 |
 |
|
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 14 Apr 2007 13:57 |
 |
|
Elina, Maja in Brinka, dobrodošle. Sicer sem tudi jaz še pravzaprav nova, tako da ne bom nič pametovala.
Presenetilo me je tole pri tebi, Brinka. Si kar predstavljam, da motivacija pada. Sama sebe prepričujem, da nisem nestrpna s tehtnico, ampak nič ne more nadomestiti tistega občutka, ko zagledaš številko in kilco manj... Meni prvi mesec običajno (po kateremkoli načinu) teža hitro pade za kakšne 3 kg, potem sem vsa zadovoljna in pri tem se konča. Pravzaprav se ne konča, takoj jih dobim nazaj. Tako da nimam nič podobnih izkušenj in ne morem nič reči.
Verjamem, da si knjige prav prebrala, so tako preproste in razumljive, da težko bolj. Kar se mene tiče, sem po koncu z veseljem šla še enkrat brat prvo. Saj nekaj lahko izpuščaš, za marsikatero podrobnost pa sem šele v drugo razumela in vedela, za kaj gre.
Kaj pa rekreacija, gibanje? Meni gre to neločljivo skupaj z Montignacom. Trenutno mi teža stoji, pa se tolažim ravno s tem, namreč da mi rastejo težje mišice, hehe.
Drugače pa tako veš, kaj ti bomo predlagali, saj odgovor je en sam: lepo vztrajaj.
Saj vem, kako je to lahko reči in kako težko sprejeti. Pa bo že šlo, boš videla. Oglasi se še kaj in povej - vesele in slabe novice... vse paše k nam.
Lep dan vsem, Maša |
|
|
|
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 22.03. 2007, 15:04 |
| Prispevkov: 3 |
|
|
|
| Objavljeno: 14 Apr 2007 15:18 |
|
|
Maša hvala, sem že mislila da nisem zanimiva za pogovor, kar nekaj časa sem namreč rabila, da sem se oglasila,sem raje brala in iskala kaj delam narobe a če te kdo malo opogumi je dost lažje.Sprašuješ o gibanju,ja to je moja šibka točka,sicer hodim enkrat tedensko k telovadbi a je to očitno veliko premalo.Sicer sem gospa pri 40ih in po malem že rjavim tako ,da bo treba kar pljunit v roke, če hočem uspet razgibati svoje zarostane kosti.Moji cilji kar se kilaže tiče niso veliki, vsaj 5 bi jih rada sklestila do dopusta-julija. Bom zgleda morala malo bolj pogosto zajahati bicikel a mi ne diši najbolj.V službi smo 3, ki se ukvarjamo z M, mislim da sem pri hrani najbolj dosledna,pa sta obe že kar krepko shujšali?! Tudi tidve se ne gibljeta
nevem koliko.Zgleda, da jaz pač spet preveč kompliciram.
Maša še enkrat hvala, še vztrajam in upam, da nisem ena izmed tistih redkih pri katerih M ne deluje. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.11. 2006, 12:38 |
| Prispevkov: 304 |
|
|
|
| Objavljeno: 14 Apr 2007 22:43 |
|
|
Pozdravjene vse bolj ali manj "nove"
Brinka, res ni prijetno,da se tehtnica nikamor ne premakne.
Amak ne se preveč sekirat. Če je ostala na istem si še kar na dobrem. Veliko jih poznam, da se jim je na začetku teža celo povečala, tudi meni  
Če si prebrala vse njegove knjige, bereš forum...nimaš kaj faliti.
Morda bi res bilo dobro, da malo premigaš kosti. Saj ni potrebno, da veliko. Vzami si vsak dan vsaj 30 minut, še boljše 1 uro in se odpravi na sprehod. Za začetek bolj počasen tempo, če ne gre, potem pa pospešuj. Ali pa se vsedi na kolo...
Pa še en predlog. Večina zagovarja načelo pri hujšanju, da je potrebno pokuriti več kalorij, kot jih pojemo. Kakšen dan si vzami par minut in stehtaj zaužita živila in preračunaj kalorije. Včasih zna biti rezultat sila zanimiv in nam pove ogromno zakaj se tehtnica ne premakne nikamor.
Pa kar pogumno (pri hujšanju in pisanju )
Lp, |
|
_________________
Lep pozdrav, Maja |
|
    |
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Apr 2007 07:04 |
|
|
Končno čas, da se tudi tule malo javim.
Brinka težko je takole pisati na slepo, kaj bi lahko bilo tisto, kar ti preprečuje, da kilogrami ne začnejo padati. Upam, da si se tudi kaj premerila in so tam kakšne spremembe. Čeprav če ne vklučuješ gibanja, bo tudi to težje. Pa ko sem ravno pri gibanju.....saj ni treba zganjat ne vem kaj. Vse kar je več in drugače od dosedanjega življenja, je za začetek dovolj. Sem ter tja v vsakodnevno življenje vržeš/dodaš nekaj novega.....Saj potem te samo potegne, posrka. Čutiš, da moraš storiti nekaj več. Preproste stvari......Ne vem....... pri obešanju perila se običajno skloniš, vzameš cunjo in obesiš. Dodaš pravilen počep in ga narediš pri vsaki novo prijeti cunji. En tak pač trapast primer.
Lahko pa so zaviralci pri prehrani. Ljudje smo različni. Ugotavljali smo že, da je nekatere oviralo sadje pri hujšanju. Tudi preveč beljakovinska hrana ob nezadostnem gibanju lahko zavira izgubljanje kilogramov. Pri kar nekaj smo ugotovili, da so sicer izbor hrane in pa kombinacije bile pravilne, ampak je bilo v prehrani še vedno preveč maščob. Pri kar nekaj mlajše generacije, ali tistih, ki so se pretežno prehranjevali zunaj, je bil problem v tem, da je v drugje pripravljeni hrani še vedno toliko prepovedanih dodatkov, ki jih ne vemo in o njih potem sploh ne razmišljamo. Lahko je razlog tudi nekaj, kar se dogaja v tvojem telesu,, nekaj kar je mogoče povezano z zdravjem. Tega pa ne moremo vedeti. Največji problem je tudi pri tistih, ki so skozi dali že nekaj redukcijskih diet. Kolikor mi je znano, gre tam najpočasneje.
Mogoče malo napišeš, kaj pravzaprav ješ.
Lepo nedeljo želim in naj se še beremo. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Apr 2007 07:48 |
|
|
Živjo. To, da nisi zanimiva za pogovor, pa si kar izbij iz glave. Odločno in vsakokrat posebej. (Četudi sem ti ravno zato posebej odgovorila, ker poznam ta občutek in mi je nekaj reklo, da te daje. Tako da - vidiš, da smo iste.  )
Glede gibanja, tudi jaz sem zarjavela gospa čez 40, nekje prej sem že povedala, da zgleda, da je moj glavni problem ravno to, da sem se že iz otroštva ven premalo gibala, "narobe zrasla". Verjemi, brez problema vse lepe spomladanske dneve (in vse druge) presedim v hiši (in sem jih ogromno presedela), noben sonček, ptički in ne-vem-kaj me posebej ne gane. Če bi imela Marikin pedometer, včasih ne bi prišla niti do 500 korakov, se mi zdi. Že od nekdaj imam prav rada sive deževne dni, nekaj zaradi melanholične narave, predvsem pa zato, ker v takih dnevih ni treba imeti nič slabe vesti pred drugimi ljudmi, če cel dan sediš v hiši. Preprosto in na kratko - potreba po gibanju ni moja osnovna potreba, bolj ali manj vsakokrat posebej se moram prisiliti, še danes. Saj potem, ko me moj dragi zvleče na kakšen hrib ali kolesarski izlet, se počutim krasno in res uživam. Vendar pri tem vem, da ga le ubogam, samo da pogleda vstran, sem jaz že zabubljena nekam v kot in na miru. Posledice seveda so, po takem presedenem dnevu se slabo počutim, tudi psihično, vendar me to ne gane, brez problema sem pripravljena jutri ponoviti. Zamislila sem se, ko sem lepega dneva ugotovila, da v hiši komaj pridem direkt iz kleti v prvi štuk, da sem na vrhu zadihana in moram malo počiti.
Hočem povedati, da če sem se jaz uspela zmigati, se lahko tudi ti. Zgoraj sem govorila o podzavestni ravni, kam težim sama po sebi. Razumsko seveda že od nekdaj vem, da to ni za nikamor in se tudi od nekdaj trudim, k sreči sem dobila moža, ki ima potrebo po takšnem lepem zmernem gibanju v krvi. Ne bi verjela, če povem, kam vse me je zvlekel, kaj vse sem poleg njega naredila. Na glas mu pritrjujem, da kako je fino, sama pri sebi krepko preklinjam, kaj mi je pa tega treba. Tudi zaradi hujšanja sem poskusila že vse mogoče, silila sem se s tekom, dvigovanjem uteži, razgibalnimi vajami, kolo, aerobikami takšnimi in drugačnimi... Preklinjala, se naprezala, zdržala teden, dva tri, potem je zmagala osnovna narava. Vedno zmaga osnovna narava, to moraš vedeti. Zato jaz ves čas govorim, da nisem na dieti, nimam programa vadbe, počasi in vztrajno pa poskušam vplivati na to osnovno naravo, na način dojemanja. Pri hrani in pri gibanju. In moram reči, da imam sedaj občutek, da mi uspeva bolj kot kdaj prej. Recimo danes je nedelja, ura je sedem, vnaprej vem, da bom malo pred deveto startala na moj Lovrenc (bližnji hrib, eno uro krepko gor, eno uro nazaj). Približno pol leta bo, kar se tega držim res skoraj vsako nedeljo. Včasih je hodil mož sam, jaz pa zviznila za računalnik, dve uri sem imela zagarantirano mir pred njim. Lani sem končno ugotovila, kako je fino sam hoditi, ne nekomu na ljubo. Pri vseh svojih letih sem šele lani septembra prvič sama nekam šla, tako zaradi sprehoda, rekreacije, zaradi sebe. Od začetka sem se celo bala gozda, samotne poti, tišine in da se izgubim. Potem sem odkrila, da je to ene sorte meditacija. Greš, se nekaj zamisliš, čas, ki je posvečen samo tebi. Danes ga ne bi več menjala za nič na svetu, našla sem motiv, notranjo potrebo. Začela sem hoditi s palicami, nekako so moje družice, dajejo mi tempo, kajti jaz se znam kar nekam zasanjati. Poleg tega ni več problema, kam z rokami, včasih mi je bilo kar nekako nerodno kot na šolskih nastopih. In takole raje hodim sama, z možem se ne motiva, jaz grem 10 minut prej, vmes me prehiti, tako da je na vrhu še vedno pred mano. Če bi hodil z mano, bi bilo zanj premalo, jaz ne morem tako hitro kot on. Nazaj greva skupaj, imava čas in priložnost za mirno debatiranje. Zelo težko bi izbrala, kaj mi več pomeni, rekreacija ali ta umirjena ura z njim. Prej sem več let hodila na vaško aerobiko enkrat na teden, bila je bolj izgovor, da smo babnice nadaljevale s tarokom in piškoti. Velikokrat je bilo to moje edino gibanje ves teden, pa še tam sem v zadnji vrsti simulirala, če se mi ravno ni dalo. Hvalabogu je bilo s to vaško aerobiko konec, morala sem poiskati športni center. Bila sem presenečena, ponudba je velika, zelo različni programi, z veseljem sem začela hoditi enkrat na eno, drugič na drugo. Po možnosti dvakrat tedensko, enkrat je res premalo, če je to tvoje edino gibanje.
Največjo razliko in zagon pa mi je dalo pridobivanje znanja o gibanju: na tem forumu, v strokovnih knjigah, na drugih portalih. Edino na sobnem kolesu imam merilec srčnega utripa, tam sem videla, da sem se vsa leta lotevala čisto napačno, tako da je bilo vnaprej obsojeno na neuspeh. Kot hipokalorične diete (v Montignacovem uvodu). Preveč sem se naprezala v prekratkem času, "da bo bolj zaleglo", drugi dan me je vse bolelo, priskutila sem si vse po vrsti, zaleglo seveda ni nič. Sedaj gledam drugače. Brez naprezanja, da ti v sencih vrže srce ven, zato pa vsaj pol ure, raje tričetrt, raje eno uro. Takale navadna hoja se mi je včasih zdela brezvezna in premalo koristna, danes vem, da to ni res. Sedaj grem kakšen krog s kolesom tudi sama, ne pod mus, ne do konca naporno. Naučila sem se potrebe po anaerobni vadbi, včasih sem se samo zaganjala, da sem se čimbolj zadihala. Seveda ne morem vsak dan, je družina, služba. Gledam samo to, da se mi ne nabere preveč zaporednih dni neaktivnosti, glede na to, da je to moje naravno stanje in stalno težim k njemu. Prav zato sedaj poleg vsakodnevih jedilnikov enako redno pišem tudi rekreacijo, računam, da bom tako pravočasno ugotovila in se alarmirala, ko bo kakšen teden minil samo z eno uro aerobike. Aja, še nekaj, enako kot s hrano tudi z svojo rekreacijo nočem obremenjavati okolice. Ne za eno ne za drugo ni kriva moja okolica, temveč jaz sama globoko v sebi, zato se tudi ne grem nekih objavljenih posebnih režimov, ne vstajam ob petih za jutranji tek in ne ropotam po hiši (to bi recimo zelo motilo moža), ne odpovedujem ali zanemarjam rednih družinskih reči ("ker mami po novem telovadi", hehe), ne zahtevam nekega posebnega prilagajanja. Včasih si seveda otroci sami naredijo večerjo, ker grem jaz na aerobiko (saj niso več malčki) ipd., večinoma pa gre na račun tistega časa, ki sem ga sfrčkala mimogrede in ne da bi vedela, kaj sem sploh počela. Včasih sem imela občutek, da jaz pa res nimam časa za tako dolge aktivnosti, sedaj si vnaprej rečem, trajalo bo 40 ali 60 minut, medtem v miru sama pri sebi meditiram, se domislim, kaj bom kuhala, jedla, v mislih naredim načrt, kaj bom delala preostanek dneva, večera. Rezultat je, da prav zaradi te "izgubljene" ure ne zabušavam in ne jem tja v tri dni, v totalu naredim več, bolj organizirano, bolj učinkovito, predvsem pa sem bolj zadovoljna.
Če povzamem, počasi in z glavo sem se zmigala, enako kot sem počasi in z glavo spremenila svojo hrano. So odstopanja, vendar smer je prava. Traja že več mesecev, tako da sem si začela zaupati, da to ne bo samo še en neuspeli poskus. S pridobivanjem kondicije je zadeva vedno bolj kul, šele sedaj je prišlo do tega, da sama pri sebi in zase rečem: a zmorem prikolesariti v ta hrib, brez da stopim dol? Šele sedaj me to zabava, prej je bila samo muka. Šele sedaj imam občutek, da če bi nenadoma izginil moj mučitelj-priganjalec (beri: mož), da bi sama od sebe nadaljevala in zaradi sebe.
Vsakomur torej svetujem postopnost, zmernost in predvsem vztrajnost pri zmernosti; vmes je dovolj časa, da razčiščuješ v svoji glavi. Eno brez drugega ne gre.
Lep pozdrav, Maša |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.04. 2007, 22:01 |
| Prispevkov: 573 |
| Kraj: Dolenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Apr 2007 13:55 |
|
|
Ojla!
No, tud jst sem šele nekaj dni na tem forumu, ampak sem šele zdaj videla to temo, tako da vas tudi jaz sedaj vse lepo pozdravljam!
Ja, super ste! Prijazni in polni nasvetov, pripravljeni pomagat... Za take, ki potrebujejo motivacijo, je to tisto pravo.
Jst imam eno podobno težavico kot Brinka, teža namreč ne gre nikamor že pol leta, ampak jst vem zakaj. Se pač ne držim Montija tko kot bi se bilo treba, ampak enostavno ne gre. Pa ne samo zaradi mene, pač delno zaradi domačih (mami:"meso brez krompirja, ja kje s pa to že vidla!?"), pa občasnih kosil na bone, kr sm študentka in kakšnih čokolad, ki jih ne bi blo treba... pa se taki grehi počasi nabirajo. Pa še zima je bila vmes s svojimi prazniki (in sladkarijami!), tko da sem pravzaprav vesela, da teža ni preveč poskočila, kljub temu, da sem ogromno pojedla. To pomeni, da sem prej dobro začela  . Pri meni gibanje sploh ni problem. Ne v slabem ne v dobrem vremenu. Tekla sem in že pri 2 stopinjah in tudi v dežju. Je pa res, da je bilo pozimi preveč izgovorov  , ampak je to najbrž povezano s počutjem. Maša, jst sm tud malo melanholika po duši in v takih dneh grem še raje na sprehod, počasi, da sem sama s sabo, tiste pol ure se smilim sama sebi, potem pa sem spet "back to normal". Čez zimo sem imela nekaj problemov s prenajedanjem (kaj vem zakaj) in sedaj sem si zadala, da najprej uredim to. Mislim, da mi gre zaenkrat kar vredu, in nimam že kak mesec večjih težav. Meni ta sicer mogoče majhen uspeh da kar veliko motivacije, da sedaj nadaljujem, kjer sem ostala lani. Shujšala sem namreč 7 kilogramov, čez zimo sem eno (trdovratno) kilco pridobila, sedaj pa bi rada shujšala še kakšne 4 kilce, da pridem na težo, ki jo bom dejansko sposobna ohranjati. To najbrže ne bo prehudo, ne? Bom pridna, obljubim!
Vsem, novim in starim forumašem, pa želim, da se boste dobro počutili v svoji koži. Mislim, da je to najpomembnejše. |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Apr 2007 18:23 |
|
|
Enako tudi jaz želim tebi Cookie......da se dobro počutiš v svoji koži.
In vesela sem, da si se javila.
Mi je všeč tisto, ko si napisala, grem, da sem malo sama, potem pa nazaj v "nrmalno življenje". Nekako tako se jaz velikokrat počutim. Včasih na tak način, kot si ga opisala ti, včasih prebegnem v mladostnišli đumbus. In potem nazaj v realnost, kjer nekaj časa traja tisto, da človek zdrži. Samo pravi čas se moraš nafilati, pa gre. Ni to ravno idealno življenje, a ko bi človek lahko živel idealno, potem se vrjetno tule in na drugih forumih ne bi toliko pogovarjali/pisali. |
|
|
|
| | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 22.03. 2007, 15:04 |
| Prispevkov: 3 |
|
|
|
| Objavljeno: 16 Apr 2007 08:52 |
|
|
ALO ,ALO, krasno jutro.Sem že ob 6 hotela pisati, pa je mulc zamudil avtobus in sem ga peljala v šolo ,evo zdaj sem pa tu, da se vam zahvalim za odgovore.Ko bi vedele kakšen balzam ste za mojo dušo, se mi zdi,da imam okoli sebe same marsovce,ki me ne razumejo ali pa je to mogoče kriza srednjih let -pri sebi mislim? Moji bližnji so polni nasvetov: kaj se mučiš,saj nisi debela, boš zbolela, pa kaj zdaj to rabiš, ti bi pa to ja lahko vedela (delam namreč v zdravstvu ) itd. Tako ste ve edine ,ki veste zakaj gre.Zdaj se ne počutim dobro v svoji koži in hočem to spremeniti !!! Marika ti si res enciklopedija znanja, res je za mano kar nekaj redukcijskih diet -drastičnih- malo kaloričnih več ali manj uspešnih ,vselej sem shujšala a vse ali pa še več pridobila nazaj, zato se tega jo-jo sranja ne grem več.M je zato krasen, pametno ješ, nisi lačen, že to mi veliko pomeni- nekaj koristnega delam za svoje zdravje,Kar se hrane tiče:jutro začnem z svežim sokom grenivke +enim sadežem (hruško, jabolko),nadaljujem z polnozrnatim kruhom (merkatorjev zrnat kruhek -vem ni čisto po M) in marmelado brez sladkorja tudi iz Merkatorja ali pa namažem lahko skuto in dodam kako rezino paradižnika ali rdeče redkvice navrh,zraven popijem skodelico posnetega mleka 0,5. To me nasiti do kosila, sploh ne pomislim na hrano,kar je za pozdravit ,drugače spadam med hrčke ,kar naprej bi nekaj grizljala ,saj poznate to.Za kosilo pečeno meso (piščančje, puranje, tudi kak pust svinjski zrezek ali pa kuhana govedina in seveda zelenjava na sto in en način , mimogrede ideje tudi iz tega foruma-super ste.Zraven kosila seveda spada še solata kakršna koli,jo obožujem, vse ostalo- predjedi, sirne plošče izpustim, mi je preveč.Popoldan popijem kak jogurt navaden,večerja pa ponavadi solata -
zelena+tunina+mocarela+paradižnik...oz.kaj pač imam doma ,z olivnim oljem in balzamičnim kisom ,njami.Kdaj pa kdaj si privoščim košček Kraševe ali Lindtove temne čokolade ali pest celih arašidov tistih za luščit.Tako je večinoma ,zdaj čez velikonočne praznike sem verjeto res konzumirala preveč nasičenih maščob-prekajeno meso+jajca,ampak niti koščka kruha in potice ,aleluja ponavadi sem celo potico sama pospravla ,saj veste koliko se je ne poje v nedeljo se potem potika cel teden in ker se ti smili jo pač mažeš dokler gre, v sredo jo že v mleko namakaš, ker je bolj roda,samo da je ni treba zavreči.Maša, bom upoštevala tvoje nasvete glede gibanja,res bom začela s sprehodi,se mi zdijo mojemu trenutnemu stanju najbolj blizu.Veš ne vem od kod sem se jaz vzela ,v moji matični familiji so se vsi radi gibali, oče in mama sta veliko pešačila, obe sestri sta se ukvarjali s športom, ena celo s tekmovalnim,mene pa to ni nikoli potegnilo,razen tako kot ti praviš ,radi reda kdaj pa kdaj kaka aerobika, tai bo tudi trebušni ples je bil med njimi a nikoli več kot nekaj mesecev.Ti imaš vsaj moža takega, ki te motivira, moj bi se najraje kar v stavbe kamor gre zapeljal,samo da ne bi kakšnega koraka preveč naredil, pa še eno slabo lastnost ima je namreč kuhar in zelo rad in dobro kuha ,vam je zdaj jasno zakaj so doma taki odpori glede mojih spremenjenih prehranjevalnih navad!?
VAU moj pozdrav je bil lepo jutro zdaj pa bo skoraj že poldne ,sem bol leva za računalnikom in vse bolj dolgo traja,nič moram it nekaj delat , Maychi tudi tebi hvala za nasvete drugim pa lep kreativen sončen dan.Lp,BRINKA  |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 14 Jun 2007 22:53 |
|
|
Če misliš Montignaca, potem to ni dieta, ampak način življenja. Zato se tudi velikokrat navaja izraz "Montignacova metoda". Pikolovsko na izrazih? Mogoče, a po nekaj tednih takega prehranjevanja večina razume, da ne gre samo za izraz.
Če še nisi, potem bomo najprej rekli, da v miru, počasi in zares preberi katero od Montignacovih knjig. "Jem, torej hujšam" je prva, sedaj je izšla nova knjiga, menda enaka vsebina, bolj privlačna oblika. Če ne drugače, si jo lahko izposodiš v knjižnici (tako sem jaz prišla do večine knjig). Me smo jo prebrale po večkrat, tako da kar ne boš razumela po prvem branju, mirno vprašaj. Vendar najprej preberi, hehe.
Piješ lahko vodo v neomejenih količinah. Nesladkan čaj. Montignac sicer odsvetuje kavo, vendar jo vsi pijemo, nesladkano ali s sladilom. Mogoče bi se našlo še kaj, samo da ne vsebuje sladkorja ali sladila. Sicer pa se ti čez čas voda zazdi tako dobra, da drugega sploh ne iščeš več. Kar verjemi.
Pa dobrodošla!
LP Maša |
|
|
|
| | | |
| Zebra ponovno z vami | |
|
poznavalec
| Pridružen/-a: 03.06. 2006, 04:53 |
| Prispevkov: 85 |
| Kraj: Litija |
|
|
| Objavljeno: 10 Jan 2008 20:20 |
|
|
Pozdravljene drage Mačkonke!
Po dolgem, zares doooolgem času se vam aktivno pridružujem. Pred letom in pol je bil moj ego še prevelik, da bi si priznala, da sodim med "debeluške" glede na moje aktivno življenje, a sem v tem času pridelala še dodatne 4 kg, zdaj pa ŽELIM med vas. Prosim, ne vzemite izraza "debeluške" za slabo, ker so mi okroglolični ljudje čisto všeč, mene pri sebi najbolj moti, da ne morem več tečt, da sem bolj okorna in da nobene cunje ne zvlečem več na rit, nove pa si nočem kupiti.
Torej, novoletni sklep je bil, da nekaj storim s seboj. Sodim med tiste +45 letnice, ki so se jim kile začele nabirati okoli pasu, no ja, noge bi sicer bile tudi lahko malo bolj vitke, a se ne pritožujem. Problem je, da sodim med čustvene odvisneže od hrane in lansko leto je bilo za zradirat! Kar pozabila bi ga rada, čeprav nimam pravega vzroka za svoje svetobolje. Kr neki sem depresirala celo leto, iz dneva v dan poskušala hujšati na vse možne načine, a vedno znova doživljala poraze. Glavni vzrok pripisujem nezadovoljstvu povezanim s službo. Pred prazniki sem si med dopustom dodobra prevetrila bučko in ne bom dovolila, da bi okolica krojila kvaliteto mojega življenja. 
Moja majhnost ne preseže 1,57 m, kile pa se stegujejo nekam proti 71 kg. Vitka nikoli nisem bila, a se bom poskusila vizualizirat nekje pri 60 kg, da ne izgubim glavnih atributov ženskosti, kajti gravitacija pri teh letih deluje tudi brez hujšanja. Ne bom se šla diete, saj sem se že doslej pretežno prehranjevala po Montiju, obrokov imam pa zanesljivo več kot 5. K sreči z radostjo sodeluje tudi mož (kakšno srečo imam, kajne ), "nesejo" me pa po novem cukri. Nikoli nisem segala po sladkarijah, odkar pa ne kadim (3 leta) pa mi neizmerno dišijo. Torej prvi sklep "eliminacija sladkarij".
Kar se gibanja tiče, sem kljub ne teku ponosna, saj na mesec v povprečju posvetim aerobni rekreaciji več kot 30 ur in že pet let vodim dnevnik, v katerem zbiram kilometre, tekaške, kolesarske, nordijske, smučarsko-tekaške, po novem pa sem tudi ponosna lastnica orbitreka. Drugi sklep je bil, da pri 64 kg ponovno začnem teči in poskusim preteči 10 km na ljubljanskem maratonu. Bomo videli, saj je med seboj vse povezano. Če mi bo vse to uspelo, bom definitinvno zaključila še podiplomca, saj mi je zaradi vse zmede zmanjkalo vetra v jadrih.
Drage moje, želim si, da bi me sprejele medse. Rabim vašo družbo in podporo, hkrati pa tudi veliko vem in lahko prispevam tudi kaj znanja.
To sem napisala predno sem karkoli prebrala in moram priznati, da sploh ne vem dobro, kako deluje pisanje in pošiljanje postov, zato upam, da mi boste kakšno napako tudi spregledale.
Tako, zdaj pa se grem pofočkat v današnji dan, čeprav sem grešila ... s čokolado in koruzo. Se že posipam s pepelom 
Pozdravček, T |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
| Objavljeno: 10 Jan 2008 20:42 |
|
|
Dobrodošla in pozdravljena!!!
Z veseljem te vzamemo k sebi, samo te opozarjam, da potem ne spustimo več
Malo za šalo malo za res!
Všeč mi je tvoj pristop, tak resen, odločen z močnimi besedami in cilji - brez jamranja.
Si že prešla fazo jamranja in ugotovila, da pač ni druge kot, da začneš delat kaj na sebi.
Glede na to, da si športnica in zares VELIKOOOO pretelovadiš te očitno nese le hrana!
Z veseljem bomo pomagale, debatirale, dežurale in z odprtimi rokami sprejemale tvoje nasvete, misli in motivacijo...
Pri športu mislim, da se ti tukaj vse lahko samo klanjamo ...
.... ha kaj pa veš, mogoče se pa srečamo še na 10-ki v Ljubljani oktobra
Skratka DOBRODOŠLA!!!! |
|
|
|
| | |
|
poznavalec
| Pridružen/-a: 03.06. 2006, 04:53 |
| Prispevkov: 85 |
| Kraj: Litija |
|
|
| Objavljeno: 10 Jan 2008 21:03 |
|
|
Ojla, Ira, ali se morda motim, toda zdi se mi, da sva nekoč že na MONU klepetali okoli teka!
Ja, tekla sem po 100 km mesečno kar tri leta, lani pa me je čisto zvilo  Enkrat me je bolel križ, drugič kolena in kar nekaj mesecev je trajalo, da sem ugotovila (beri: si priznala) da sem za tek pretežka. Tek sem torej zamenjala za nordijsko hojo, ki je še kako poživljajoča, pulz dosežem enak kot pri teku zaradi vključitve ramenskih in hrbtnih mišic.
Da pa ne jamram? Ha, me še ne poznate!
Pravkar razmišljam, kam naj napišem, kako sem čisto na dnu, ker se že ves mesec gibljem po deževju, oblačnosti in zdaj gosti megli  Sončka sploh ne poznam več Če ga za vikend ne ujamem vsaj za trenutek, bom v stanju kar za "žile prerezat". Madona, kaka depresija, ko to meglo gledaš s 5. nadstropja, vam povem, ptiči se peš sprehajajo!
Hvala babica tudi tebi za dobrodošlico |
|
|
|
| se vam pridruzujem | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 3 od 6
|
|
|
|
|
|
|
