 |
 |
|
 | RAZMIŠLJANJA O HRANI KAR TAKO |  |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 21 Jun 2006 08:16 |
 |
|
Moja razmišljanja.......
Zatreti svoje lastno čustvo in ga pogoltniti s hrano vred?, je bilo vprašanje AjdeNeže.
Seveda se je dogajalo in se še kdaj dogodi. Zakaj ravno hrana? Ne vem, saj lahko bi bilo kar koli drugega. Mogoče zato, ker hrana povzroča popolnoma svojstveno, nekako prijetno in varno občutenje. Meni osebno je pomenila tudi veliko lepih spominov vezanih na nekakšen topel objem otroštva, kjer sem se počutila tako zelo ljubljeno, varno in nedolžno brezskrbno. Izoblikovali so mi zdrav in popolnoma normalen odnos do hrane, z vsemi tistimi majhnimi niansami otroštva, ko je neka stara mama ponujala na krožniku to, druga čisto nekaj drugačnega. Nikoli preveč, vendar vedno z nekakšno toplino, ljubeznijo.....
Bil je to čas, prepojen s pozitivnimi čustvi. Vonj cimeta me je vedno spominjal na varno naročje stare mame, po kateri sem tako rada plezala kot čisto majhna in govorila, da hodim na Triglav. Sedeli sva v kuhinji ob štedilniku in čakali slivove cmoke, da se skuhajo. Mama je v terilniku drobila in mešala cimet in dragoceni sladkor, da ga je potem posula po vročih cmokih in prelila z malo slivovega kompota. Govorila mi je kako je žalostna, ker živim tako daleč stran in se vidiva le med počitnicami. Tudi jaz sem bila žalostna, pa je mama pihnila v terilnik in obe sva bili posuti z omamno dišečim cimetom....
In potem z leti odraščanja se je vse to nekako vpletalo v moje življenje. Samostojno življenje in odrasla doba prinašata s seboj tudi probleme popolnoma drugih dimenzij in razsežnosti. Tisti dišeči cimet še danes živi v meni. Znala sem se basati s cimetovimi zvezdicami, da bi v meni prebudila tisti občutek varnosti, ki sem ga nekako izgubila, pa bi ga tako rada ponovno občutila. Bilo mi je že slabo, pa sem še kar jedla in jedla in si govorila, da bo prišel, mora priti. Seveda ni prišel, ostalo pa je medlo upanje, da naslednjič..............
Danes si večkrat v čaj dodajam cimet. Ko me nekaj razžalosti ali celo pahne v obup si prižigam dišeče cimetove paličice, katerih vonj me pomirja in bistri razdražene in razpuščene misli.....Ne čutim več nje (vse to je preveč daleč). Čutim pa tisto varnost, ki mi govori, da bo vse še dobro, da za vsakim dežjem posije sonce...... |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2006 07:45 |
|
|
Kako sem prijateljevala s fižolovo juho
Nekoč (že daleč nazaj, pa vendar ne toliko) sem uživala v jedenju fižolove juhe. To so bili trenutki, ko le napol v šali lahko rečeš, da bi za krožnik, kaj šele lonec, takšne juhe ubijal.
Grozno!
Kuhala sem jo vsaj dva krat tedensko. V največjih piskrih kar jih premorem.
In kako je izgledalo jedenje te juhe?
Sedla sem za mizo (sama) z loncem in krožnikom in škatlico tablet proti dvigovanju želodčne kisline. Pa sem jedla: izmenjaje juha, tablet, juha, tablet...... Vse me je bolelo, stiskalo -jaz pa sem še kar jedla.
In kadar smo juho jedli skupaj z drugimi, sem vedno na skrivaj pogledovala v krožnike drugih in premišljevala, ali si bo kdo mogoče še dolil, vzel še eno porcijo. To bi bila res kriza! Potem ne bo ostalo za mene.
Tekom let me je družina spregledala in so se raje odpovedali ponovnemu dolivanju, saj so videli, kako blazno trpim ob tem. Se pravi, da sem s svojo razvado močno vplivala na svojo družino.
Skratka: bedno življenje!
Fižolovo juho sem vedno povezovala z mojim otroštvom. To je bila prva stvar, ki sem jo kot otrok kuhala. V prvem razredu sem hodila v varstvo, v drugem pa so me vzeli ven, ker je bilo potrebno vsak drugi dan kuhati kosilo za očeta in ostale. In on me je tudi naučil kuhanja fižolove juhe. Že kot otrok sem jo pojedla na litre.
Se spominjam, kako majhna sem bila(no ja, saj še danes nisem prav velika). Morala sem pristaviti stol, da sem skozi tisto ogromno žično cedilo pasirala kuhan fižol s tisto zvezdasto leseno tlačilko. Včasih se mi je zdelo, da počnem samo to: pasiram fižol.
Seveda sem se se v mojem odraslem življenju modernizirala in fižol zmiksala s paličnim mešalnikom. Nič kolikokrat sem ob tem pomislila na mojega očeta in govorila:"Ha, pa sem te!". |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2006 20:09 |
|
|
O tem, kako človek lahko kar je in je.....
Ja, sem eden tistih tipičnih ljudi, ki lahko kar je in je...in ob tem se povrhu vsega še počuti zelo imenitno....
Včasih (me je malček sram priznati, ampak takšna so dejstva), sem živela zgolj za to, da me je nekdo nekam povabil (to že po mojem obilnem kosilu ali večerji).......seveda JESTI. To je bilo obdobje živega obupa. Kar sama sem se povabila na kosilo, samo da si mi omenil, kaj kuhaš. Tako so se v mojem življenju izmenjevali dnevi, ko praktično skorajda nič nisem jedla, in dnevi, ko sem pojedla npr. v 3-4h urah tri popolnoma različna kosila.
Naj vas ne potolaži moja "čudnost" prehranjevalnih navad.
Jaz nikoli v življenju nisem imela napada, da bi morala pospraviti banjico sladoleda, ali uničiti toliko in toliko gramsko čokolado. Vse mora biti kuhano, pripravljeno. Saj pojem vse kar mi daste, ampak ni to to. Pikanje po hladnem narezku me delno zadovolji, ampak ........
Z izbiro hrane po lastnem občutku ne spremenimo ničesar. Jaz kuhano, ti čokolado, nekdo tretji fast food, četrti nekaj drugega. Vsak po svoje.
Tako sem npr. v enem dnevu "sklestila" kompletno domače nedeljsko kosilo (gov.juha, pražen krompir, svinjski kare, solata), odšla k prijateljici na musako ali sarme (seveda ne eno, to bi bila izguba časa) in potem še k moji mami na dušeno kislo zelje zablejno z ocvirki, suhim mesom in kuhanim krompirjem (priznam, včasih je bil poleg še matevž). Ničesar od tega ne bi zamudila za nič na svetu!
Ja....potem pa tri dni nisem jedla nič. Da ne bo pomote: nisem imela niti kanček slabe vesti, le tako zelo "prekleto" slabo mi je bilo. Kdor misli da je močan in jaz čudna - Če pojem polovičko čokolade....bruham. Ne sedaj/danes, ampak vedno. Ful dobro mi je bila kombinacija treh koščkov čokolade in cela vrečka na drobno zdrobljenih bobi palčk -noro dobro! tri do največ sedem rezin čipsa in cel pisker majoneze.....
Vsakdo pač po svoje.
Jaz tako, ti drugače.
Kako že? |
|
|
|
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 02 Avg 2006 18:05 |
|
|
Prepis iz Mon-a, kjer sem pisala o raziskovnjih moje preteklosti v povezavi s hrano.
Se spominjam, kako se je to odvijalo pri meni prvi mesec, ko sem vse merila, tehtala, preračunavala in imela v vidu predvsem to, da vse visoko kalorično zabrišem ven iz mojega življenja. Ob večerih sem v tem mesecu pozobala neznanske količine prepečenca, bobi palčk, si rezala jabolka na tanke krhlje in jih grizljala. Enkrat sem prinesla domov skoraj celo potovalko raznih prepečencev in zavitke razpostavila po vidnih mestih.
Bila sem presrečna. Nič več pečenja kriminatlov ob nenormalnih nočnih urah, ali jedenja tistih skritih rulad pod zakonsko posteljo, ali pač lonca fižolove juhe z enormnimi količinami na koščke narezanega sira.
Tudi na tak način so se kilogrami topili, a počutila sem se ujeto, nesvobodno, obremenjeno. To nisem bila jaz!
Saj vem, da spet bluzim (kriva je seveda moja poškodba in še kaj). Hotela sem povedati to, da ljubim svobodo. In takrat nisem bila svobodna. 24 ur na dan sem se ukvarjala samo s hrano. Neprestano je bila v moji glavi, pred mojimi očmi, vsi moji napori so bili usmerjeni samo v to in v popolnoma nič drugega. To ni življenje za mene!
Hvala bogu za knjigo Montignaca, ki mi je čisto slučajno prišla v roke.
Ampak nisem hotela govoriti o tem.
Ko sem se spominjala nazaj in premišljevala, sem spoznala marsikatero za mene novo resnico. Živela sem v šestih različnih prehranjevalnih okoljih.
Že mama in oče sta si bila različna kot dan in noč. Zaradi narave dela sta kuhala oba, izmenično in tudi mene tam med 7 in 8 letom priučila te veščine. To je bila pravzaprav prva resna odgovornost, ki sem jo morala sprejeti v svojem življenju. Odgovornost, ko sem se kot čisto majhen otrok morala naučiti veščine kuhanja za celotno družino in pa usklajevnja napotkov med mamo in očetom.
Mama je bila čista ženska klasika: juha, krompir, meso, zelena solata. Ko se danes spominjam, se mi zdi, kot da nikoli ni slišala za mleko, sadje in zelenjavo. Vendarle je bilo to nekaj, ob čemer je ona odraščala in to označila kot simbol nižjega standarda, revščine.
Oče pa je ljubil enostavnost in hitro pripravo. Sproščal se je ob krompirju v oblicah in dušeni kolerabi. Nič kaj dobre spomine nimam na njegovo zelo natančne zahteve glede pasiranja fižola za juho. Imel je neverjetni čut za začimbe in zelišča. Celo peke se je loteval, a vedno takrat, kadar je hotel opravičiti, izbrisati svoja slaba dejanja. Zanj so bila zakon jabolka, kot pijača radenska in kot kralj vsega sladoled.
Na drugi strani sta bili dve stari mami, ki sta me tudi s hrano razvajali po njunih lastnih danostih in vedenjih. Pri eni je pela zelenjava zabeljena z ocvirki, slastni emprem, ki si ga pomazal s kruhom, rahlo pomočen kruh, posut s prečudovitim belim sladkorjem, veliko sveže zelenjave, rahlo posoljene in na hitro zbasane v usta. Pri njej sem preživela večino svojega življenja. Pri drugi zgolj počitnice. Prvo sem imala najraje na tem svetu in je človek, ki sem ga globoko cenila, druga mi je vedno dajala občutek, da sem nekaj več, da sem vredna še več, da je nekje še nekaj in ne zgolj samo to, kar v danem trenutku živim. Druga je bila pravzaprav nekakšno nasprotje. Veliko mesa (predvsem suhomesnatih izdelkov), veliko močnatih jedi, raznih plodov in semenj, olivno olje in domače maslo in noro noro veliko začimb, ki so eni te isti hrani spreminjale okus.
Nekje je bila še šola, kjer nikoli nisem jedla kosila, ker pač zato prvič ni bilo denarja in drugič, je bil čas kosila takrat, ko sem jaz kuhala družinsko kosilo. Velikokrat sem začudeno gledala tiste "čudne" kombinacije hrane, ki sem jo videla na krožnikih drugih. Nikoli v življenju še nisem jedla pire krompir in špinačo, na katere dva je položeno pečeno jajce in poleg polovička hrenovke. Dokler nisem šla na svoje, pravzaprav nikoli nisem jedla pasirane špinače.
In še nekje so bili sosedje, znanci, prijatelji. Pri njih je bilo spet vse drugače. Nekje tako, nekje drugače. Veliko je teh spominov, ki so se mi vtisnili, globoko.
In vsa ta vedenja in izkušnje sem nehote prenašala v svoje življenje. Kot vsaka razumna ženska, sem mislila, da je prav tisto, kar me je naučila mama in kot hči svojega očeta, sem bila prepričana, da mi je dal tisto, kar oče pač hčeri da in mati nikoli. Vse zagate in dileme, svoja močna občutenja, sem prenašala v svoje življenje, tisto samostojno, na svojem.
Ko je zbolela moja prva stara mama, so moji otroci jedli krompir in stročji fižol zabeljen z žganci. Ponavadi z rokami. Ko je zapustila ta svet, sem svoje otroke naučila čara mokrega kruha posutega s sladkorjem. Kadar sem se razjezila na mojo mamo, niti pod razno ne bi naredila običajnega nedeljskega kosila, ker bi s tem nekako priznala, da ima prav. In kadar sem čutila, da me nihče ne ceni (vsaj ne po mojih predstavah), sem obvezno posegala po slastnem pršutu, suhih klobasah in salamah. Ko je umrl oče, sem nekaj časa kot obsedena kuhala fižolove juhe in sladoled sem vedno jedla na samem, skrita pred vsemi, kajti med nama je ostalo toliko nedorečenega, nerešenega. Takrat sem mu bila nekako bližje.
Uf, takole sem v kar nekaj teksta stisnila nekaj mesečna premišljevanja in raziskovanja po poteh moje preteklosti. Ko takole začnem pisati, se kar težko ustavim. Se opravičujem, a meni se vse to zdi tako zelo pomembno. |
|
|
|
| | | |
| | |
|
mega goflja
| Pridružen/-a: 16.08. 2006, 16:00 |
| Prispevkov: 73 |
|
|
|
| Objavljeno: 18 Avg 2006 18:50 |
|
|
Marika... ne nehat.... jaz imam tudi izrazit gurmansko-čustveni vzorec... pa vendar se je to kazalo vedno pri gledanju filmov... "Zeleni cvrti paradižniki, Kot voda za čokolado, Čokolada"
... nisem pa razmišljala kako je bilo to pri nas.... mi je prav zanimivo, da se tega lotim.... samo, ti si se pa prav poglobila v to....
Zanimivo res... najbolj se spominjam svoje babice, tete in očetove tete .... moje mame pa veliko manj...
| Marika je napisal/a: |
Moja razmišljanja.......
Meni osebno je pomenila tudi veliko lepih spominov vezanih na nekakšen topel objem otroštva, kjer sem se počutila tako zelo ljubljeno, varno in nedolžno brezskrbno. ...... |
To crkljanje, otroštvo, brezskrbnost, joj, to je bilo tako fajn...
Pri moji babici se spominjam tega, da je naredila nebeško rižoto, tako suho s piščančjim mesom... Velikokrat je nekaj pekla, vendar se ne spominjam toliko končnega izdelka, kot njenih pripomočkov za mletje orehov, recimo.... pa vonj po tem...
Pa malinovec..... mmmmmmmmmmmmm, to me še danes odnese.
Vonj in okus...
Nad babico je živela še mamina sestra, moja teta in sestrična.... ki sem jih imela tako rada... tam se je tudi vedno kaj finega peklo, samo tam je bila moja sestrična, ki je bila stroga in imela vedno neke pripombe glede količine hrane... ki bi jo jaz sploh lahko jedla, saj sem bila okrogla... tako, da tistega pravega užitka ni bilo.
No, ta moja sestrična je pa zbolela za anoreksijo... Zanimivo, ne... obe imava motnjo hranjenja.... s tem, da pri njej, ki je bila tako vedno popolna, si ne bi človek mislil... pri meni pa že  .
Pri očetovi teti sem tudi bila večkrat na počitnicah.... ona je bila pa mediteranska kuharica... čisto druge jedi, kot na dolenjskem.
Ona je znala naredit krasen golaž iz mletega mesa, zraven pa špagete.... ali pa je spekla - navadna pečena jajčka na putru.... ali pa, česar se najbolje spomnim..... bilo je nebeško... Odpravili smo se na morje za en dan. Teta je prirpavila sendviče iz belih kruhkov, ki jih pri nas nismo poznali. Bil je to tak puhast kruhek, namazala ga je s putrom, gor dala pečeno šunko in rezinico sira... vse to se je stopilo na vročini, ko smo bili ob morju... Kaj morje, kaj voda, jaz sem komaj čakala kdaj bo čas za kosilo.... Joooj, nebeški sendvički....
Se bom še česa spomnila in dopolnila, z veseljem... |
|
|
|
| RAZMIŠLJANJA O HRANI KAR TAKO | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
