 |
 | Dr. Rugelj |  | |
| | | |
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
 Objavljeno: 02 Avg 2007 07:12 |
 |
|
Ponoči sem dokončala knjigo od Sanje ....
Končno je umrl, do zadnjega sem verjela, da se bo kar zgodil kak čudež in ko se ni, ko ga je videla v astralni sferi na svojem pogrebu (v mnogi literaturi je zapisano, da dušica vedno pride na svoj pogreb) takrat sem začela neustavljivo tulit.
Ne znam si čisto razložit, a v tem moškem je bilo toliko moči, življenja, toliko veselja in energije, da sem si ves čas knjige govorila - če ne uspe njemu, ne bo nikomur!
Verjetno je bil poglavitni sovražnik čas, preveč časa je preteklo, preveč grenkobe, preveč sekiranja, preveč upora ...
Med branjem sem vlekla niti z zgodbo sosede, ki je le še vprašanje časa.
Ni mi blizu! Vedno je bila zlobna, foušija ji je zamegljila vsak razum, diktirala je vsem, ki so ji bili blizu - kreirala življenje vsem kot je bilo ljubo njej in ob vsakem neuspehu, ob vsakem uporu trpela kot žrtev, velika, večna ... preprosto ni nikoli nihče mogel ničesar naredit prav, dovolj dobro ...
Vidi se pri vzgoji, vidi se kako otroci sedaj vračajo udarec - sedaj, ko jih najbolj potrebuje ... pa jih nima ... mož ... mož trpi muke, vedno jih bo - položila mu je na srce, da je on kriv za njeno bolezen ... Žal nikoli ne bo spoznala, da si je vse skupaj sama zakuhala ... škoda, morda bi vsaj umrla lahko srečna ...
Vsaj enkrat v življenju zaučutila srečo!
... pa ne verjamem ... preveč je zlobe v njej, preveč jeze, preveč vsega ... tako močno je zasidrano v njo, da je niti bolezen ne strezni!
Nikoli si ne bo priznala!
Včeraj sem se odločila, da o raku ne bom več brala ... morda nikoli več ... morda čez dolga leta ... morda kaj manj vživetega ... morda ...
Vsekakor pa mi je knjiga dala veliko, ravno zato, ker tako čutiš tisto njeno pristnost, tisto dušo, tiste zgodbe, ki jih piše življenje .... uporabila bom vso svojo energijo, da storim kaj zase prej ... preden je prepozno ... preden pride kakšna bolezen, samo prej lahko ukrepamo .. samo življenje s tokom nas lahko popelje dalje, s svojo voljo lahko samo vijugamo levo in desno ... reke obrnit nazaj, stran od morja, ne moremo ... nimamo te moči!
Lp |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 02 Avg 2007 13:06 |
|
|
Ira, vedno znova sem presenečena, kako podobno razmišljava. Tudi jaz sem do zadnjega nekako čakala, da ne bo umrl. Kot v filmu, ko se zgodi nek čudež.
Knjig o raku nikoli nisem želela brati, ostajal je neznanka in pritajen strah. Potem sem dobila dve porciji hkrati, tole Sanjo in tik pred tem še Mavrico v pločevinki. Napisala jo je MimaŠ, učiteljica nekje iz Slovenske Bistrice, in sicer je zbrala in izdala svoje (verjetno dnevniške) zapise zadnjih vsaj 10 let, kar je potekal njen rak. Ženska je v tistem času aktivno sodelovala na forumu o raku na med.over.net. Seveda sem šla še na forum, brala stare zapise, novih je bilo bolj malo. Bila je že čisto v postelji, tu in tam je na prenosnik zapisala, da še komaj tipka. Bilo mi je grozno. Po eni strani sem verjela, da se bo tudi pri njej zgodil nek čudež, po drugi sem skoraj skrivoma hodila na forum, kot bi hodila gledat, ali je že umrla. Lepega dneva, zelo kmalu sem seveda naletela na post, ki ga je napisal sin, da sporoča, da je Mima umrla. Jokala sem kot dež, več dni sem bila čisto premaknjena. Pa je šlo za tujega človeka, nikoli je nisem poznala, še na pogreb bi šla, če bi me kdo bolj ornk nagovarjal. Po eni strani tuj človek, po drugi strani je v svoji knjigi in v svojih postih razdelila ljudem toliko lepega, meni sami je toliko dala, da ne morem opisati. Tudi na tem forumu se osebno ne poznamo, pa vseeno ena drugi toliko dajemo, resnično čutimo. No, to je to, da ne postanem preveč sentimentalna. In še nekaj glede raka, po teh dveh zelo osebnih izpovedih sem se nehala bati raka, izgubila sem strah govoriti o tem, tisto nelagodje pred bolniki ali njihovimi svojci. Sedaj vem, da je najbolje, da se naravnost reče, najbolje za oba.
In seveda to, kar si tudi napisala: ko se mi ne ljubi na kolo ali kakšno rekreacijo, mi večkrat priplavajo stavki ali od MimiŠ ali od Sanjinega izvoljenca, kako sta se trudila, kako sta si želela narediti več kot 10 korakov skupaj, kako sta se naprezala, jaz pa zdrava in si nekaj zmišljujem. Vedno me je preplavila hvaležnost tem ljudem, da so svoja življenja delili z nami in seveda sem se takoj zbasala ven.
Madronsica, se kar strinjam s tabo glede Ruglja in Sanje. Sedaj ko si tako lepo povedala, se mi zdi, da je bil tudi pri meni to pravi razlog, da nisem zares prišla do nobene njegove knjige. Da bi pa imeli kakšen višek časa, pa vemo. V penzionu, hehe....
LP  Maša |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
| Objavljeno: 02 Avg 2007 14:22 |
|
|
Uh Maša - ja TOČNO TAKO!!!
Enako mislim, čutim in si govorim!
Res, Sanjina knjiga mi je dala misliti, veliko! Z mami sva govorili o tem, o raku, o vsem skupaj .. ona je ravno v teh dneh brala knjigo MimiŠ.
Na nekoga te knjige delujejo negativno, na nekoga pozitivno. Kakor jih znaš razbrat, kakor jih znaš razumet! Kakor si jih želiš razlagat!
To, da sva do zadnjega čakali, da preživita pa pomeni samo to, da sva optimistki do konca 
Morda je potem marsikdaj šok večji, kakor, če se nanj že prej pripraviš pa vendar ... raje živim tisti čas, ko še lahko ... s posledicami se bom še imela čas ubadat!
In še nekaj moram dodat.
Kot sem zapisala v čveku imam v paci jutranji tek ob 5i uri ... nekaj časa je že v mislih, zgodil pa se še ni.
Ta teden tečem popoldan!
In včeraj me je usekalo kot strela z jasnega... spomnim se besed o teku po Golovcu, jutranjem teku ob 4:30 .... spomnim se vsega tega kar je zapisala Sanja o Andreju. Človek bolan, bolan na smrt, z bolečinami, teče ... teče .. teče ... vstane zjutraj in gre tečt .... čeprav nemočen se priklopi maratonu kasneje, češ - samo en krog in odteče 10km .... volja, želja, kljub usodi, bolečini!
In jest, ki imam polno rit vsega ne bom mogla ustat ob 5-ih in it tečt????
Da te kap! Kar sram me je, da sploh pomislim na to. Toliko je ljudi, ki si želi tečt pa ne more, jih boli .... mi pa .. lenoba ... tek zamenjamo za 30 min spanca ?
Si morda gledala po TV, nedolgo nazaj je bil en mlad dečko, ki od kolen navzdol nima nog, namontirali so mu protezi, takšni posebni ... in dečko se je v 3 ali 4 letih teka, tako zavzel, da je letos dosegel normo za olimpijado .... BREZ NOG!!!
Še en dokaz, da imamo vedno IZBIRO!!!
Samo na nas pa je, da se odločimo katero pot bomo izbrali!
Lp |
|
|
|
| | | |
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 07.06. 2006, 15:52 |
| Prispevkov: 4788 |
|
|
|
| Objavljeno: 03 Avg 2007 21:16 |
|
|
Maja ... pošiljam ti močan objem!!!
Žal več kot to ni v moji moči!
Ti pa vsekakor priporočam literaturo.
Kljub kruti resnici, ko izveš, da je smrt neizbežna ... nekako prikaže kako v sebi naseliti tisti mir, kako sejati ljubezen, kako živeti in pokazati, da ljubimo!
Predvsem pa pokaže to, da je telo vendarle samo fizično... in da tisti psihični del ostane zavedno..
Maja morda ti literatura pomaga.
Tudi jaz gledam na raka nekoliko drugače kot sem.
Pa še nekaj je ... če ne moreš spremeniti resnice, konca, nečesa kar je namenjeno ... lahko s svojimi mislimi in ljubeznijo vsaj pomagaš, da se bo počutila ljubljeno in ji bo lepo v teh zadnjih dneh!
Vem, da nimam pravice govorit o tem - nimam nobenih izkušenj....
A verjamem, da bi meni te Sanjine besede, njena zgodba pomagali ... poizkusi!
Še en močan objem zate ...
Ko ti bo najbolj hudo, kriči, tuli, ropotaj, nam piši ... počni karkoli ... le da ti vsaj malo pomaga!
Drži se mačka!!!
Lupčka |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 04 Avg 2007 00:17 |
|
|
Maja, mislim enako kot Ira, vse do pikice.
Tudi jaz imam nekako občutek, da nimam pravice govoriti, nimam nobenih izkušenj. Samo ti dve knjigi sem prebrala. Kljub temu govorim o njih. Se mi zdi, kot bi mi MimaŠ dala pravico, kot da je njeno poslanstvo, da se to širi naprej. Mislim, da te ne bo še bolj razžalostilo ali potlačilo, prej bi rekla, da bo sprostilo tvoja čustva. MimaŠ je mama, ki za seboj pušča moža in dva sinova v študentskih letih, se mi zdi, da je tudi tvoja mama tako močna in pragmatična, če se je lotila učenja kuhe za očeta. Obe knjigi sta tanjši, tako da ju prebereš mimogrede. Večkrat...
Tu in tam se med dnevom spomnim nate in na tvojo mamo. Vsakič vama pošljem lepo misel in objem.
Maša |
|
|
|
| | |
|
minister za informiranje
| Pridružen/-a: 28.03. 2007, 11:23 |
| Prispevkov: 134 |
|
|
|
| Objavljeno: 29 Avg 2007 16:48 |
|
|
| Ne vem, če to pisanje ravno paše sem, a ko sem brala vaše besede, sem postala neverjetno žalostna. Rak in ostale bolezni in nesreče puščajo v nas hude brazgotine, a moramo se naučiti, da iz vsake take tragedije potegnemo najboljše. Če je nekdo hudo bolan, ga poskusimo čimvečkrat spraviti v smeh, a ni narobe, če kdaj z njim tudi zajočemo, če tako čuti. Predvsem pa poskusimo čimveč časa preživeti s tistimi, ki jih imamo radi in ki nam veliko pomenijo. Hitro se zgodi kaj slabega in potem nam je žal za vsako minuto, ki je nismo preživeli z neko osebo. Vem, ker govorim iz izkušenj... |
|
_________________
Nikoli ne izgubiš, dokler se ne nehaš truditi. |
|
   |
|
|
| Dr. Rugelj | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 1
|
|
|
|
|
|
|
