 |
 |
|
 | OTROCI IN NAŠE ŽIVLJENJE Z NJIMI |  |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 26 Sep 2006 05:31 |
 |
|
"Odrasli se prepogosto z negativnim prizvokom sprašujemo, kaj bi ti naši otroci sploh radi. Mislimo, da imajo danes otroci vse. Da še ne vedo, kaj so prave skrbi, menimo, da se lahko kot majhni otroci vse dni le brezskrbno igrajo, da imajo vse, kar potrebujejo, saj jim običajno ustrežemo v vsaki njihovi trmasti in še tako neuresničljivi želji, kasneje, ko so nekoliko večji, trdimo, da nimajo drugih skrbi, kot so obiskovanje pouka, reševanje domačih nalog in učenje. Pa je res tako? "
"Če smo odkriti in se zazremo le korak nazaj v svoje otroštvo in dobro premislimo, kako smo živeli in preživljali čas kot "nadobudni otroci" ali "težko vodljivi najstniki", lahko hitro ugotovimo, da smo imeli veliko težav in da naše današnje razmišljanje gotovo ni najboljši odsev realnosti, čeprav je od takrat preteklo le nekaj časa, kar pa je vzeto iz našega spomina, ker smo v današnjem tempu življenja obremenjeni z drugimi stvarmi, ki se nam zdijo v tem trenutku pomembnejše. V otroštvu so se nam težave pogosto zdele nerešljive, zaradi njih smo bili žalostni, jezni na cel svet, ob tem pa nismo našli nikogar, ki bi mu lahko zaupali. Verjamem, da bi bilo lažje, če bi nam znali odrasli bolje prisluhniti, če bi si za nas vzeli čas, če od nas ne bi pričakovali samo izpolnjevanja lastnih predstav o življenju, sledenje njihovemu mišljenju in uresničevanje njihovih sanj. Naša usoda je bila v rokah staršev in odraslih oseb, ki so nas vzgajali in od katerih smo bili v marsičem odvisni. Pogosto so bili njihova naklonjenost, dobro medsebojno razumevanje in izpolnjevanje naših potreb in želja odvisni prav od tega."
"Vedno, še posebno takrat, ko se boste ponovno nerealno spraševali, kaj bi vaš otrok sploh rad, in ko se vam bo zdel najbolj nemogoč in nevodljiv, imejte v mislih besede avtorice knjige Otroci so tega vredni Barbare Coloroso, ki pravi: "Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci, in iz nobenega drugega razloga. Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so. Ni jim treba dokazovati, da kot človeška bitja predstavljajo vrednoto; ni jim treba dokazovati, da zaslužijo našo privrženost. Naša ljubezen do njih ne more biti pogojna, predmet pogojnosti sta lahko le naša naklonjenost ali nenaklonjenost do njihovih navad. Ni se nam treba navduševati nad njihovimi pričeskami, uhani v nosovih ali nad njihovo nenavadno obutvijo. Toda naša ljubezen do njih mora biti takšna, da se lahko nanjo zanesejo in da jim je vedno na razpolago, tudi ko so v težavah in ko bi se najraje pretvarjali, da to sploh ni naš otrok. Biti z njimi, ko spokojno počivajo vnašem naročju ali ko se nam prvič nasmehnejo, je preprosto. Biti z njimi, ko jim rasejo prvi zobje, ko imajo krče in prekričijo vso noč, pa ni. Biti z njimi, ko se učijo voziti s kolesom, je preprosto; biti tam, ko uničijo družinski avto, ni. Biti z njimi, ko igrajo v šolski predstavi, je preprosto, a biti na razpolago, ko nas pokličejo s policijske postaje in prosijo za pomoč, ni." " |
Tole je del pisanja s spletne strani
http://www.vecer.si/clanek2006091105102796 |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 29 Sep 2006 06:02 |
|
|
Moram še nekaj zapisati, saj sem bila kar zelo žalostna, ko sem vse to prebirala. In moram reči, da je v vsem tem zapisanem veliko resnice. V mnogočem sem prepoznala svoje prijatelje, znance, sorodnike, sosede....
Govori o tem, kako je današnje življenje postalo zgolj samo še TEKMA, ki se imenuje BITI BOLJŠI in kako starši pravzaprav v tej tekmi prekleto aktivno sodelujemo. Ne samo starši. Tudi ostale vzgojne institucije kot vrtci, šole.....
Nekaj drobcev:
*.....Tudi doma. Najpogostejša vprašanja staršev so: Si uspel, si vsaj tako dober kot drugi? Ti kaj manjka? Še kaj potrebuješ za svojo uspešnost? In skoraj nikoli: Si pomagal sošolcu? Si bi prijazen in ljubezniv do sošolcev?"....
*...."To, kar je bilo prej na univerzitetnem nivoju, da ti je bil nekdo neposredni rival za službo, zdaj doživljamo na vsakem koraku. Tudi skozi prostočasno aktivnost. Danes ni več sprostitvenih športnih aktivnosti, ki bi v mladih budili plemenita čustva, so le še tekmovalne športne aktivnosti. Športne aktivnosti niso namenjene več temu, da bi se otrok imel dobro, da bi užival v tem, kar počne, pač pa da bi pokazal rezultat. Čim boljši je rezultat, tem bolj so zadovoljni trener in starši. Otrok oziroma mladostnik pri tem namreč ne more narediti, pokazati nič drugega, kot da premaga nasprotnika. Ni važno, kako, glavno je, da je boljši, da je zmagovalec."....
*....Nekateri poskušajo otroka izolirati od tega in ga ne spuščajo v ta svet volkov. Na ozkem področju morda dosežejo uspeh, a je vprašanje, kako se bo ta otrok oziroma mladostnik kasneje znašel v tem svetu. Starši so pogosto prestrašeni in sprašujejo, ali je moj otrok dovolj sposoben, da bo zdržal v tej tekmovalni družbi.....
*.....Uspešnost v naši, sodobni družbi žal pomeni predvsem agresivnost, ki gre na račun nečesa oziroma nekoga drugega. Sodobna družba, v kateri živimo, namreč ne ustvarja ravnotežja. Ne ustvari tega, kar bi si želeli - solidarnosti, sočutja, tovarištva - in zaradi tega to ni nikjer nagrajeno......
|
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 06 Okt 2006 07:47 |
|
|
Utrinki iz članka z naslovom IZZIVI IN PASTI SODOBNE VZGOJE
Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da roditelja ne prevzameta starševske vloge in prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in ostalim pomočnikom. Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih in iščeta številne druge izhode iz družine.
Seveda se otroci počutijo ogrožene. |
Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene.
Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši. |
Otrok in mlad človek potrebuje skupen čas, soočenje s starši. In to je prav gotovo več kot pet kvalitetnih minut na dan.
Za nekatere mladostnike tako družina in starši ne predstavljajo trdnega in zanesljivega psihološkega ozadja, ki pa je za mladostnika nujno potrebno. Poveča se odvisnost od vrstnikov. Vrstniška orientacija je za najstnike in mladostnike nekaj povsem normalnega, a le, če dopolnjuje še vedno pomembno vlogo staršev. Te vloge vrstniki ne morejo enakovredno nadomestiti. Z veliko odvisnostjo od vrstnikov se poveča verjetnost, da posameznik prevzame negativne oblike obnašanja, ki jih goji vrstniška skupina. Poveča se tudi verjetnost, da se tak posameznik vključi v izrazito negativno skupino. |
Živimo v času, ko so medsebojni odnosi in s tem tudi družina v krizi.
Očitno so otroci najšibkejši člen v družbi, saj se na njih odslikavajo vse napake, ki jih delamo.
Pri vzgoji je še vedno zelo razširjen avtoritaren pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi ali pa permisivna, svobodna, vsedopuščujoča vzgoja.
Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse kar je njihova odgovornosti in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli. Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu, se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.
Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«.
Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)
Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši. Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.
Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način. |
|
|
|
|
| OTROCI IN NAŠE ŽIVLJENJE Z NJIMI | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
