|
|
|
| NEKAJ NAKLJUČNIH IZVEČKOV O DEPRESIJI | |
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
Prispevkov: 10408 |
Kraj: Gorenjska |
|
|
Objavljeno: 02 Jul 2006 07:23 |
|
|
Po mnenju dr. Žmitka polovica ljudi, ki zbolijo za depresijo, ne poišče pomoči splošnega zdravnika. "Verjetno je razlog v odnosu laične javnosti do depresije. Vsaj četrtina ljudi meni, da depresija ni bolezen. Tisti, ki bi sicer šli k zdravniku, bi bili pred njim v zadregi, ker se bojijo, da bi jih imel za neuravnovešene in nevrotične."
:!:Nespečnost, neuspešnost ali pretirano spanje, izguba apetita ali pretirana ješčost, pomanjkanje energije in utrujenost, samomorilne misli ali poskusi samomora, nemir in razdražljivost, oteženi koncentracija, spominjanje in odločanje, glavobol, prebavne motnje, bolečine po vsem telesu. To je klasična slika depresije. Tobogan sreče in žalosti, dobrih in slabih obdobij.
"Imeti depresijo ne pomeni, da si neprestano bolan. To so krize. Eni jih imajo več, drugi manj. Pomembno je, da se s to motnjo naučiš živeti in da zaradi nje nisi odrinjen na rob družbe."
V depresijo lahko zapade kdorkoli. Nekateri so zanjo občutljivejši in dovzetnejši kot drugi. To velja zlasti za manj samozavestne in labilne osebnosti, ki gledajo na svet pesimistično. Depresija se pogosteje pojavlja v različnih generacijah iste družine, to pa kaže na dedovanje. Mnogi zapadejo v depresijo, kadar so čustveno prizadeti. Depresija se lahko kaže kot posledica načina življenja, stisk, žalovanja, odtujenosti ali neurejenih socialnih razmer.
Klemen Rebolj, psihiater, pojasnjuje, da so depresivni ljudje potrti, žalostni, depresivno razpoloženi, brezvoljni. Pogosto se umaknejo od ljudi, ki jih imajo radi, od svojcev, prijateljev. Pogosto se kažejo motnje apetita v smislu prevelikega apetita, prenajedanja in povečanja telesne teže, bodisi v smislu premajhnega apetita, hujšanja. Žalost je razpoloženje, čustvo, ki ga poznamo vsi ljudje, toda kadar traja dlje kot 14 dni in se na žalost, otožnost, nerazpoloženje, brezvoljnost nacepijo še telesni znaki, je zagotovo čas, ko je potrebno, da človek poišče ustrezno pomoč. |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
Prispevkov: 1244 |
|
|
|
Objavljeno: 09 Jul 2006 22:33 |
|
|
Ali depresija sploh obstaja?
Mar ni le potrtost tista, ki nas obdaja.
Je le krutost sočloveka,
to da sam le zase bo skrbel,
če tako je,
nikomur več nobene pesmi,
ne bom zapel.
Sebičnosti vredna izpoved ni,
le kar človek v roko prime,
ta na vrednosti dobi,
le če proda se dobro,
in denar od nej leti.
Mar človeštva res potreba depresija je
a ta obsataja od nje človek lahko umre.
A k smrti
pripomore nam človekova dobrina
le pohlep je sebičnosti milina.
Sm pa napisov tole sem da še jest prstavim svoj lonček k tej temi |
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
Prispevkov: 273 |
|
|
|
Objavljeno: 08 Avg 2006 15:10 |
|
|
Na tem forumu je že 154 registriranih uporabnikov....
Zanima me, kje za vraga se vsi skrivajo ?!!?
Kje so vaše izkušnje ?
Pomoč ?
Jo potrebujete ? Nudite ?
Izkušnje na temo depresija ?
Ja, beseda je precej hudozveneča.
Včasih se mi res zdi, da je ta planet že sam po sebi narobe svet. Noro. Zakaj večina ljudi ne vidi, oziroma noče videti težav prijateljev, ki že zares nujno potrebujejo pomoč ?
Ker so tudi sami tisti, ki jo potrebujejo. Strah jih je... strah pred najslabšim... Verjetno..Drugega razloga pravzaprav ne vidim.
Enostavno potrebujemo drug drugega. Ampak treba je tudi znati pomagati. Človeka s težavo je potrebno poslušati in mu pomagati, da spredvidi kaj želi in ga podpirati.
Kako to, da se jih veliko kar smeji rekoč češ "sej te bo minil" . Zakaj nekateri trdijo, da si samo len.... Zakaj se vsi bojijo soočenja in napredka. čas pa teče naprej. ljudje umirajo in se rojevajo. Nekateri pa vegetirajo. Ja in nekateri celo vztrajajo in živijo. In se borijo in zmagujejo. Ali dobijo ali izgubijo življenjsko bitko? Je življenje sploh bitka? Ali je zgolj namišljeno bojno polje? S samim sabo, zagotovo. Morda je pa burleska. Zagoto = ironija. Relativnost vsega. Mene. Tebe. Vseh. Ko misliš, da te ne more nič več presenetiti ...frp..preeeeseeeneeečenejee. Ko želiš, da bi te kaj presenetilo, da bi se zgodil čudež... nič od nič. Ja, morda zato, ker narobe razmišljamo, ker smo napačno vzgojeni. Morda se ne zavedamo dovolj, da smo tisti čudež mi sami in nihče drug. Sami premikamo gore , če le hočemo. In če nočemo ? |
|
_________________ višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
|
|
|
| | | |
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
Prispevkov: 273 |
|
|
|
Objavljeno: 08 Avg 2006 22:40 |
|
|
Čer andy.
Kaj nima več smisla? Tvoje pisanje? Če misliš na to, naj ti povem, da zagotovo veliko ljudi prebere kar je napisano tule gor. Kar si napisal tudi ti in tega tudi ni ravno malo :tongue: Skratka mislim, da vseeno tvoje pisanje ima smisel. Vendar se na žalost malo ljudi odziva na to. Zakaj nevem. Sicer po eni strani razumem... Ko primanjkuje časa res ne moreš prebrati vsega in biti povsod na tekočem. No, lahko si, pa se ti verjetno kmalu zmeša. :?
Nevem... Včasih pa se mi vseeno zdi, da vse kar delamo delamo zase... za svoje dobro, za svojo čisto vest. Po pregovoru: Vse se vrača, vse se plača. Dobro ali slabo.
No ja, pa tudi tole te moram posvariti: Baje so penzije bolj slabe :wink:
LP |
|
_________________ višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
|
|
|
| | | |
| | |
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
Prispevkov: 10408 |
Kraj: Gorenjska |
|
|
Objavljeno: 08 Avg 2006 23:24 |
|
|
In če nočemo? Premikati gore..namreč?
Jih pač ne premikamo, ker smo se sami tako odločili. Zakaj se posameznik odloči tako ali drugače, pa je zgodb toliko kot je ljudi.
Rada bi napisala drugače, pa ne morem. Dala sem skozi depresijo in vem, da si mnogokrat nisem znala pomagati, še večkrat kot je bilo veliko bolj "varno udobno" živeti tako, da si pač ne pomagaš in da tudi pomoči nisem dobila nikjer. In ne malokrat me je to pehalo še globje. Nekoga to ojača, spet drugega naredi še šibkejšega. Vem le, da sem se morala "pobrati" sama. In tudi to, da bi bilo veliko lažje, če bi mi nekdo stal ob strani.
Ko sem imela 19 let je nastal tale zapis iz mojih pohajkovanj po Sloveniji na poteh mojih iskanj svoje lastne identitete:
Dolgo sem gledala To goro in planirala, kako se bom vzpela nanjo. Tako čudovita je bila: mogočna, ponosna, kljubovalna in hkrati tako krhka in ranljiva s svojo prelestno podobo sredi modrega in širnega neba. Gledala sem jo iz dneva v dan in premišljevala, načrtovala, iskala različne smeri za ene te isti cilj: osvojiti jo. In sem jo! Dosegla sem njen vrh in ponosno zajela sapo in razširila roke proti modremu nebu. Tu sem, sem tam kjer sem želela biti, sem na kraju mojih sanj.
Takrat je dolino pod menoj zajela megla. Vrjetno je bila samo meglica, a meni se je zdela kot najgostejša megla. Kje je zdaj pot po kateri sem hodila in kje reka, ki se je vila pod njo in od koder sem začela svoj vzpon? Počutila sem se tako zelo izgubljeno in nemočno. Počutila sem se nekako prazno in vrh gore je izgubil svoj čar.
Koliko tolmunov v reki še nisem raziskala, koliko brzic je še tam, kjer sem jih zadnjič videla? In kje ta reka sploh izvira? Saj vem kje. To sem se vendar učila. Ampak nikoli si nisem vzela časa in odšla pogledat nje rojstvo.
In sedaj...Se bom v tej megli lahko še kdaj vrnila nazaj? Bom lahko nadoknadila zamujeno?
Megla se še kar vije.....
In tam zadaj, še bližje modremu nebu je še višja gora. Pogledujem proti njej in se sprašujem: naj grem še višje? Ali naj se vrnem v meglo? V nesigurno, nejasno? Naj tvegam? Kaj je večje tveganje? Nov nečloveški napor še višjega cilja ali biti "anonimno izgubljena" v megli? |
Kar solze so me oblile, ko sem v množici zapisov prebrala tega. Kako velika je bila moja takratna stiska! In kako zelo osamljena sem bila sama in izgubljena na tisti gori. Tedne sem porabila za načrtovanje in ko sem dosegla cilj, sem se počutila tako zelo prevarano, prazno, nepomembno...Vse sem načrtovala, vse planirala...celo slast, ki jo bom občutila ob dosegi vrha. Pa ni bilo tako. Za trenutek sem se dotaknila neba, potem pa je čar izginil....
Le zakaj?
Danes vem, da sem hotela preveč, da sem hotela nekaj "za vsako ceno" in pri tem pozabila na toliko drugega. Ampak: ali bi to vedela, če se ne bi tako zelo pehala? Bi bila danes drugačna? Bi bila boljša ali slabša, uspešnejša ali mogoče bolj izgubljena?
Ja, veliko nas si postavlja množico vprašanj, ki se začenjajo z ZAKAJ? |
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
Prispevkov: 273 |
|
|
|
Objavljeno: 09 Avg 2006 00:05 |
|
|
"Nov nečloveški napor še višjega cilja ali biti "anonimno izgubljena" v megli?"
Jaz ugotavljam, da se še nisem odločila. :pale: "anonimno izgubljena" zagotovo ne bom, ker me ima večina kar v lepem spominu. Tko neumno se počutim. Če bi bila sama, bi bilo lažje. Končaš zgodbo, kadar želiš. Tko pa ne morem, ne morem pustiti staršev, prijatlov, ki jih trenutno totalno zanemarjam, ... Bilo bi zelo nesramno od mene, ker vem, da je smrt bližnjega težka in huda izkušnja... Čeprav mogoče bi pa razumel, da je to del življenja... Ne, nebi.
Nevem, čez dalje več je stvari, ki jih ne razumem... Bl ko se "izobražujem" / šolam, bolj sem zmedena. Vse je en kaos. In šolski sistem, pa zdravstveni sistem, odrosi v družinah, povsod kamor se ozreš zmeda, kaos. Nevem kdo bo vse to pospravu pa pošlihtu. Sicer res je vsak bi lahko: Delaj lokalno, misli globalno.
Zgleda kot ena zapletena uganka, ki se je sploh ne da razrešit. Vsak jo rešuje na svoj način. Škoda, da človek nima že ob rojstvu na sebi napisan rok trajanja. Mogoče bi bila lažja orientacija. Sicer niti ne gre tolk za kaos, ampak enostavno sem ves čas utujena in nimam pravih želja.
Nevem zakaj sem taka, da nočem nikomur res iskreno zaupat kaj me daje... Razen tukej. Drugih..tistih, ki me poznajo pa nočem obremenjevat...ker jim je težje...ker jih mam rada al sm pa sam navezana nanje al kako.
To so zgolj moja razmišljanja. Ne počutite se dolžne odpisat.
"lahko" noč |
|
_________________ višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
Prispevkov: 3971 |
Kraj: Ljubljana |
|
|
Objavljeno: 09 Avg 2006 21:23 |
|
|
AjdaNeža, tudi sama sem taka, da se v živo zelo težko odprem, pravzaprav ne vem kolikokrat sem bila s kom dejansko iskrena. Tako težko se izpostavljam in večina mojih "prijateljev" ne ve kaj sem preživljala v preteklem obdobju. Nekako jih nočem obremenjevat, po drugi plati me je sram. Sram same sebe, sram svoji prekletih slabosti v preteklosti, svojega depresivnega obnašanja, vsega tistega kar sem preživela in tudi tukaj zapisala. Tega nisem povedala nikomur. Nisem mogla in verjetno tudi nikoli ne bom.
Tukaj gor pa se lahko brez sramu odprem in povem kaj me teži, čeprav me nekaj ljudi tukaj pozna v živo. Nekako drugačno je to izpovedovanje. Sprva samo navideznim prijateljem, ki pa so postali resnični. Tukaj se počutim sproščena in vem, da me nihče ne bo obsojal. Pri "prijateljih" pa tega nikoli ne moreš z gotovostjo trditi. Saj veš, ko obrneš hrbet........ Ne hvala!!!!
Kar nekaj sem napisala... Prizadelo me je Andyevo pisanje..... |
|
_________________ Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
|
|
|
| | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 13.07. 2006, 21:12 |
Prispevkov: 273 |
|
|
|
Objavljeno: 10 Avg 2006 22:15 |
|
|
Julija, strinjam se s tabo. Tu je precej laže.
Tudi jaz sem taka...V družbi prijateljic / prijateljov s tažavo govorim o svojih problemih s hrano in o misli nato, da sem preveč utrujena, da sem prekoračila mejo ...in da sem totalno na psu... Dobro, takrat ko ni tako hudo že povem... ampak takrat ko zares rabim pomoč, takrat ne rečem...Ker me je sram, ja. Vedno sem (bila) jaz tista v družbi, ki vztraja, ki bodri druge, ki tolaži, ko gre vse narobe. Skratka, včasih se počutim, da moram še naprej vozit' svojo vlogo (?). Nevem, da jih ne smem razočarati ali kaj (?). Sramujem se svoje ne moči, ker vem, da je vse možno, če človek le želi to storiti. .... Sram me je povedati, da sem kdaj pomislila na samomor. Oziroma povem, če slučajno pridemo na kakšno težko debato ali da se koga tolaži in podobno.
Danes sem prebrala en slovenski (!) pregovor:
Žalost samoto išče.
Hja, ni čudno ne...da smo (op. Slovenci) v samem vrhu po številu samomorov.
Mah, tako težko je določiti mejo med "izpovedati se" ali pa "jamranjem". Mene so vedno učili, da naj se ne pritožujem, oziroma ne tarnam in podobno... No, potem pa vidiš, da tako pokoren pa spet ne smeš biti, ampak meje je pa težko določit :/
Izredno dragoceni pa so zame moji dnevniki.... Včeraj zvečer okrog destih sem odprla moj dnevnik, ki sem ga pisala lansko leto.... In končala tam okrog pol enih ponoči, vendar nisem prišla do konca Skratka... Spet sem lahko okusila tisto "AjdoNezo" , ki je bila preden se mi je zgodilo cev kup težkih dogodkov... Spomnila sem se svojega razmišljanja takrat... kot da bi začutila tisto rdečo nit, ki me lahko spet pripelje nazaj v zavedanje same sebe in okolice.
Hvaležna sem, da sem takrat pisala dnevnik in svoja razmišljanaj, ki so mi kar všeč :) Če primerjam svoje počutje takrat in sedaj vidim, da me je druga polovica lanskega leta in letošnje leto totalno zj*****. (op. se opravičujem za izraz :) ).
Naprej...ja naprej grem , naprej. Ne bom pa zganjala cirkusa in evforije, da je vse kar naenkrat ok. Počasi se daleč pride. Hiti počasi.
Lahko noč. |
|
_________________ višina:162 cm (zač. in končna )
|
|
|
|
|
| | | |
| NEKAJ NAKLJUČNIH IZVEČKOV O DEPRESIJI | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 4
|
|
|
|
|
|