|
|
|
| S kolesom po Goričkem | |
Mačka/Mačkon
Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
Prispevkov: 2004 |
Kraj: Kranj |
|
|
Objavljeno: 04 Sep 2011 14:40 |
|
|
Tura je opisana v Sidhartinem kolesarskem vodniku, je kar prva po vrsti, Goričko. Pravijo, v roži slovenske kure. Kraji so za nas toliko oddaljeni, da ob popoldanskih ali vikend izletih vedno rečemo, ah, to je predaleč, preveč vožnje do izhodišča, bomo šli enkrat, ko bo več časa. No, med dopustom menda je več časa. Originalna tura ima 92 km, od tega je kar nekaj ravninskih, tako da jih je možno prevoziti v enem dnevu. Midva sva vzela "dopust" dobesedno in sva razdelila med dva dni. Na ta način lahko še malo podaljšaš po svojem okusu, ostaneta ti čas in predvsem volja še za kakšen ogled, razgled. Po svoji presoji sva nekje skrajšala, nekje podaljšala, tako je skupaj naneslo 110 km, težjih in daljših 60 km v prvem dnevu. Prvi dan sva kolesarila približno 7 ur, drugi dan slabih 5 ur. Saj ni toliko, a ne? Popoldan drugega dne je tako ostal za uživaško kopanje v Moravskih toplicah. To pa res paaaaše.
Načrt poti se začne v Moravskih toplicah, gremo proti vzhodu čisto do madžarske meje, do tukaj je še ravno.
Štajerska je dežela bučnega olja. In dežela, kjer imajo rože tudi na kandelabrih. Le kdo jih hodi zalivat? Na koncu te njive je že Madžarska.
Ko se obrnemo proti severu, se začnejo hribčki, gor in dol, a nič pretresljivega. Poznam Slovenske gorice in pričakovala sem nekaj podobnega.. Je podobno, ni pa isto. Se mi zdi, da so hribčki manj špičasti kot v Prlekiji, sploh pa manj kot v Halozah. Vse je razpotegnjeno v slemenih.
Predvsem pa je manj naseljeno, veliko več je gozda. Menda je Goričko raj za gobarje, pritrjujem.
Če bi računala, da bova živela od narabutanega sadja, bi ostala lačna. Grozdje je sicer dovolj zrelo, a vinogradov ni kaj prida, pa še tisti so ograjeni. Drugače so hiše večinoma strašno lepe, nori so na živobarvne fasade, okoli je hudo rož, najbolj me je fascinirala trava. Lepa gladko pokošena, obrita trava metre in metre okoli hiš, to je vse prostrano. Le kdo to kosi? Pri hišah sta samo dve skrajnosti: ali je v nulo zrihtano (lastniki delajo v Avstriji) ali je zapuščeno (lastniki so ostareli in pomrli). Opazila sva še eno značilnost, ki se je sicer vlekla od začetka do konca. Vse večje stvari, obnovljen grad, novi nasadi v sadovnjakih ali vinogradih, vse opremljeno z mrežami proti toči, kar koli je vrednega, je imelo spredaj tablo "sofinancirano s strani EU". Očitno je nekdo na eni teh občin dobro naštudiral EU sklade, ostali so potem delali copy-paste. Mimogrede, tole majhno Goričko ima vsaj 10 bonsai občin. Kdo je že slišal: občina Kuzma, občina Zgornji Petrovci…
Prečkala sva celo Goričko pribižno po sredini in do večera prispela do tromeje Avstrija – Madžarska – Slovenija. Sprehodila sva se prav do kamna tromejnika, stoji v precej zaraščenem gozdu.
Na tromeji sva prespala v luštnem gostišču, imenuje se bistro, a imajo tudi sobe. Na internetu sem naslov našla med gostilnami, vse imajo opisano, kako velike jedilnice imajo in podobno. Tako nama je čeljust padla do podna, ko sva spravila stvari v sobo in ženi rekla, da zdaj bi pa midva večerjo. Da tukaj nimajo večerij, ne kuhajo razen za najavljene skupine. Halo? Midva sva cel dan na suhi hrani, lačna, zmatrana, znašla sva se na večer bogu za hrbtom, kjer se ne da nič kupiti, v nahrtnikih zaradi teže nimava seveda nič. Vse to sem ji kar povedala in ji rekla, naj naju nahrani, kot ve in zna. Razjasnili smo si, da nimajo stalno odprte kuhinje z zalogo po jedilnem listu za naključne goste, ker jih je premalo. Spekla nama je jajca, skuhala hrenovke, dala domač kruh in domač paradižnik, tako da je bilo na koncu vse ok.
Naslednje jutro sva nadaljevala po zahodnem delu Goričkega že skoraj ob avstrijski meji. Vmes sva nekaj zgrešila začrtano pot, a tukaj je to tako fino, ker je vse gosto prepredeno s cestami in cesticami. Samo pelješ se in ob prvi hiši ali križišču s tablami preveriš, kje si. Če ne gre po eni poti, gre pa po drugi, vse so dobre. Čisto nekaj drugega kot na Gorenjskem, kjer lahko da 15 km ne bo nobenega križišča ali zaselka ali pa zaideš v slepi kot, če zgrešiš pravi prelaz. Na Goričkem se ni treba nikjer vračati, samo malo zaobideš in si spet v sedlu.
Nisem vedela za Ledavsko jezero (na vzhodu je še Bukovniško jezero), sicer čisto neprimerno za kopanje, a oči imajo rade vodne površine.
Zadnji del poti od avstrijske meje do Moravskih toplic poteka po pomurski nižini, tako da kilometri kar šibajo. Edino sonce te zažge, prijetno hladni gozdovi so ostali na Goričkem.
Goričko je zelo lepo, odmaknjeno, zasanjano, veliko gozda. In poceni. Za 2 kapučina in pol litra radenske sva plačala 2.40 evrov. Dva menijska kosila (od juhe do torte, vse dobro) in pivo je prišlo manj kot 15 evrov. Za dva polpenziona z večerjo in zajtrkom, dvakrat pijača s pivom in zjutraj kapučin za oba je ženska računala 56 evrov... |
|
|
|
| | | |
| S kolesom po Goričkem | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|