 |
 | |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
 Objavljeno: 21 Sep 2011 21:38 |
 |
|
SREDA
PZ: tako kot vsak dan
Z: 1/2l kefir
M: sveža paprika
K: pražena telečja jetrca, zelena solata
V: cvetačni narastek po sistemu pospravi hladilnik  (cvetača, skuta, grški jogurt, jajce, čist mal kuhanga pršuta in malce sira), ki je bil všeč tudi mojemu 
voda, zeleni čaj, voda z mehurčki(sodastream) - cca 2,5l
vitamini in minerali, acerola, tbl. za razkisanje |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
    |
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 03.08. 2011, 15:48 |
| Prispevkov: 182 |
|
|
|
| Objavljeno: 22 Sep 2011 12:10 |
|
|
Evo me 
Med vikendom sem delala po 12 ur v soboto in nedeljo in ni bilo ne volje ne energije, das bi še kaj druga kot spala 
V glavnem sem in hkrati nisem pridna, nič se še ni spremenilo, resno razmišljam, da se spravim k psihologu, trenutno samo čakam, da se mi stvari malo umirijo. Nekako se ne znam zmotivirati, da bi zopet začela lepo pridno in po "predpisih". Moji jedilniki so ok, z očasnimi pregrahrami,saj vemo kako to izgleda.
Berem knjigo blagor ženskam in ugotavljam, da je kar precej podorčij na katerih bom morala delati in to verjetno kar precej.
Prva je samopodoba in zaupanje vase, tega mi zagtovo primanjkuje. Sedaj sem nekje na tistem delu knjige kjer ugotavljam, da bi se bilo dobro otrest občutka krivde. Jeza je bila zagotovo moj spremljevalec v preteklosti, te sem se nekako uspela rešit, tako da to je več ali manj pod kontrolo. Sem pa prav tako prišla do spoznanja, da bom morala pustiti določene stvari iz preteklosti za sabo. Kako točno mi bo to uspelo še ne vem, ampak delam na tem.
Bolj kot s prehrano se trenutno ukvarjam sama s sabo - to mi gre ves čas po glavi, povejte mi moje mačke zakaj mi to deluje kot še en izgovor, da se ne brcnem v rit in resno spravim k stvari, disciplinirano. Če po resnici povem, me pisanje jedilnikov zadnje čase spravlja v depresijo, sploh ker ko gledam za nazaj mi kar slabo pride, kaj ga biksam, pa še vseeno se trudim pa ga vseeno biksam.
Ne vem več kaj naj naredim sama s sabo živ obup sem, poskušam da bi malo manj razmišljala o hrani in se nebi toliko obremenjevala s tem kaj jem, ampaka čim si dam to signalizacijo se mi nekako zdi da lahko pojem kar želim, to pa ravno ne vodi v neke + izide.
NIsem prepričana ali potrebujem samo brco v rit ali tolažbo, toda po načelu ugotavljam, da karkoli mi ve mačke rečete zaleže vsaj za kak dan, vem da bi si glede športa morala zastaviti jasne cilje pa mi zadnje čase tudi za šport zmanjkuje ne vem česa časa, energije ali samo volje ( zopet mi nekako na izgovore liči vse skupaj)
Občudujem vas vse po spisku, ki pridno jeste. Julija bravo, oljka tudi ti si zelo pridna, ter vse ostale ki se pridno trudite,  Jaz pa, ja izgleda da sem malo predaleč od otočka zaplavala, da ne morem dobiti kakšne učinkovite brce v rit da bi se spravila zraven.
ČE povem po resnici ne vem kaj je bolj smiselno, da si pišem, kaj sem jedla tisti dan ali zakaj sem jedla. Trenutno ob nekih napadih se vprašam ali sem lačna. Pridem do ugotovitve da nisem, pa vseeno bi jedla. KAj se sedaj to pravi.
Kaj ve mislite mačke bi bilo res najbolje da odidem do psihologa ali je to nekaj kar lahko razvijem, zajezim, omilim spravim pod kontrolo sama??
Vem, da smo vse v istem "šmornu" in vem da če enih uspe lahko tudi drugim. In vem, da dokler ne diplomiraš vse iz preteklosti nič ne šteje. TO vse vem, ampak zakaj je vse to tako zahtavno v praksi.
MOj dragi mi je zadnjič rekel, da ne rabim več hujšat. Mislim, da ga že rahlo skrbi moje hujšanje in da raje vidi da sem kot sem, kot da postanem popolnoma obsedena s tem. Edini problem tudi s tem je, da če se ne "bremzam" in nadzorujem tudi ohranjam teže ne, vedno kaj pridobim zraven. Ne ločim več med tem kaj je dejasko stvarno stanje, kaj pa so moji izgovori, vsaka druga misel je hrana, da moram pravilno jest, da se moram sladkorja izogibat, pa ravno ko se najbolj trudim je najmanj efekta. JAz funkcioniram po principu: "Ne jest sladkarij", moji možgani pa slišijo samo sladkarije.
Jaz sem prepričana da bi dosegla vse kar si želim, če bi se samo nehala obremenjevat s hrano in naredila ta preskok,da jem zato da živim, in da si nebi prepovedovala sladkarij, ampak enostavno ne bi mislila na to potem jih tako ne bi jedla.
Kaj naj naredim |
|
_________________
[url=http://www.TickerFactory.com/weight-loss/wRagzxL/]
[/url] |
|
 |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 22 Sep 2011 17:55 |
|
|
Ja, Kočarca, a veš, da sem te res pogrešala in čakala, ali je to samo delo, ko se pač sestavi več dni ali si obupala nad nami. No, me veseli, da nisi obupala.
Ne veš, kako zelo razumem tvoja zgornja razmišljanja. Pravilno si prepoznala nekaj stvari, recimo drsenje v obsedenost z idejo hujšanja, obsedenost z idejo hrane, ki ti tako jemlje vso obzorje. Razlog je nekje zadaj. Predvsem pa... vse to, kar si naštela, je stvar časa, časa, časa. In še en hudič je, kar tudi slutiš: bolj kot se trudiš, da ne bi mislila ali delala nekaj, bolj je neubranljivo. Po drugi strani je 100% res, da je treba hrano in gibanje obdržati pod kontrolo. Zdaj se pa pejd ravnovesje, a ne?
Je občutek nemoči pred nerešljivim rebusom. Ampak JE tudi en tihi izvor notranje moči, ki ga Alenka Rebula skoz kliče in vleče na plano, a ne? Če si prišla do sem, boš zmogla še naprej.
Moje izkušnje: zaletavanje v hrano, športanje in svojo še tako špartansko samodisciplino je premalo. Je sicer potrebno, vendar je premalo. Granulom se zdravi izključno pri kosti, obkladki sicer pomagajo, vendar ne morejo ozdraviti.
Najdi si zaveznike. Fant je izgleda že tvoj zaveznik. Knjige. Še koga v svojem okolju. Še kakšno pomoč. Pojdi iz svojega okvirja. Naredi nekaj, kar nisi še nikoli.
Pred časom smo si navdušeno kopirale en izrek v stilu: če želite dobiti nekaj, kar niste imeli še nikoli, morate narediti nekaj, kar niste še nikoli.
Skratka, odgovor je, da ima smisel, da je vredno. A brez tebe ne bo šlo. Punca, GO, GO. |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.08. 2011, 21:31 |
| Prispevkov: 2951 |
|
|
|
| Objavljeno: 22 Sep 2011 19:42 |
|
|
Kocarca mogoče ti bo pomagala oz. potegnila tudi knjiga Pravila, kako "NORMALNO" JESTI, avtorice Karen R. Koenig. Ti prepišem besedilo, ki je na notranji strani naslovnice, da se ne boš prestrašila, da gre za kakšne radikalne zadeve .
Nezdravo razmerje s hrano, teža in dojemanje telesa lahko porodijo cel kup iracionalnih prepričanj, ki nato vplivajo na vse vidike našega življenja. Knjiga Pravila, kako "normalno" jesti obravnava ta prepričanja ter čustva in vedenja, hkrati pa kaže pot proti resnični, telesni in čustveni izpolnitvi. S humorjem, sočutjem in zdravo pamerjo knjiga opisuje uravnovešene drže in vzorce, ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem.
- Naučite se pravil, ki se jih "normalni" jedci samodejno držijo.
- Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade.
- Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete s hrano.
- Počutite se zdravo in "normalno" v bližini hrane.
- Ustvarite resnično izpolnjujoče življenje.
Našla odlomek na stričku:
V tistih davnih časih, ko sem bodisi stradala bodisi se basala s hrano, si ne bi nihče niti mislil, da bom nekega dne svetovala, poučevala in pisala o tem, kako lahko ljudje z motnjami hranjenja premagajo zadrego pred hrano, tako da se naučijo nekaterih pravil »normalnega« prehranjevanja. Mimogrede, besedo »normalno« pišem v narekovajih, ker želim poudariti, da ni enega samega pravega načina, kako bi bilo treba jesti, obstaja pa sklop ustreznih prehranjevalnih vedenj, ki zrcalijo našo težo, apetit, presnovo, biokemijo, življenjski slog in stopnjo telesne dejavnosti. Narekovaji vas želijo opomniti, da morate razviti prehranjevalne navade, utemeljene na tem, kdo ste. Posnemanje »normalnega« prehranjevanja koga drugega je kot goljufanje pri izpitu: rezultat utegne sicer biti videti dober, a se ne naučite ničesar in se zgolj slepite.
Čeprav nisem bila nikoli kronično na dietah, se pravi, da se nisem oklenila čisto vsake nove diete, sem več kot dvajset zoprnih let nihala med strogim omejevanjem vnosa hrane in vdajanjem preobjedanju, kar mi je zlomilo srce in duha. Ker sem kar naprej dobivala in zgubljala istih pet do deset kilogramov, sem se sovražila, kadar sem imela prekomerno težo, in živela v strahu pred svojim debelim jazom, kadar sem bila vitka. Vam to zveni kaj znano?
In potem sem nekje v začetku osemdesetih let dobila v roke knjigo Susie Orbach Debelost je feministično vprašanje in takrat se je moje prehranjevanje za vselej spremenilo. Knjiga je postala moja biblija, moj zemljevid, moj kompas, moja lučka v temi, moja bergla, moj guru, prst, ki me je dregal od zadaj in me vabil naprej. Knjiga mi je odstrla pot do revolucionarno novega odnosa do hrane – prisluhniti lastnemu telesu in mu zaupati –, potem pa sem se naslednjih deset let učila vedenjskih vzorcev, ki se ljudem z »normalnimi« prehranjevalnimi navadami zdijo nekaj samoumevnega, ter jih prizadevno vadila.
Tako se je začel fantastičen proces učenja, kako zaupati lastnemu telesu, da bo lahko usmerjalo moje prehranjevanje. Prebrala sem vse mogoče knjige o tem, kako skleniti premirje s hrano in odkriti svojo naravno težo. Hkrati sem začela hoditi tudi na psihoterapijo, ki je poglobila, razširila in pospešila proces odkrivanja tistega, kar sem morala spremeniti v sebi, da bi lahko začela »normalno« jesti. Nekaj let pozneje me je k sodelovanju pritegnil prelomni psihoizobraževalni program FACE (Osredotočeno zavedanje o kroničnem prenajedanju). Kot moderatorka programa sem se še naprej učila o svojem prehranjevanju in ga uravnavala.
V naslednjih desetih letih sem magistrirala iz socialnega dela, začela voditi tečaje za odrasle o prisilnem in omejevalnem prehranjevanju, svetovala študentom, ki so potrebovali dodatno pomoč, in pisala članke o premagovanju motenj hranjenja. Trenutno imam zasebno psihoterapevtsko prakso ter vodim tečaje o prehranjevalnem zavedanju za širšo javnost in seminarje za svoje sodelavce v lokalnem programu trajnega izobraževanja o zdravljenju ljudi s prisilnimi, čustvenimi in omejevalnimi motnjami prehranjevanja.
Približno 90–95 odstotkov časa se imam za človeka, ki »normalno« jé. Zaradi svojega več kot trideset let trajajočega disfunkcionalnega odnosa do hrane se zavedam, da morda nikoli ne bom jedla tako kot nekdo, ki nikoli ni imel težav s prehranjevanjem. In s tem sem se sprijaznila. Sem kot človek, ki se je naučil tujega jezika in ga govori sicer tekoče, vendar z blagim naglasom, ali kot človek, ki je doživel poškodbo in komaj opazno šepa. Ne pričakujem, da bom kdaj popolna.
Svoj uspeh, da sem začela »normalno« jesti, pripisujem trem dejavnikom: 1) nisem več mogla prenašati, da v bližini hrane nimam nadzora, in dovolj mi je bilo, da se ves čas sovražim zaradi tega, 2) brez obotavljanja sem poiskala pomoč v knjigah in pri strokovnjakih in 3) nisem bila pripravljena na vdajo, ker sem verjela, da če so se drugi lahko naučili ohraniti trezno glavo v zvezi s hrano, to zmorem tudi jaz.
Tako globoko sem hvaležna za modrost, ki sem si jo pridobila, da sem si za življenjsko poslanstvo zadala razširjati svoje spoznanje: doseči premirje s hrano je realen cilj za vse ljudi z motnjami prehranjevanja. Če želite »normalno« jesti, to nima opraviti zgolj s hrano. Preobrazba bo vaše življenje zagotovo usmerila navzgor proti zdravju in sreči. Ko boste upoštevali pravila »normalnega« prehranjevanja, se ne bo izboljšal le vaš odnos do hrane, temveč bo resnično preobrazbo doživel tudi vaš odnos do sebe in preostalega sveta. Svetovala sem že stotinam ljudi, ki so bili nesrečni zaradi svojih motenj hranjenja, in opazovala neverjetne pozitivne spremembe v njihovih prehranjevalnih navadah in življenjih nasploh. Če so zmogli oni in če sem zmogla jaz, potem zmorete tudi vi!
Če berete to knjigo, se verjetno že vrsto zoprnih let bodete s svojimi motnjami prehranjevanja. Morda se težko odrečete hrani in se počutite prikrajšani, ko si jo omejujete. Ali pa se odrekate hrani ter imate slabo vest in vas je sram, ko telesu privoščite tisto, kar si resnično želi. Morda ste večino dni (ali tednov ali mesecev) na dieti, ob koncu tedna pa se prenajedate. Ljudje z motnjami prehranjevanja so vseh mogočih velikosti in oblik in lahko imajo najrazličnejše telesne teže, svoj odnos do hrane pa uporabljajo na različne nezdrave načine. Kar jim je skupno, je sklop destruktivnih ravnanj in vedenj v zvezi s hrano, prehranjevanjem in težo, zaradi česar niso v stiku s svojim telesom, so odrezani od svojih čustev in se ne zavedajo svojih resničnih notranjih potreb.
Če ste preizkusili že vsako dieto, ki je bila trenutno v modi, ali že dolga leta omejujete vnos kalorij, se vam morda zdi preveč strašljiva že sama misel, da bi se odrekli notranjim prisilam, kakšne so preračunavanje kalorij ali ogljikovih hidratov, tehtanje ali odmerjanje hrane ter vsakodnevno stopanje na tehtnico, in se začeli učiti, kako zaupati svojemu telesu glede hrane. Morda ste že tako navezani na svojo vitkost, da si sploh ne znate predstavljati kakšnega dodatnega kilograma v zameno za zdrav način prehranjevanja. Morda vas je tako groza hrane in debelosti, da se stresete že ob sami misli na jedi z veliko kalorij ali maščob. V tej naši kulturi, ki je obsedena z vitkostjo, se morda ne zavedate, da je vaša nezmožnost hrani reči »da« prav tako velika težava kot nezmožnost koga drugega, da bi ji rekel »ne«. Cilj je reči hrani da in ne v ravno pravem ravnovesju. Da bi dosegli tovrstno zdravo ravnovesje, moramo razviti popolnoma novo razmišljanje in vedenje v zvezi z hrano. Predvsem pa to pomeni, da se moramo odreči dietam in destruktivnosti shujševalne mentalitete.
Upam, da ste do zdaj že ugotovili, kako se shujševalne kure in trajno omejevanje vnosa hrane dolgoročno ne obnesejo. V resnici 98 odstotkov ljudi, ki gredo na dieto in shujšajo, težo pridobi nazaj. In mnogi je pridobijo še nekaj več, kot so je izgubili. Vam povem, zakaj. Prvič, kronične diete in dolgoročno omejevanje vnosa kalorij lahko preslepijo stikalo v vašem telesu, da se preklopi na »stradanje«. Zaradi tega se dramatično upočasni presnova, ko si telo prizadeva ohraniti čim več kalorij, in seveda je v takšnem stanju še težje ohranjati ali zgubljati težo. Drugič, diete in podaljšano omejevanje hrane so v nasprotju z vašimi presnovnimi potrebami, ker temeljijo na zunanjih, naključnih in kaznovalnih pravilih, ki zanikajo in puščajo na cedilu naravne mehanizme telesa, povezane s hranjenjem. Tretjič, takšne umetne omejitve vzbujajo močan občutek telesne in čustvene prikrajšanosti, kar samo še krepi nezaupanje, ki ga že zdaj čutite do svojega telesa.
V nasprotju s splošnim (in morda tudi vašim) prepričanjem vam pri dieti ne more »spodleteti«, ker ne morete doživeti neuspeha pri nečem, kar je bilo že od vsega začetka nerazumno in nemogoče. Visoka sem samo meter dvainpetdeset. Če bi me kdo poskušal sramotiti, ker se ne morem dotakniti stropa, bi si mislila, da se je človeku zmešalo, ker je od mene pričakoval tako očitno nemogočo stvar. Enako velja za diete in omejevanje vnosa kalorij kot trajen pristop k hranjenju. Resničen spodrsljaj je domneva, da bi si kdo za način življenja izbral odrekanje radostim in užitkom, ki jih prinaša hrana. Pametneje bi bilo, da se zaklenete v zapor in pogoltnete ključ!
Ne le, da je zamisel o trajnem strogem omejevanju vnosa hrane naravnost neumna, temveč je tudi čustveno nevarna in telesno uničujoča. Skoraj nemogoče se je več kot nekaj tednov držati stroge diete (poleg tega pa postane resnično naporno, ko nas mine začetno vzhičenje ob samonadzoru) in na koncu si samo še naprtite krivdo, takoj ko posežete po prvem prepovedanem grižljaju. Vsaka dieta vam dodatno spodkoplje zaupanje in vero vase. In ker vam primanjkuje vere, se čim prej kot odrešilne bilke oklenete naslednje diete, kar vas zaplete v resnični začarani krog.
Prav tako boleče je tudi bežanje pred vsemi načini premišljenega prehranjevanja. Če v zvezi s hrano nimate notranjih omejitev, morda verjamete, da je z vami nekaj hudo narobe. Če ste obsedeni z mislimi o tem, kaj lahko jeste in česa ne, se utapljate v krivdi, sramu, gnusu, samozaničevanju in vseobsegajočem sovraštvu do sebe. Ko se ozrete naokrog in vidite, kako drugi ljudje jedo »normalno«, se krivite zaradi svoje nesposobnosti, da bi bili glede hrane sproščeni, in se križate, ker nimate discipline, ki bi jo po vašem mnenju morali imeti. Če se zaradi prenajedanja zredite in potem uporabljate odvajala ali klistir, se še močneje prezirate in sram se podvoji, kajti zdaj imate še en razlog več, da se sovražite. Ne glede na to, kako dobro vam gredo od rok drugi vidiki življenja, se nikoli ne počutite popolnoma normalne ali uspešne, kar se sprevrže v vašo skrivno sramoto in žalost.
Na katerem koli koncu prehranjevalnega spektra že ste – ali kronično jeste preveč ali premalo –, si po nepotrebnem povzročate bolečino in stisko. Ta knjiga vam bo pomagala, da si boste odvzeli nekaj bremena. Ne bo rešila vseh vaših težav, bo pa izboljšala vaše samospoštovanje, vam vdihnila občutek moči nad svojim življenjem, vas naučila spoštovati svoje čustvene in telesne potrebe, vam pomagala, da si boste povrnili samozaupanje, in osvobodila vašo čustveno energijo za tvornejše življenje z več užitka.
© Modrijan založba, d. o. o., 2010 |
|
Nazadnje urejal/a Lučka 22 Sep 2011 22:49; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Lučka
"Live your life in such a way that when your feet hit the floor in the morning, Satan shudders & says: "Oh shit...she's awake!!!" |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 08.01. 2007, 22:36 |
| Prispevkov: 3764 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 22 Sep 2011 22:38 |
|
|
Kaj bi me brez Suzane in Lučke 
Napišeta bistvo, k čemur ni kaj več dodati!
Kocarca, in ne misli, da se samo ti soočaš s temi težavami. Skoraj vse smo na istem vrtiljaku, le da nekatere izmed bolj poredko spet stopijo nanj
Edino ena stvar je pomembna - ne obupaj. Pa kaj, če te kdaj spodnese? Vstani in pojdi naprej! Zavedanje je pol poti, naslednja polovica je volja. In k tej lahko še me malo dodamo
Mene je danes takole spodneslo... (tisto, česar sem se bala):
Z: pz kruh z marmelado bs, kava
M: toast, košček peciva
K: sendvič
M: 1/2 kg grozdja
V: kos sira |
|
_________________
Ne jokaj zaradi sonca, ki je zašlo.
Zaradi solz ne boš videl zvezd. |
|
| |
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.08. 2007, 15:38 |
| Prispevkov: 4138 |
|
|
|
| Objavljeno: 23 Sep 2011 14:48 |
|
|
Kocarca, mislim, da ima tvoj dragi prav. Občutek imam, da si v krču in rineš z glavo skozi zid.
Bolj ali manj smo vse na tem vrtiljaku, kot pravi oljka.
Ko sem prebrala Lučkin Copy/paste, sem prišla do spoznanja, da sem napredovala , pa ne v smislu izgubljanja kil, ampak glede samoobtoževanja kadar ga serjem. Ko se nagradim, uživam, samo problem je v tem, da se potem nagrade kar vrstijo .
Šalo na stran. Če so tvoj problem sladkarije ti lahko povem svojo izkušnjo. Kadar se trdo odločim, da je čas brez sladkarij vem, da moram pregurat 7-10 dni, potem ni več skušnjav, potem mi je še sadje presladko. V tem času jem več piščančjih prsi in solate ali kombiniram z ribami, beljakovine me ziher nasitijo in potem nimam skušnjav. Ampak te beljakovinske hrane imam po določenem času tudi dovolj.
Tako nekako in vrtiljak se vrti naprej ... zate vseeno mislim, da si prestroga do sebe, ne v smislu pregreh pri hrani ampak samoobtoževanja. Bodi bolj milostna, lažje ti bo. Mi je bilo prav hudo, ko sem prebrala v kakšnem stresu si. Mogoče bi pa svoja merila in cilje malo spustila? Ne vem, boš mogoče potem srečnejša in bo tudi potrebe po pregrehah manj?
Jaz sicer te psihologije in vseh fint nimam tako naštudiranih kot Suzana in Lučka, fuuul časa sem rabila, da sem sploh prišla do spoznanja, da je psiha ključna zadeva kar se tiče mojega prehranjevanja... |
|
_________________
sneguljcica
"Life Is like a Box of Chocolates... You Never Know What You're Gonna Get!" |
|
| |
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 11.08. 2011, 21:31 |
| Prispevkov: 2951 |
|
|
|
| Objavljeno: 23 Sep 2011 17:14 |
|
|
| Suzana je napisal/a: |
| Lučka je napisal/a: |
Kocarca mogoče ti bo pomagala oz. potegnila tudi knjiga Pravila, kako "NORMALNO" JESTI, avtorice Karen R. Koenig.
Našla odlomek na stričku: ... |
Ej, pa to je moja zgodba!!! Do črke. Točno skozi vse to sem šla. Doslej še nikjer nisem našla tako točnega opisa. Če bi bila mlajša, v malo drugih razmerah, v drugi državi... bi začela pisati knjige, odprla bi terapevtsko prakso, vodila skupine za samopomoč...
Madonca, tole knjigo moram pa res prebrati. |
Suzana, jaz sem jo našla prejšni teden v Kopru, ko si je mladič dajal duška na angleškem oddelku. Sem imela miru za brskanje kolikor hočeš . Sedaj počasi prebiram, ej, tolikokrat na dan verjetno še nikoli nisem pomislila nate. Najdem te skoraj na vsaki strani . Zato - EN VELIK POKLON, ker si pustila, da te je intuicija vodila po pravi poti in da si stvari več kot očitno opravila prav . |
|
_________________
Lučka
"Live your life in such a way that when your feet hit the floor in the morning, Satan shudders & says: "Oh shit...she's awake!!!" |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 12:59 |
| Prispevkov: 3971 |
| Kraj: Ljubljana |
|
|
| Objavljeno: 23 Sep 2011 21:18 |
|
|
PETEK
PZ: tako kot vsak dan
Z: 1/2l kefir
M: 4 rezine piščančjih prsi in 4 češnjeve paradižnike
K: 3 piščančje krače, kumare v solati
V: bela hrenovka (bljek-hladilnik izropan), hren
voda, limonada, zeleni čaj (skupaj cca 2,5l)
vitamini in minerali, acerola, tbl. za razkisanje |
|
_________________
Le tisto bogastvo, ki ga pokloniš, bo vedno tvoje. |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 24.10. 2009, 02:11 |
| Prispevkov: 2004 |
| Kraj: Kranj |
|
|
| Objavljeno: 24 Sep 2011 11:28 |
|
|
Julija, pridna si pri beljakovinskih dnevih in jedilnikih nasploh. Po začetnih prvih tednih je lažje, mar ne?
Jaz zase sicer pišem, tukaj gor pa ne pridem vsak dan, za nazaj pa ne vem, če ima smisel. Je pa res, da tudi jaz kdaj kukam v druge jedilnike za ideje...
Zdaj bo 7 tednov, kar sem brez sladkorjev, in sicer tudi tistih v širšem smislu, iz škroba in sadja. Nobene pšenice, moke, v službi namesto sadja grizem korenček in kumare. Zaradi rekreacije pozno popoldne tudi za večerjo ni problema, ponavadi so to kar beljakovine po vadbi. Ja, kakšenkrat sem tudi malo lačna, recimo ob desetih ali enajstih zvečer, a takrat ne grem jest, četudi je bila večerja skromnejša. Po izkušnjah vem, da je to najboljša reč, da poleg vsega še kaj shujšam. Moram povedati, da kakor je prvih 5 tednov teža bolj ali manj stala, se mi zdi, da sem v zadnjih dveh tednih izgubila vse, to je dve ali tri kile skoraj hkrati. Od tod nenadni občutek lahkosti pri teku.
Je pa še nekaj. Kot sem že rekla, ja, hrano je treba nadzorovati, ja, gibanje je nujno, a vse to sem počela že prej, ali ne?  V čem je torej sedaj point? Poznate mojo situacijo, prišla sem še do enega vrha svoje spirale, odločno odvrgla še eno breme, praktično zadnje na spisku in... zgleda, da je bilo eno od ključnih. In potrjuje se, da je izguba teže samo stranski učinek, kar trdim že ves čas!!!! Ne gre samo za to, kaj ješ in česa ne ješ, gre predvsem za to, kaj ti omogoča, da nekaj ješ oz. ne ješ. Gre za to, kaj občutiš, ne kaj veš z razumom.
In ja, tudi zame bo prišlo nasprotno obdobje, prej ali slej... A če sem obvladala tole sedaj, zaupam, da bom se pobrala tudi potem. Tako to pač je. |
|
|
|
| SEPTEMBER 2011 | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 13 od 17
|
|
|
|
|
|
|
Zdaj ni več nobenih pregreh doma.
