 |
 |
|
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 15 Mar 2007 10:05 |
 |
|
Pozdravljene.
Sonce, očitno sva včeraj obe imeli isto idejo, namreč registrirati se in pridružiti 
Vsak ima svojo zgodbo, včeraj sem več kot pol dneva samo brala vaše poste, toliko so mi blizu, da sem prepričana, da se bomo ujeli. Zaenkrat je nesorazmerje v toliko, ker se meni po vseh vaših postih zdi, kot da vas poznam, ve mene seveda ne. Pa se bomo že spoznali
Nekaj malega o moji teži in hujšanju. Nikoli se nisem šla strogih diet in stradanja, preveč sem prebrala o presnovi, prehrani, časopisne članke na to temo jemljem z distanco, čveka sploh ne poslušam. Bolj se obračam na knjige in tudi bolj znanstvene članke, recimo včeraj sem precej in ponovno brala Matejo Hafner na Inštitutu za preventivo. Zavedam se potrebe po gibanju in da je vse na dolgi rok. Skratka, vem skoraj vse, hehe. Tudi Montignaca sem prebrala že pred več leti, imam njegovo knjigo doma. Pa še kakšno. V zadnjih 10-ih letih sem svojo prehrano skoraj povsem obrnila na zdravo plat. Kolikor se je dalo, sem to uveljavljala tudi pri družini, a saj veste, kako je to težko pri možu in otrocih. Belih reči praktično ne jem, kruh si v glavnem pečem sama, kuham in jem veliko različne zelenjave in samo pusto meso, mesa in prilog že dolgo ne jem skupaj, v službo vsak dan tovorim vodo in jo imam na mizi poleg računalnika, pijem zeleni in rooibosh čaj, zadnji dve leti ali še več sem se navadila, da si v službo čisto vsak dan prinesem doma narejeno (zelo zdravo) malico. Poleti veliko kolesarimo, hodimo v hribe, pozimi relativno redno hodim na aerobiko, doma imam sobno kolo in se tu in tam res spravim gor. Pri vseh stvareh se grem življenje in ne začasne režime. Skratka, v čem je potem sploh problem? Vem vse, delam maksimalno pravilno. Nekje mora biti hakeljc, a ne? Upam, da ga bomo skupaj našli. Kar jaz vem, je ostala samo še možnost močne psihične zavore. No, da ne bo vse tako lepo, vse tisto dobro zgoraj se seveda kombinira z občasnim prenajedanjem, piškoti in čokolado pred računalnikom, prepuščanjem toku, kar bo, pa bo. In take.
Po porodih so mi ostali kilogrami, tudi starejša leta (imam 43 let) so pokazala grehe iz mladosti, tj. predvsem premalo in nenavajenost na gibanje. Zadnje tri, štiri leta vsako leto psihično bolj intenzivno hujšam, v realnosti pa sem pridobila dodatnih 10 kg. Sem že rekla, da je skrajni čas, da neham hujšati, drugače bom prišla do stotke Saj bom si naredila trak v podpisu, sama zase ga imam na papirju in v koledarčku že vsaj 3 leta, sproti si vsak teden rišem graf. Hehe, res poznam veliko koristnih trikov, pa mi vseeno nič ne pomaga. Še vedno imam kakšnih 20 kg preveč.
Sem zelo analitični tip, tako da sem neštetokrat v nulo analizirala, kje zadeva pade. Najprej pri tistem, samo še tole, jutri bo pa vse drugače. Če že shujšam dve kili, nekajkrat sem prišla celo do treh ali štirih, se mi zdi, da sedaj pa lahko malo popustim vajeti, da ne bom preveč zapeta, strogo odrekanje tudi ne vodi nikamor itd. Potem popustim pri telovadbi, urco enkrat na teden pa je premalo. Skratka, delam tako, da bi brez problema obdržala težo, vendar za hujšanje preprosto moram najprej pridelati minus. In to z režimom za obdržanje teže preprosto ne gre. Razumsko vse vem, vse razumem, ko grem po čokolado v shrambo, je to drug človek, je nekakšen trans. Takole se v krogu vrtim kakšni dve leti, ves čas maksimalno verjamem vase in v stvar, nisem obupala, vsaj ne z razumom. Mogoče se je obup preselil nekam noter in sem se zaradi tega v zadnjega pol leta zredila dodatnih 5 kg.
Sedaj že vidite, da znam super nakladati, cele litanije imam v dnevniku. Se mi pa zdi, da ste družba odličnih bralcev in da vas to ne bo motilo. Ne znam na kratko. Moje zadnje odkritje je torej forum, družba ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala o tem, to sem res pogrešala. Hecno je, da ima pol sveta takšen problem, pa se večina z večino svojih prijateljev tega ne more zares pogovarjati. Saj bi me prijazno poslušali, toplo tolažili, vendar jaz potrebujem, da me razumejo!!! Računam na to, da ko bo ponovno prišlo do padca motivacije, ah, saj je vseeno, da se bom pred vami bolj gotovo postavila nazaj v linijo. Sama sebi sem že večkrat pisala opomnike, izdelala sem si več vrst luštnih check-list, ki sem jih izpolnjevala vsak ljubi dan, tudi po več tednov, enkrat celo dva ali tri mesece skupaj. Vendar tile papirji nič ne vpijejo nazaj, tako enostavno jih je prelisičiti. Sama sebe pa tudi mimogrede okoli prinesem.
Tako, dobro jutro in še enkrat lep pozdrav, Maša |
|
|
|
| | | |
| | |
|
čveka
| Pridružen/-a: 24.01. 2007, 16:30 |
| Prispevkov: 29 |
|
|
|
| Objavljeno: 15 Mar 2007 11:22 |
|
|
Dobrodošle vse nove, čeprav ne vem lai je na mestu, da vam izrečem dobrodošlico, ko sem pa sama tudi med vami.
Jaz imam pa en drug velik problem, kar se tiče hujšanja. Vse življenje sem bila zelo suha. Bila sem navajena, da lahko pojem vse in se mi nikjer ne pozna. Nikoli pravzaprav nisem razmišljala o tem, kaj dajem v sebe. Kar se je pojavilo pred mano, to sem pojedla. Če sem želela sladoled, čokolado, čips,... sem pojedla. Ko sva s fantom kupila prvi avto, nisva šla skoraj nikamor več peš in veliko sva hodila na pizze, hamburgerje in bureke pozno zvečer. Zdaj se mi je pa vse to kar sem nekoč jedla, pokazalo na mojem telesu. Imam 17 kg preveč. Sem v letih, ko si večina ustvari družino in me ljudje kr naprej sprašujejo, če sem noseča, ker imam tak trebuh. Problem je pa ta, da se jaz pravzaprav ne zavedam kako debela sem v resnici, ker se načrtno izogibam ogledal in fotografsekga objektiva. Saj se vidima vsak dan pod tušem, ampak tam je druga perspektiva in mogoče ni vse tako zelo grozno (ali pa si zatiskam oči). Ko se vidim kje v trgovini pri ogledalu ali pa na kakšni sliki, se pa samo sprašujem, kdo je ta oseba. Sama se v sebi še vedno počutim suho. Razen takrat, ko je treba kupit nova oblačila. Potem pa vsa žalostna grem iz trgovine, ker mi ni nič prav. Pred dvema letoma sem dala skozi 2,5 meseca ločevalne diete in sem izgubila okoli 10 kg. Do danes imam vse nazaj, pa mogoče še kaj zraven. Upam, da mi bo zdaj z montijem in vami uspelo prit nazaj do moje podobe, ki še kr vztraja v moji glavi. |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 15 Mar 2007 11:37 |
|
|
Ekologinja tudi jaz nikoli nisem bila debulušna, jedla pa sem vse kar je bilo možno. In to velike količine. Sem namreč pristaš kuhane hrane in tako se je lahko naredilo, da sem jedla tudi po tri različna kompletna kosila, ker mi je bilo vse tako strašno dobro in se ničemur nisem bila pripravljena odpovedati.
Moje telo in pa kilogrami so se preoblikovali po prvem porodu. Pa ne veliko. Rodit sem šla z 63 kilogrami in jih potem v manj kot dveh mesecih spravila na 56. Sami so šli. Brez da bi kaj pazila. Logičo se mi je zdelo, da sta 2kg na račun nekakšnega preoblikovanja telesa, materinstva...ne znam točno opisati. No, da preskočim.....potem se je dogajalo marsikaj tekom let in tako sem pristala na skoraj 72 kilogramih. Pri zadnjem porodu se je že poznalo. Ker sem dolge mesece ležala v postelji in ostali svet videla le iz invalidskega vozička, sem jih ob porodu že imela mislim da 68. Kaj pa se je dogajalo potem, sem pisala na drugih mestih, tako da ne bi ponavljala.
Da se! Zaupaj sebi in se imej rada. Tudi mojima hčerama vedno polagam na dušo (ker imata pač moje gene), naj vendar pazita, kajti morebitno materinstvo ju zna spremeniti. Že sedaj imata več kilogramov kat takrat, ko sem šla jaz rodit, pa o nosečnosti še niti ne razmišljata. Nočem, da bi bili nesrečni in se borili s temi "prekletimi" kilogrami, ki znajo še kako zagreniti naša življenja na več področjih. |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 15 Mar 2007 15:03 |
|
|
| Maša je napisal/a: |
Pozdravljene.
Sonce, očitno sva včeraj obe imeli isto idejo, namreč registrirati se in pridružiti
Vsak ima svojo zgodbo, včeraj sem več kot pol dneva samo brala vaše poste, toliko so mi blizu, da sem prepričana, da se bomo ujeli. Zaenkrat je nesorazmerje v toliko, ker se meni po vseh vaših postih zdi, kot da vas poznam, ve mene seveda ne. Pa se bomo že spoznali
Nekaj malega o moji teži in hujšanju. Nikoli se nisem šla strogih diet in stradanja, preveč sem prebrala o presnovi, prehrani, časopisne članke na to temo jemljem z distanco, čveka sploh ne poslušam. Bolj se obračam na knjige in tudi bolj znanstvene članke, recimo včeraj sem precej in ponovno brala Matejo Hafner na Inštitutu za preventivo. Zavedam se potrebe po gibanju in da je vse na dolgi rok. Skratka, vem skoraj vse, hehe. Tudi Montignaca sem prebrala že pred več leti, imam njegovo knjigo doma. Pa še kakšno. V zadnjih 10-ih letih sem svojo prehrano skoraj povsem obrnila na zdravo plat. Kolikor se je dalo, sem to uveljavljala tudi pri družini, a saj veste, kako je to težko pri možu in otrocih. Belih reči praktično ne jem, kruh si v glavnem pečem sama, kuham in jem veliko različne zelenjave in samo pusto meso, mesa in prilog že dolgo ne jem skupaj, v službo vsak dan tovorim vodo in jo imam na mizi poleg računalnika, pijem zeleni in rooibosh čaj, zadnji dve leti ali še več sem se navadila, da si v službo čisto vsak dan prinesem doma narejeno (zelo zdravo) malico. Poleti veliko kolesarimo, hodimo v hribe, pozimi relativno redno hodim na aerobiko, doma imam sobno kolo in se tu in tam res spravim gor. Pri vseh stvareh se grem življenje in ne začasne režime. Skratka, v čem je potem sploh problem? Vem vse, delam maksimalno pravilno. Nekje mora biti hakeljc, a ne? Upam, da ga bomo skupaj našli. Kar jaz vem, je ostala samo še možnost močne psihične zavore. No, da ne bo vse tako lepo, vse tisto dobro zgoraj se seveda kombinira z občasnim prenajedanjem, piškoti in čokolado pred računalnikom, prepuščanjem toku, kar bo, pa bo. In take.
Po porodih so mi ostali kilogrami, tudi starejša leta (imam 43 let) so pokazala grehe iz mladosti, tj. predvsem premalo in nenavajenost na gibanje. Zadnje tri, štiri leta vsako leto psihično bolj intenzivno hujšam, v realnosti pa sem pridobila dodatnih 10 kg. Sem že rekla, da je skrajni čas, da neham hujšati, drugače bom prišla do stotke Saj bom si naredila trak v podpisu, sama zase ga imam na papirju in v koledarčku že vsaj 3 leta, sproti si vsak teden rišem graf. Hehe, res poznam veliko koristnih trikov, pa mi vseeno nič ne pomaga. Še vedno imam kakšnih 20 kg preveč.
Sem zelo analitični tip, tako da sem neštetokrat v nulo analizirala, kje zadeva pade. Najprej pri tistem, samo še tole, jutri bo pa vse drugače. Če že shujšam dve kili, nekajkrat sem prišla celo do treh ali štirih, se mi zdi, da sedaj pa lahko malo popustim vajeti, da ne bom preveč zapeta, strogo odrekanje tudi ne vodi nikamor itd. Potem popustim pri telovadbi, urco enkrat na teden pa je premalo. Skratka, delam tako, da bi brez problema obdržala težo, vendar za hujšanje preprosto moram najprej pridelati minus. In to z režimom za obdržanje teže preprosto ne gre. Razumsko vse vem, vse razumem, ko grem po čokolado v shrambo, je to drug človek, je nekakšen trans. Takole se v krogu vrtim kakšni dve leti, ves čas maksimalno verjamem vase in v stvar, nisem obupala, vsaj ne z razumom. Mogoče se je obup preselil nekam noter in sem se zaradi tega v zadnjega pol leta zredila dodatnih 5 kg.
Sedaj že vidite, da znam super nakladati, cele litanije imam v dnevniku. Se mi pa zdi, da ste družba odličnih bralcev in da vas to ne bo motilo. Ne znam na kratko. Moje zadnje odkritje je torej forum, družba ljudi, s katerimi bi se lahko pogovarjala o tem, to sem res pogrešala. Hecno je, da ima pol sveta takšen problem, pa se večina z večino svojih prijateljev tega ne more zares pogovarjati. Saj bi me prijazno poslušali, toplo tolažili, vendar jaz potrebujem, da me razumejo!!! Računam na to, da ko bo ponovno prišlo do padca motivacije, ah, saj je vseeno, da se bom pred vami bolj gotovo postavila nazaj v linijo. Sama sebi sem že večkrat pisala opomnike, izdelala sem si več vrst luštnih check-list, ki sem jih izpolnjevala vsak ljubi dan, tudi po več tednov, enkrat celo dva ali tri mesece skupaj. Vendar tile papirji nič ne vpijejo nazaj, tako enostavno jih je prelisičiti. Sama sebe pa tudi mimogrede okoli prinesem.
Tako, dobro jutro in še enkrat lep pozdrav, Maša |
Maša, oprosti, ampak v vsej moji hitrosti sem tvoj post spregledala.
Skratka, dobrodošla v naši sredini. Ja, in naše zgodbe so enake ali pa vsaj podobne.
  |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
    |
|
|
| | | |
| Se vam pridružujem | | |
| | | |
| POZDRAVLJENE | |
|
firbec
| Pridružen/-a: 22.03. 2007, 15:04 |
| Prispevkov: 3 |
|
|
|
| Objavljeno: 12 Apr 2007 19:43 |
|
|
| Pa mi je ratalo, že kar lep čas prebiram vaše nasvete, pogovore...priznam zelo ste mi všeč, no sedaj sem se opogumila tudi jaz z željo da se vam pridružim.Že 5 tednov se prehranjujem po M ,prebrala sem vse 3 njegove knjige,pa zgleda nekaj nisem zaštekala.Počutim se krasno, polna energije, všeč mi je ker nisem lačna, ampak kg se ne premaknejo nikamor, 5 tednov pa niti kile, motivacija počasi pada.A ima ktera od vas podobno izkušnjo? |
|
|
|
| | |
|
minister za informiranje
| Pridružen/-a: 28.03. 2007, 11:23 |
| Prispevkov: 134 |
|
|
|
| Objavljeno: 13 Apr 2007 22:42 |
|
|
Ekologinja, kar si zapisala o kilogramih, ki jih ne vidiš - to velja zame. Ko sem jih imela 65 se mi je zdelo, da je to katastrofa. Ko sem prilezla na 70, je bila to svetovna katastrofa. Potem jih je blo kar naenkrat 80 in zdaj jih je že nekaj več... Vedno večja oblačila, vedno večje zanikanje... Danes sem bla čisto šokirana, ker sem pogledala svojo fotko od včeraj. Groza...
Meni je pred nekaj leti, ko sem začela jesti po Montignacu, teža na začetku lepo šla dol. Je pa res, da sem mela zraven intenzivne treninge, pa večerjala nisem drugega kot jogurte z malo marmelade brez sladkorja. |
|
|
|
| | |
|
klepetulja
| Pridružen/-a: 10.04. 2007, 19:53 |
| Prispevkov: 30 |
|
|
|
| Objavljeno: 14 Apr 2007 13:31 |
|
|
Hvala za vzpodbude. Spovnem se Marika ko si omenjala ta forum takrat še na med.over, sicer zdaj sploh ne bi vedela, da obstaja. S hujšanjem sem začela že predlansko leto in točno takrat na tistem forumu, sicer totalno obupana, ker je tehtnica kazala že proti 90. Postopoma sem vsako leto shujšala za nekje okoli 10 kg. In se ti iskreno zahvaljujem tebi in ostalim, ki ste mi prvič v življenju dali vedeti, da je res možno shujšati na tak enostaven bi lahko rekla, da ješ in obenem hujšaš. To se mi je zdelo nemogoče. In zgodi se, da še danes omenim komu, ki ima podobne težave s kg, da je možno jesti in hujšati. Seveda mi noben ne verjame. Je pa res, da sem izločila stvari, ki sem bila dobesedno obsedena z njimi(izrazito mastne hrane, čokolade, čipsi, bomboni in kokakola)med "hujšanjem", če se izrazim tako! Kasneje v zimskem času sem si privoščila čokolado, priznam, da sem tudi čips jedla(če ga je slučajno kdo v družini jedel, ker sama ga glih kaj dosti ne pogrešam)in kdaj sem tudi kako kokakolo spila(redko). Sam problem je nastal, da sem gurman in v hrani uživam. Predvsem v topli hrani.
Seveda trenutno spadam še vedno v kategorijo pretirane telesne teže, ker imam indeks telesne mase nekje okrog 29 bmi. |
|
|
|
| se vam pridruzujem | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 2 od 6
|
|
|
|
|
|
|
za pozdrav obema. To me je kar tako prijelo, ker pri nas še vedno ni sonca in ga takole malo po indijansko kličem.
