|
|
|
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
bralec
Pridružen/-a: 20.01. 2007, 17:36 |
Prispevkov: 9 |
Kraj: Kranj |
|
|
Objavljeno: 08 Nov 2007 17:11 |
|
|
Živjo!!
Pa se spet malo javljam, ker sem obljubila da bom bolj pridna. Da vam povem kako je z mano. Ves teden sem že dokaj pridna in sem bila vsak dan na aerobiki(včeraj 2 uri), danes sem malo zašla s poti. Pa sem nekaj časa tuhtala zakaj in sem prišla do odgovora. Danes ko sem prišla s faksa sem se spravila k seminarski, ki jo moram napisati. Pa sem malo bolj lena in se mi je ni dalo pisati. Sem šla najprej spat. Ko sem se zbudila sem nekaj pojedla in se usedla pred računalnik da bi pričela s pisanjem, kar pa nikakor ni bilo lahko. Pač nisem pri taki volji, da bi pisala seminarsko nalogo. In zato, ker se mi je ni dalo pisati, sem šla jest. Pa sem se pravočasno ustavila. Poklicala sem kolegico in sva šle en krog naokrog. Pa sem ravno zdj prišla domov in bom začela s seminarsko. Želja po hrani pa me je minila in prav vesela sem, ker nisem nadaljevala s prenažiranjem ampak sem se ustavila.
Mogla sem se izpovedati.
Lep dan še naprej, Lana |
|
_________________ Vsak dan je nov dan! |
|
|
|
|
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
naključni mimoidoči
Pridružen/-a: 03.02. 2008, 12:10 |
Prispevkov: 1 |
Kraj: samotna kmetija |
|
|
Objavljeno: 03 Feb 2008 13:56 |
|
|
Moja zgodba.
Imam motnjo prenajedanja.Zdaj si to že lahko priznam. Vse se je začelo z mojim hujšanjem za maturantski izlet konec 3. letnika v srednji šoli. Hujšala sem seveda že prej-največ za teden dni, mogoče dva tedna. moja teža me je začela motiti že nekje v 6. ali 7. razredu osnovne šole.A rakrat je bilo to še čisto megleno-ja, imela sem največ kilogram ali dva preveč. In sem poskusila hujšati-zdržala sem dva tedna.Nato sem se seveda zredila nazaj, ker sem se takoj po končani dieti najedla za vse shujševalne dni nazaj. Ampak tista dodatna kilca me ni toliko motila-imela sem res 1-2 kili preveč.To je bila OŠ.
V prvem letniku srednje šole sem prvi teden shujšala za 4 kilograme-jedla sem zelo malo, saj me je sprememba okolja in nova življenska situacija tako pretresla, da prvič v življenju nisem imela teka(kar se mi drugače nikoli ni zgodilo-saj veste, tisti pritisk pred kontrolnimi, ko sošolci nimajo teka-sama sem lahko vedno jedla, ne glede na strah pred kontrolno.kakorkli...).Bila sem na smrt prestrašena srednje šole, skoraj vsak dan sem jokala in nisem hotela v šolo.Po 2 mesecih sem se vdala v usodo.Postalo je znosnejše.
Naslednji 2 leti sem kot robot hodila v šolo, imela sem 2 na-pol prijateljici, na nobeno se nikoli nisem mogla zares zanesti.Neprestano sem nihala iz prisilnega navezovanja prijateljstev(iz katerih ni bilo nič) in samotarjenja ter umikanja v WC med odmori(ker nisem imela družbe, s katero bi se družila med glavnim odmorom za malico). Vsak dan sem zavistno gledala sošolke, 5-6 je bilo res postavnih in suhih, ki so se samozavestno družile z najbolj zaželenimi in "kul" sošolci in drugimi fanti iz višjih letnikov. Bolelo je. In me žgalo. Kaj presneto imajo one, česar jaz nimam? Kako jim uspeva? Kako, da so tako samozavestne in suhe, poleg tega pa jedo samo nezdravo hrano(t.i. veliki "šolski sendvič" z vsemi možnimi dodatki+čokoladica+sladki napitki so bili na vsakodnevnem redu)...Ni mi bilo jasno. Kakorkoli sem se hotela vključiti v družbo, sem žalostno in sramotno izvisela.Najbrž je bilo krivo to, da sem si preveč prizadevala vključiti se, ali kaj...Ne vem. Vem samo, da so me vsi čudno gledali. Zato sem se še bolj zaprla vase. Kritike nikoli nisem dobro prenašala. Če se je kdo spravil name bolj na neposreden način, sem postala sovražna, še večkrat pa sem se tej osebi začela izogibat, kolikor se je le dalo.
Potem je prišel 3. letnik. Moje družabno in zasebno življenje je bilo še vedno prazno in temno. Na začetku šolskega leta me je nekako razvedrila misel na maturantski izlet. Ne vem, zakaj. Odkar pomnim, sem najrazličnejše šole v naravi, ekskurzije in druge šolske izlete na smrt sovražila. Maturantski izlet pa-prav veselila sem se ga. In potem sem začela razmišljati, kako ga bom najbolje izkoristila. Potrebovala sem samozavest, dobro voljo in dobro postavo. In tako sem začela hujšati. Pregledala sem razne diete, brskala po internetu, zbirala tabele kaloričnih vrednosti, prebirala prispevke o prehrani in športu. In končno sem ga imela-vzrok(maturantski izlet), načrt prehrane(temeljit premislek in raziskovanje) in voljo(končno bom suha in priljubljena!). Tako sem začela. Načrt je bil narejen jeseni, okoli novembra. Cel december sem jedla za dva, ker naj bi po novem letu(hja, novoletni cilji, kdo si jih ne zada...)začela s svojo dieto. Pa sem se v januarju prepričala, da en mesec gor ali dol ni še nič. Na koncu sem se odločila za april-začela bom s 1. aprilom. Pa sem presenetljivo začela že zadnji teden v marcu. Vzrok-v pričakovanju stradanja sem 3 mesece jedla kot nora. In nato nisem mogla več. Nič mi ni več dišalo. In tako sem začela-na čisto navaden ponedeljek. Bilo je sila mučno in zavajajoče-misel, da naslednje 3 mesece ne bom smela jesti stvari, ki jih imam rada. Pa sem se tolažila-vsak nov dan sem bila bližje cilju. Nisem hujšala po nobeni znani dieti in hkrati po mešanici več diet. Obroke sem si sestavljala iz beljakovin, ogljikovih hidratov in zelenjave.V malih porcijah in izračunane kalorije. Vse seveda z manj maščob in polnozrnat kruh. Trikrat na teden sem hodila na fitnes. Doma sem vsak dan še tekla in delala razne vaje-trebušnjake, izpadni korak, uteži, kolesarjenje, ipd. Bila je korenita sprememba. Kakšen mesec me je bilo na smrt strah. Kot sem že povedala, res zelo zelo slabo prenašam kakršnekoli spremembe. Jaz pa sem spremenila življenski slog. Nekje na sredini sem imela že vse kolikor toliko pod kontrolo. Mama mi je šla zelo na živse s svojim večnim:"Več jej, to ja ni življenje..." To sem videla kot ljubosumnost. V mislih se mi je kot v posmeh podil stavek"Starši ti vedno hočejo samo dobro..."Nisem vedela, kaj naj si mislim.
Jedla sem svojo odmerjeno hrano(medtem ko so domači jedli same dobre jedi-tako se mi je vsaj zdelo), telovadila(dobila sem kar veliko kondicije, da ne omenjam samozavesti), težko pričakovala maturantski izlet. Potem je nekega julijskega dne prišel težko pričakovani dan. Shujšala sem dobrih 10 kilogramov in moja postava se je zelo lepo preoblikovala. Dan, ko sem nameravala zaključiti z dieto. Dan za odhod na tako težko pričakovani in načrtovani maturantski izlet. In potem sem se zavedla, da se ja ne morem zdaj najest, ker imam pred sabo teden dni morja, plaž, sonca, diskotek...in mogoče novih poznanstev? Tako sem odšla na maturantskega, kjer je bilo zares super. Sošolke so občudovale mojo postavo. kar mi je seveda laskalo. Pa še kako. A hotela sem, da me opazi še kdo drug-nasprotni spol. Nisem ciljala toliko na sošolce. Bolj so me zanimali vsi fantje in moški v diskotekah. Končno sem imela postavo, oblačila in pogum, da si pridobim njihovo pozornost. Tako sem vsaj mislila. A kakšno presenečenje-ne glede na moje vedenje, ples, najsi je bil razvraten ali sramežljiv, preplesati cel večer ali stati ob šanku-ni bilo učinka. Nisem mogla verjeti-moje sošolke, najbolj priljubljene razredne princeske so komajda plesale, pa še to z muko in nekako štorasto, oblečene v sprane kratke majice in kavbojke-imele so družbo okoli sebe. In bile so opažene tudi s strani drugih gostov. Kaj pa jaz? Nič. NIČ. Nisem mogla dojeti in verjeti-saj nisem vedela, ali naj se jočem ali tulim na ves glas. 3 mesece trpinčenja in odrekanja, zdaj pa nič?? Niti eden me ni povabil plesat, ne gost, ne sošolec. Sošolci so plesali okoli sošolk, ki so hotele pobegnit s plesišča, ko pa sem hotela jaz zaplesati s sošolcem, me je enostavno spregledal. Namerno. Plesali so celo z dekleti, s katerimi so drugače spregovorili man kot z mano. Nisem in nisem mogla verjeti. V vsej razjarjenosti in razburjenosti sem drugo noč sama pograbila najbližjega fanta(gosta diskoteke) in plesala kot nora. Bil je pravi dirty dancing. Po končanem plesu sem začutila, da bi on hotel še kaj več, a takrat se mi je povrnil moj ponos-jaz sem vendar punca in ne lovim fantov.Naj oni lovijo mene. In tako je šlo cel teden. Naj me fantje poiščejo, jaz njih ne bom. A kaj, o me ni nihče poiskal. Pika na i moji slabi samopodobi je bil simpatičen tipček, ki si je dejansko privoščil poletno avanturico z eno mojih sošolk, pa ne s katerokoli, ampak z najdebelejšo punco v razredu, ki je imela res okrog 15 kg preveč. Takrat se mi je res skoraj zmešalo. Neprestani ZAKAJ PA NE OPAZITE LEPE SUHE MENE???!!! se mi je vedno znova vrtel v mislih...
Teden se je končal in odšli smo domov. Doma, v svoji sobi, sem 2 uri nemo strmela v steno, solze so mi tekle po licih. Nato mi je pogled obstal na kupčku čokolad Milka, ki sem jih pred časom dobila za moj 18. rojstni dan. Takrat sem še hujšala. In za kaj, sem se zdaj obupana spraševala. Za to, da me še vedno nihče ne mara. Je kaj narobe z mano? Je kaj narobe z drugimi? Zakaj? Zakaj? Nenehno sem se spraševala to vprašanje, na katerega nisem dobila odgovora. Da bi mi bilo lažje, sem se tolažila s čokolado.Pa me je kar takoj zagrabila krivda-čutila sem, kot da se maščoba nabira name pred mojimi očmi. In sem tekla še malo več kot ponavadi, naredila še malo več vaj. V fitnes nisem mogla več-živimo kar presej stran od mesta, nisem imela ne denarja ne prevoza. Počasi mi je postajalo vsega dovolj. Za koga naj sploh še hujšam, če me itak nihče ne opazi-nihče me noče? In tako je krivda počasi bledela, zmanjševala sem količino gibanja, povečevala pa obroke in kalorije. Malo sem se še držala nazaj.Da ne bi mama rekla, da se bašem. Nato sem začela z vožnjo v avto šoli. Spet sprememba-in neznosen pritisk. Tolažba-hrana in še več hrane. V tednu sem se zredila za 2 kg. Potrlo me je-a samo za trenutek. Kmalu bom namreč imela izpit.In avto. In lahko bom šla v fitnes, kadar se mi bo zahotelo. In potem-4x zaporedoma sem padla na izpitu.Praktična vožnja. Po prvi spodleteli priložnosti sem tako jokala, da sem mislila, da se bom zadušila v lastnih solzah. Drugič sem še vedno jokala-malo manj. Tretjič in četrtič ni bilo več solz, samo rastoče sovraštvo in morilski bes. Sploh nisem vedela, da lahko tako čutim. In potem se je začela šola. Sramota ob uspehu drugih in mojih padcih pri izpitu. Vsakodnevni pogovori med sošolci o tem, kako lepo napredujejo pri izpitu. V razredu sem bila kar se da malo, saj nisem mogla prenašati pomilujočih pogledov in radovednih oči. Zapirala sem se v WC in praskala stene in sebe.
Padla sem v zelo hudo depresijo in še kar sem padal. Mislila sem na samomor in si neprestano želela, da me pokonča bodisi naravna nesreča, ne bi me motilo, če bi me kdo umoril.Resnično sem si želela umreti. Nobenega pomena več, nobenih želja, ciljev, volje več-razen do hrane. Ki sem jo kupovala zgodaj zjutraj v šolski jedilnici, da me niso videli ostali. Jedla sem na WC-ju. Ne jedla-goltala kot žival. Ne vem, kako se nisem zredila še bolk, kot pa sem se. Cel 4. letnik sem jedla bolj kot ne na skrivaj, tudi doma-normalno sem kosila, a kakor hitro je bila kuhinja prazna, sem si nagrabila kruha, piškotov, sladkarij, tudi čipsa, kar je pač bilo pri hiši. In tega je ponavadi bilo kar veliko. Mojemu očetu nikoli ni bilo težko dati denarja za hrano in sladkarije, kljub temu pa ni debel. In tako sem komaj čakala, da sem s hrano pod oblačili pobegnila v zavetje svoje sobe in zažela žreti.Ni bilo važno, da sem jedla pred pol ure. Moje razvedrilo je postala hrana in še več hrane. Svetla in varna točka v sicer temnem, samotnem in mrzlem življenju.
Pred resno debelostjo so me reševali kar pogosti družinski sestanki-praznovanja sorodnikov, na katerih sem hotela izgledati kolikor toliko suha. Tako sem 3-5 dni pred slavjem skoraj stradala. Na praznovanju, kjer ni nikoli manjkalo vsakovrstnih dobrot, pa sem čakala na priložnosti, ko sem lahko izmaknila hrano in se skrila v najbližjo sobo, kjer sem hitro vse zmetala vase. Enkrat me je zalotila sestra-a ni bilo pomembno, saj je tudi ona rada jedla, kot otrok je bila kar precej zaobljena in tudi v najstništvu so se je kilogrami še držali.
Nato je začela sestra hujšati po mojem zgledu za maturantski izlet. In takrat se je moj odnos do nje spremenil. Nekako sem jo zasovražila vsakokrat, ko si je računala kalorije in pila velike kozarce vode. Tolažila sem se, da to hujšanje traja, ker ni telovadila kot jaz. In je res trajalo skoraj 6 mesecev. A shujšala je več kot jaz in dobila krasno postavo. Medtem sem sama počasi zapadala v vse večjo nejevoljo in vse večje prenajedanje. Grabila sem hrano, kadarkoli in kjerkoli sem le mogla. Najbolj sem sovražila svoje pohode v kuhinjo, kajti moja mama se je največ zadrževala prav tam in videla je vsak moj plen. Obtožujoči pogledi in stalni:"Ne žri toliko.Potem boš pa spet hujšala!" so me še dodatno zamorili.S telesom sem zakrivala pripravljanje hrane in usmerjala pozornost na nepomembne stvari okoli mene, samo da ni gledala mene. Sramovala sem se sebe in nje, ker mi ni pomagala drugače kot pa z zgoraj omenjenimi medklici in pogledi.
Po končani srednji šoli sem celo poletje ostajala v hiši in jedla ter spala.Malo sem poskusila vmes hujšati, na primer: Če bom v toliko dneh shujšala toliko kg, potem bom hujšala še naprej. A cilji so bili namerno previsoki, tako da sem lahko hujšanje opustila in spet jedla, jedla, jedla...
Letos sem začela s študijem, vendar sem po 3 mesecih opustila vse skupaj in se vrnila domov. Dva meseca sem jedla kot obsedena, metala sem vase skoraj vse, kar mi je prišlo pod roke. Basala sem se s kruhom in trudoma požirala.Jedla sem skoraj neprestano.Vseeno, kaj. Samo da sem se nasitila. Pa mi ni bilo dovolj. Kot da moj trebuh ne bi imel meje. Vedno sem bila nezadovoljna in še kar bi jedla. Vedela sem, da sem se končno zredila bolj, kot sem bila kdajkoli debela, zdaj sem bila res debela. In strašno nezadovoljna. Vedela sem, da moram začeti novo dieto, a sem jo spet odlagala: Med prazniki(božič in novo leto) vendar ne boš hujšala, saj je toliko dobrot, bilo bi greh kakšno izpustiti...in tako sem žrla cel december.Pa še 1. teden januarja. Nekega dne sem končno zbrala pogum in začela s špartansko dieto, še strožjo kot prejšnjič. Nikakršna hrana mi namreč ni več dišala, pa sem si jo na silo tlačila v usta. Po enem takem napadu sem se dobesedno oklofutala in sama sebe natulila. Potem sem začela s trenutno dieto.
Zdaj jem sila malo, malo tudi telovadim, ker nimam skoraj nič energije. Vem, da si uničujem zdravje in telo, a ne vidim drugega izhoda. Obupno hlepim po priznavanju v družbi in svetu. Zanekrat ne vidim drugega izhoda kot hujšanja in ponovne pridobitve samozavesti. Še vedno sem depresivna, a sem že v sivi coni, nič več ne vidim samo črno. Še vedno pa malo upam, da bom umrla v kakšni nesreči, da se bom lahko končno osvobodila. Skrbi me samo, da bi moje zavore popustile in da bom nekega bližnjega dne spet nenadzorovano navalila na hrano. |
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
Prispevkov: 2241 |
Kraj: Gorenjska |
|
|
Objavljeno: 03 Feb 2008 16:26 |
|
|
Oh, ljubica draga, tako težko mi je, ko berem te zgodbe. Nekako mi je uspelo, da sem se v realnosti izmaknila, vendar v mislih se večkrat prenajedam enako kot ti. Mogoče me zato ta tema tako privlači?
Če si se šele danes vpisala sem, potem verjetno še nisi prav veliko brala tega foruma. Najprej bomo trčili skupaj, ker ne zagovarjamo ponavljajočih špartanskih diet. To je tlakovana pot v pekel, saj si izkusila že sama. Večina med nami se bolj ali manj drži Montignacovega načina prehrane. Pravim načina, ker ni dieta. Če ne poznaš knjige, ti jo najprej priporočam. Lahko jo kupiš, lahko si jo izposodiš v knjijžnici, obstaja tudi elektronska verzija na spletu. Zelo dobro razloži od prehrane, velja za vsa obdobja v življenju. Če izbereš kot svoj življenjski način prehrane, bo vedno prav. Do knjige pa lahko v miru bereš forum, gor je zbranega zelo veliko znanja.
Samo toliko od hrane, kajti menim, da hrana sploh ni tvoj glavni problem in sovražnik. Hm, tudi moj ne, sem spoznala po dolgih letih. Ne zameri, ampak menim, da potrebuješ strokovno pomoč. Bolj strokovno, kot ti jo lahko nudimo tukaj na forumu. Znamo poslušati, znamo tolažiti... vse to je potrebno, vendar večkrat ni dovolj. V svoji zgodbi si lepo opisala in pokazala, da so bile najprej druge stvari, šele potem hrana. V vzroke se bo treba še veliko bolj poglobiti. Na tem področju vsakomur predlagam knjige Sanje Rozman. Za začetek preberi opise in izvlečke, ki jih najdeš tukaj na forumu v rubriki Knjige s tega področja. Takoj boš videla, če je to to. Ko boš prebrala vse, boš tudi vedela, kaj ti je storiti.
Ljubica, hudo in grdo je to, kar se ti je dogajalo. Nepravično in vse. Vendar spremeniti ne moreš nič, tako je bilo in pika. Spoznala si že, da lahko sama deluješ, pred maturantskim si pokazala veliko volje in iznajdljivosti. Še vedno tiči v tebi, dovoli ji, da pride na plan. Beri, razmišljaj, glej najprej. Povedala si dokaj brez obtoževanja in smiljenja sama sebi, nadaljuj!
Beri, beri... razmišljaj... zmoreš!
Vsekakor pa, Claire - dobrodošla!
LP Maša
Ps. Če ne najdeš Montignacove knjige na spletu, jo imam prekopirano. Lahko mi pošlješ svoj mail na ZS, pa ti jo pripnem. |
|
|
|
| | |
padalec
Pridružen/-a: 07.03. 2008, 09:41 |
Prispevkov: 15 |
|
|
|
Objavljeno: 07 Mar 2008 10:36 |
|
|
Zdravo,
sem nova na tem forumu. Ker sem končno spoznala, da sama ne bom prišla daleč in da potrebujem podporo in vzpodbudo, sem začela brskati po netu in našla vas. Pa začnimo na začetku. Stara sem 28 let in že od nekdaj sem bila bolj "močna." Z dietami sem pričela že v osnovni šoli in seveda niso prinesle nič drugega kot samo dodatne kilograme in še večjo zafrustriranost. Ko sem šla v Ljubljano študirat, pa so se pričele resne težave. Čez dan sem jedla bolj malo in vsak večer skoraj živčno čakala, da so se cimre odpravile spat, nato pa navalila na hladilnik in zbasala v sebe vse, kar sem našla. Ko mi je bilo že konkretno slabo, je nastopila slaba vest, pol ure buljenja v televizor, ko pa je slabost minila, pa zopet basanje. Vmes pa eno- ali dvotedenske diete in nihanje teže, seveda z vedno višjim rezultatom kilogramov. Tako sem pred kakimi štirimi leti dosegla 82kg pri višini 170cm. O samozavesti, od katere sem v osnovni šoli kar prekipevala, seveda ni bilo ne duha ne sluha. Ta je vsako leto bolj izpuhtevala, dokler ni čisto izginila. Takrat se je v meni nekaj premaknilo - saj veste, vse bube so v glavi. In začela sem hujšati - mislila sem, da zdravo. Jedla sem zajtrk in kosilo in to je bilo to. V dveh letih sem tako shujšala 22kg. Vedno sem bila prepričana, da vzrok moje nesamozavesti tiči v kilogramih. Da ko bom imela lepo postavo in bom lahko oblekla vse, kar bom želela, bom tudi bolj samozavestna. Žal pa so se s kilogrami zmanjšale tudi moje prsi in se temu primerno tudi povesile. Zraven tega sem dobila še gastritis. Pa sem imela novo stvar, zaradi katere sem bila zafrustrirana in ponovno nezadovoljna. Kot da bi samo iskala nekaj, zaradi česar se lahko obremenjujem. Kilograme sem obdržala kako leto. Nato sva se s fantom vselila skupaj. Tudi on ima par kilc preveč, vendar ne glede na to, koliko in kaj je, drži svoje kilograme. Tako so se začele večerjice s takšnimi in drugačnimi sendvički. Na začetku sem se še držala nazaj in mi sploh ni bil problem, ko pa sem prvič, drugič, tretjič večerjala... V enem letu sem se zredila 10 kilogramov. Pa sem spet tam. Že tri mesece vsako jutro, ko odprem oči, začnem misliti na hrano in vsak večer, ko grem spat, mislim na hrano. Ne v smislu, kako bi jedla, ampak vsako jutro znova začnem hujšati in vsak večer imam znova slabo vest, ker sem čez dan toliko pojedla. Spet se bašem s hrano, dokler mi ni slabo. In potem spet slaba vest, obljube sami sebi, da je bilo to zadnjič...Saj vse to poznate.
Moj največji problem je, da ne znam biti sama. Kakor hitro sem sama, postanem žalostna, brez volje in seveda v roku pol ure stojim pred odprtim hladilnikom in razmišljam, kaj za vraga sem šla iskat v kuhinjo. Zaradi tega sem si poiskala zaposlitve. Poleg tega, da delam (žal doma, kar je spet slabo), delam še magisterij, hodim na treninge s psom, na pilates, na španščino...Vendar notranje zadovoljstvo izpuhti v trenutku, ko sedim sama za mizo...sama v hiši...pač sama. Najbolj pa zaradi tega seveda trpi moja zveza, kar me spravlja v še večji obup...
Vendar danes je nov dan, nov začetek. Pravijo, da je vsako jutro majhno rojstvo. Verjamem, da je današnje moje. Verjamem, da mi bo prebiranje teh vrstic in vaša podpora ter vzpodbudne besede pomagale, da bom ponovno našla moč v sebi...da bom ponovno našla sebe.
Lep pozdravček |
|
|
|
| | |
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
Prispevkov: 10408 |
Kraj: Gorenjska |
|
|
Objavljeno: 07 Mar 2008 11:25 |
|
|
Brbo lepo da si se oglasila.
Kar posrkala sem vase tvoje napisane besede. Človek sprva pomisli: Spet ena nova zgodba v množici mnogih........
Ampak vsaka zgodba skriva v sebi človeka. Tokrat tebe, čudovito žensko, ki se je odločila spopasti z nečim, kar jo teži, bremeni, postavlja v položaj, v katerem se počuti nelagodno, izgubljeno, osamljeno, včasih že kar malo prekleto....
Tu smo, da ti stojimo ob strani, kolikor je pač to v naših močeh. |
|
|
|
| | | |
| | | |
| Mogoče pa ne spadam sem.... | |
bralec
Pridružen/-a: 08.03. 2008, 16:27 |
Prispevkov: 9 |
|
|
|
Objavljeno: 08 Mar 2008 18:09 |
|
|
Ravnokar sem se vpisala na tale forum, pred tem pa sem vsaj kake 2-3 ure prebirala vaše zgodbe. In... Mogoče pa ne spadam sem. Mogoče pa ja. Pravzaprav ne vem. Vem samo, da me boste verjetno prav vse poslale nekam, ko boste prebrale, da imam samo 61 kg. In vendar...
Moja zgodba je vseeno podobna vsem vašim. Do svojih 12 let in pol sem bila zelo debela, tako da so me potem zdravniki iz preventive poslali v bolnišnico na hujšanje. Tam sem bila 6 tednov in domov seveda prišla z 10 kg manj. Nisem bila lepa, vendar dovolj lepo oblikovana, da mi je to izredno dvignilo samozavest. Tej na novo pridobljeni kilogrami so potem več ali manj nihali vse do mojega 18. leta starosti, ko sem pristala spet na prejšnji kilah. In...nekako sem pogruntala, da se da z bruhanjem ne samo ohranjati težo, ampak jo tudi izgubiti. Tako sem jedla in bruhala približno dve leti. In seveda tudi precej shujšala. Imela sem pa srečo, da me je potrena po prenajedanju prijela samo, ko sem bila doma, tako da nisem imela nikoli problemov zunaj pa tudi shujšala nisem preveč. Bila sem ravno prav suha, aha. Nekje od mojega 20. leta starosti pa še do 3 leta nazaj...torej nekje 17 let...je moja teža nihala tistih 5-6 kilogramov gor ali dol, občasno sem imela večja ali manjša obdobja prenajedanja, vendar nič kaj posebnega. Bruhala pa nisem nikoli več. Hrana je sicer bila še vedno problem, vendar samo na določena krajša obdobja in se s tem niti nisem obremenjevala. Ena malo hujša kriza je prišla ob smrti mojega prijatelja, ko sem se v enemu tednu zredila za 3 kilograme, ki se jih potem nikakor nisem več mogla znebiti. Nato čez dve leti, ko sem se zaradi selitve ponovno zredila za 3 kilograme v enemu tednu. In seveda tudi ostala z njimi na sebi, ja. Potem.... tri leta nazaj..... ko sem končno uspela razčistiti z velikim problemom, ki se me je oklepal kot klop, so kilogrami kar naenkrat začeli kar sami izginjati. Jedla sem kot prej, kile pa so se kar topile. V manj kot enem letu sem tako izgubila 8 kilogramov, počutila sem se izvrstno in tudi kot osebnost sem se zato spremenila. Bila sem dosti bolj okretna, še bolj dobro razpoložena kot sicer, mala punčka v meni se je spet prebudila. Ker sem majhna...154 cm...sem pri tistih 51 kilogramih tudi res delovala kot kakšna punčka...s hrbtne strani seveda. :) ....Potem se je zgodilo...Pravzaprav niti ne vem, kaj se je točno zgodilo, ampak naenkrat sem imela spet 54 kilogramov. Jasno, panika. In...spet sem začela z bruhanjem! Kake pol leta je to trajalo. Potem pa...počasi a intenzivno lezem naprej s kilogrami. Po 3 v enem tednu...potem nekaj mesecev nič. Pa spet. Pa spet. Hrano dobesedno goltam. Še posebno pa čokolado. Grrrrr. Včasih bi tolkla z glavo ob zid, kolikor se sovražim zaradi tega. In najhujše pri vsemu temu je to, da se točno zavedam, kaj delam. In da sem ponavadi "učiteljica" drugim...ampak takrat ko me "zagrabi", kot da nisem več jaz. Kot nora se počutim. Kot alkoholik brez alkohola, uf. ....Do pred kratkim je še nekako šlo. Imela sem veliko dela s seljenjem, saj smo končno, po 10 letih čakanja, dočakali občinsko stanovanje v najem. Pred enim mesecem smo prvikrat spali v tem našem novem stanovanju. Potem pa še pospravljanje in urejanje in oh in sploh. Tako je približno dva tedna, kar lahko rečem, da smo zares uredili vse skupaj....in nekje takrat se je začelo spet to moje prenajedanje. Smisel. Smisel življenja, to potrebujem! Deset let sem imela jasen cilj pred sabo: imeti za najemnino, preživeti in narediti vse, da pridemo do občinskega stanovanja. Zdaj se je to končno zgodilo. Moje življenje se je umirilo in uredilo, otroka sta srečna in zadovoljna.... Kaj pa zdaj?! Vem, velika večina ljudi živi brez sanj in brez nekih ciljev (to se kaže ravno v tej naši potrošniški mrzlici!). Meni pa tako življenje ni dovolj. Pravzaprav zdaj sploh nimam več nobenih materialnih želj. Nikoli si nisem želela nevemkaj in nikoli me niso zanimale neke posebne materialne dobrine, tako da lahko rečem, da imam zdaj pravzaprav prav vse, kar sem si sploh želela. Mi pa zato manjka neka vizija, hja. Ne morem si zamisliti, da bi bil smisel mojega življenje samo delo, dom, kuhanje, pospravljanje, spanje...in potem spet tako in spet tako. Čutim potrebo po več. In tako....ko čutim, da se v mene prikradejo misli....in ko nočem misliti...posežem po hrani. In ko začne delovati...ko začutim, kako se mi meglijo in praznijo možgani....ko mi se začne spati...takrat je dosežen moj cilj: samo ne misliti!! In življenje gre naprej...in moje prenajedanje in potem slabo počutje pa tudi. In potem, vsako jutro, ko vstanem, se skregam sama s sabo in si povem, kako sem bedna in blesava in si tudi obljubim, da je to bilo zadnjič. Ampak...ure potem minevajo...počasi postajam utrujena...in začnem spet misliti na hrano, še posebno, ko pridem iz službe domov. Aha, naravnost v hladilnik po mojo drogo: čokolado seveda!!...In jo zmažem. Ponavadi pa mi ena seveda ni dovolj, tako da je kaj kmalu v trebuhu že druga. In nato se končno začnem umirjati. Moje misli zakrnijo, možganom se začne spati. .... In tako prespim celo popoldne. Zvečer pa...ponavadi spet v hladilnik. Še dobro da se me kile vseeno ne primejo tako zelo hitro, ja. ....Ne vem, če mi boste lahko kako pomagale, konec koncev se bom morala s svojim hladilnikom boriti še vedno sama. In vendar...mogoče pa mi bo kakšen vaš stavek pomagal, da bom končno našla smisel svojega življenja....Upam, da bo res tako, ja. .... |
|
_________________ [url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wzdBQbF/]
[/url] |
|
|
|
|
| | | |
| KOMPULZIVNO PRENAJEDANJE | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 9 od 14
|
|
|
|
|
|