 |
 |
|
 | |  |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
 Objavljeno: 25 Jul 2010 10:33 |
 |
|
hejla punce. oh sem se predvčerajšnjim vrnila z morja in sem bila tako prijteno presenečena, da je bil v sloveniji nekdo, ki me sploh ne pozna v mislih z mano. to ste seveda ve punce. res vam ful hvala, me je kar malo ganilo,ko sem brala vaše poste. vsem se iz srca zahvaljujem, ker mi res pomagate in mi dvigate moralo in samozavest.
pa da povem kako je bilo na morju. res je, priznam, da sem se prvi pa mogoče še kakšen drugi dan malo sekirala okrog in glede mojega telesa, čeprav je bilo vse to nepotrebno. malo me je bilo sram, ampak sem se hitro navadila in uživala, ne boste verjele tudi v mini krilcu. še več, vzljubila sem svoje telo, sedaj ga imam rada. ni me bilo sram več obleči kratkih hlačk, pa obleke. prvič po nevem kolikih letih sem oblekla krilce in se v njem počutila privlačno. ok na začetku mi je bilo malo nelagodno, ampak ko sem videla odzive okolice in družbe (no ja mogoče so se pa delali samo prijazni;)) sem bila kar presenečena. vsi so govorili da sem čist drugačna, čist nič podobna sama sebi, da se mi res poda. in ja, kmalu sem začela uživati v vsaki obleki. moram povedati, da mi na morju (bili smo v Grčiji-Krf) sploh ni dišalo jesti, nisem imela apetita, kar me je čudilo, saj sem zadnje čase bila kar obsedena s hrano in sem jedla nonstop. tam, pa nisem mogla pojesti niti pol porcije ki smo je dobili, še več, dovolj so mi bili mali grižljaji. ok, vem, da to ni zdravo, ampak mi je klima res odvzela apetit. in tudi na sebi sem to opazila- hlače so mi kar postale ohlapne, saj smo na morju praktično 24ur na dan migali. in ja, ko sem prišla domov sem se postavila na tehtnico in ta mi pokaže 2.5kg manj. bila sem super vesela, ker sem sedaj skoraj taka kot si želim biti, ravno prav suha. ok mogoče še kakšne mišice dam nase, potem pa je to to. res mi je ta izlet zelo koristil, nikoli ga ne bom pozabila in poleg vsega kar sem tam doživela mi je odprlo oči, da res ni nujno, da imaš 50 kg. sedaj sem zadovoljna in se ne prenajdam, pa upam oz vem, da bo pri tem tudi ostalo. moralo bo ostati, ker kot ste že povedale, škoda je mladih let in dni, da bi si življenje uničeval. in ja, bolj kot kdaj koli prej se danes zavedam kako pomembno je življenje in kako minljivo je.
punce si še tipkamo, jaz sem zaenkrat zelo vredu, se dobro držim, kar pa ne garantiram za naprej, saj me čaka težka preizkušnja, da se uprem hrani, tudi ko bom sama doma:S
pa en velik velik HUG :* |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 30 Jul 2010 21:54 |
|
|
Pozdravljena, Neli.
Minilo je še nekaj dni, kako je s teboj?
Seveda mislimo nate.  Vem, koliko poguma je potrebno za takšno priznanje, zato si zaslužiš, da najdeš odzven. In če dobro pomisliš, je vedno tako - ko prestopimo svoje ovire in prosimo, dobimo. Menda že nekje v Svetem pismu piše "prosite in dobili boste". Da ne boš mislila, nisem verna, na to sem naletela po čisto filozofski plati. Vse bolj ugotavljam, kako marsikaj od tega, tudi iz Svetega pisma, drži. Le duhovščino je treba vzeti vstran, da ostane samo čisti duh...
Veseli me, da so tvoje počitnice tako dobro padle. Koliko tega počutja, vtisa, evforije je še ostalo v domači vsakdanjosti? Tudi koščki bodo dovolj. Stvari so res lahko drugačne, tudi danes. In brez skrbi, ljudje niso bili samo prijazni, prepričana sem, da si res žarela. Z nasmehom si te predstavljam vso frlečo v mini krilcu...
Vzemi si kakšen ta košček, pazljivo ga shrani in si ga prikliči pred oči, ko bodo prišli "tisti" trenutki. Lahko je drugače. Trdno verjemi, četudi kdaj ne vidimo izza svojih plank.
Upam, da kaj počneš. Nekaj, kar ti vzame ves dan, vse dneve, vse misli.
In seveda mislim tudi nate, Pat. Začela si z dobrim obdobjem in resnično upam, da traja. Vsaj takole na počez.  Glavna umetnost je, da ostanemo nekako na liniji, četudi nas življenje neogibno meče malo levo, malo desno. Pa vendar. Ostanimo na sredi. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 31 Jul 2010 10:57 |
|
|
hejla Suzana :) joj res sem tako vesela da sem našla tale forum, ker mi vedno znova vlivate veselje in moč, da se rešim teh težav.res mi veliko pomeni, da mislite name in me spodbujate. prav to potrebujem na poti doseganja svojih ciljev. in eden izmed teh ciljev je tudi to da se res končno poberem in da se res rešim teh težav. počitnice na morju so res bile enkratne in nekateri prijatelji menijo da sem se čist spremenila. verjetno imajo kar prav, sem se res malo spremenila. več hodim v družbo, pa tudi ni me sram govoriti z drugimi. no ja, trenutno je tako, a upam da bo tudi ostalo tako. glede prenajedanja pa je tako. na morju sem res skoraj popolnoma izgubila apetit, ritem živlenja na morju me je popolnoma prevzel in res sem komaj kdaj pa kdaj pomislila na hrano. doma je seveda drugače. nekaj dni mi je še šlo, da se nisem prenaglila in spet naredila to gromoansko napako. ampak ja na žalost sem spet podlegla vplivu mojih misli o hrani. in tega me je sram, pa tudi zelo močno obžalujem. mislila sem, da sem pa res mogoče končno premagala te črne misli, ampak na žalost ni tako. še vedno se moram vsak dan boriti s takimi mislimi, potem ko podležem temu pa seveda spet zneznosnim občutkom krivde, sramu, grdobe, gnusa do sebe in takrat sem tako jezna nase, da se lahko pustim takim mislim, da nisem dovolj močna da bi se uprla, da bi pogledala vstran ko pred mano kdo tišči čokolado, da ne bi mislila, kdaj bom sama, da bom pojedla tisto čokolado ali pa piškote v omari, da je to res zadnja čokolada, a kaj ko naslednji dan nastopi ista pesem.
res včasih sem kar obupana nad sabo, ne znam se več pobrat in zmotivirat, ne najdem poti naprej. in tega me je čedalje bolj strah. sedaj sem naredila načrt in res trdno upam, da bi mi uspel. vem da mi lahko uspe, ampak me je strah. vendar ne vem česa. mogoče me je strah da bi ponovno pristala na podhranjenosti ali pa pretreniranosti? res ne vem. ampak sem se pa naučila, da potrebujem res jasen cilj, da bi mi pa potem mogoče vseeno uspelo. do sedaj sem delala lahko rečem skoraj brezglavo, samo vse na silo, češ čim hitreje se hočem tega rešiti. in pri tem sem delala velike napake.ampak kot pravim sedaj imam v glavi jasno začrtan cilj- ta cilj je ZDRAVO ŽIVLJENJE in telo kot sem ga imela pred tem, se pravi natrenirana športnica. tega si res želim, močno želim. in upam da mi uspe.
se bom še kaj javljala na ta forum, ker mi res veliko pomeni in res veliko pomaga, ko imaš ob sebi (no ja pred računalniki ) ljudi ki te popolnoma razumejo kaj želiš povedati in kaj preživljaš, da se lahko tem ljudem zaupaš in te ne bodo obsojali. res hvala :) |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 21.03. 2010, 00:25 |
| Prispevkov: 6 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2010 00:26 |
|
|
Pozdravljene!
Tole je že drugič, ko sem zašla na vaš forum... samo da prvič nisem imela poguma, da kaj več napišem o sebi. Tudi sama sem se našla v vaših zgodbah in čutim, da sem trenutno (spet) v globoki krizi in ne morem in nočem več tako živeti.
Moja zgodba je taka: Nekje proti koncu osnovne šole sem zbolela za anoreksijo. Ne vem točno kdaj, zakaj in kako, skratka moje celotno takratno življenjsko obdobje je malce zavito v meglo. Takrat me je na (prisilno) zdravljenje napotila osebna zdravnica. Nekaj časa sem hodila na individualne terapije, proti koncu sem se vključila v skupino za samopomoč. Zgledalo je, da sem se "pobrala" in da je moj odnos do hrane postal normalen. Potem pa je prišel študij, odhod od doma, spremembe itd. in zopet se je vse začelo kazati v mojem odnosu do hrane in svojega telesa. Vedno mi je primanjkovalo samozavesti, pozitivne samopodobe... čeprav imam vse, da bi lahko to imela. Ampak ne, nekako ne zmorem. Navzven se zdi, da je z mano čisto vse ok, ampak je daleč od tega. Prenajedanje se mi je začelo dogajati nekje 2 leti nazaj. Ja, in s tem tudi bruhanje. Čas je že, da si to priznam, pa če je še tako sramotno. Enkrat več, drugič manj. V zadnjem času je vse pogostejše. Ne vem, kako naj si pomagam. Prepričujem se, da imam vse, da bi lahko bila srečna, da si zaslužim več, da si uničujem življenje, ampak mi noben stavek več ne pomaga. Postavljam si cilje, občasno pišem dnevnik, se sprašujem, kaj me muči, da se zatekam h hrani. Ne vidim izhoda. Sedaj komaj zadržujem solze in upam, da bom zbrala pogum, da to objavim. Močno si želim nekaj spremeniti, ampak ne vem, kje začeti. Imam veliko prijateljev, kljub temu pa se pogosto počutim zelo osamljeno. Obremenjuje me tudi to (mogoče se bo komu zdelo neumno), da pri skoraj 23. letih še nisem imela resnega fanta. Za to sama potihem "krivim" anoreksijo. Takrat, ko so se druge punce namreč začele zanimati za fante, sem se jaz ukvarjala s hrano in sama s sabo. Globoko v sebi pa vem, da sem veliko preveč individualistična, da bi spustila koga v svoje življenje. Vse hočem narediti sama, ne rabim nikogar, mislim, da imam vse pod nazdorom, v bistvu pa nimam zadnje čase prav nič. Hrana ima mene. To me spravlja v obup in začaran krog. Vem tudi, da nihče ne bo rešil mojih problemov, če jih ne bom sama. Še sama sebi se zdim grozno pametna, ko tako vse vem, ampak si še vedno ne pomagam. Teorija ok, v praksi pa ne gre.
Že vnaprej hvala za branje. Mislim, da mi trenutno lahko pomaga karkoli :) |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2010 10:26 |
|
|
Draga moja, te zgodbe se me vedno tako dotaknejo, ja, je ze razlog. Verjemi, da te razumem. Ko se vrnem domov, napisem kaj vec. Ostani z nami, zdaj ko si premagala prvi zadrzek in poslala, bravo, zahtevalo je pogum. Napisi se kaj. Kako se pocutis, kaj ti prihaja na misel?
In tukaj nisem edina, ki te bere in razume. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 21.03. 2010, 00:25 |
| Prispevkov: 6 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2010 12:09 |
|
|
Suzana, hvala!
Ko sem se zjutraj zbudila, sem za trenutek pomislila, da ni res. Da nisem res pisala na forum, da sploh nimam nobenih problemov in je vse super. To slepenje je najbolj nevarno, ker ti da ta lažni občutek, v katerem lahko zlahka spet rečeš "jutri pa res začnem" in podobne stvari. In resnica resnično boli.
Videla sem, da nekatere pišete o prehranjevanju brez sladkorja. To je tudi moja največja težava. Zasvojenost s sladkarijami. Nekaj časa nazaj sem jih res umaknila iz jedilnika, in postopoma je postala tudi želja manjša. Zopet bom poskusila, čeprav ne vem, če je realistično pričakovati, da mi uspe. |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 06.07. 2010, 12:44 |
| Prispevkov: 8 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2010 15:58 |
|
|
giaia, lepo pozdravljena. najprej naj ti povem, da si to opisala tako dobro in ob tvojem postu sem se popolnoma našla v vsaki besedi, ki si jo zapisala. pri meni se je tudi začelo za noreksijo, ob koncu osnovne šole in sem si z anoreksijo prav tako pogledala v oči še enkrat in to je bilo lani oz še letos.ja kar dvakrat sem pristala v tem krogu in sedaj sem že spet v tretjem to je prenajedanje. jaz sicer ne bruham, ampak sem pa že večkarat probala, mi pa ni uspelo. pač ne upam prstov težiti tako dolgo v usta pa tudi zelo me je strah. in hvala bogu, da mi ni uspelo, ker bi po tem takem to res počela in bog ve kakšna bi bila danes. ok res sem mlajša od tebe, stara sem 18 let. vendar sem v svojem življenju toliko dala skoz in pretrpela s temi odvistnostmi, da me je že kar groza. tako kot ti sem tudi jaz zbirala dolgo pogum, da sem sploh zapisala na forum. ampak mi je postalo veliko lažje, spoznala sem prečudovite osebe, ki mi sedaj pomagajo in s katerimi si dopisujem. na začetku mi je bilo težko, toda sem se navadila. moj največji problem je prav tako sladkor, sem odvisna od njega. in zelo rada bi odnehala, toda v glavi nekje imam zapisano, da moram pojesti to in ono, da moram, čeprav sploh nočem ali pa nisem lačna.
ohjoj res sem se v tvojem postu dobesedno našla, še najbolj v tistem stavku : "Vedno mi je primanjkovalo samozavesti, pozitivne samopodobe... čeprav imam vse, da bi lahko to imela. Ampak ne, nekako ne zmorem. Navzven se zdi, da je z mano čisto vse ok, ampak je daleč od tega" pa tudi v tem stavku: Močno si želim nekaj spremeniti, ampak ne vem, kje začeti. Imam veliko prijateljev, kljub temu pa se pogosto počutim zelo osamljeno. Obremenjuje me tudi to (mogoče se bo komu zdelo neumno), da pri skoraj 23. letih še nisem imela resnega fanta. Za to sama potihem "krivim" anoreksijo. Takrat, ko so se druge punce namreč začele zanimati za fante, sem se jaz ukvarjala s hrano in sama s sabo." ahjoj dobesedno se najdem v teh stvakih, res, kod da bi me poznala.
na žalost ti ne morem jaz kaj več svetovati, ker sem sama popolnoma na dnu, prav tako kot ti, še vedno se poučujem in raziskujem sama sebe in moj odnos do hrane. prihajam počasi do nekakšnih odgovorov, čeprav se počutim popolnoma izgubljena in si tako močno želim odnehati, da sem kar zaslepljena od vsega tega. res vedi, da nisi edina, več nas je, težko nam je, še posebej težko nam je na zečetku in takrat ko se pogledamo v ogledalo (no ja vsaj jaz). takrat bi se najraje zjokala ali pa zbudila it te nočne more. vendar se nažalost zbudim v realni svet v katerem pa ni bljižnjic in treba vse iti po korakih in se je potrebno za vsak nov dan potruditi da sploh preživimo.
želim ti veliko uspeha in upam da se kaj slišiva, ker res čutim, da doživljava popolnoma enako krizo. lep pozdravček |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 21.03. 2010, 00:25 |
| Prispevkov: 6 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2010 22:35 |
|
|
Živjo Neli in ostale!
Veliko mi pomeni že zavest, da nisem sama v vsem tem. Z nikomer nisem še govorila o tem, zato mi je malo lažje sedaj. Vem, da nihče ne pozna čudežne rešitve in je vsak primer različen. Pri meni je najhuje to, da pri hrani nimam srednje mere. Ali jem premalo ali pa preveč. Normalne poti še nisem našla. Imam zlo slutnjo, da me bo to spremljalo vse življenje in me onemogočalo pri vsem. Neli verjemi mi, da je super, da ne moreš bruhati. Ko namreč s tem začneš, je kot rešilna bilka, izhod v sili, ko se preveč naješ, in se k temu zatekaš vse pogosteje. Sama se mogoče ne bi prenajedala, če ne bi mogla bruhat, ker se še vedno trudim biti kolikor toliko fit. Še bolj mi zbije samopodobo in gnusim se sama sebi.
Veliko sreče tudi tebi! |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 31 Avg 2010 17:03 |
|
|
Gaja, enkrat si že šla skozi razvoj bolezni od kulminacije do postopnega in dokaj trajnega normalnega življenja. Če prav razumem, gre za celo srednjo šolo in še prvi dve leti študija. To je kar nekaj, lahko si ponosna.
Vrnilo se je. Izvor je verjetno isti. Tudi pozdravljena astma se kdaj vrne. In rak. Nič, še enkrat zavihat rokave. Glej, tukaj lahko skupaj jokamo v nedogled, lahko se gremo dopisno skupino za samopomoč... ampak še vedno boš morala krepko zavihati rokave. (Mimogrede, ti tudi, Neli!) Ali si pripravljena? Si res pripravljena? Vem, da si obupana, ampak jaz te sprašujem, če si v sebi pripravljena? To ni isto.
Kaj si doslej naredila na tem? Kaj si prebrala? Se še kaj spomniš terapije in skupine za samopomoč? Kako je to izgledalo?
Seveda te bo to spremljalo vse življenje. Tebe, mene, Neli in gotovo si prebrala prejšnjih 13 strani tega posta. Ampak to ni konec, je začetek tvoje nove priložnosti za polno duhovno življenje. Jo boš zagrabila?
Draga moja, nič hudega, če doslej nisi s prijatelji govorila o tem. Večina itak ne razume ali pa razume narobe. Pa zaradi tega niso nič slabi, da ne bo nesporazuma. Recimo od ljudi ne zahtevamo, da nam bodo znali prav svetovati strokovno fizioterapijo v primeru hudih poškodb kolena, gremo k fizioterapevtu specialistu, mar ne? Motnje hranjenja niso nič blažja bolezen. Domači in prijatelji so dragocena opora pri sprejemanju in ljubezni, ne moremo pa od njih pričakovati, da bodo usposobljeni psihoterapevti.
Važno je, da si začela govoriti. Govori še. Tudi jaz nisem terapevt, niti ne Neli. Obe samo razumeva. Tebi pa naj bo v oporo, da še zdaleč nisi sama. Seveda ne. Pridi in še govori. Kako si zdaj? |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 03 Sep 2010 22:49 |
|
|
Gaja, evo, pa sem prišla še to tebe.
Za mene vsi že vedo, da za začetek začnem težiti s Sanjo Rozman. Evo, tukaj sem jo že predstavljala (beri Mašo): http://www.marika.mojforum.si/marika-about1367.html
Meni je super zato, ker začne pri koreninah. Ni bistvo v tem, da se gremo neke recepte, da shujšaš ali za en teden nehaš jesti sladkarije (kar bi pač rada ali pač počneš). Vsaj meni je odprla pravi in mnogo širši pogled.
Potem imaš v isti rubriki še Štiferjevih 24 ur. To je bolj podobno Ne kaj ješ, kaj te žene. Zanimiva ideja.
In trenutno sama študiram Alenko Rebula, njeno knjigo Blagor ženskam. Res je blagor, za vse ženske, odvisnice ali ne.
Te dneve sem razmišljala, kaj odgovoriti človeku, ki te vpraša: kako začeti. Izpostavila bi dve stvari:
1./ razumevanje, znanje, širši pogled, kaj se sploh dogaja z nami (pa smo spet pri knjigah in Sanji Rozman)
2./ abstinenca od sladkorja.
Alkoholiki morajo takoj in popolnoma abstinirati od alkohola, meni se zdi enako pomembno abstinirati od sladkorja. Od hrane pač ne moremo abstinirati, od sladkorja lahko. Ni pa to tako lahko, kot se sliši. Če malo prebereš Montignacov razdelek na forumu, smo se večinoma šli preganjanje sladkorja. In našli smo ga še v kislih kumaricah, hehe! V širšem pomenu velja stroga omejitev enostavnih OH, ker se le-ti že v prvem delu prebave itak takoj pretvorijo v sladkor. Velja za belo moko, bel riž itd.
Evo, to dvoje bi jaz izpostavila. Z razvojem, branjem, razumevanjem se potem odpirajo naslednje poti.
Praviš "samo močno voljo potrebujem", vendar jaz temu ne bi rekla tako. Volja nima nič opraviti s tem, samo občutek krivde vzbuja. Meni se je veliko razjasnilo, ko sem prenajedanje začela enačiti z alkoholizmom. Povej mi razliko. In vsi vemo, da volja pri alkoholiku ne zaleže. Zakaj bi pri drugih odvisnostih? Važno je dojemanje, da gre za bolezen in ne šibkost značaja. Torej imamo vzporedno še en prvi korak - to je vdaja. Priznanje. Mimogrede, to je 1. stopnica slavnega programa AA (Anonimnih Alkoholikov) z 12 stopnicami. In se strinjam, da je to prva. Dolgo, predolgo sem poskušala dokazati, da jaz pa lahko drugače, da jaz pa lahko to malo zaobidem, jaz obvladam drugo in tretjo in četrto in mi torej prve ni treba. Tako dolgo sem se vrtela v krogih, dokler nisem vzela tudi prve. Če želiš, seveda lahko poskusiš tudi ti, vsak ima pravico. In Neli.
Knijga, ki si jo prebrala (Ne kaj ješ-kaj te žene) je dobra, je prava pot. Razglej se še malo, razmisli, poskusi. Vsekakor pa ostani z nami. Povej, kaj bereš, kako se ti zdi, kaj delaš, kako se počutiš... |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 03.08. 2011, 15:48 |
| Prispevkov: 182 |
|
|
|
| Objavljeno: 04 Avg 2011 10:32 |
|
|
Pa še tukaj,
Tole temo sem odprla bolj iz radovednosti, da se seznanim s tem kakšni so simptomi, pa preberem prvih nekaj vprašanj in začnem razmišljat, da si bi morala na več kot polovico vprašanj odgovorit z DA, potem berem dalje, se skoraj razjočem kaj se dogaja vsem vam, jočem, zakaj ne vem, čutim isto kot čutite vi, poznam te občutke, ko se prenajedaš pa ne veš zakaj. Ni še dolgo na nazaj ko sva se s partnerjem pogovarjala pa sem mu rekla, jaz sem odvisna od hrane veš, rekla sem moj problem ni hujšanje in jaz laho shujšam, lahko se držim cel mesec prehranjevalnih režimov pri katerih ne daš nič v usta toliko samodiscipline imam toda kaj se zgodi ko se tak proces zaključi, kot posledica prejšnje shujševalne, ki je bila zelo restrektivna manj kot 1000 kcal na dan sem se na takoj po koncu začela prenajedat, enkrat sem po kosilu pojedla celo banjco sladoleda po kosilu, pa to ni edina situacija ok je bilo kaj takšnega.
Če bi me še vprašali nekaj časa nazaj bi rekla da nimam težav s hrano, da samo preveč jem in da moram malo zmanjšati, toda dlje kot se borim s kilogrami bolj razumem da sem zasvojena. Še pred časom, ko sva se s trenutnim partnerjem spoznala se spomnim, da mi je rekel ti si pa prav tečna, če ne dobiš za jest. In res sem tudi bila, če nisem dobila kosila ko sem se počutila, da sedaj pa lahko jem, sem postala nestrpna, tečna, kar drla sem se na vsakega ko je prišel mimo. Ne pravim, da se sedaj kdaj ne počutim več isto, toda sedaj vem čemu se tako počutim in se zadržim, da ne vzkipim in se ne prenajem, malo kaj pogrickam, da nisem lačna če nimam časa za kosilo in tudi se ne počutim več da se moram nažret, no ja kakor kdaj. Včasih se še tudi. Toda sedaj vem, da sem zasvojena in poskušam na hrano gledati kot na to kaj telo potrebuje in ne to kaj jaz potrebujem, da se bolje počutim, če bi lahko bi tako samo sladkarije jedla cel dan.
Občutki krivde so stalnica mojega vsakega dne, ne glede na to ali jem kaj sladkega ali ne, ker se počutim, da pojem preveč, vsaka najmanjša pregreha me vrže iz tira, počutim se umazano, jezna sem sama nase. Velikokrat to razlagam mojemu partnerju, pa ne razume, posluša, vendar vem da ne razume. Pravi, da kako lahko ves čas mislim samo na hrano, vendar ne razume da tega ne morem preprosto izklopiti, trudim se in so dnevi, ki minejo brez posebnega truda da bi se vzdržala slabih stvari, so pa dnevi ko se borim sama s sabo in z odporom do sama sebe.
Čeprav sem še precej mlada sem sama že tudi izkusila veliko v svojem življenju. Zdravila sem se za depresijo, ker po smrti svojega očeta nisem mogla več okrevati, in sem se šele par let nazaj dejansko sprijaznila, da ga ni več in da se moram s tem spoprijeti. Moja mami še vedno živi s tem, ne more pozabiti, ne more se pomiriti s tem. Nezavedno pa sem v vsem tem času žalovanja tonila v hrano, in kar naenkrat sem imela 83kg skadila pa sem po celo škatlo cigaret na dan. Moj partner mi je pomagal, da sem premagala kajenje in mi je bil kot stražar, da me je motiviral, včasih pa grdo okaral, ker sem potrebovala, da me je nekdo postavil na realna tla, povedal mi je kako je, vseeno pa mi je dal vedeti, da je on zame vedno tu neglede.
Sedaj lahko rečem, da so cigareti samo še postranska stvar po skoraj 2 letih samo še parkrat na mesec pomislim na to, hrana pa je povsem druga stvar in mislim, da bo še trajalo, da bom lahko rekla da sem ozdravela.
Vsi, ki me poznajo vedo, da govorim samo o hrani in o načinu prehranjevanja, samo imam občutek da večim ljudem ko povem bolje se počutim in vem, da je marsikomu sitno poslušati ves čas eno in isto, in zato se že zaradi tega počutim osramočeno in manjvredno.
Za tale forum pa sploh nisem vedela, ko sem se začela spopadati sama s sabo ga nisem odkrila, sedaj pa mislim in verjamem da bom stalni obiskovalec.
Vsem puncam iz prejšnjih objav pa želim reči, da ne smete obupati same nad sabi, vsak dan si ponavljajte, da ste lepe in da to zmorete. (to je meni dostikrat v pomoč). Vidim pa da že imate veliko podpore s strani žens iz te strani in tudi sama sem med tistimi, ki vam rade volje kaj pomagam če le lahko.
Veliko vas je govorilo o skrivanju hrane, jaz se pogosto zalotim, da jem čokolado, pa pride partner iz delavnice v hišo, ko sem v sobi, pa nenadoma iščem kam bi skrila tisto čokolado, isto je z ostalimi stvarmi, sramujem se da sem lačna in da jem, ker imam očutek da me ljudje obsojajo ker jem, pa še mi ni nikoli nihče rekel besede, da ne bi smela jesti. Prav tako imam občutek, da me ves čas opazujejo in gledajo in da nikoli nimam tistih 5 minut da bi bila sama da bi se lahko najedla. To poskušam premagat tako, da si rečem da se nimam česa sramovat, da moram jest ker je to nujno za življenje, toda kaj bom jedla pa je druga stvar. Vem, da bo pot še dolga, tolaži me vsaj to da sem že daleč prišla in vidim, da nisem sama.
Ne vem, kaj si boste mislile ko boste to prebrale toda morala sem se izpovedati... |
|
|
|
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 13 od 14
|
|
|
|
|
|
|
