 |
 |
|
 | |  |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 10 Avg 2006 23:50 |
 |
|
AjdaNeža:
| "Nov nečloveški napor še višjega cilja ali biti "anonimno izgubljena" v megli?"Jaz ugotavljam, da se še nisem odločila. "anonimno izgubljena" zagotovo ne bom, ker me ima večina kar v lepem spominu. |
Že včeraj sem premišljevala kaj neki naj na to odgovorim, pa potem bila kar tiho. Nisem vedela kaj naj rečem, napišem. Ko sem govorila z mednarodno priznanim terapevtom, mi je dejal, da ne more storiti napake, če pač preprosto stojim nekomu ob strani in mu pustim, da se sam odloča. Vse to je res, lepo in prav. Ampak ko to udejanjamo takole v praksi, pa se meni vedno porajajo vprašanja.
To so vendar živa bitja in ena sama mala in drobna napaka, napačno reagiranje, lahko spemeni tok. Res mi je hudo, ker se včasih zaradi tega počutim tako zelo nemočno. Besede ni zamrejo in to mi ni všeč.
Vidiš...jaz bi te ustavila že pri prvem stavku.
| ker me ima večina kar v lepem spominu |
Pomisli na majhno deklico v sebi. Je tam......tam nekje.....
Kaj si ta deklica želi? Poglej svojo lastno "deklico" v ogledalu in ji podaj roko. Kako se počuti, kaj misli, kaj pričakuje....?Je nesigurnam jo je strah...se počuti bolj varno, ko si stopila poleg nje in jo poizkušala razumeti .....? In kako se počuti, ko zapuščaš nje podobo v ogledalu, ker tam vendar ne moreš ostati? Tvoje življenje je tu: danes in še naprej
Ta deklica si ti! To so tvoje sanje, ki jih na poteh življenja tako ali drugače prilagajamo in krojimo in še vedno govorimo, da so to naše sanje. Vsaka korektura prinese tolikšne spremembe da......Da se lahko popolnoma pošteno vprašamo: "Sem to sploh še jaz?". In kje je sedaj tista deklica? |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 13 Avg 2006 23:21 |
|
|
Živjo.
Marika...vprašala si me:
"Kaj pa tvoj spomin? Kako ga lahko ovrednotiš, če ga postaviš ob bok "spomina drugih"? Je bolj vreden ali manj...mogoče enakovreden....?"
In dala mojim mislim velik zalogaj.... :) Moj spomin...moj spomin je pisana paleta barv... Čeprav je bilo v mojem življenju precej takih dogodkov, ki jih večina mladih do moje starosti še ni doživela...so bili med temi tudi spomini, ki so bili resnično vredni življenja in sem za njih hvaležna. Zatakne pa se mi tukajle...če je moj spomin bolj ali manj vreden... zame sta kar enakovredna... Aja, ups, saj to si pa že tudi ti napisala :) sploh nisem opazila..:)
Marika: "kako se počuti, ko zapuščaš nje podobo v ogledalu, ker tam vendar ne moreš ostati? Tvoje življenje je tu: danes in še naprej"
Vem, zavedam se, da je to moj problem...da ostajam zadaj...ne na vseh področjih, na nekaterih pa ...in me duši... Rada bi se osamosvojila, ampak se mi zdi, da bo morala ta želja počakati še nekaj let...V decembru bom stara komaj 20 ... in še študiram...
Marika:"In kje je sedaj tista deklica?"
svobodno teka na okoli... :) Še malo pa bom pustila vse stvari in se začela ukvarjati z upravljanjem planinske kože in kmečkim turizmom ali pa začela brezkrbno potovati po svetu in delati samostojne raziskave o načinu življenja ljudi  Joi joi joi :)
__P.S. : Marika hvali ti! Si res...nekaj kar s svojimi besedami in opaznim trudom pogreje dušo :dog: ______________ |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
 |
|
   |
|
|
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 30 Avg 2006 18:55 |
|
|
Živjo Maxmara.
Sicer nisem strokovnjak, pa vendar...
Ja, že v večkrat sem zasledila zapisano, da se depresija in motnje prehranjevanja pojavljajo skupaj. Tudi kar nekaj žensk je tako reklo... Zdaj nevem, mogoče je tako kot pri nekaterih moških, no ja pa tudi ženskah: alkohol in depresija. Vse je nek začaran krog. Ampak za vsako od teh stvari je najprej potreben strah, stres, oziroma neko drugo močno negativno čustvo. Kaj je prej.depresija ali motnje hranjanja. Jaz bi rekla, da ni pravila. Res pa je, da če nekdo zapade v motnje hranjenja, da kaj hitro obupa nad sabo, oziroma je razočaran, da mu ne uspe živeti "normalno"... Tako, da se prej pojavi depresija kot pa obratno. Npr. če ima kdo depresijo, ni nujno, da bo zaradi tega posegel po hrani.....lahko pa, seveda.
No, takole sem na hitro strnila svoje mnenje... :)
Še ti pokomentiraj kaj si misliš :)
lep pozdrav :hello2: |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
| |
|
|
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
| Objavljeno: 31 Avg 2006 12:39 |
|
|
Oj, AjdaNeza.
Sem se spomnila, ko sem brala tvoj prispevek... na dolgotrajni stres.... oz. na postravmatski sindrom...
KDor leta in leta živi v nesigurnem, nasilnem, napetem vzdušju doma, razvije PSS, kot bi doživel recimo vojno.
Pri nas je bilo tako. Nasilje+alko. In se spomnim, da sem v OŠ, prve razrede imela tik nervoznega mežikanja z očmi + grizenje nohtov + raztresenost.
Čisto možno, ja, da je to bilo primarno... |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 01 Sep 2006 10:47 |
|
|
Živjo MaxMara :hello2:
Ja se strinjam, kar se dogaja v družini je izjemno pomembno, tako da se mora človek pri negativnih izkušnjah zavedno soočit s problemi, ki jih ima pozneje v življenju. Objektivno pogled na preteklost (se je treba kar potrudit :scratch: ) in izbistritev svojega mnenja. Problem je pa v tem, da ko so te izkušnje primarne... je težje spoznat tisto kar je "normalno", vsaj po mojem mnenju, ker te vedno nekaj vleče "domov". Neka naveza je med tabo in stvarmi, ki so ti takoimenovano "domače", torej si jih "navajana".
Ampak ne skrbi, vse se lahko super odvija naprej... Važno je, da se zavedaš kaj in kako je bilo in to spoznavaš in sprejemaš. In živiš po svoje
Saj, ko takole pogledam po sorodnikih in drugih družinah, ki jih poznam... škoda, kaj se vse dogaja...nehote ali hote.. Sicer za psihično ali fizično nasilje ni nobenega izgovora.
No, se še slišiva
:hello2: |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
| |
|
|
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
| Objavljeno: 01 Sep 2006 12:18 |
|
|
:hello2: AjdaNeža,
zbistritev misli, ja, to je pa najdaljša faza, opažam. Veliko dokazov o normalnosti potrebujemo, da naredimo preklop (da nas ne vleče več tja).
Za sabo imam ene 9 let psihoterapije, če seštejem vse individualne ure, skupinske, neki med študijem, neki med obiskovanjem šolanja...
in se ta zbistritev dogaja res zeloo počasi.
Ampak najbolj intenzivno se spreminjam odkar živim s svojim partnerjem in se z njim pogovarjam tudi o teh "zadevah".
Kar se pa stresa tiče, je zelo zanimivo to, da se sploh ne zaveš, da si pod stresom.
:wave: |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
| Prispevkov: 273 |
|
|
|
| Objavljeno: 01 Sep 2006 14:52 |
|
|
oj :) spet sem tukaj
Res je ja, kar hitro "padeš" pod okrilje stresa. Kar neenkrat vidiš, da nisi več ti ta, ki "obvlada" zedevo :) In takrat si najbolj ranljiv in zmeden in se misli spet zameglijo. Kar pa kliče po umiritvi in negi samega sebe:P Na vseh področjih, ki so ti pomembni
In super, da se lahko s partnerjem pogovarjaš o "zadevah" :) To je že dokaz, da ti uspeva :) Ker je tudi dosti žensk, ki si poišče partnerja, ki je podoben nečemu "domačemu"....zato se lahko kakšnih "dobrih" ustraši, ker težko verjame, da je odnos lahko kako drugačen :) Tako da...super :thumbleft:
Zdaj lahko resnično izbiraš kaj in kako boš živela...V družino si se rodila....Čeprav nekateri trdijo, da si duša izbere bivanje že prej...ehhhh, o tem pa res ne bom razglabljala, ker je preveč abstraktna tema Partnerja si "izberemo" sami
LP |
|
_________________
višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
| |
|
|
| | | |
| NEKAJ NAKLJUČNIH IZVEČKOV O DEPRESIJI | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 2 od 4
|
|
|
|
|
|
|
jaz pa še nisem mamica