|
| Depra | |
mega goflja
Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
Prispevkov: 73 |
|
|
|
Objavljeno: 14 Sep 2006 15:06 |
|
|
Zanima me, tiste, ki ste se srečevale z depresijo, ali imate (ste imele)težavo pri odraščanju, odgovornosti, osamosvajanju?
Jaz imam te težave oz. sem jih imela. Sedaj, ko pa sem pred tem, da postanem starš, opažam, da nisem še čisto odrasla - čustveno. |
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
Prispevkov: 273 |
|
|
|
Objavljeno: 15 Sep 2006 22:12 |
|
|
Hmm, MaxMara...zdajle verjetno ne bom v celoti zaobjela svojega mnenja, vendar bom poskušala nanizati nekaj (morda čisto neumesnih) misli :)
Po mojem problem z odraščanjem, oziroma sprejetjem svoje odraslosti igra določeno vlogo pri ...hmmm v življenjskih stiskah... ne bom rekla pri depresiji, ker bi morala o tem bolje premisliti...
Zakaj? Ravno pred nekaj meseci sem razmišljala, da naši "zahodni" družbi manjka nek prestop iz mladostništva v odraslost... Se ti ne zdi? Mi nimamo nobene iniciacije :) NIč. Kdaj je deklica odrasla? Ko dobi prvo menstruacijo... Pa je res? Hja :| Je prehod dekleta v žensko, ko doživi prvi spolni odnos? :dontknow: Ko dopolni polnoletnost? Ali ko konča šolanje ? Ali ko se lahko samostojno preživlja ? No, zame je ta ta zadnji pogoj najbolj pomemben... In zato se mi včasih zdi, kot da sem gost pri svojih starših, ki me pač finančno podpirata. Ne vem, morda se sliši čudno, ampak včasih se res počutim butasto. No ja, saj pač študiram in med počitnicami tudi delam, ampak ... Sploh pa zdaj, ko se toliko govori, da koliko je takih, ki kar ne grejo in ne grejo od doma... :| Kar je res..
Nevem, se mi zdi, da se moraš včasih kar sam pri sebi opomniti, da si zadosti star, da lahko narediš kar pač bi si želel...
Aha, želela sem reči še to...! Poleg pojma samostojnost, odraslost pride še pojem odgovornost... in ta lahko vzbuja strah , saj se zavedaš, da si odvisen od sebe....da si ti ta, ki lahko najbolj vpliva nase... In preveliko zavedanje te odgovornosti te lahko pritrdi na mesto s katerega se zaradi strahu preprosto ne moreš premakniti... Kar pa je seveda škodljivo za človekov razvoj... Zato je treba izbrati neko zlato sredino (verjetno ni zastonj pridevnik - zlato- ) , ravnovesje pač....zaupanje.
MaxMara, upam, da so moja pisanja vsaj malo razumljiva
Več zdajle ne utegnem spraviti skupaj :) Kaj pa ti misliš? Kaj si hoteča reči s tem, da morda še nisi čisto čustveno odrasla?
Lahko noč |
|
_________________ višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
|
|
|
| Re: Depra | |
minister za informiranje
Pridružen/-a: 02.06. 2006, 19:22 |
Prispevkov: 109 |
|
|
|
Objavljeno: 15 Sep 2006 23:55 |
|
|
MaxMara je napisal/a: |
Zanima me, tiste, ki ste se srečevale z depresijo, ali imate (ste imele)težavo pri odraščanju, odgovornosti, osamosvajanju?
Jaz imam te težave oz. sem jih imela. Sedaj, ko pa sem pred tem, da postanem starš, opažam, da nisem še čisto odrasla - čustveno. |
Jaz sem bila precej depresivna, ko sem izgubila očeta - navezana edinka. Depresija je pač globoka žalost - vsaj pri meni.
Vsekakor je bila depresija pri meni povezana s prevzemanjem odgovornosti. Dandanes drugače sprejemam odgovornost, ker sem ostala sama, brez staršev. Zdaj se mi ni treba spraševati ali se bom osamosvojila, ker se MORAM. Žal, čeprav sem bila mamina pupa...
Zdaj vem, da mi ne bo dal nihče jurja, na tak način kot starši, da bi mi toleriral toliko stvari, kot so mi jih starši, da bi mi dal toliko, kot so mi starši. Partner je čisto nekaj drugega, še posebej če študiraš pravo in bereš rumeni tisk Za materjo mi je danes ostalo veliko lepih spominov in nekaj žalosti, ki izbruhne skoraj vsako nedeljo, ne pa več tista prava depresija, kjer bi neprestano mislila, kako je boljše kočati...
Zdi se mi, da več kot človek doživi in preživi, bolj odgovoren postane. Še vedno nimam trde kože, vendar bolj kot spoznavam ljudi, bolj vem, da mi ne koristi zapiranje vase in žalost, ter samo način, kako iti z dvignjeno glavo naprej, čeprav te kamenjajo, obsojajo ipd.
Težko je definirati čustveno zrelost. Važno je, da boš v vlogi starša dala vse od sebe, če bo škripalo, boš poiskala pomoč in nikoli se ti ne bo treba spraševati, če je bilo dovolj, ker si naredila vse kar si mogla. Za to si prizadevaj in vse bo ok! Pusti malenkosti
pa, pa |
|
_________________ Začetek 12.7.06, 77,8kg, željena teža 56kg :)
|
|
|
|
|
| | |
mega goflja
Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
Prispevkov: 73 |
|
|
|
Objavljeno: 16 Sep 2006 06:24 |
|
|
AjdaNeza in mermaid, hvala za vajina razmišljanja.
Hm, upam, da bom znala povedat, kaj "slutim".
Namreč, opažam, da en del moje osebnosti, ni star toliko kot je moja kronološka starost. Kot da bi ostala na eni stopnji, zataknjena in ne napredovala. To sem poimenovala čustvena zrelost, samo, je pa res bolj kompleksno oz. sploh ne vem, če gre samo za čustvenost....
Ta del, ki stagnira, se mi zdi, da je pri meni vlekel nazaj celo moje bitje. Peed leti, sedaj veliko manj, vendar še obstaja.
Mermaid si lepo napisala... da več kot doživiš, bolj dozorevaš.
No, tako se meni zdi, da sem zaradi drogiranja s hrano in preveč zaščitniške in permisivne vzgoje, preskočila neke faze razvoja, jih nisem okusila, se iz njih naučila, ker sem se jim raje izognila.
In to je ravno odgovornost oz. samostojnost (ne pa navezanost, celo - simbioza, odvisnost od starša)... zavedanje, da moram poskrbeti zase, ne da čakam, da bo to storil nekdo drug. Žal je to bil tudi NEvzgojni prijem moje mame - da me je hotela obvarovati pred svetom... tako, da sem postajala nesamostojna, odvisna od nje... da me je bilo potem strah in sem hodila iskat zavetje k njej.... kot neka zapoved, da naj ostanem otrok.
Lahko rečem, da je depresija simptom za neko nepravilno razmišljanje, delovanje, nazadovanje, skrivanje, namesto, da bi stopila na svoje noge.
In to, da postajam starš, mi očitno šprica na plano to staro dogajanje.
Tako, bi to opisala. |
|
|
|
| | |
minister za informiranje
Pridružen/-a: 02.06. 2006, 19:22 |
Prispevkov: 109 |
|
|
|
Objavljeno: 16 Sep 2006 12:03 |
|
|
Točno to se je zgodilo pri meni. Mama je po smrti očeta postala bog i batina, ker je zbolela za rakom, ji je nek alarm v sebi rekel, da me mora spravit do kruha, samostojnosti ipd. Skratka, moje razmišljanje ni bilo vredno kaj prida, čeprav sem imela vedno zelo konstruktivne ideje. Zdaj pa je umrla in me pustila, da naj mislim s svojo glavo, kar mi predstavlja težave. Tudi pri svojem kruhu še nisem... Biti voden dolgo časa, potem pa pasti v morje, je problem.
Kje točno občutiš, da nisi dovolj zrela? Kaj počneš takšnega, da to opaziš?
Namreč, rada bi ti zaupala, da vsi ostanemo v srcu otroci. Tudi moja mama je pred smrtjo pogrešala bližino svojih hladnih staršev, bratov in sester, pa je na zunaj izgledala kot skala. Hrepenenje po ljubezni in bližini so normalni pojavi, prav tako včasih trenutki neodgovornosti. Klinc, saj živi se samo enkrat, ne?! Zakaj bi si škodovali, bili zdargnjeni do sebe, do drugih. Imejmo druge radi, čeprav nas lahko prizadanejo. Super, bom rekla, več ljudi kot spoznam, večjo izbiro imam.
Ne vem, če razumeš, kaj hočem povedat, ampak tudi jaz sem se zatekala k hrani, kadar sva se z mami skopozjali. Nisem je hotela prizadeti in sem se raje najedla. Vem, da to ni bilo prav, zato se sedaj trudim, da vsakomur, ki me prizadane, to povem, se ne delam lepe - tako kot sem se včasih, ker vem, da od tega občutka prikrivanja lahko samo segam po hrani. Konec koncev ugotoviš, da nisi nikomur a priori nič dolžan in da si enakovreden vsem ostalim.
Kaj hočem povedat je to, da tudi, če včasih misliš, da ne ravnaš prav ali da - kar je še hujše, drugi mislijo, da ne ravnaš prav - ravnaš prav, ker si se ti tako odločila, ker sprejemaš posledice za kar si se odločila in ker se ti ne bo treba it najest od straha, ker si ga nekje polomla. Ker si sam svoj gospod in ko ga boš polomla - boš rekla, ja super, drugič pa ne bom tako naredila in to je odpuščanje. Dokler nisem znala do sebe bit odkrita in si dovolila odpuščanja - sem se prenajedala...
Priporočam ti knjigo Louise Hay, Življenje je tvoje...
Sori, ker sem ti zatežila, sam se mi zdi, da mava precej podoben problem...
pa, pa |
|
_________________ Začetek 12.7.06, 77,8kg, željena teža 56kg :)
|
|
|
|
|
| | |
mega goflja
Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
Prispevkov: 73 |
|
|
|
Objavljeno: 18 Sep 2006 09:54 |
|
|
(((Mermaid)))),
mi je žal za tvojo mami.
___________
Si postavila dobro vprašanje... kje, kako se kaže ta "nezrelost"... po razmisleku lahko rečem, da se najbolj moteče kaže v moji občasni odvisnosti od drugih ljudi, prevelika občutljivost na čustveno, miselno, fizično oddaljevanje drugih od mene... občutek ogroženosti, zapuščenosti, celo zavrnitvi v situacijah, ki so vsakdanje oz. jih bi lahko jemala kot take, pa jih ne morem.
Doživljanje stistke in celo pojavljanje strahu, da bom umrla, ostala sama.
Depresija je pa poglabljanje teh občutkov. |
|
|
|
| | |
minister za informiranje
Pridružen/-a: 02.06. 2006, 19:22 |
Prispevkov: 109 |
|
|
|
Objavljeno: 18 Sep 2006 11:13 |
|
|
Enako, kar si opisala, se je dogajalo meni (včasih se mi še dogaja).
Pomaga ti lahko dober psihiater, dobra knjiga ali pa, da si na vsak vzgib, ki ga imaš, dovoliš nasproten scenarij. Skratka veliko dela na sebi :)
Npr. jaz sem se celih 6 let, ko je mami bolehala za rakom bala, kaj bom, ko bo umrla - najprej so ji itak napovedali samo 3 mesece. Potem pa sem ugotovila, da o tem, ne morem razmišljati sedaj, ko jo še imam, temveč bom o tem razmišljala, ko je ne bo. Takrat so namreč ostale okoliščine in jih ne moreš "premislit", ker jih ne poznaš (kar sem se tudi prepričala).
Npr. blazno me je blo strah, kaj bom brez mame in "kruha", ker sem še študentka, stroški življenja pa so včasih veliki, če si sam. Pa sem si rekla, ja, bom pač sla delat - magar v proizvodnjo, da si bom zaslužla za fax, bom šla na socialno ipd. Tako se mi je strah zmanjšal.
Sicer me je tiščalo v prsih, kot da bom počila.
Npr. blo me tud strah, kaj bom, če me bo fant pustil. O tem bi lahko razmišljala celi dan, pa naredila nič. Sedaj pa sem spoznala, da ljudje v življenja prihajajo in odhajajo, da bom naredila vse, da bom srečna s fantom, če me bo pa pustil, je to njegova odločitev in bom ali brez njega ali pa si bom našla drugega. Kaj drugega se ne morem spomnit, ker me je še danes včasih strah. Pomagal mi je en rek: predstavljajte si, da ste pod tušem in držite toaletno milo, bolj ga stiskate, prej vam uide, lepše ga primete in ga zadržite.
Zavedaj se, da te strah samo hromi. Pogum pa ti daje novo moč.
Ugotoviti moraš, da nenazadnje smo ljudje čisto sami. Zato je važno, da se imamo radi, kajti samo naša ljubezen nas krepi. Tuja je kratkotrajna in površinska. Saj pri meni še dosti škripa, sem pa že nekaj spoznala...
Veliko uspeha ti želim in veselja s tvojo punčko!
pa, pa |
|
_________________ Začetek 12.7.06, 77,8kg, željena teža 56kg :)
|
|
|
|
|
| | | |
| | | |
| | |
odvisnež
Pridružen/-a: 28.02. 2007, 15:10 |
Prispevkov: 54 |
|
|
|
Objavljeno: 10 Mar 2007 23:58 |
|
|
mermaid je napisal/a: |
Pomaga ti lahko dober psihiater |
Ne psihiater, ampak psihoterapevt. Psihiater se ukvarja s psihozami in podobnim, če pa k njemu pride depresiven človek, mu bo le dal tablete, ajd papaj in čao.
Psihoterapevt ti ne bo predpisal tablet, ampak se bo preko pogovora lotil tvojih težav, ker tablete nič ne rešijo, ravno tako kot prenajedanje ne. Psihoterapija ponavadi veliko stane, vendar imaš v Ljubljani, v starem delu mesta, Posvet, kjer lahko dobiš svetovanje že za 5 evrov. http://www.posvet.org/ Gre za od mesta sponzorirano zadevo in gospe, ki delajo tam, so klinične psihologinje in zelo prijazne. Priporočam obisk vsakemu, ki je v stiski.
Glede knjig o starših - zelo dobra knjiga je Rezanje spon (ne vem avtorja), kjer piše o različnih tipih staršev in kako to vpliva na nas. In pa najboljša knjiga o ljubezni, ki sem jo do zdaj prebrala, Formule ljubezni od Zorana Milivojevića.
Vso srečo |
|
|
|
| | |
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
Prispevkov: 10408 |
Kraj: Gorenjska |
|
|
Objavljeno: 12 Mar 2007 07:35 |
|
|
Đon smo prebrali in če se želisš pogovarjati smo vsekakor tu.
Oprosti, ker ne bom nič kaj konkretnega odgovarjala, vendar pri forumih nekako velja praksa, da človek napiše svoje težave, potem pa izgine. Niti odgovorov, ki jih napišemo ne pride več prebrati. Nekje je pač odložil svoje breme in šel dalje po poteh iskanja.
Torej če se še javiš, vsekakor poklepetamo s teboj. Nič bati, se lahko še naredi, da nas boš sit, tako smo gobezdave. |
|
|
|
| | |
firbec
Pridružen/-a: 10.03. 2007, 13:27 |
Prispevkov: 3 |
|
|
|
Objavljeno: 12 Mar 2007 17:29 |
|
|
da ste gobezdave sem ze opazil , ampak na dober način. . Ja, imam nekaj prakse na forumih, in res gredo stvari tako kot si napisala.
Sicer se pa počasi pobiram, še dobro da sem trmast. Umaknil sem se v naravo, to res pomaga, ko si sam v svojem kotičku nekje na jasi v gozdu, poslušaš ptice, šelestenje listja, gledaš oblake, ležiš na travi.....Vsaj normalno lahko razmišljaš.
Drugače se pa počasi počutim bolj in bolj normalno. Kot ti, marika, sem si tudi jaz par tednov nazaj pisal neke vrste dnevnik, v bistvu bolj misli. Ko jih berem sedaj, ko sem malo boljši me kar stisne, skoraj ne morem vrjeti da sem to jaz pisal. Zdaj to jemljem kot dobro stvar, ker zdaj bolje razumem svet okoli sebe, čeprav ga sam zase še vedno nisem sestavil tako, da bom v njem lahko normalno živel. Počasi ga bom. Ugotovil sem, da potrebujem še nekaj duhovne hrane, samo ne vem točno kje bi se nahranil. Malo bom moral še iskati, kakšno literaturo,..mogoče sv.pismo ali kaj podobnega. |
|
|
|
| NEKAJ NAKLJUČNIH IZVEČKOV O DEPRESIJI | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 3 od 4
|
|
|
|
|
|