|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 16 Okt 2006 08:16 |
 |
|
Draga MaxMara brala sem tvoj zapis v dnevniku, a se mi nekako ni zdelo prav, da Ti pišem tja pod tvoje zapisane besede. Mene sicer to v Mojem Dnevniku nič ne moti. Vendar pravijo, da smo ljudje različni in da je Previdnost Mati Modrosti.
Nekako nisem hotela, da misliš, da sem tvoje pisanje spregledala ali karkoli drugega. Je pa to tudi dokaj občutljiva tema.
Vem, da te je obisk staršev vrgel iz tira, nekako prizadel. Ne glede na vse nekako ob svojih starših vedno čutimo, da smo njihovi otroci in tudi naša pričakovanja do njih so nehote pričakovanja otrok do staršev. Pa naj smo še toliko stari, finančno neodvisni, samostojni, močni.........še vedno ostajamo tudi otroško ranljivi in tihih in nedolžnih otroških pričakovanj.
Hotela sem ti povedati, da te razumem, saj sem sama tudi živela v dokaj težkih razmerah kar se staršev tiče in prav tako sem potrebovala leta in leta, da sem se nekako izkopala ven iz tega in doumela, da Moram živeti svoje življenje. Ostali so moji starši. To pa je tudi skorajda vse. Moj oče (sedaj že pokojni) prav tako nikoli ni prestopil praga mojega domovanja. Preccej dolgo me je bolelo in grabilo za vrat, me sprvljalo v obup, jezo, jok, depresivna stanja......Na koncu sem nekako sklenila, da on pač tak je in da imam tudi jaz pravico do tega, da sem takšna kot sem.
To so težke stvari.
Vedi, da sem v mislih s teboj. Upam, da uživaš ob svoji malčici in da ji boš vedno in vselej nudila vse tisto, kar boš čutila da moraš, jo skrbno varovala in ljubila in pri tem nikoli pozabila, da je edinstveno in samosvoje bitje.
Javi se nam še kaj. |
|
|
