 |
 | MOČ BESED: STAVKI / ODLOMKI IZ KNJIG |  | |
| | |
|
Administrator foruma
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 10:58 |
| Prispevkov: 10408 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 09 Sep 2006 05:38 |
 |
|
Eden od odlomkov iz knjige Pavleta Zidarja z naslovom Čudeži.....
Knjiga mi je bila zelo simpatična.
TI? Vprašam. Stari Karamazovi se zarežim. To je namreč moj oče.
Poln je hranilnih knjižis, na vsaki po nekaj milijončkov, a da bi šel in si dvignil dva, tri in si dal postreči v restavraciji, zdaj, ko je tak preklet mraz, ne, raje bo crkoval in vsem naokoli pripovedoval, da mu nočem skuhati. Zanj in za Nidi.
(Kuham mu iz svojega.)
Zdaj čaka, čutim. Iz taktike. Ima prednost, ker je slep.
Pred leti, ko mi je umrla mama, je zahteval, da pridem takoj po svoje rokopise in knjige.
Ja, dragi oče, sem zavzdihnil, zdaj, sredi noči.....?
Ne reci mi več dragi! je zavpil v slušalko.
V redu, sem mu odvrnil, rekel ti bom potem ......samo....oče.
No ja, je odvrnil, to mi lahko rečeš, ker sem ti res, pridi pa vseeno brž po knjige.
Drugega dne sem se s taksijem ospeljal po že spakirane škatle.
Tam so še neke cunje, se je delal, kot da se je pravkar spomnil še tega.
Bil pa je moj star jutranji plašč, v katerem sem se plazil po njegovih svetih parketih in čistil posranijo za Nidi.
.................... |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.06. 2006, 21:17 |
| Prispevkov: 187 |
| Kraj: Dolenjska-Rudolfovo |
|
|
| Objavljeno: 15 Sep 2006 23:33 |
|
|
"Ostala sta sama,tam v hiši stoletni,
med hribi, sred polja in tihih gozdov,
kjer zemjo orala in žito sejala,
že mnogo je klenih in trdnih rodov.
Vse tiho in mirno...
Ni vriska več ,pesem le vzdih in molitev kipi pod nebo;
a njive plevel in osat je prerasel,
in sredi dvorišča koprive cveto.
Kdo molil bo zanju, ko dan bo ugasnil
in jima zvonovi v slovo zapojo ?
Kdo jima posadil bo rož na gomilo,
kdo ljubil bo pesmi in rodno zemljo ?!"
Iz knjige Ivan-a Malavašič-a "Zaznamovana "
Precej kruto , toda resnično za današnji čas... |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 13.06. 2006, 21:17 |
| Prispevkov: 187 |
| Kraj: Dolenjska-Rudolfovo |
|
|
| Objavljeno: 15 Sep 2006 23:49 |
|
|
In še en citat , ki mi je prišel pod roko v knjigi pisateljice Astrid Lindgren, vendar sem pozabila naslov. Prepisala sem si samo citat, takrat, ko mi je umrla sestra, pa tako prekleto resničen je in še vedno me zaboli , ko odprem svoj dnevnik in ga preberem.
" -Moja najljubša Sestra,eno moraš vedeti !Takrat me je zabolelo pri srcu.
- Ne , sem rekla. Nič nočem vedeti.
- Pač , nekaj moraš vedeti, je nadaljevala Ilva-li.
Potem so rože nehale peti in drevesa igrati in nič več nisem slišalA, kako potok žubori."
in še ena od Barbare Bredford iz knjige "Ne pozabi "
cristina Rasetti:
Spomni se name ,ko me več ne bo,
ko v dalnjo cesarstvo molka bom odšla;
ko me ne boš mogel več ujeti za roko
in jaz zaostati, da bi si premislila.
Spomni se, kadar nič več dan za dnem
ne boš mi risal najine prihodnosti;
Spomni se miru;veš, kakor jaz vem,
da slednji kes takrat se izgubi.
In, če me vendarle za kratek čas pozabiš,
pa se spet spomniš name, nič zato;
Če se razpada v temi jama ogne
le drobec tistega, kar v meni je bilo,
je bolje, da pozabiš in si srečen,
kakor da pomniš in ti je hudo. |
|
|
|
| | | |
| | |
|
odvisnež
| Pridružen/-a: 16.01. 2007, 15:34 |
| Prispevkov: 55 |
| Kraj: Rimske Toplice |
|
|
| Objavljeno: 09 Maj 2007 09:02 |
|
|
Ne vem, kje je to bilo zapisano je pa od Matere Tereze iz Kalkute:
Ko te prosim, da me poslušaj, ti pa me napadeš z nasveti, nisi uslišal moje prošnje.
Ko te prosim, da me poslušaj, ti pa mi začneš pojasnjevati, zakaj naj se ne bi počutil kot se, gaziš po mojih občutkih.
Ko te prosim, da me poslušaj, ti pa meniš, da moraš nekaj narediti, da bi rešil mojo težavo, se mi izneveriš, pa naj zveni še tako čudno.
Poslušaj! Prosim te le, da me poslušaš!
Ne govori in ne deluj-samo poslušaj.
Naj nikoli nihče ne pride k tebi, da ne bi odšel srečnejši in boljši.
Bodi živ izraz božje prijaznosti: prijaznosti na obrazu, prijaznosti v očeh, prijaznosti v nasmehu |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 06.06. 2007, 16:23 |
| Prispevkov: 527 |
| Kraj: KUCL |
|
|
| Objavljeno: 11 Jun 2007 11:57 |
|
|
Že od nekdaj si želim, da ko umrem, nebi imela groba. Želim si biti posuta v veter.....
Moji domači se sicer zgražajo nad mojo željo in mislim, da je tudi upoštevali ne bodo.
Sem pa pred parimi dnevi prebrala pesnitev, pa ne vem čigava je, govori pa ravno to, kar si moja duša želi, pa besede niso znale tako lepo povedati.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki pihajo.
Sem diamantni lesk snega.
Sem sončni žarek na zrelam žitu.
Sem jesenski dež.
Ko se zbudiš v jutranji tihoti,
sem uren, dvigajoč polet ptic,
krožečih v zraku,
njih vesl ščebet.
Sem zvezde, ki sijejo v noči.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj.
Ni me tu.
Ne spim.
|
|
|
|
| MOČ BESED: STAVKI / ODLOMKI IZ KNJIG | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
)
