 |
 | ČLANKI in LINKI do njih |  | |
| | | |
| | | |
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 28 Feb 2007 07:18 |
 |
|
Še nekaj zanimivih za branje......
Debelost je več kot samo maščevje
Tor 27.02.2007
Da se energija v organizmu shranjuje prav v obliki maščob, ima svoj pomen. V primerjavi z denimo glikogenom je v eni utežni enoti maščob dvakrat več energije, kar je pomembno za naš gibalni sistem, še zlasti za okostje in mišice. Te ob takem shranjevanju energije, ob isti teži energetskih zalog, prenašajo dvakrat manjšo težo, kar omogoča boljšo gibljivost, to pa se je v evolucijskem procesu izkazalo kot pomembna prednost, pojasnjuje Zoran Grubič, dr. med., redni profesor za patološko fiziologijo z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Hrana, ki jo zaužijemo, se v prebavnih procesih razgradi do molekul, ki lahko prek črevesne stene vstopajo v kri, potem pa se usmerijo na dve poti. Po anabolni iz njih spet nastanejo večje molekule, med katerimi so tudi take, ki zagotavljajo zaloge energije, kot so trigliceridi v maščevju in glikogen v jetrih in mišicah. Po drugi, katabolni poti pa te snovi izgorevajo v oksidacijskih procesih, v katerih ob porabi kisika na koncu procesov nastaneta ogljikov dioksid in voda. Pri razgradnji se približno šestdeset odstotkov energije sprosti kot toplota, preostalo pa se vgradi v kemične vezi molekule ATP, ki je nekakšen splošno uporaben nosilec in posrednik energije za najrazličnejše reakcije v celicah. Prof. Zoran Grubič pojasnjuje: »Le kak odstotek energijskih zalog je v organizmu shranjenih v obliki glikogena, kar pa ima prav tako svoj pomen. Glikogen omogoča mišicam, da dobijo energijo v obliki ATP tudi brez kisika, ki ga je ob hudih naporih prav v njih lahko premalo, jetrni glikogen, ki se po potrebi razgradi v glukozo, ta pa se nato izplavi v kri, pa pomeni pomembno energijsko zalogo za celice živčevja, ki v normalnih razmerah uporabljajo glukozo kot edini energijski vir.«
Možganski centri soodločajo o vnosu hrane
Osnovni vzrok za nastanek debelosti je preprost: vnos kalorij v daljšem obdobju preseže njihovo porabo. Ker pa tako vnos kalorij na eni strani kot tudi njihovo porabo na drugi uravnavajo številni dejavniki, obstaja vrsta možnosti za spremembe in okvare, ki lahko podrejo njuno ravnotežje: razvija se debelost. »Že najmanjša neuravnoteženost lahko dolgoročno pomembno vpliva na raven energijskih rezerv: samo tri desetine odstotka odvečnega vnosa kalorij v primerjavi z njihovo porabo lahko v 30 letih pripelje do povečanja telesne mase za devet kilogramov. Debelost je vsekakor več kot samo maščevje. Prav na ravni vnosa imajo pomembno ali celo odločilno vlogo razni možganski centri, ki uravnavajo občutje lakote in sitosti in tudi dolgoročneje vplivajo na naše navade prehranjevanja,« pravi prof. Grubič.
Zaradi genske nagnjenosti več maščevja
Dejavnika, ki vplivata na vnos in porabo kalorij v organizmu, sta dedni in okoljski. Prvi se kaže v večji sopojavnosti debelosti med krvnimi sorodniki in je približno enako vpliven kot pri določanju telesne višine. »Ko ljudje govorijo o počasnem in hitrem metabolizmu, po katerem naj bi se med sabo razlikovali, pravzaprav govorijo o genski nagnjenosti. Ta naj bi po mnenju nekaterih prispevala okrog 30 odstotkov k variabilnosti mase maščevja med posamezniki in izhaja iz genskih razlik na ravni tistih genov, katerih produkti so najrazličnejši encimi, receptorji in drugi podobni dejavniki, ki uravnavajo na eni strani vnos, na drugi pa porabo energije v organizmu. Kot se zaradi razlik v naših genih razlikujemo med sabo denimo po barvi oči, višini, se pač razlikujemo tudi po teh dejavnikih,« razloži prof. Grubič. Poleg dednega dejavnika vpliva na našo telesno težo okoljski, ki je končno tudi odločilen, saj vemo, da stradanje prepreči debelost pri še tako močni genski nagnjenosti. Debelosti se lahko torej znebimo le tako, da manj jemo in se več gibljemo. Samo zadnje po navadi ni dovolj, saj so mehanizmi uravnavanja presnove naravnani tako, da se maščobne zaloge ob obrokih zelo učinkovito nabirajo, ob fizičnih aktivnostih pa se zelo počasi in ekonomično praznijo. Na koncu bi torej lahko rekli, da so naši kilogrami odsev našega načina življenja. Takšne ali drugačne shujševalne kure prinašajo le začasne rezultate. Dolgotrajno zmanjšanje kilogramov prinese le ustrezno spremenjen življenjski slog.
Piše: Aleksandra Vidrih |
Samo en grižljaj … mi daj.
Tor 27.02.2007
S katero obliko motenj hranjenja imamo v Sloveniji več težav: z anoreksijo, bulimijo, prenajedanjem ali bolno debelostjo? Vsekakor največ govorimo o debelosti in absolutno premalo o drugih oblikah zlorab prehranjevanja. Uradne institucije pripravljajo preventivne in kurativne programe hujšanja baročnih Slovenk in Slovencev, imamo vseslovenski shujševalni program, nešteto preverjenih, popularnih in odlično prodajanih diet, za odvržene kilograme vas permanentno nagrajujejo z najbolj neverjetnimi šokantnostmi, med njimi – tako sem uzrla zadnjič v enem izmed perfidnih oglasnih sporočil – dobite tudi moža. Živega. Hja, in vzporedno s tem gredo zapovedi, kaj jesti in kaj ne, bombardirajo nas z zdravimi in nezdravimi izdelki, za katere namenjamo strahotne količine denarja in časa, hujšamo v ultramodernih salonih, jemo en teden samo česen in pijemo ustekleničeno vodo in še bi lahko naštevala tovrstne človeške blodnje in zmote, dasiravno je recept en sam: jejmo po pameti.
V Sloveniji ekstremnih debeluhov ni prav veliko, zato proti njim še ni bila sprožena tako huda vojna, kot sta jo pred kratkim svojim državljanom napovedala ministrska predsednika, britanski Tony Blair in španski Jose Luis Zapatero. To je vojna napoved požeruhom, sta si bila enotna, saj ekstremni jedci vsako leto izpraznijo državno blagajno za nekaj milijard evrov, pri čemer se neukrotljiva debelost iz leta v leto povečuje. Torej, vrhovna poglavarja ne stavita na problematičnost estetike in zdravega, temveč na dejstvo, da požrešnost stane sodržavljane preveč. Zato je španski premier Zapatero prepovedal vse reklamne kampanje za velike hamburgerje in hitro prehrano sploh, Blair pa se je odločil, da bodo požeruhe, kadilce in alkoholike dali na črno listo, kajti državo stanejo 10 milijard evrov na leto. Prav tako so vojno napovedali izpopolnjenim osebkom v Italiji, kjer na leto izpuhti v zrak kar 24 milijard evrov, pri čemer so kardiologi nemudoma dali debeluhe in kadilce na črni seznam. V Ameriki so seveda šli najdlje, študente bodo po fakultetah tehtali, na šolah so prepovedali gazirane pijače, sladkarije in slane prigrizke ter družine pozvali, naj vendarle začnejo kuhati doma kvalitetne obroke. Kdaj pa, bi še morali zaukazati, kajti ljudje se vračajo z dela zvečer, takisto otroci, ki tja do mraka obredejo vse dodatne učenjaške dejavnosti.
Vidite, ko na eni strani ljudje umirajo zaradi preobjedenosti, drugje umirajo zaradi odrekanja hrani. V zadnje pol leta je umrlo kar nekaj manekenk, ki so imele indeks telesne mase pod mejo sestradanosti. V Sloveniji se o anoreksiji in bulimiji še vedno premalo govori. Tudi v strokovnih krogih premnogokrat povezujejo motnje hranjenja z idealom lepote. Torej, punce naj bi nevarno hujšale zaradi lepotnih diktatov, ki vladajo v naši urbani družbi, češ samo lepe in vitke imajo prihodnost. Resnica je seveda drugačna in mnogo bolj boleča. Anoreksična in bulimična dekleta z odrekanjem in zlorabo hrane opozarjajo nase, na svoje notranje stiske, problematično otroštvo, iz njih kriči skrajni obup in so pač posegle po drogi, ki je človeku najbližja – lastnem telesu. Nadzorujejo ga, kaznujejo oziroma, po njihovem prepričanju, popolnoma obvladujejo in vsaj enkrat v življenju imajo zadeve pod absolutno kontrolo, še povedo.
Dejstvo je, da se te motnje vedno začnejo v družini. Ana Hromc, svetovalka za motnje hranjenja, nekoč zasvojena s hrano, pove, da je čutila samo praznino in v tistem ničnem prostoru, polnem bolečine, se je začela obremenjevati s težo, kar je bilo laže kot ukvarjati se z dejanskimi težavami. Vzgojena je bila strogo, starši so jo silili v nezdrave skrajnosti in živela je v obupno nasilnem družinskem okolju. Anoreksija je bila ventil za vse njene notranje konflikte. A jo je premagala in zdaj živi novo življenje. Vse pač nimajo Anine odločnosti in poguma in nihče pravzaprav ne ve, koliko deklet je v Sloveniji že umrlo zaradi motenj hranjenja. Pa so in še umirajo, a pod rubriko nenadna odpoved srca, pljučnica …
Deliti nasvete je preprosto, a vam vseeno povem: ne zlorabljajmo hrane za uteho svojih stisk. Ne drogirajmo se z njo, ne utapljajmo v njej svoje žalosti, pa naj gre za prenažiranje ali njeno odklanjanje. Vzemimo jo kot naravno danost, čisti užitek, ki nas ohranja čile in zdrave. Kilogram gor ali dol, ni bistven, verjemite. Pomembno je, da se v svoji koži počutite dobro in da se imate rade. To je pravi recept – za zdravje.
Sabina Obolnar |
|
|
|
|
| | | |
| | |
|
odvisnež
| Pridružen/-a: 16.01. 2007, 15:34 |
| Prispevkov: 55 |
| Kraj: Rimske Toplice |
|
|
| Objavljeno: 27 Jul 2007 16:18 |
|
|
A kdo pozna to metodo EFT-anje?
Rada se imam! Odločam se za vitkost!
Dokler nisem spoznala eftanja, si nikoli nisem mislila, da bom pisala članke o hujšanju, predvsem zato, ker nočem sodelovati v svetovnem gibanju, ki na kakovost življenja gleda skozi gmotne dobrine (lepo telo, dober avto …), v celoti pa pozablja na notranjo lepoto in radost duše. Zdi se mi tudi, da so nam lepotna merila vsiljena in da ljudje, ki jih sprejmejo, mučijo svoje telo z nezdravimi dietami in pretirano telesno vadbo, pozabljajo pa, da je naše telo, edino, ki ga imamo, posoda naše duše.
Ta članek torej pišem za vse, ki imajo zaradi čustvenih težav v resnici čezmerno težo, ki škoduje njihovemu psihofizičnemu zdravju. Današnji članek je namenjen razmisleku o tem, kako svojemu telesu z mišljenjem omogočimo zdravje − ali pa ga, nasprotno, silimo v neravnovesje, bolezen, debelost.
Nezavedno prišepetavanje
Se še spomnite podatka, da je samo ena šestina delovanja naših možganov dostopna zavestno, ostalih pet šestin pa nenehno procesira podatke, ki jih, če se ustavimo, lahko prepoznamo kot notranji samogovor. Od tega je osemdeset odstotkov negativnega samogovora, ki ga ta del možganov nenehno (naj se tega zavedamo ali ne) prišepetava zavestnemu: da smo grdi in debeli, da imamo celulit, da nas je takšnega telesa, ki ga sovražimo, lahko sram in da nam je povsem jasno, da ga tudi nihče drug ne more imeti rad. Slabiči smo, ker se ne moremo držati samim sebi zadanih obljub, pravzaprav smo navaden gnoj, ki ne spada v to družbo lepih, samozavestnih ljudi. Morda je res bolje, da se nažremo do prerane smrti, kajti življenje v našem primeru ni vredno tega imena.
Priznajte, da strastno razmišljamo v tej smeri in si zadajamo duševne rane, saj menimo, da si česa drugega niti ne zaslužimo!
Nikoli nas niso hvalili!
Seveda nam takšno razmišljanje jemlje čas in voljo, da bi se pohvalili, da zmoremo opraviti s službo, skrbeti za otroke in moža, da smo dobra prijateljica in še kaj dobrega bi se našlo. Nikoli nas niso hvalili, zato je to tudi nam kar malo odveč.
Se vam že svita, kako (nerazumljivo) škodljiv je takšen samogovor?! To je pravzaprav program začaranega kroga debelosti, ki si ga brez prestanka vrtimo v našem računalniku – možganih.
Vzemite si pet minut premora, zamenjajte prejšnji cede (nezavednemu delu možganov je povsem vseeno, kaj vrti) z novim, ki nosi (presenetljiv?) naslov Rada se imam.
Rada se imam
Rada imam svoje telo, ker mi služi že toliko let.
Čeprav se ga večino časa ne zavedam, vseeno deluje.
Čeprav mu ne dajem, kar potrebuje, in čeprav ga včasih naravnost zlorabljam, mi ostaja zvesto.
Čeprav ga jemljem kot samoumevnega in mu nisem hvaležna, ostaja na moji strani.
Zavedam se, kaj vse moje telo dela zame, in za to sem mu hvaležna.
Lepa sem.
Moj obraz in telo je oblikovalo moje življenje, tako kot reka oblikuje kamen.
Moja duša in telo sta usklajena.
Vitka sem in zdrava.
Moje telo je polno energije.
Živim zdravo in skrbim za svoje telo.
Dajem mu vse, kar potrebuje za dobro delovanje.
Misel – seme načrta
Kdor tako razmišlja, sproža serotoninsko fiziološko sliko, zato se dobro počuti in njegov um vodi telo k zdravemu življenjskemu slogu. Zato je telo vse bolj zdravo in … vitko. Če zraven še trepljamo EFT-točke, se naš program hitreje vtisne v možgane.
Zavedati se moramo, da se vse v našem življenju začne z mislijo. To je seme načrta naše prihodnje dejavnosti, ki nas pripelje do rezultata. Torej ni vseeno, ali je naša misel pozitivna ali negativna.
Svojemu telesu moramo pokazati ljubezen − da, naše telo si zasluži, da ga imamo radi in da smo mu hvaležni, saj nam že leta služi ne glede na to, v kakšnem stanju je − z zdravo prehrano, primernim gibanjem in dobro predihanostjo.
VAJE ZA SPREJEMANJE
1. vaja
Preprosta vaja pred spanjem.
Vizualiziramo se kot zdrave, vitke, polne energije, zadovoljne s seboj in z življenjem. Pri tem ponavljamo zgornji pozitivni samogovor in opravimo nekaj serij trepljanja.
2. vaja
Režija triminutnega filma
Do istega cilja lahko pridemo tudi po drugi poti. Ta tehnika se imenuje filmska, kajti sami režiramo svoj triminutni film. Najprej ga poimenujemo. Naslov in film naj bosta karseda slikovita, duhovita, sočna, dramatična … V filmu preigramo neki dogodek. Najprej se z nekaj globokimi vdihi in izdihi umirimo in zapremo oči.
Na primer: Zaseda pri telefonu
(melodrama)
Utrujena, lačna, preznojena in tečna vstopim v stanovanje ter sezujem boleče noge iz čevljev z visoko peto. Ugotovim, da je mularija spet vrgla bombo v hišo. K meni se zakadi (spet!) lačen maček in me z mijavkanjem in opletanjem okrog nog spravlja ob živce (vem, da mu je do mene samo takrat, ko kaj hoče!). Prav takrat zazvoni telefon in na drugi strani je moja mama (križane gate, vedno zavoha, kdaj se vrnem, in seveda ne more počakati niti toliko, da bi šla lulat!). Kot navadno mi podrobno poroča o svojih težavah s prebavo in o zgodah sosedove Mici. Ob telefonu so piškoti, ki jih je tja nastavila smrklja. Očitno je spet porabila tono impulzov za brezvezno čvekanje s prijateljico, ki stanuje na drugi strani hodnika! Ko skušam skleniti pogovor, je škatla že prazna. Slabo mi je, saj ves dan nisem pila, ker sem imela v službi toliko dela. Obenem me preplavljajo občutki nemoči, sramu, jeze nase in na ves svet. Najraje bi mrknila, a kaj, ko moram skuhati kosilo za moje »srčke«!@?#*
Med predvajanjem filma si masiramo bolečo točko ali trkamo na karate točko. Govorimo si:
Čeprav se nisem zavedala same sebe/nisem zmogla prestaviti pogovora z mamo/nisem že v službi poskrbela za svoje potrebe/imam nevzgojene otroke in zoprnega mačka, se imam rada in se sprejemam.
Čeprav ponavljam začarane kroge nezavedanja/nečutenja sebe/prenajedanja/občutkov krivde … se sprejemam in se imam rada.
Sprejemam sebe, svoje telo in svojo neveščost − pripravljena sem se spremeniti.
Odločam se za večje zavedanje, zdravo življenje in zdrave prehranjevalne navade.
Odločam se za vitkost.
Vitka sem.
3. vaja
Proti volčji lakoti
Z eftanjem se lotimo občutkov volčje lakote, povezav med slabim in dobrim počutjem ter prenajedanjem. Eftamo za voljo do gibanja, dobro samopodobo, samozavest, sprejemanje sebe in hvaležnost svojemu telesu.
1. Prvi mesec si ne zapisujemo, kaj smo pojedli, ampak raje, kaj smo mislili:
Dobrohotno sprejmemo negativne misli in jih spremenimo v pozitivne, spodrsljaje pa dobrohotno opazimo in se jim od srca nasmejimo.
Pregovor, da je smeh pol zdravja, je zdaj tudi znanstveno dokazan!
2. Pohvalimo se za pozitivne misli in se nagradimo za dobro prakso (ne s tortico, raje, denimo, z masažo).
Vizualizirajmo, kako nam predsednik Drnovšek čestita k izjemnemu uspehu na področju ukvarjanja z lastnim zdravjem in nam na glavo posadi lovorjev venec zmagovalca.
Sabina Šilc
Več informacij: www.sabinasilc.com in sabina.silc @siol.net |
|
|
|
| | | |
| ČLANKI in LINKI do njih | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
