 |
 |
|
 | |  | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
 Objavljeno: 04 Jun 2006 09:09 |
 |
|
V opomin
Dve dolgi dni
reka ta pusta na dnu te drži.
Potem vstaneš v soncu
brez vsakega šuma.
Preteklost tamnih otroških je igrišč
za žico tu se sliši le še pišč.
Tu v vodi ribe kožo iz oči ti pojedo
da vidiš vsako zvezdo, ki pade pod nebo.
Obleka se preda toku
in valu burnih teh voda,
dokler od tebe ne spozna se več oseba
in zgodbe tvojega srca.
In spone, ki vežejo ob smrti me na tla
so iste, kot so tiste, ki vežejo vsa ta
nebesa z vesoljem, tem prostranim poljem,
tu vse začne se, vse konča.
Zbogom draga,
za tvojo se ljubezen,
v vekih zopet bom boril,
saj vem, da nekoč, nazaj te bom dobil.
Srečava se zoped na zvezdi v vesolju,
v tem prelepem prostranem polju,
kjer veka kraja ni,
za naju dva, tu doba se začne konča.
Tu rodi se prva iskra tu ne pozna se več gorja.
Čez reke kamenja, oceanov postelje
hodim čez sipine sprane
a v resnici so le ceste tlakovane,
hodim tja, tja do zida sivega,
z krvjo prepitega.
Tu zgodba moja se konča
tu padel na kamnita bodem tla
ob strelu voda strelskega.
Pravijo, da tu plačal bom
za grehe ki sem jih storil,
a vem, da edini če to greh je bil,
je to, da kod Žid sem se rodil.
Sedaj še zadnjič vidim te,
to pogled najin zadni je.
Upiram se a paznik od objema tvojega iztrga me.
Poljubi otroka moja oba,
povej jima, da onadva
sad ljubezni najine sta.
Izpolni zadnjo željo mi
ne išči trupla mojega v temi.
Obsodba moja je bila
na dno ledene reke, naj se tvoje truplo da,
da tare večna te tema,
da vzeta so ti dostojanstva vsa.
Edini moj greh je bil,
da kod Žid sem se rodil!
Zbogom draga,
za tvojo se ljubezen,
v vekih zopet bom boril,
saj vem, da nekoč, nazaj te bom dobil.
Srečava se zoped na zvezdi v vesolju,
v tem prelepem prostranem polju,
kjer veka kraja ni,
za naju dva, tu doba se začne konča.
Tu rodi se prva iskra tu ne pozna se več gorja. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 04 Jun 2006 09:09 |
|
|
Sedaj, ko ste prebrali to pesem naj vam razložim zakaj se v pesmi ubistvu gre saj ne vem če ste jo prav zastopili. Ne da dvomim v vašo sposobnost ampak samo za vsak slučaj.
Pesem je obrnjena in si sledi od konca proti začetku, ubistvu dogajanja si sledijo od konca proti začetku.
PEsem sem napisal, da priznam včeraj ob 2.30 ponoči saj sem poskušal zaspat a nisem mogel, saj sem dobival ko sem zaspal čudne sanje in sem se takoj zbudil.
Potem sem začel pisat in, ko sem to spisal sem brez vsake težave zaspal.
Vem sliši se čudno jap sem malo freak :)
Sama pesem je zgodba jetnika ki leži na dnu reke, potem njegova obsodba še prej pa dogajanja doma (odvedba v koncentracisko taborišče)
In čisto na začetku izpoved ženi in razsodba SS vojakov.
To sem napisal, ker sem bil v petek v Begunjah, kjer sem si ogledal muzej.
Ta muzej, za tiste , ki ne veste je bil včasih podružnica koncentraciskega taborišča Mauthausen, ter Dachav. Snov sem pobral iz vrat neke celice, kjer je nek ujetnik napisal neko poslovilo ženi.
Snovb o zaledenelem vojaku pa sem dobil v Mauthausnu saj sem ga pred kakim letom obiskal.
V Mauthausnu je kip ruskega vojaka, ki so ga nemci potapljali sredi zime v reko toliko časa da je zamrznil, nato pa so ga postavili kot kip.
V njegov spomin v tem taboruišču še danes stoji kip.
Še toliko o naslovu pesmi: Za naslov pa sem dobil idejo delno na slo kipu ki je spomenik slo. taboriščnikom v Mauthausnu na njem namreč piše: MRTVIM V SPOMIN, ŽIVIM V OPOMIN!
Jap človek se res kar lahko zamisli. Ta isti spomenik si lahko ogledate tudi na Ljubelu, saj je bil Ljubel tudi podružnica temu taborišču.
To pa bi blo sedaj to :) |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 04 Jun 2006 21:22 |
|
|
Timeless
Dekle vstavi se
začetek ni tako blizu
a bližje kot konec je.
Dal ti bom vse kar si želiš
a le vprašanje je,
kaj v resnici lahko dobiš.
Rotim te zavedaj se tega
midva unikatna vrsta sva.
In počutiš se kod nihče poprej
a si povprečen kot vsak doslej.
Ti kradeš mi iz pred vrat,
nato me prosiš naj pomagamti,
ker je svet oglat.
Kamor greš povsod kričiš
čeprav ubistvu vedno molčiš.
Pri nekaterih rečeh,
ni dobro postat predobro vešč.
Ta so jok, smeh, in slave greh.
Nekateri ne poznajo sramote
vidijo v sebi vse skrivnosti večne te lepote.
In počutiš se kod nihče poprej
a si povprečen kot vsak človek doslej.
Ti kradeš mi iz pred vrat
nato me prosiš naj pomagam ti,
ker je svet oglat.
In nikoli sama ne boš
čeprav v samici zaprta boš
povsod okoli tebe polno je rož
a v resnici le praznina,
ostra kot noža je klina.
Pri tebi čas ure ne pozna,
čas ne obstaja,
le sekunda nosi dneva dva
oba sta tebi podarjena
oba za tebe plačana.
Jaz bom čakal na stranskem tiru,
in se premikal bom, ko stal bom na miru.
Tam čakal bom nate,
dokler sekunda v minus ne gre,
in zame ura vplača se.
In počutiš se kod nihče poprej
a si povprečen kot vsak človek doslej.
Ti kradeš mi iz pred vrat
nato me prosiš naj pomagam ti,
ker je svet oglat. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 18 Jun 2006 00:07 |
|
|
Brata vojne
Te mistične gore
so dom zdaj za me
a moj dom je v nižavah
tam kjer ptice mi poje.
Nekoč se boš vrnil
v dom ta prostran
a vse kar boš videl
kupica praznih bo poljan.
Nič več ne bo vojne,
nič več prelite krvi
a vse kar bo ostalo
grobovi z napisi bledimi.
Skozi uničena polja,
krst mrzlega je ognja žar,
tam priča bil sem orožja,
in človekovih trikov prevar.
Ko boj je na višku,
ko ranjen sem hudo
zaprl bom oči
in se spustil pod goro.
V moja polja sreče,
tam kjer sem bil doma
v hiši naši stari
se z bratom srečava
Pove mi, da mu močno je žal
da me moral je zapustiti
mogoče z njim bi živ ostal.
Odgovor moj se le glasi,
ne krivi nikdar sebe,
le pusti me da zaspim v temi.
Nič več ne bo vojne,
nič več prelite krvi
a vse kar bo ostalo
grobovi z napisi bledimi.
Toliko različnih je svetov
toliko različnih je zvezda
A imamo le en svet
a živeti hočemo za dva.
Sedaj zvezde so v zaton odšle
in luna sveti globoko v nas
naj v sanjah odmeva moj ti glas
vsak mora umreti nekoč
a upam da smrt moja dala ti bo moč
moč da vojno to ukrotiš
iz mrtvih žive zoped narediš.
Ko to ti uspe
nebo se razpre
na svetu zavlada spet upanje.
Nič več ne bo vojne,
nič več prelite krvi
a vse kar bo ostalo
grobovi z napisi bledimi. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jun 2006 22:27 |
|
|
Srajice v omari, čevlji na hodniku
mama v kuhinji, otroček čaka te
v mojemu naročju
kamor prej pritekel je.
Vse je vse
vse je vse
a pogrešamo tebe le.
Kuža sedi ob przni mizi
mati joče ko vidi ruševine na televiziji
in misli mar v njih tičiš kje ti
le prazen oblak nad mestom tiči.
Vse je vse
vse je vse
a pogrešamo tebe le.
Časopis na pragu
Postana kava je na pultu
ostali spijo že v snu
a jaz razmišljam zakaj te ni tu
zakaj mora biti tu praznina
če lahko bi vladala kraljevina
bi sreče hiša polna bila
v smeh otroški udeta vsa.
Vse je vse
vse je vse
a pogrešamo tebe le.
Slike na polici
radijo ob postelji
nič ni drugače,
le to da tebe ni.
In te ni ko zaprem oči
in te ni ko ugasnem luči.
Te ni, ko gledam sončni zahod,
te ni, ko tu je prve zvezde prihod.
Te ni, ko..........
le kar mi ostalo je
so prazne noči,
in tvoje podobe,
ki v sanjah zblede.
Vse je vse
vse je vse
a pogrešamo tebe le.
Otroček sprašuje,
če vse vredu je
mar v najinem objemu
nocoj znajdeš se.
Jutro je jutro
dan odpade preprazno je
prevč imam prostora,
na drugem koncu postelje.
Preveč telefonskih klicov
kmalu dan slovesa zadnega je
kmalu v grob položimo te.
In kako se počutš
kako pač si
te vedno pogrešam
ko vonjam te se mi že temni
bila si edino kar sem imel
in najin ta sin edini ostali je del
drugi del tebe zavedno je odšel
najraje bi prišel za tabo,
a do sina to pravično žal ne bo.
Vse je vse
vse je vse
a pogrešamo tebe le.
Premikajo se nebesa
ko sprejmejo človeških duš telesa
le prah na mojih čevljih
le srebrna svetla je tema
le v drobcanih očeh
zasveti čar mi upanja. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jun 2006 22:27 |
|
|
Vsak dan tu mimo hodiš
ne rečem ničesar
vidim, da iz obupa blodiš.
Praviš da si srečna,
da dobro ti gre,
da nič ne zlomi tvoje srce,
a jaz se zavedam to
žalostne oči lažejo ne
žalostne oči prikazujejo,
kako ti v srcu je.
Opazujem te že nekaj dni
opazujem kako izgubljaš moči.
Ko poskušam pristopiti obotavljaš se
malo počakaš nato pa bežiš
rad bi popravil kar drugi zagrešil je
rad bi ti ponovno pokazal za kaj pri ljubezni gre.
A jaz se zavedam to
žalostne oči lažejo ne
žalostne oči prikazujejo,
kako ti v srcu je.
Ne misli da mi vse eno je,
da le na kar mislim,
je kako izrabil bi te.
Čakam da si zaupanje pridobim
da operem ti žalost, katera te slepi.
Ne razmišljaj, da če nekdo rani te,
ni na svetu nikogar, da ljubil bi te.
A jaz se zavedam to
žalostne oči lažejo ne
žalostne oči prikazujejo,
kako ti v srcu je.
Če danes votlo je srce,
počakaj, kmalu lahko napolni se
le prisluhni meni,
dovoli da poljubim te.
Pripravljen sem čakati
in ti upanje dati,
sam sem že na takem nivoju bil
ko ob nesrečni ljubezni sem vedril.
Zato mi zaupaj in se odpri
ne pusti da občutek za ljubezen ti okameni.
A jaz se zavedam to
žalostne oči lažejo ne
žalostne oči prikazujejo,
kako ti v srcu je.
In kadar prašne ceste so pred teboj
vedi da če obrneš se nazaj
tako bo kot nocoj
tam vse pusto in zamorjeno bo
a če slediš po cesti,
umes sta dve polni mesti
vsako nosi moje ime
jaz le čakam da ti vseliš se.
A jaz se zavedam to
žalostne oči lažejo ne
žalostne oči prikazujejo,
kako ti v srcu je.
_________________ |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jun 2006 22:28 |
|
|
Ne potrebujem prstanov zlata,
ali verig ki nosijo jih gospoda tvoja vsa.
Ne potrebujem uslišanih teh sanj
ali skrivnosti tvojih vprašanj.
Povzdigni me
povzdigni me dekle
pa če magari padem,
in raztreščim na koščke se.
Ne potrebujem tvojih skritih sanj
ali obljub, ki zjutrom izbeže
jaz zoped čakam te,
jaz mislim nate le.
Vzel bom le usodo
ki z jutrom se se razbeži
porinil v večno bom to brezno
zarjavele ljubezenske sani.
In ti povzdigni me
povzdigni me dekle
pa če magari padem,
in raztreščim na koščke se.
In ko jutro svetlo rano
vso prašno temo nam bo pregnalo
pomislil zopet bom na te
čeprav že v noči prašni ti sanjaš druge
dobila si od mene že usluge,
hotela drugega ne boš
saj misliš da prazna moja je obljuba,
da nisem ne besede mož.
Povzdigni me
povzdigni me dekle
pa če magari padem,
in raztreščim na koščke se.
A občutek mi pove vse,
ko koža tvoja se dotakne me
in zame nisi le dekle,
dekle s katero delil sem si noč
ne bi hotel, da pobegneš proč
a tega si ti leželiš,
kar rabiš vzameš,
ostalo pa pustiš.
In ti povzdigni me
povzdigni me dekle
pa če magari padem,
in raztreščim na koščke se.
Ta poljub je vroč
a zadnji vem da bo pekoč
tvoje nežne so dlani
a če hočeš so grobe da boli.
Mar bilsem slep,
da nisem spregledal te
in mislil sem da resnično
ti ševedno ljubiš me.
A mogoče, če te so rime
zate prazne in posluha
pri tebi vredne niso violine,
vedi da tako sem počutil se
ko ti ob meni v blok si svoj pisala
le novo za zbirko si ime.
Mar so oblaki nizko ali smo le mi previsoko da bi jih iz nižav lahko prijeli........
zanjo bo gravitacija zagotovo veljala........edino če bohotela spoznati pravo ljubezen.......zakoni fizike lahko odpovedo...........vse je relativno........ali pa realno.
_________________ |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 31.05. 2006, 14:35 |
| Prispevkov: 1244 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Jun 2006 22:29 |
|
|
Zgrabi kovčke in vstopnico
grom razlega se v nebo
če ne veš kam odhajaš
in mogoče si v skrbeh
položi glavo v naročje moje
naj skupaj opereva ta najin greh.
Velika kolesa po poljih vozijo
praši se, da postane temno,
še tako presvetlo vsako to nebo.
Zato se primi, urno potisni dušo vanj
in končno srečava se zoped
v kraju upanja in sanj.
Zate z mojim življenjem jamčim
stal ti vedno ob strani bom
priskrbel ti družbo veselo in topel dom.
Potrebovala boš moč in srečo,
ko odrineš na to dolgo pot
Spremljal z mislimi te bom večno
to najin velik bo pohod.
Potisni iz sebe žalost,
čase teh nesrečnih dni
jutri sonce bo sijalo
doda se nova stran v to kazalo
začne se doba sreče,
pusti srcu da vzleti.
Zato se primi, urno potisni dušo vanj
in končno srečava se zoped
v kraju upanja in sanj.
Ta vlak vozi nesrečne in umrle
ta vlak vozi tudi človeštva črve
ta vlak rasnih razlik ne pozna
tu vsaka je napaka,
pozabljena takoj,
četudi si na svetu bil samo človeštva gnoj.
Zato tu nimava skrbi,
če vlak vozi teke te ljudi.
Midva čista v poljane prideva
zato več sreče žanjeva.
Le zaupaj, le zaspi,
jaz te čakal bom in risal sanje ti.
Zato nocoj bo noč posebna,
saj obiščem v sanjah te
tam nič več ne mine
tam ni časa bolečine,
tam zavedno čakam te.
Zato se primi, urno potisni dušo vanj
in končno srečava se zoped
v kraju upanja in sanj. |
|
|
|
| PESMI | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 2 od 4
|
|
|
|
|
|
|
