 |
 | |  |
|
padalec
| Pridružen/-a: 04.07. 2006, 19:08 |
| Prispevkov: 17 |
| Kraj: Lj |
|
|
 Objavljeno: 08 Sep 2006 18:27 |
 |
|
| AjdaNeža, kar presunilo me je, ko sem prebrala, tisto, da v družbi nisi lačna in ne moreš jesti, prenažiraš se, ko si sam. Kot bi prebrala mene. Zato včasih , zlasti konec tedna, že zjutraj hitim od doma, v trgovino, na kavo, v družbo, le da ne mislim na hrano. Upam da bo tudi meni uspelo, da mi v glavi klikne, kot mi je pred leti, ko sem nehala kaditi. Želim, da bi nam uspelo in bi se odvadili te "droge". :oops: |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 08 Sep 2006 18:58 |
|
|
ja, Monti, upam, da bo tudi to poglavje minilo in se nikoli več vrnilo :| :wink:
MaxMara ima prav glede njene abstinence... :happy11:
Ni druge variante... gre za doživljensko skrb in negovanje samega sebe...kar pa ni lahko, vendar se še kako obrestuje :oops: :)
Težko je po kakih parih tednih ali mesecih, ko se počutiš čisto uredu in misliš, da je vse tako kot je bilo prej... da se imaš pod "kontrolo" ...in rečeš eh pa kaj...zdajle mi paše malo sladkega... pa še malo, no pa še malo...ampak takrat se ti spet zbudi tisti stari občutek in v trenutku padeš po stopnicah in te te čakajo na ponovni vzpon ...
Bistveno in lepo je, ko hodiš po stopnicah in se dvigaš...razgled je čez dalje lepši, navdušujoč in jasnejši. Ponosen si nase, če se le zavedaš svojih vsakodnevnih uspehov. :flower:
Kje se stopnice končajo? Na koncu stopnjic je smrt. Kaj želim povedati s tem? Gre za doživljensko rast...
:angel12:
In vztrajanje, ki je poplačano s tem, da umreš zadovoljen in ponosen nase.
:cheers:
Škoda bi bilo umreti kje na začetku stopnjic  |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna  )
 |
|
   |
|
|
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
| Objavljeno: 09 Sep 2006 00:43 |
|
|
AjdaNeža,
veš kaj je meni še bolj grozno... to, da moram paziti KAKO jem, :banghead: ne samo KAJ jem... :snorting: :angryfire:
Sem opazila, da se znam zadeti že s tem, ko se hlastno, hitro... :angryfire: lotim hrane, čeprav ima GI 15.
Tako, d asedaj pazim še na to, da abstiniram od kompulzivnega jedenja... se moram umirit...
Sem dobila en dober namig, pred leti... "eno zmolit" pred obrokom, kot so delali včasih, lahko pomaga, da se umirimo in naravnano na sebe. |
|
|
|
| | | |
| | | |
| Premagovanje krize | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.12. 2006, 11:29 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Dec 2006 20:30 |
|
|
Pozdravljene!
Tudi sama se soočam s to motnjo in na trenutke je tako hudo, da bi najraje nekam poniknila... Najhuje je, ker z mojim početjem vedno znova užalostim človeka, ki me ima zelo rad in bi zame naredil vse. Jaz pa kot da ne slišim... Samo hrana, hrana, katera je moja trenutno najboljša prijateljica in na katero se lahko vedno zanesem. Da bo znala zapolniti tisto prazno luknjo, ki jo čutim v sebi. Krize, ki nastopijo, ko poskušam premagati tega vraga v sebi, so vedno bolj utrujajoče in ugotavljam, da nimam več moči, da bi se postavila po robu, ampak kar nadaljujem... Prebrala sem že marsikakšno zgodbo na to temo, predvsem pa me zanima kako ste si ve pomagale v tenutku krize. Kaj vam je pomagalo? |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Dec 2006 21:14 |
|
|
Živjo Sončnica. :)
Z veseljem ti povem, da sem zapolnila že 2 meseca brez raznih motenj prehranjevanja Kako in zakaj ? Najprej sem se odločila ali bi sploh rada živela... in če bi... potem je bil čas, da se postavim na noge in delam to kar želim in si priznam svoje napake, svoje šibke točke, ki sem jih prej zakrivala s hrano. Zame je bilo najtežje premagati sram, ki je nastal, ker sem se v letu dni ogromno zredila. Strah, jeza, nestrpnost, občutek, da ne boš zdržal pritiska, utrujenost... negativni občutki, ki so težki, pa vendar si, ko jih preživiš brez zlorabljanja hrane, zelo ponosen nase in spet začutiš toplino. Razumevanje samega sebe in sprejemanje samega sebe pa če je še tako težko... je potrebno. Nekaj moraš verjetno spremeniti ... nekaj v življenju ne gre tako, kot bi si želela... lahko to spremeniš ali pa vzameš v zakup in lažje zadihaš.
Javi se še kaj. Upam, da ti lahko vsaj malce pomagam. :wink: |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
| |
|
|
| Re: Premagovanje krize | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 04.12. 2006, 11:23 |
| Prispevkov: 70 |
| Kraj: Pod Alpami |
|
|
| Objavljeno: 20 Dec 2006 12:27 |
|
|
| Sončnica je napisal/a: |
| Kaj vam je pomagalo? |
:hello1: Lahko rečem, da imam sama težave s prenajedanjem. Poskusila sem že marsikatero dieto in podobne reči, ampak nikoli se nisem preveč psihično pripravila na to. Tokrat pa je drugače in upam, da mi bo pomagalo. Počnem, kar nekaj reči, ki mi pomagajo, da ne zgubim stik sama s seboj, kar pri meni navadno privede do prenajedanja.
1. Jasno in glasno si določim 5 obrokov na dan. To mi pomaga, da me fizična lakota ne bi navedla na nažiranje.
2. Pri obroku, če se le da, ne berem ničesar niti ne gledam televizije, in se osredotočam samo na hrano. Razmišljam na primer o tem, kakšen okus ima in da me bo nahranila. Da, se boljše počutim mi pomaga tudi to, da jem v družbi (seveda v takšni, ki ni obsojajoča).
3. Ko me prime, da bi zaradi jeze, osamljenosti ali občutka zavrženosti jedla :cry: , naredim več stvari, predvsem pa mi je bistveno, da zatrem ta impulz. Spustim kakšen CD in zaplešem.  Če pa trenutek ni primeren za ples, si pomagam z miselno vajo, ki jo svetujejo za preganjanje negativnih misli: skušam se spomniti čimveč živali ali rastlin ali gor ipd. na določeno črko.
4. Nisem si zastavila datuma do kdaj hočem izgubiti svoje kilograme (do obletnice ali morja ipd.) Morda bi se komu zdelo, da cilj potrebuje tudi rok. To je že res, toda pri nas z MP ne sme iti za shujševalno dieto, ampak za spremembno življenjskega sloga. Torej bi bil rok lahko kvečjemu dan smrti, ki pa ga tako ali tako ne poznamo. To da nimam datuma mi pomaga, da na spodrsljaje ne gledam preveč tragično, češ da zdaj pa se mi vse poruši, zdaj pa ne bom nikoli prišla do cilja, zdaj sem vse pokvarila. Ne, časa imam dovolj.
5. Ne skušam hkrati vsega spremeniti. Svoje življenjske navade spreminjam postopno. Najprej skušam omejiti količino hrane in skušam jesti redno brez vmesnega prigrizovanja. Zdaj skušam počasi vpeljati tudi to, da pazim kaj jem.
6. Brez izgovor pa je zame :director: telesna dejavnost (6 dni v tednu 45 minut na sobnem kolesu, en dan pa si dam mir).
Zdaj sem natresla le nekaj predlogov, če te zanima kaj specifično, kar vprašaj.
Drugače pa mi je bila zanimiva za nas z MP tudi knjiga "Ne kaj ješ - kaj te žene, da ješ" (Beauchamp Colclough) |
|
|
|
| Zahvala | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.12. 2006, 11:29 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 04 Jan 2007 10:38 |
|
|
| Anee, res hvala za odgovor. Mi je dalo misliti. Predvsem tisti o plesu, pa telesni dejavnosti, saj sem zaradi depresivnega stanja kar malo zanemarila vse dejavnosti, ki bi mi naredile dobro. Nekako nisem zbrala dovolj moči, da bi izstopila iz te otopelosti, ki jo čutim v glavi in telesu. Kar se pa tiče glasbe je ta zame zelo pozitivna, čeprav se večkrat sploh ne spomnim na to pa čeprav vem, da name glasba vpliva zelo dobro. Potrudila se bom, da bom uporabila tvoje izkušnje. Hvala |
|
|
|
| | | |
| | |
|
klepetulja
| Pridružen/-a: 26.12. 2006, 13:32 |
| Prispevkov: 36 |
|
|
|
| Objavljeno: 04 Jan 2007 16:21 |
|
|
No ker sem pač danes doma, sem se odločila, da preberem vse poste pod to temo.
Vaše zgodbe so me ganile. Po eni strani vesela, ker vidim, da nisem edina, ki ima take probleme. Po drugi strani pa šokirana, zakaj take stvari obstajajo? Zakaj ne moremo biti vsi srečni, zdravi in se prehranjevati normalno?
Želim si, da bi vsem uspelo najti pravi način prehranjevanja, da ne bi imele več problemov s hrano. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 04 Jan 2007 22:00 |
|
|
Danes me je zagrabilo, da grem ponovno prebirat tole temo. Videla sem, da so novi odgovori. Priznam, da sem se ji dolgo izogibala. Danes ugotavljam, da je bilo to popolnoma zavestno, iz strahu, da bi se ponovno našla tule notri. :cry:
In :?: :?: :?: Tukaj sem, čeravno si tega ne priznam. Z gledanjem nazaj nekaj mesecev, ko se me je spet lotila depresija v dokaj hudi obliki, sem ugotovila, da je marsikatera neplanirana hrana končala v meni. Vendar si tega nikakor nisem hotela priznati. Zvesto sem pisala jedilnike, zamolčala pa sem bistvo. Vse tisto, kar se je dogajalo vmes. Saj ni bilo kaj hujšega, a drobni prekrški so me pripeljali do stanja, da kg nikakor nočejo z mene. Piškotek tu, rebro čokolade tam, pa čokoladni bonbonček tako mimogrede.......... Tudi temu bi se lahko reklo motnja hranjenja. Seveda si jo za živo glavo nisem priznala. Pa vendar je bila tu. Včeraj sem pojedla zadnja dva koščka potice in nato je padla odločitev. KONEC, ENDE. Danes sem bila že pridna, čeravno sem imela napade "sladke lakote". Uspešno sem jih prebrodila. Do zdaj. Kaj prinese še večer, pojma nimam. Za rezervo imam še beljakovinski napitek. Ta poteši tisti grozljivi občutek "sladke lakote" in napad nekako v miru mine. Upam, da mi stanje uspe zadržati. Če mi je uspevalo več kot leto dni, ni :twisted: , da mi zdaj nebi. Počasi si nabiram energijo za prihodnje dni, tedne, mesece. Zaenkrat samo za naslednji dan. Tako kot AA, danes ne bom jedla nič prepovedanega. In tako vsak dan znova. In veselila se bom vsakega prehojenega dne posebej.  :wink:
Z vašo pomočjo vem, da mi bo 100% uspelo. |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
 |
|
|
| Povzročitelji | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.12. 2006, 11:29 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 09 Jan 2007 14:38 |
|
|
| Včasih se zavem, da pridem v tako fazo kjer sploh ni več povratka. In potem samo jem, jem... Imam dva otroka, fanta starega 12 let in punčko staro 6 let. Fanta za zdaj puberteta še ne meče, vendar pa je njegov način komuniciranja z mano zelo slab, velikokrat se mi zlaže, mi obljublja, da bo to in to naredil in ko grem na govorilne mi pade mrak na oči... Potem pa samo še v hladilnik, da zatrem tisti občutek žalosti, ki se plazi po meni. Ne bom se zgovarjala na otroka, vendar ugotavljam, da kadar sem žalostna še bolj posežem po hrani, saj me nekako potolaži. V takih trenutkih tudi zelo težko najdem kakšno svetlo točko, vidim jo samo v tisti presneti čokoladi in ko potem pridem ven iz tega transa in se zavem koliko sem pojedla, nastopi seveda spet žalost... |
|
|
|
| Re: Povzročitelji | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
| Objavljeno: 09 Jan 2007 15:09 |
|
|
| Sončnica je napisal/a: |
| Včasih se zavem, da pridem v tako fazo kjer sploh ni več povratka. In potem samo jem, jem... Imam dva otroka, fanta starega 12 let in punčko staro 6 let. Fanta za zdaj puberteta še ne meče, vendar pa je njegov način komuniciranja z mano zelo slab, velikokrat se mi zlaže, mi obljublja, da bo to in to naredil in ko grem na govorilne mi pade mrak na oči... Potem pa samo še v hladilnik, da zatrem tisti občutek žalosti, ki se plazi po meni. Ne bom se zgovarjala na otroka, vendar ugotavljam, da kadar sem žalostna še bolj posežem po hrani, saj me nekako potolaži. V takih trenutkih tudi zelo težko najdem kakšno svetlo točko, vidim jo samo v tisti presneti čokoladi in ko potem pridem ven iz tega transa in se zavem koliko sem pojedla, nastopi seveda spet žalost... |
A ni zanimivo... točno vemo kaj povzroča našo slabo voljo, našo depresijo ... pa še vedno ne naredimo nič v tej smeri. Zakaj nebi recimo po razočaranju odšle na sprehod? Si zbistrile glavo... zato, ker smo tega tako navajene ... da pač ne gremo in se zapodimo v hladilnik! Napiši si na hladilnik recimo ... pojdi na sprehod. In ko stopiš pred hladilik se vprašaj ... sem žalostna, razočarana ali sem res lačna. Če nisi res lačna pojdi ven ... pa če samo za 5 minut pa samo za pet minut ... NI važno!
Glede otrok pa je tako. Sama jih nimam, zato ti kaj posebnega ne morem svetovat. Mi je bila pa zelo všeč razlaga neke prijateljice, ki je imela težave s sinom v šoli.
Vliko so se pogovarjali ... pa vendar ... stvari so se ponavljale. Nekega dne je prišla domov iz šole, razočarana, presenečena ... vprašala je sina ... kaj ... zakaj tako?
Ni ji vedel odgovorit. Padla je v jok in začela krivit sama sebe ... sinu je govorila, da očitno ona ni dobra mama.... da očitno ga ni znala naučit tega in tega ... v tvojem primeru lahko uporabiš, da ga nisi uspela naučit, da ne laže ... da drži besedo ... skratka zaigrala je na strune, da je ona kriva za stvari, ki jih on počenja ali ne počenja. Da je ona kriva za vse, ker mu tega ni znala pokazat, ga naučit. Seveda se je sin počutil grozno. Zavedal se je, da vendarle je to njegova odgovornost in da mama tukaj ni nič kriva in se krepko popravil.
Če bi ona njega napadla z očitki, s slabšalnicami, nesposobnostjo ... morda celo z neumnostjo ... s tem bi vsekakor doživela le kontra učinek. Tako pa ga je špiknila tam, kjer najbolj boli ...
Seveda je odvisno tudi od otrokovega karakterja ... nekateri se bojo zamislili, jih bo prizadelo ... Drugi bojo rekli ... super itak je kriva mama za vse to ... in šli na sladoled!
Skratka razmisli kaj tvojemu otroku veliko pomeni in skušaj narediti kaj v tej smeri. Morda pa ti pomaga!
In pa komuniciranje, komuniciranje, komuniciranje ... to je zelo pomembno! Najpomembneje!
Če bo otrok imel občutek, da ti lahko zaupa, da ti lahko pove karkoli ... bo verjetno veliko več delil s tabo ... tudi to, zakaj mu nekaj preprosto ne gre ... zakaj nekaj preprosto ne more storit. Obljubi pa ... samo zato, da bo imel mir!
Lp sonček |
|
|
|
| | |
|
bralec
| Pridružen/-a: 08.12. 2006, 11:29 |
| Prispevkov: 9 |
|
|
|
| Objavljeno: 10 Jan 2007 08:20 |
|
|
| Včeraj sem nekako zmogla, da sem šla preko te žalosti in nisem obsedela v hladilniku. Poskušala sem vse drugo in bilo je uspešno, čeprav moram priznati, da so se mi misli še en čas motale okrog mleka in piškotov. S sinom sva se pogovorila a vem, da je to šele začetek. Vsekakor je tvoj nasvet glede sprehoda dober, čeprav sem se morala malo nasmejati, češ, potem pa lahko za cel dan na vrata napišem da sem na sprehodu... Ko smo bili na dopustu sem vsak dan naredila 8 km po snegu in počutila sem se tako dobro, da ni bilo za verjet. Vse se je uštimalo... Je pa res, da je najbolje, da se ne dela prevelikih ciljev za naprej in poskušaš vsak dan živet, pa naj teče kot teče. |
|
|
|
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 4 od 14
|
|
|
|
|
|
|
