 |
 |
|
 | malo v razmislek... |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 02.06. 2006, 17:18 |
| Prispevkov: 350 |
| Kraj: Trst, Italija |
|
|
 Objavljeno: 12 Nov 2006 23:04 |
 |
|
Nad čim je bil žalosten, iz katerega vzroka je bil žalosten? Pogled na vse te srečne ljudi ga je še posebej užaloščeval. Ljudje, ki živijo v terorju moralnega zakona, ljudje, ki se stežka prebijajo iz dneva v dan, ljudje, ki so popolnoma asimilirali malomeščanske razvade, kljub temu, da so proletarskega porekla. Živeli so v najhujši izmed možnih diktatur – in to je bil malomeščanski perbenizem. Imamo demokracijo, imamo spoštovanje človekovih pravic – zatorej ima človek pravico, da zanj dela drug človek, da mu ustvarja profit, drugemu pa le toliko, da preživi in da lahko nadaljuje z ustvarjenjem profita zanj. Toda kljub vsemu je v njih čutil nekak pridih življenja, ki pa še ni bil pojasnjen. Kot embrij, za katerega se ne ve, kakega spola bo, tako je iz njih vel ta življenski dih, ki je pritegnil Gregorjevo pozornost. Morda pa se da kaj izvleči kaj dobrega iz ljudi.
V Gregorju sta se hudo borili dve instanci. Prva je bila poveličevanje dela in pozitivni naboj, ki ga fizično delo samo dajo, a to je bila zgolj mladostniška protuberanca. Po drugi strani pa se je zavedal, da je izkoriščan. Po eni strani se je počutil dobro, do dela, po drugi pa se je je imel občutek krivde, da uživa v izkoriščanju. V socializmu bi se tako dobro počutil, ko je delo tako poveličevano in se dela za gradnjo socializma in komunizma, prvega sicer pod diktaturo proletariata, najnaprednejše in najimenitenjše zamisli, ki se je kdaj porodila v človeški glavi v dobi kapitalizma. Veliki učitelji, ki so bili tako naštudirani, so vedeli, kaj čaka človeštvo, da se bo slednje vrnilo v naravno stanje samo ko se bo človek spet popolnoma uskladil z naravnimi zakoni, vendar na naprednejši ravni. Veličina teh teorij in prakse je navduševala Gregorja in, četudi je bil sam, je natpolnil kozarec belega vina, se obrnil k drugim gostom in glasno rekel: »Na čast tovariša Stalina.« Ti so ga samo glupo gledali in se kmalu spet obrnili k svojim sogovornikom. Vendar Gregorja to ni motilo, zavedal se je, da dandanašnji, tako imenovan »moderen« človek, implicitno popolnoma indoktriniran od malomeščanske »antiideologije«, se ne zaveda veličine ideologij. Resnično, Gregor, kljub temu, da je bil zagrižen marksist-leninist-maoist, je bolj spoštoval zagriženega neonacista kot človeka-malomeščana, ki redno vsak dan zaliva svoj vrt. Poleg tega pa proletarci sami bi morali idealizirati sebe in svojo delo, svojo pripadnost izkoriščanemu razredu, zavedajoč se, da so oni sami neposredni materialni nosilci celotnega sistema, ki pa jih obenem tlači in izkorišča. Kapitalistična družba, z buržoazijo na čelu, vsebuje v sebi že svojo negacijo, proletariat, brez katerega pa ne bi mogla obstajati. In ta proletariat, kot se za negacijo spodobi, bo nekega dne odpravil ta sistem, v katerem človek izkorišča človeka. Ah, ta fantastična dialektika, koliko vrat je odprla Gregorju, čeprav se nekaterih le-teh niti sam ni zavedal. In ta dialektika, napadena z vseh strani od buržoaznih ideologov, je zdržala še do danes, hvala ogromnemu doprinosu, ki sta ga tovariša Lenin in Mao Ze Dong posvetila osvobajanju delavskega razreda.
Spominjal se je tistih dveh jeznoritih delavcev v tistem lokalu v Izoli. Žal mu je bilo, da se je bil prestrašil in ju ni razsvetlil o svetli borbi za proletarsko revolucijo, in, kar je najvaženjše, da upanje zadnje umre, saj sta bila čisto na tleh, še posebej tisti pijani Lojze. To je bila prava proletarska jeza in Gregor je ni znal vtiriti na revolucionarna pota. Toda ko se mu ni dalo. Bil je v neki latentni depresiji, tako bi ji lahko rekli, neka zunanjostna politična apatija, ki ga je z zornega kota zunanjega opazovalca spreminjala v implicitnega imperialističnega agenta. Toda notri v sebi nisem imperialistični agent, ravno nasprotno, moje misli so revolucionarne, toda kaj, ko jih ne kažem navzven. Dobro bi bilo s kom s pogovarjati o plitiki in filozofiji, toda kaj, ko začneš govoriti o tem, se vsi oddaljijo od tebe, v imenu »objektivnega meščanskega prava in morale«. Blah! Na bruhanje mu je šlo. Bom vam že jaz pokazal jaz, moralo, ko vam bom zasadil kol v rit, prasci prekleti!
Ob takem razmišljanju se je počutil vedno bolj revolucionarno razpoložen. Popil je še en kozarec vina in prižgal cigareto.
»Pa tudi že celo večnost nisem napisal ničesar,« je rekel sam pri sebi in naredil požirek vina. Spraševal se je, če so tudi drugi pisatelji taki kot on. Včasih je preždel cele dneve ob računalniku in napisal ogromno, potem pa po cel mesec ni natipkal niti črke. Res ni vedel, kaj bi počel, samo pil je. Iz dolgčasa je mislil zatežiti frikičem, vendar se mu ni dalo. Po glavi se mu je zdaj nonstop motala Noortje v kombineži.
Jasno se je zavedal dejstva, da ga je ideologija rešila spon malomeščanstva, četudi je nekoč užival v slednjem, sicer kot pisatelj, ne kot politik. Ko se je udinjal malomeščanstvu, se je njegovo razmišljanje na trenutke preseljevalo v povprečnega in standariziranega človeka, ki je užival v tistem, kar je počel – v malomeščanskem smislu seveda. Ne smemo pozabiti, da je Gregor vsako stvar jemal kot dogodivščino – kot na primer pitje belega vina v tej zanikrni krčmi. Tukaj je treba ločiti dve popolnoma si nasprotni si stvari: empiriko brez racionalne analize in globoka čustvena introvertiranost, na drugi strani pa empirijo z racionalno-čustveno obdelavo, kot je počel Gregor. Ko se je takole sprehajal po mestu, pa ni bilo pomembno, če je bilo to v Izoli ali na Dunaju, se mu je zdelo, da so ljudje zombiji. Nobenih čustev ne kažejo, na primer niso znali uživati na pogled polnega pločnika in mimo švigajočih avtov, življenja na cesti. Gregorju je to vzbujalo lepe občutke, toda kaj, ko je se je ta živ žav odvijal v popolni čustveni otopelosti sodelujočih. Kot igralci v gledališču, kjer hlinijo čustva, ker jih pač družba v določeni meri zahteva, drugače pa so v notranjosti prazni. Posebno so ga prizadele Kalamarjeve besede, pravzaprav njegov ton, ko je opisoval svoje življenje. Človek je poleg socialnega tudi erotično bitje, in ne smemo to jemati kot nekaj apriori. Koliko ljudi je samih, je pomislil Gregor, ki ne najdejo ljubezni, ali pa samo partnerja, ker so duševno zavrti, plahi in sramežljivi, nimajo dovolj visokega samospoštovanja. Sam trenutno ni še bil na tako hudem položaju, ženske so ga rade pogledale, in mu tudi dvorile, dobro jih je poznal in zato jih je zavračal, ker do ničesar, razen njihove ženskosti, ni čutil ničesar. Pravzaprav se je zavedal, da je imel zelo hude in stroge kriterije, kar se tiče izbiranja žensk. Naj samo navedemo nekaj primerov: Ingrid, na primer, je imperialistična psica, Noortje je, kljub temu, da je močno izobražena, navadna malomeščanka s pridihom alternativnosti, ki pa Gregorja ni navduševala. Edino kar ga je navduševalo z njo je bilo njeno telo, njene noge, njene poze, njeni lasje. Tehnično gledano je bila njegov razredni sovražnik, a kaj, ko jo je tako rad cartal. Moral bi jo pofukati in potem zavreči in zapustiti, ji dati verjeti, da je zaljubljen vanjo in jo potem poteptati, tako bi ravnal pravi boljševik z razrednim sovražnikom. Toda Gregor ni imel srca, da bi prizadejal bolečino Noortje, to pa zato, ker ga je več ali manj razumela v njegovi duhovni dimeniziji, ena redkih. In tu je nastajala dilema. Po eni strani, če bi bil ideološko dovolj trden, se ne bi bal prizadejati bolečine ljudem, ki ga imajo radi in ga razumejo, kajti ideologijo je postavljal, vsaj v svojih mislih na prvo mesto. Potem pa, ko se je znašel v situaciji, ko bi moral uveljavljati to svojo trdnost, pa najde nekaj lepega na svojemu sovražniku in mu noče prizadejati bolečine. »Torej, sem nedosleden,« je zavzdihnil in naredil požirek vina. |
|
_________________
Let the bodies hit the floor! |
|
    |
|
|
| | | |
| malo v razmislek... | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
