 |
 |
|
 | |  | |
| | | |
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 04.12. 2006, 11:23 |
| Prispevkov: 70 |
| Kraj: Pod Alpami |
|
|
 Objavljeno: 10 Jan 2007 22:22 |
 |
|
| IRA je napisal/a: |
| Cilje potrebuješ - za svojo dušo - za svojo motivacijo. |
Ira glede se strinjam, da so potrebni, vendar je pri njih potrebna pazljivost, saj so lahko previsoki ali pa nestvarni. Zaradi tega je po mojem pri nekom, ki jezo, žalost ipd. v sebi tolaži s hrano, morda boljše, da si vsaj na začetku ne zastavlja ciljev, kot je na primer, koliko kilogramov moram izgubiti v enem mesecu.
Boljše si je zastaviti cilje, kot so potrudil/-a se bom iti na sprehod vsaj 5x na teden. Zakaj ne vsak dan? Ker je življenje, ki ga živimo preveč nepredvidljivo, da bi bilo možno to izpeljati vsak teden in to teden za tednom. Potem pa se, ker ne dosežeš svojega cilja, znova počutiš krivo in ničvredno. Temu na žalost navadno sledi basanje ... s čokolado, kruhom ... Da, padeš v začarani krog.
Dober cilj je lahko, da se ob občutkih žalosti/jeze/zavženosti ne boš prenajedal/-a, ampak da boš svoje občutke izrazil/-a. S hrano jih namreč hočeš potlačiti, vendar še vedno ostanejo. Hrana je tvoja prijateljica in tvoja tolažba, ampak hrana ni namenjena temu. Hrana je namenjena temu, da da tvojemu telesu energijo, da priskrbi imunskemu sistemu snovi, s katerimi se bojuje proti boleznim, da te ohranja pri življenju. Res je tudi, da v njej lahko uživamo, ampak, če se človek nezavedno baše s hrano, v tem pravzaprav ne uživa. To lahko potrdim iz osebnih izkušenj, saj največkrat niti ne veš, kaj daješ vase, in če že veš, te jo to sram priznati drugim.
Naj končam tole pisanje ... cilji so pomembni, ampak stvarni in dosegljivi. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 20.01. 2007, 17:36 |
| Prispevkov: 9 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 20 Jan 2007 17:44 |
|
|
Pozdravljeni!
Sem nova med vami, in ja, tudi jaz jem, ko sem žalostna, prestaršena, zdolgočasena...Jem vsakič ko me kaj potre. Jem in ne znam odnehati. In vse to me boli, iz dneva v dan bolj. Zapiram se v sobo, si ne upam med ljudi. Po šoli komaj čakam da pridem domov, nekaj pojem, se nažrem? Si rečem za danes bo dovolj, odidem v sobo, se učim, delam nalogo...karkoli. Pa pride zopet večer, po nekaj urah, ko mi je uspelo brez hrane se zopet nažrem, jem čokolado, pa kruh s pašteto, pa sadje, vseeee....kar mi pade pod roke, samo da jem. In ne znam nehati. Ne morem več tako naprej, rada bi se rešila iz tega pa ne gre...In tako je že par let. V štirih letih sem se zrdila za dobrih 10 kilogramov. Rečem si jutri pa začnem z normalnim prehranjevanjem, 5 obrokov na dan, brez sladkarij, samo zdarve stvari. Mi uspe zdržati 4 dni, 5. dan padem. Mi uspe zdržati 3 dni, pa zopet padem...In potem samo še jem. Rada bi šla na post, rada bi shujšala, pa si rečem saj bom zdržala samo par dni, kje, še en dan ne zdržim. Do poldneva mi še uspe, potem pa se spet najem...In tako je iz dneva v dan. Muka, muka in še enkrat muka. In ne znam več naprej saj sem je od vesele punce ostala le še senca. :cry:
Kako naprej? |
|
_________________
Vsak dan je nov dan! |
|
   |
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jan 2007 18:36 |
|
|
Lana5 pozdravljena na naših straneh in me veseli, da si se javila s temi besedami, ki so mnogim med nami še kako znane.
Kako naprej? sprašuješ.
Težko. Vrjetno bo težko tudi ostalo še nekaj časa, če ne boš v sebi trdno odločena, da je potrebno začeti spreminjati stvari čisto kje drugje, kot pa pri prehranjevanju. Mogoče bi za začetek bilo dobro, da se skoncentriraš na kaj, kar te veseli. Lahko je popolnoma nova zadeva, ali pa kaj takšnega, kar si že pozabila, da znaš, da ti je nekoč nekaj pomenilo. In predvsem je pomembno, da o svojih stiskah govoriš, pišeš....ne skrivaš. Vrjami, da je tako veliko lažje. Bolj malo si napisala o sebi. Pravzaprav je zgolj čutiti tvojo stisko in ne zameri mi, če ti rečem, da smo že doživeli primere, kjer se je skozi potek dogodkov pokazalo, da dekle, ženska, sploh nima preveč kilogramov (168cm/55kg), ampak jih je želela še manj, resnično se je počutila "debelo".
Ne poznam te. Vendar vedi, da tule nisem edina, ki ti bomo stali ob strani, če nas boš potrebovala. Odločitev pa je v tvojih rokah. Ne razmišljaj o hrani in kilogramih. Pomisli na to, kaj je tisto, kar te resnično žre, mori, poriva nekam v svet, kjer se počutiš obupano, nemočno, prestrašeno......
Napiši še kaj, da bomo lažje še kakšno rekli.
Danes boš prav gotovo v mojih mislih. In tudi če se ne javiš več, se bom predno bom zaspala, vprašala: Kaj je z njo? Kaj počne, čuti, misli.....? |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 20.01. 2007, 17:36 |
| Prispevkov: 9 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 28 Jan 2007 19:17 |
|
|
Pozdravljena!
Hvala za odgovor...sem ga prebrala in na jok mi je šlo.
Bila bi zelo vesela, če bi imela res tistih 55 kg, pa jih na žalost nimam, ne več. Nekje v 6. razredu (danes sem 4. letnik srednje šole) sem imela anoreksijo, v 3 mesecih sem shujšala 20 kilogramov...bila sem kot okostnjak. Tega se najprej sploh nisem zavedala, potem pa mi je mami grozila z zdravnikom, kjer sem tudi bila. Zdravnica mi je rekla naj stopim na vago, pa nisem hotela. Trdila sem da imam čez 50 kilogramov, pa sem jih mela 45. Visoka pa sem bila malo manj kot 170 cm. Danes jih imam 70. Kako sem prišla do tega? Po spoznanju, da imam anoreksijo, sem rekla ok, morem se zredit. Najprej je šlo lepo počas gor, sem postala postavno dekle. V srednji šoli v 1. letniku, sem bila zelo zadovoljna s seboj. Okoli 60 kilogramov sem imela in počutila sem se odlično. Potem sva se z neki prijateljem skregala. Sem se zredila za par kilogramov. V 2. letniku so se mi pojavili mozolji, nisem hotela ven in sem posedela doma in se basala s hrano. Skrivala sem se pred zunanjim svetom. Prej nasmejano, veselo dekle se je spremenilo in postalo zamorjeno in vase zaprto. Kile pa so se nabirale. V šoli je bilo tudi kdaj stresno in pomagala mi je hrana. Imam prijateljice, jim zaupam, a ko sem doma se vse spremeni. Doma je moj svet samo hrana. Vsak dan si rečem, jutri pa brez sladkarij, jutri pa normalno prehranjevanje, veliko bom športala, a enostavno mi NIKOLI ne uspe. Pa bi rada da mi, še kako. Doma nekako ne znam omeniti kaj me tare. Ne znam povedati, da imam probleme s hrano, pa čeprav mislim da se tega vsi zavedajo, saj me vendar vidijo. Mami sem celo prosila naj nekaj časa ne kupuje sladkarij, saj so prav te moj največji problem. A jih vedno kupuje. Ostalo hrano jem kolikor se da normalno. Sladkarije so nekako moja odvisnost. Dojela sem, da če sem zunaj, ne jem. Imam se lepo, ne mislim na hrano, a kaj ko se je enkrat le treba vrniti domov. res rada bi se znebila tega, ker to postaja vedno večji problem. Nezadovoljna sem sama s seboj, do zabave mi večino časa sploh ni. pa bi rada žurala, a kaj ko se sramujem sebe. rada bi shujšala zaradi sebe in nikogar drugega, saj se drugače ne znam imeti rada. Ne morem se gledati takšne kot sem, saj se nisem navajena.
Morda je vse skupaj napisano malo zmedeno, ampak kar ne vem kje začeti in nikakor ne najdem konca.
Hvala za vse |
|
_________________
Vsak dan je nov dan! |
|
| |
|
|
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 03.06. 2006, 16:24 |
| Prispevkov: 6156 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 29 Jan 2007 07:52 |
|
|
Oprosti, Lana5, ampak jaz bi tvojo mamo za ušesa. Res!!!!
Če se kolikor toliko zaveda tvoje težave, ne bi smela kupovati take hrane, ki je tebi samo v škodo fizično in psihično.
Kaj če bi se enkrat pogovorila z njo in jo prosila, naj tega ne dela, vsaj toliko časa, dokler ti ne urediš svoje prehrane v tolikšni meri, da te sladkarije ne bodo več zapeljale. To se zgodi zelooo hitro. V parih dneh je "poželenje" po sladkem bistveno manjše. Pa ne na silo. Hočem reči, da potem nimaš občutka, da se čemu odpoveduješ, ampak ti enostavno NI do sladkarij. Za najhujše primere pa kak majhen košček 85% čokolade.
LP! |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 29 Jan 2007 08:56 |
|
|
Lana, kaj pa počneš ob vikendih?
Kar malo težko vrjamem, da si kar naprej doma. Če zaznavaš domače okolje kot breme, potem se moraš kadar se le da, iz njega odstraniti. Ne vem kaj te veseli in kam zahajaš. Imaš npr. fotoaparat? Pojdi naslednji vikend nekam ven, tako sredi belega dne in nam pričaraj kakšne lepe fotografije narave ali česarkoli drugega, kar ti bo padlo v oko. Malo hitreje premakni svoje noge in stopi. Le prvi trije koraki so težki in še nekaj 100 metrov ti ni jasno, zakaj to pravzaprav počneš, potem pa steče in vrjami mi, da te preplavi nekakšen blažen občutek zadovoljstva.
O mami pa takole. Ne bom je obsojala zaradi nakupovanja sladkarij. Situacije pač ne poznam. In vrjetno v njej še vedno živi tista tvoja prigoda z premalo kilogrami. To je težko pozabiti, tako ti, kot tudi mama. V nas mamah vedno ostajajo strahovi. Mogoče pa vama manjka le majhen konček sestavljanke, ki se ji pravi odkrit pogovor. Nekako tako jaz čutim iz tvojega pisanja.
Užij življenje!
Velikokrat premišljujemo o tem, kako nam je to ali ono ušlo, kaj vse smo zamudili, kaj vse bi lahko, pa nismo zaradi tega ali onega. Včasih si tudi ne dovolimo biti drzni, poizkusiti česa novega. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.12. 2006, 11:29 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jan 2007 10:31 |
|
|
Oj,
Lana5, če bi ti vedela kako te razumem, saj se s podobnimi situacijami tudi sama borim. Tudi jaz se največkrat spustim z vajeti za vikend in ko se na koncu zavem koliko sladkarij sem pojedla, se zgrozim in se sama sebi gnusim. Kot da bi popustila neka nevidna zavora in potem se plaz kar usuje... Se pobiram, poskušam izvajati nasvete s tega foruma v praksi, vendar pridejo tudi dnevi, ko vse te nasvete nekako pozabim in potem je kar je. Pa spet stisnemo zobe in poskušamo nadaljevati. Ti praviš, da ti mama kupuje sladkarije in da se jim potem ne moreš upreti. Jaz si jih sama kupujem (kao za otroke) in prihajam do zaključka, da je res najbolje, da doma takih stvari nimaš, tako da bi bilo res dobro, da upoštevaš nasvet Babice in se pogovoriš z mamo. Mislim, da mama ne ve, kako globoko si zabredla, saj največkrat hrano jemo naskrivaj, kajne? Poskušajva tako ena kot druga prenesti nasvete v prakso. Bolje bo, definitivno, vendar bo težko. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jan 2007 15:11 |
|
|
Hojla ...
Punce ... jest sem pa zelo ponosna na vaju, da sta vse te reči zapisali. Že to je lep korak naprej, le obupati ne smeta!
Lani bi rada povedala, da smo verjetno vse deklice, ki smo imele kakršne koli težave s prehrano - takšne in drugačne ... imele neko obdobje prenajedanja, preitravanja ... predvsem tukaj mislim na sladkarije.
Navadno so zamenjava za neko čustvo, morda jih zamenjamo, ker se nam ne da učit ... in potem skačemo vsakih 5 minut do omare in vzamemo čokolado, bombone ... karkoli pač ... samo, da nekaj jemo! Mnogokrat so sladkarije tudi nadomestilo za dolgčas.
Predlagam ti, da si zapolniš čas ... praviš, da bi rada šla ven ... da ko si zunaj pozabiš na hrano in na težavo s tem ... pojdi ven. Vem vsak prvi korak je težak, a naj te premaga to, da ti je zunaj lepše, da ti je lepo ... da pozabiš na hrano ... in več ko boš hodila ven, v naravo, več ko se boš družila s prijateljico, ki te razume ... več dela, ki si ga boš zadala ... manj potrebe po sladkarijah boš čutila in vse lepše bo tudi tvoje telo. Lažje ga boš sprejemala in raje ga boš imela.
Tudi sama sem mislila, da je lepo telo pogoj za srečo, veselje, samozavest ... pa ni nekako tako ... bolj obratno ... lepo telo je mnogokrat posledica našega veselja, sreče in odločitev.
Poglej, ko se jaz odločim za zdrav način prehranje, ko se lotim pravega prehranjevanje se počutim odlično. Ko odstranom sladkarije, ko dodam šport, ko začutim vso to energijo, ki jo premorem ... me ne premakne nihče več ... še vedno imam iste kilograme kot sem jih imela dan prej ... pa vseeno se vse spremeni!
S tistim enim pogledom - mojim pogledom na svet!
In ta pogled, ta pot se navadno začne tako, da o njej govorim.
Tukaj na forumu raztrobim vsem kakšne plane imam in kdaj začnem resnično ... kako bom začela, česa se bom držala, kakšen projekt sem si zadala.
Potem sproti poročam vsak dan kaj se je dogajalo ... kaj sem jedla ... če se spotaknem in padem ... napišem kaj vse sem naredila, pregrešila ... česa sem se najedla, kako sem se ob tem počutila in zakaj sem se sploh spravila v te reči ... prehranjevanje je odvisnost ... pa naj bo anoreksija ... ali pretirano prehranjevanje!
A pogovori pomagajo, spoznavanje samega sebe pomaga ... pogovor pomaga ....
Pogovor s starši žal ni vedno mogoč, morda misliš, da te ne bodo razumeli ... morda je tvoja mama še vedno v strahu pred tvojo NEhrano, zato te ne posluša in raje kupuje sladkarije. Te raje vidi malce bolj okroglo ... in zdravo, kakor suho in bolno! Morda zato ne razume ... morda se boji, da se želiš vrnit nazaj ... na stara pota ...
A dobro ... konec koncev se lahko z mamo pogovoriš tudi nekoliko kasneje, če tako čutiš.
Lahko govoriš z nami ... lahko nam zaupaš svoje plane, cilje, svoje načrte ... verjami ... DA SE!
Praviš, da si poizkusila pa ne deluje ... ne moreš ... ne gre .... samo ne prenehaj poizkušati!
Jaz sem padla, se spotaknila in klonila že tolikokrat, da sploh ne morem več preštet!
In odvisnos od sladkarij se da premagat. Tudi Marika je zapisala ... obstaja hrana, ki preprečuje željo po sladkem .... jaz sem sladkosned ... pa me v tem mesecu zdravega pregranjevanja ... še ni pošteno prijelo, da bi pojedla nekaj sladkega!
Če sem si privoščila kak kos črne čokolade, kak kos peciva bolj iz drugih razlogov kot, da bi ga potrebovala ... pa sem se na koncu počutila čisto ... tako ... Okej sem pojedla sladkarijo, v resnici mi sploh ni pasala ... in to je do ... gremo dalje .. na kakšno konkretno hrano, ki je veliko boljša in tudi več se najemo od nje!
Naredi si plane ... najprej kratkoročne ... nato dolgoročne.
Naredi si recimo plan ... ta teden ... vsak dan po kosilu pojem eno čokoladico twix(dajem kot primer) potem pa grem za pol urce na sprehod, da se malo naduham svežega zraka ... in nato skuham velik vrč čaja z limono ... ga postavim na mizo poleg šoljskih stvari in delam naloge, se učim, delam zapiske in pijem čajček.
Lepo počasi ... dan za dnem, teden za tednom si postavljajo nove izzive ... izziv tedna ... izziv dneva ...
Uspelo ti bo!
Prepričana sem!
Ko pa boš pripravljena na pogovor z mamo in boš imela v rokah prave argumente pa sem prepričana, da te bo tudi ona poslušala in ti pomagala!
Če ji boš rekla, mami debela sem ... hočem shujšat ... te ne bo razumela ... se bo počutila slabo in strah jo bo, da ponovno zapadeš na staro pot!
Če pa prisedeš h njej in ji rečeš. Mami zdi se mi, da imam težave s prehrano. Od kar imam 70kilogramov se ne počutim več tako dobro v svoji koži in ko zaćnem jest sladkarije ne morem prenehat.
Rada bi se normalno prehranjevala ... in se odvadila te odvisnosti od sladkarij, ker se bojim, da se mi bo ponovno vse skupaj obrnilo! TEGA PA NOČEM!
Prosila bi te, če ne kupuješ več toliko sladkarij ... da jih bo doma manj, kadar me popade ta napad na sladkarije, jaz pa ti obljubljam, da bom lepo pridno jedla 3 obroke dnevno ... zajtrk, kosilo in večerjo, morda še malico, če bom lačna ...
Resnično bi si rada uredila to prehrano in bila srečna v svojem telesu in zadovoljna sama s sabo ... se ne več skrivala pred svetom in se imela lepo!
A opaziš razliko? Čutiš skrb tvoje mame?
Aja ... pa kupi si en zvezek ... meni noro pomaga, kamor si pišem ... dnevne jedilnike pa zraven imam dnevnik športa - kamor pišem tudi vsak sprehod, ki ga naredim .... napišem si kdaj kako sem se po kakšno hrani počutila ... nekakšen dnevnik prehrane in športa ... da se bolje spoznam in razumem svoje odzive ...
SREČNO!!!!
Vem, da ti bo uspelo! Samo začet moraš ... pred tem ... pa se moraš ODLOČIT!!!!
Lp Barbara |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 20.01. 2007, 17:36 |
| Prispevkov: 9 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 29 Jan 2007 15:33 |
|
|
Res hvala vam VSEM! Moram rečt, da kar pomaga, ko vidiš, da te nekdo razume, kako vidi tvojo stisko in nemoč, ko si ne moreš pomagati, pa čeprav bi si rad. Čeprav bi se tako rad rešil iz tega PEKLA...
Z mamo ja, se bom mogla usesti in z njo pogovoriti, upam da me bo res razumela. Pri nas doma so bli zmerom taki problemi. Jaz sem zbolela za anoreksijo, sestra je gledala mene kako sem suha, pa je sama zbolela za bulimijo. Mami se je najprej sekirala zaradi mene, potem zaradi sestre. Potem pa sem se začela prenajedati. In pot iz tega je res težka. Sem premišljevala, ne vem, mogoče si postavljam prevelike cilje in hočem v 2 mesecih sujšati 10 kilogramov. Sem se odločila, da si cilje postavljam tedensko, naprimer skušati za vikend biti tako trdna in premagati sladkarije. In ja, med vikendom hodim ven, samo ne tako pogosto. Grem na sprehod, uživam, a ko pridem domov je zgodba ista. Hodim v kino, na pijačke, v bistvu imam normalno življenje in se ljudje okoli mene sploh ne zavedajo kaj me daje. Ljudje smo itak navajeni skrivati, kar nas tare. Za ta problem sem povedala le eni res dobri prijateljici, ki me na nek način razume, saj ima doma mami, ki ima pdoobne probleme, samo na drug način pa me ne razume, ker sama nikoli ni bila v tem. Rada bi mi pomagal in sem ji zelo hvaležna, samo je težko, tako zame kot zanjo.
In ja, po moje se vsi, ki vemo kako to gre, skrivamo, jemo na skrivaj, saj nas je sram. Radi bi prenehali s tem, pa ne moremo, nekako se ne znamo kontrolirati. Ampak meni bo uspelo, pa čeprav počasi. Tako kot tudi tebi Sončnica, tako kot vsem ostalim. Prav vesela sem, da sem slučajno naletela na ta forum. Slučajno sem neko nedeljo, ko sem se zopet preeenajedla vtipkala v iskalnik kumpulzivno prenajdanje in našla ta forum. Sama sebi sem lagala, da nimam te motnje. A na koncu sem si priznala, da jo vendarle imam. Ravno od tega dne, ko sem si to priznala, se želim iz tega tudi rešiti, ker tako enostavno ne gre več naprej.
Z vami in sami s seboj mi res še lahko uspe. Ampak počasi. Pred seboj imam še celo življenje in nikamor se mi ne mudi. Počasi bom najprej začela s tedenskimi cilji ( ta teden zdržati brez sladkarij, vam poročam v ponedeljek če se je izšlo), drug teden tudi začnem hoditi na aerobiko. Pa bomo videli...Če pa padem, pa se bom zopet pobrala. In obljubim, da ne bom odnehala, dokler mi ne uspe.
Lep pozdrav... |
|
_________________
Vsak dan je nov dan! |
|
| |
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 5 od 14
|
|
|
|
|
|
|
