 |
 | KRATKA PROZA |  | |
| | | |
| | |
|
odvisnež
| Pridružen/-a: 16.01. 2007, 15:34 |
| Prispevkov: 55 |
| Kraj: Rimske Toplice |
|
|
 Objavljeno: 09 Maj 2007 09:09 |
 |
|
Moja pravljica,odraz mojega življenja (rezultat samospoznavne terapije-Vasja, hvala ti)
Nekoč, še ne dolgo tega, se je na drevesu, ki je raslo na zelenem travniku, zabubila buba; čisto slučajno, nehote je našla svoj prostor pod Soncem, ki jo je grelo in hranilo z življenjsko energijo. Sonce ni vedelo, kaj bo zraslo iz te bube, a dajalo ji je vso energijo in ljubezen, ki jo je premoglo.
In nekega toplega, junijskega dne je iz bube vztrepetala Metuljčica-majcena, neubogljiva in krhka. Ko jo je Sonce videlo, jo je v hipu vzljubilo-negovalo in ljubilo jo je, Metuljčica pa je iz dneva v dan rasla in se krepila v toplini objemov sončnih žarkov. Sonce in Metuljčica sta živela drug za drugega; bila sta kot eno srce.
Ko je Metuljčici bilo sedem let, je šla v šolo-proč od Sonca, ki jo je čakalo vsak dan, da se vrne iz šole. Metuljčica se je rada učila, a bila je tiha in plaha, zato je včasih tudi zabolelo, ko si je utirala svojo pot med sovrstniki. A Sonce jo je znalo znova in znova potolažiti.
Metuljčica je rasla-krila so se večala, dobivala lepše barve in iz dneva v dan so postajala močnejša. Zato se je nekega dne Metuljčica odločila, da zapusti varno zavetje Sonca in da odleti pokukati še na druge sončnične travnike, kjer sije drugo sonce, kjer cvetijo druge rože in kjer so drugačni metulji-večji, predrznejših barv…
Soncu to ni bilo po godu in tako je Metuljčico, v strahu, da jo za vedno izgubi, obsojalo, da Sonca nima več rada, da ne more v svet s takšnimi krili, saj je podobna vešči in ne prelepemu metulju, ki razveseljuje svet s svojimi barvami. A Metuljčica je šla in Sonce je v svoji nemoči Metuljčici zaklenilo-uročilo njeno srce…kamorkoli je letela, vedno je hrepenela po domačem travniku, bolj ko jo je Sonce vžigalo s svojimi žarki, bolj je letela pod njegovim okriljem-nenehno se je Metuljčica vračala k svojemu Soncu, polna doživetij, novih spoznanj, novih barv in cvetličnega prahu. A naj se je še tako trudila, Sonce je ni nikoli več, tako kot nekoč, sprejemalo pod svoje okrilje in ji dajalo vso naklonjenost, ki jo je premoglo. V svoji sončnični slepoti je Metuljčico nenehno karalo, kakšne barve kril si je že spet umislila, kakšen cvetlični prah je nabrala in nenehno ji je grozilo, da bo umrlo in potem bo Metuljčica srečna. A Metuljčica je Sonce imela rada in nikakor ni mogla doumeti, zakaj jo Sonce ne more sprejeti takšno kot je-z velikimi, živobarvnimi krili. Metuljčica se je pričela, s težkim srcem, zapirati v cvetne čaše, da bi bila čim dlje od Sonca, ki jo je žgalo s svojo pogojno, dušečo ljubeznijo.
Nekega dne je Metuljčica na sosednjem cvetu odkrila lepega, Sinjemodrega metulja-očaral jo je s svojo iskrenostjo in toplino in že čez nekaj trenutkov sta skupaj letala iz cveta na cvet in se kepala s cvetnim prahom. Seveda je ljubezen dveh metuljev Sonce takoj opazilo. Takoj se je pričelo dobrikati Sinjemodremu metulju, ki je Sonce prijazno sprejelo. Skupaj sta v naslednjih dneh poskušala prepričati Metuljčico, da spremeni barve svojih kril, saj nikakor ne pristajajo sinjemodrim krilom, a Metuljčica se ni hotela podrediti-ne Soncu in ne Sinjemodremu metulju. Slednjega je nato zaslepila s svojo ljubeznijo in Sonce ni imelo več moči nad njim.
Nekoč je Sinjemodri metulj prijel Metuljčico za roko in skupaj sta odletela v nov dan, odkrivati nove cvetove na drugih sončničnih travnikih tega sveta…
In Metuljčica? Bila je srečna in svobodna, kljub temu, da se njena barva kril ni ujemala s krili Sinjemodrega metulja. |
|
|
|
| KRATKA PROZA | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
)
