiste police polne vsega, me prevzame kot neka žalost. In začnem razmišljati o tem, kam smo prišli v današnjem svetu. Kaj res potrebujemo vse to? Kar se tega tiče, se počutim kar nekam izven sveta. Sem res preveč drugačna od drugih, veš. Tudi stanovanje, ki sem ga toliko časa čakala. Nikoli me ne bi brigalo zanj, če ne bi imela hudih zdravstvenih težav. Žal ne hodim k zdravnikom in na raznorazne preglede, zato sem za njih zdrava. Samo moj osebni zdravnik, ki me zdravi že 22 let in pozna vso mojo zgodbo, ve, da je pravzaprav čudež, da sem sploh še na nogah. Invalidska komisija pa: imam premalo jasno definirano diagnozo!! Če imaš ves skelet dobesedno uničen, nimaš pa postavljene diagnoze, pač nisi invalid. Hja, no, tako je to v današnjih časih. In ravno zato sem tudi tako pozno prišla do stanovanja. Deset let smo živeli kot podnajemniki in nam sploh ni bilo slabo. Če se ne bi šlo za moje zdravje, sploh ne bi vlagala prošenj za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Ampak realno sem se zavedala, da moje zdravje lahko zdaj zdaj gre in da bi v takem primeru pristali na cesti. Vse druge materialne dobrine pa me nikoli niso nevemkako zanimale in me tudi zdaj ne. Veš, spomnim se dnevov pred novoletnimi prazniki. Meni je običajno zmanjkalo doma kos kruha in morda malo čebule in sadja. Pa sem šla v kak hipermarket. Jaz in moj voziček pa notri kos krujha, čebula in vrečka sadja. Ostali....si najbrž predstavljaš, kako polne vozičke so imeli, kajne?:) Malo čudno so pogledovali v moj voziček, meni pa je šlo na bruhanje, ko sem gledala v njihovega. Tako je to z mano, aha. :) |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
| |
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.04. 2007, 22:01 |
| Prispevkov: 573 |
| Kraj: Dolenjska |
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 12:42 |
|
|
| Marika, ob branju tvojih besed sem prišla do spoznanja, da je verjetno največji problem, ki nas vodi v prenajedanje, da ne znamo izkazovati svojih čustev. In da jih tudi drugi ljudje ne znajo. Preredko izrečemo besede "rada te imam" in preredko jih slišimo. Pohvale, vzpodbudnih besed, poudarjanja dobrih lastnosti človeka - tega skorajda ni. Nasprotno pa grajanje sledi vedno. In to razjeda samozavest, razjeda dušo...Zakaj je tako težko izreči "ponosna sem nate", nimamo pa težav s "sem ti rekla...". |
Ja, Brbo... to pa tako drži. Te besede ljudje tako malokrat slišimo, pa grajanje seveda tud In ker jih ne slišimo, jih tudi sami ne znamo dajati naprej...  Sploh tistim, od katerih bi si jih najbolj želeli slišati. In če te nihče ne pohvali, vzpodbuja, se imaš res težko rad. Človeku je izredna potrditev, da na lastna ušesa sliši pohvalo in vidi, da ta oseba tudi resno misli. Vse to vem. Ampak, vedno bolj se zavedam, da si moramo znati pohvale dajati sami. Že če začnemo čisto počasi, bo bolje. Zakaj pa ne? Že to:" uau, dons si pa lepo pospravila in okrasila stanovanje! Kok lep šopek si si nabrala danes. To je zame za na poličko v spalnici  ! Danes zgledam super! Prav lepa sem" in podobno. Vsaka malenkost šteje, ko gre za te stvari pa čeprav se sliši pocukrano....
natasha31367... s centimetri sva na istem in kako leto in pol sem tud začela z iste teže kot ti, takrat uspešno, potem pa so se začeli pojavljati problemi s prenajedanjem... k sreči ogromno športam, da nekih hudih skokov na tehtnici (še) ni, ampak me skrbi... ta teža noče dol 
Tudi moraš začeti s pohvalami... še preveč razumem, kako te lahko okupira hrana pa se tega tud sama ne morem rešiti. In ta pritisk, da bi morala hujšat vse še poslabša. Pa je seveda vse samo v moji glavi..... Upam, da boš kmalu rešila skrbi z denarjem, vidim, da si skromna in zadovoljna s tistim, kar imaš. To mi je všeč. Kak prost trenutek si vzemi zase, ne misli na denar, na hrano, pojdi na sprehod z otroki, s partnerjem ali sama in razmišljaj o čisto nečem novem.... mogoče, kaj te v življenju še zanima, kaj si si želela početi kot otrok in potem ni bilo ne denarja, ne časa.... poišči spet svoje sanje in si dovoli biti srečna s kakšno novo stvarjo, idejo.... z nečim, kar to bo dalo nov smisel in te rešilo preobremenjenosti z drugimi stvarmi. Razmisli o svojem stanju sedaj in o tem, kar si želiš! Pobrskaj malo po svoji duši! |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 13:27 |
|
|
Oj, kako lepe besede, jaz pa nič časa. Še za sproti brati ne, kaj šele za pisati.
Cookie, a nismo enkrat nekam začele pisati, zakaj smo ponosne nase ali kaj cenimo pri sebi, tako nekako. Nekam na tem forumu, nimam časa brskati. A ne bi bil čas, da to malo obnovimo, razširimo? Ta nove, Brbo, Nataša, dajta malo pobrskat po sebi...
In tisto o svoji viziji sem še dolžna... Naslednji teden, tega je zame praktično že konec...
Hiter LP Maša |
|
|
|
| | | |
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 11 Mar 2008 18:38 |
|
|
Punce, kje najdete vse te lepe smeškote? Jaz se brez njih počutim kot izgubljena, vendar mi ne uspe narediti nobenega, razen ta žalostnega, uf. Tako se potem ni razumelo, da se smehljam, ko sem pisala Eneji in se mi je še opravičila za njena razmišljanja. Pa res ni bilo treba, ne.
Cookie, zgleda da sva si nekje blizu vsaj glede centimetrov in kil, ja. Imava pa nekaj zelo različnega: ti se namreč zelo dosti ukvarjaš s športom, jaz pa sploh ne. Poleg tega pa meni običajno kilogrami kar sami gredo dol, samo če se ne prenajedam. Zato me je kar sram pred tabo in vsemi ostalimi mačicami. Vse se toliko trudite zase, rezultati pa so zelo skromni. Meni pa bi bilo potrebno tako malo.... Je pa res pri meni vse povezano s čustvi (za kar verjamem, da je tako tudi pri vseh vas!). Ko sem pred tremi leti razčistila s svojimi čustvi...da sem to dosegla, sem potrebovala mesec dni vsakodnevnega joka...so se potem kile kar stopile, ne da bi sploh menjala prehrano. Zdaj pa...hm. Glede na to, da ne bi niti jok pomagal za razrešit stvari, se ga branim z vsemi mogočimi načini. Hja, tudi s hrano. Ker me hrana otopi, ne morem misliti. Ker ne morem misliti, ne morem niti jokati, glede na to, da nas naše misli pripeljejo do joka in nič drugega, aha.
Veš, cookie, obožujem hribe in sprehode. In sanjam o njih. Aha, to so moje sanje, ja. Res je, da trenutno s temi svojimi nogami težko pridem že v prvo nadstropje, vendar pa je to samo trenutno. Vem, da bodo kmalu spet toliko zdrave, da bom šla lahko spet po dolgih mesecih pavze na Socerb. Tam grem namreč izredno rada. Ker ne morem hoditi nevemkoliko, samo sprehajanje pa mi ni zadosti, grem tam, kjer se v bistvu sprehajam, hkrati pa sem v hribih, aha. Tako sta volk sit in koza cela. Žal pa nimam nikogar, ki bi šel z mano. Moja otroka ne marata hribov, moj partner niti ne preveč, poleg tega pa ima vedno tako malo prostega časa in je vedno tako utrujen zaradi dela, da v bistvu ne greva nikoli nikamor. Ne pogrešam nekega nočnega življenja, to sploh ni zame, ampak hribe, naravo, sprehode, te pa pogrešam, ja. Sama pa se mi ne da tam. Blagor vsem vam, ki se odpravite na take sprehode tudi same. Meni je že sama misel na to grozna.
Moje sanje. Hm, spomnim se, da sem kot majhna želela biti zdravnica-kirurginja. Leta in leta sem si tega želela. Ko sem se potem vpisovala v srednjo šolo, so me moji skupaj z zdravniki nekako le prepričali, da ta šola ni zame, saj bi mi zaradi zdravstvenih težav nikoli ne dovolili imeti tako službo. Ampak želja je potem ostala. Sicer bolj nekje na dnu. Pozabljena, ampak le. Potem, pred skoraj 14 leti, sem ugotovila, da imam dar zdravljenja z rokami. In prepričana sem, da je bilo to, kar sem že od majhnega sanjala, da pa tega nisem znala izraziti. In vem, da bo nekoč napočil čas, ko bom počela samo to. Ampak prej...prej moram vse drugo spravit v red. In tu se zataknem. Vedno. Vsak dan. Moje zdravje in kilogrami so samo posledica tega, ker nisem srečna, tega se zavedam. Nisem nesrečna, srečna pa še zdaleč ne. In tako so čustva zablokirana v meni. Spijo. In mi nosijo kilograme oziroma mi ne dajo shujšati. Mislim, da bom čez kakšen teden spet udarila in dober post, ta mi bo najbolj sigurno pomagal, ja. Ko sem ga pred dvema letoma in pol delala tistih 8 dni, se mi je zdelo, kot bi dosegla božansko. Ni vplival namreč samo na moje telo, ampak predvsem na mojo dušo. Počutila sem se kot prerojena, res. Imela sem toliko energije, da bi lahko še gore premikala. Ker se to ni glih preveč dalo, sem se odločila, da grem raje malo s kolesom naokoli. In sem šla. Vsak dan okoli 7km v eno smer in 7 v drugo. In bilo je res lepo. Žal pa sem v tistih 8 dneh postenja izgubila preveč kil (še tisti, ki poznajo te zadeve in so se tudi sami večkrat postili, niso mogli razumeti, kako sem lahko izgubila cele 4 kilograme v teh dneh!), v obraz sem izgledala grozno (posledica čiščenja strupov iz telesa), tako sem potem zaradi strank (delam namreč s strankami) post opustila. Če ne bi ga delala še sigurno enih 10 dni, aha. Ker je to edina reč, ki ne samo zniža naše kilograme, ampak ki nas hkrati tudi zdravi, mislim, da bo to edina rešitev zame za naslednje dni. Nimam preveč časa na razpolago za poskušat še kaj drugega pred tem, ne. |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
| |
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 10 od 14
|
|
|
|
|
|
|
