 |
 |
|
 | Sanja Rozman |  |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
 Objavljeno: 18 Jul 2007 08:44 |
 |
|
Že nekaj časa se pripravljam, da bi odprla debato na temo odvisnosti po Sanji Rozman. Veliko sem že prebrala na tem forumu, čisto vsega za nazaj pa še ne, ravno v tem razdelku še največ ne. Nekako imam slab občutek, če prej ne preberem čisto vsega, mogoče se bom kje ponavljala. Prepričujem se, da nič zato, boste že opozorili, ali ne?
Po vsem, kakor sem spoznala obiskovalce tega forumu, se mi zdi, da bi še marsikomu prav prišlo in koristilo, kar piše v teh knjigah. Njeno pisanje mi je veliko stvari prikazalo v drugi luči - pri sebi in kar je še bolj presenetljivo, pri ljudeh okoli mene. Zato bi rada svoja spoznanja delila z vami. Ne pravim, da je čudežno zdravilo ali čudežno spoznanje, mogoče je samo uglašeno na mojo dušo in je prišlo ravno ob pravem času.
Oglasite se, povejte svoj pogled. Ste prebrali kakšno njeno knjigo? Jo boste? Ste gledali kakšno njeno oddajo ali nastop? Mogoče koga odbija, se mu zdi brezveze? Imam prepisanih nekaj odlomkov, preberimo in izmenjajmo vtise. Dajmo združit poglede, dobre in slabe, iz vseh strani. Glede na to, da se o tej temi, tj. druge zasvojenosti kot alkohol in droga, bolj malo govori, recimo, da si širimo obzorje, četudi sami direktno nimamo težav z odvisnostjo.
 Maša |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 18 Jul 2007 08:46 |
|
|
Veliko materiala imam v preteklem letu že napisanega, kar ne vem, kje začeti. Mogoče s tem, kdo sploh je Sanja Rozman. Ne cenim preveč novodobnih gurujev, ki so po vzoru ameriške populistične psihologije začeli odkrivati toplo vodo in nam prodajati svež zrak. Če na kratko povzamem njeno zgodbo, je bila na začetku čisto navadna ženska, zdravnica, zaposlena v Kliničnem centru, poročena, z enim otrokom, zgodba kot vse naše. Lepega dneva se ji je sesul svet, ko je dokončno odkrila, da je mož gembler, težek odvisnik od iger na srečo. Po prvem šoku je začela spraševati, kaj se v takem primeru naredi, poiskala je strokovno pomoč. Napotili so jo k Ruglju, dosegla je, da sta bila takoj sprejeta. Zdravljenje žal ni uspelo, morala se je ločiti, šla je skozi vso kalvarijo tega procesa od strahu pred odločitvijo do realizacije. V tistem vakuumu in bolečini je začela delati naprej, ostala je v Rugljevi skupini, vsi skupaj so ugotovili, da se pravzaprav lahko zdravi tudi sama in ne samo kot partnerica gamblerja. V skupini se je kasneje zaljubila v nekoga, to ljubezen opisuje v Sanje o rdečem oblaku. Vse skupaj se je odvrtelo v enem letu, od prvega srečanja do njegove smrti zaradi raka. Tako je bila že drugič popolnoma spodnešena in zabrisana po tleh. Bolečino je blažila s pisanjem, nastala je njena prva knjiga. Vzporedno je še vedno obiskovala in delala v Rugljevi skupini, delo jo je tako prevzelo, da se je začela s tem tudi strokovno ukvarjati. Rugelj jo je prepoznal in usmeril h knjigi Ženske, ki preveč ljubijo, v tej smeri je nadaljevala, naredila je tudi specializacijo za terapevtko. Ljudje so se ji začeli odzivati na knjigo, dalo ji je potrditev in zagon za nadaljevanje. Z Rugljem sta si razdelila strokovna področja, tako ima sedaj ona v Ljubljani svojo terapevtsko skupino Rdeči oblak, v glavnem se ukvarja z odvisnostjo od odnosov, noter so skrite tudi motnje hranjenja, odvisnost od seksualnosti, deloholizem in podobno. V našem okolju je torej prva (kolikor jaz vem), ki se je začela resno ukvarjati z drugimi odvisnostmi razen droge in alkohola, nekaj tega je sicer obravnaval že Rugelj. Kasneje se je ponovno zaljubila in poročila, med nosečnostjo (ki jo je očitno morala preživeti doma) se je odzvala na prošnjo revije Viva, da odgovarja v posebni rubriki, namenjeni odvisnosti od odnosov. Po letnicah izdaje knjig se mi zdi, da mora biti tale druga hči sedaj stara tam nekje za začetek šole.
Sanje Rozman drugače ne poznam, v pisani besedi pa me je zelo pritegnila in prevzela, predvsem zaradi svoje preprostosti in odkritosti. Kasneje sem jo nekajkrat videla na televiziji, mogoče se je zadnja leta kaj spremenila, mogoče ji je popularnost prinesla preveč obremenjujočega dela, mogoče tako deluje na zunaj že od nekdaj; skratka brez pravega razloga mi ni bila najbolj simpatična. S svojim nastopom tako na daleč me ne bi potegnila, z besedo zelo. Meni je pomembno, kakšen človek je tisti, ki mi podaja življenjske resnice, koga poslušati. S kakšnimi izkušnjami se je srečal, kaj je bil sam pripravljen vložiti v to? Sanja je v okviru Rugljeva programa začela z jutranjim tekom, redno teče nekje ob Savi, ukvarjala se je s pravo meditacijo. Prebrala je ogromno knjig o osebni rasti, po večkrat iste. Mora biti izredno delovna, produktivna ženska. Žilava in prava borka. Poleg tega normalno živi, poročena je, ima otroke, hodi v službo, trgovino, na morje, ima vsakdanje skrbi kot mi vsi. Tudi to šteje.
Maša |
|
Nazadnje urejal/a Maša 18 Jul 2007 08:50; skupaj popravljeno 1 krat |
|
   |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 18 Jul 2007 08:49 |
|
|
Napisala je vsega skupaj štiri knjige. Jaz sem jih brala hlastno in pomešano eno čez drugo, tudi tako gre, na koncu se že postavijo na svoje mesto. Kronološko in deloma tudi povezano pa gredo takole:
1. Sanje o rdečem oblaku
2. Zaljubljeni v sanje
3. Peklenska gugalnica
4. Sprememba v srcu (odgovori iz revije VIVA)
Osnovna ideja je odvisnost od odnosov, ki jo obravnava po principih odvisnosti kot vse druge. Razširi na nekemične odvisnosti, tj. od hrane, seksualnosti, športanja, dela, duhovnosti... Drugačen pristop in drugačna osnovna ideja kot vse, kar sem doslej prebrala. Predvsem pa nenavaden stil za knjižno izdajo. Takšne odkritosti in neposrednosti smo navajeni na anonimnih forumih, ne v podpisanih knjigah. Vendar ima rdečo nit, sledi ideji in se ne izgublja, poleg tega je izredno toplo in berljivo napisano.
Sanje o rdečem oblaku je roman, tudi v knjižnici je med romani in ne psihološko literaturo. Je kratka in tragična ljubezenska zgodba, pravzaprav dnevnik neke ženske in njene ljubezni. Ne maram pretresljivih zgodb o raku, vendar tale je drugačna. Ne prosi za sočutje in usmiljenje, samo preprosto je. Ton je zelo topel in zelo oseben, imela sem občutek, kot bi nam bilo dovoljeno za hip pogledati v njeno preživljanje bolečine. Pa ni tema rak, glavna tema so naši medsebojni odnosi.
Zaljubljeni v sanje je že psihološka literatura. Sanja sama reče, da je v prvi knjigi opisala, kaj se ji je zgodilo, v drugi pa, zakaj se ji je zgodilo točno to. Sanjamo vsi, sanje so v redu in potrebne, vendar tukaj točno pokaže, kako se lahko čisto vsakdanje in pozitivne stvari sprevržejo. Pokaže, kako se vrtimo v krogu, begamo, obtožujemo vse drugo, samo pravih korenin ne. V tem se najdejo tisti, ki na zunaj nekako sploh nimajo problema, sami v sebi pa se počutijo in vedo, da nekaj ni v redu. Knjiga je kot psihološki priročnik, opisuje, kaj se dogaja in dodaja nekaj namigov, v katero smer delovati.
Peklenska gugalnica je verjetno njena najbolj znana in osrednja knjiga. Je strokovna in sistematična obdelava drugih odvisnosti razen alkohola in droge, psihološki priročnik, posega na psihiatrijo, ima ločene razdelke za posamezne težave, npr. hrana, deloholizem, odnosi, igre na srečo, otroci alkoholikov. Poleg tega so seveda obširno razložene skupne korenine. Program prenove je podrobno opisan, zelo strikten, bolj po Rugljevo, vendar brez ekstremizma. Nič dosti ne olepšuje ali vabi, gre za trdo delo.
Sprememba v srcu so pisma bralcev ter njeni odgovori in komentarji iz revije Viva. Tematsko so smiselno posortirani. Lepo se berejo, razkrivajo zelo različne usode. Res bi bilo škoda, da bi se to izgubilo med starim papirjem v starih revijah.
Maša |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2007 21:10 |
|
|
Nadaljujem. Ne vem sicer, koliko je primerno branje za tole poletno vročino, hehe. Izbrskala sem datoteke, kjer sem lani pisala odlomke. Res je škoda, da bi tole viselo samo na mojem disku doma. Za vse odlomke seveda velja, da sem izbrala tiste, ki so se dotaknili moje duše. Za koga drugega bi se mogoče drugi. In res - ostrmela sem, koliko tega sem lani prepisala...
SANJE O RDEČEM OBLAKU
Start. Reka ljudi se premakne in me odnese s seboj. Saj sem kar precej trenirala, ampak zame tek ni le športna preizkušnja. Po nekaj kilometrih, ko se zasoplo telo neha upirati in se uskladi gibanje mišic, dihanje in bitje srca, moje misli odplavajo v globine, ki mi jih sicer šum sveta okoli mene brani doseči. Meditacija in mir. Takrat se v globini moje duše nekaj odpre kot vodnjak. Nekaj toplega, zlatega in ljubečega me preplavi. Počutim se sprejeta in dobra, tako, kot sem. Neverjeten, čudovit je ta občutek.
Ne rečem, da mi je lahko teči. Še vedno se malo smilim sama sebi, ko se zaženem v prve ovinke in začutim srce v grlu. Napor, ki ga je treba vzdrževati uro ali več, mi je zoprn, bojim se ga. A ta občutek stika z nečim globokim v sebi, ki me preplavi čez nekaj časa, mi postaja vedno bolj pomemben vir ljubezni do sama sebe.
-----
Odšel sem proti domu z občutkom nečesa, kar mogoče še ni neko trdno spoznanje, pa vendar vredno besede, namreč da je vse, kar želimo doseči v življenju, dejansko že v nas. Samo dopustiti in pomagati moramo sebi tako, da vse to lahko v dejavnem življenju zaživi. Vse je že skrito v nas, mogoče globoko, da niti sami ne zaslutimo tega, ali pa ne zaznamo vseh teh svojih zmožnosti, ker se je nanje tekom časa usedla že predebela plast prahu, ki zakriva to, kar bi morali v sebi odkriti, razviti in tako "oplemeniten božji dar" nekoč hvaležno in s ponosom vrniti svojemu Očetu.
-----
Mogoče sem ravno zaradi tega svojega hlepenja po umirjenosti, strahu pred borbami, v propadlem zakon poskusila zatreti samo sebe in postati to, kar nisem. Pa se to ne da brez kazni. Takrat sem živela tako umirjeno življenje kot vsi drugi okoli mene, a nekje za jezom se je nabirala silna napetost, pila vse moje moči in končno izbruhnila in uničila moj navidezni mir. Od takrat živim neprestano v borbah, dogajajo se mi dramatične stvari, kot se mi prej nikoli niso. Resnična sprememba. Kaj jo je porodilo? Je res dovolj samo to, da se v mislih naravnaš na drugačno pot?
Resnična sprememba se ne zgodi, dokler poskušaš postati to, kar nisi, ampak le tedaj, ko se vdaš in dovoliš postati to, kar si.
-----
Takšno je pač moje življenje – borba, vsak dan posebej, da pravilno preživim še en dan in da prilezem za kapljico bliže cilju. Cilju? Moj cilj je živeti čim bolj polno, kot najbolj morem, vsak dan sproti. Vsak dan sproti na poti proti temu cilju iščem pravo pot, dejanje, iščem način življenja, v katerem bi lahko kar najbolje izrazila to, kar sem.
-----
Kaj ti pravzaprav lahko obljubim jaz?
Poštenost, lojalnost, odprtost v komunikaciji.
To, da bom delovala v interesu najinega odnosa v okviru svojih notranjih moralnih norm.
Da bom tvoje otroke sprejela kot osebnosti, takšna kot sem.
Ne morem ti obljubiti, da se bom zaradi najinega odnosa poskušala bistveno spremeniti.
Ne morem se preleviti v žensko tvojih sanj. Lahko le ostanem to, kar sem in se razvijam v skladu s tem, kako bom razumela svet. Rada bi odnos, v katerem se bova razvijala in rasla skladno ter pri tem drug drugega podpirala, ne ovirala.
Ne morem ti obljubiti, da zaradi mene ne boš kdaj trpel, lahko pa ti obljubim, da bom z veseljem naredila vse, da bi te osrečila.
Ne morem ti obljubiti niti, da bova vedno skupaj, četudi si to želim. Lahko pa ti obljubim, da boš, dokler bom tvoja ženska, edini moški v mojem življenju.
Ta je moja definicija ljubezni.
-----
Bog, daj mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, in modrost, da bom razlikovala med obojim. (Oetinger 1702-1782, Serenity prayer; molitev, s katero navadno začnejo sestanek Anonimni alkoholiki)
-----
Čutim, kako potapljanje v to strupeno reko skupinskega jadikovanja Andreja popolnoma izčrpa, vendar se ni sposoben upreti, ker bi moral materi reči ne. Tu je torej jedro tistega tabuja, s katerim se spopada v svoji notranjosti. Zato tudi ženi, ki igra vlogo, napisano na temelju materinega lika, ne more reči ne, čeprav bi si to oba želela. Ujet je v začaran krog; ne loči, kdaj ima opravka z "notranjo osebo", delom sebe, kot je Mati, Žena, ki je predmet tabuja, in kdaj z realno osebo, Marijo, Ireno, ki sta običajna človeka in do katerih mora včasih nastopiti tudi odločno, da ohrani sebe.
-----
Mene so vzgajali v prepričanju, da je krščanstvo in sploh vera v kakršnega koli boga pravljica za tiste, ki se ne morejo soočiti s tem, da je življenje nepovezana veriga slučajev, in smrt konec vsega. Kljub temu pa sem v sebi vedno ohranila neko neizdelano predstavo o dobri sili, ki j odgovarjam za moralno in nemoralno vedenje in ki bo dobrotljiva, če se bom obnašala tako, kot je po moji vesti prav. V zadnjih dveh letih, ko so si težke življenjske preizkušnje sledile druga za drugo, pa sem s to dobro silo našla stik, predstavo poglobila. Razumela sem zakonitost življenja, da se razvija skladno brez zapletov in trpljenja, kadar tej dobri sili izven sebe prepuščam vodstvo. Kadar pa hočem sama po svoji volji izsiliti smer, kamor naj bi se mi življenje obrnilo, se znajdem v slepi ulici.
Najbrž nikoli ne bi mogla tako spontano dojeti, da je ta dobra sila pravzaprav isto, kar kristjanu pomeni Bog, če ne živela ob njem in doživljala vseh moralnih dilem, ki so mu bile ravno zaradi teh načel toliko težje razrešljive. Vsa osnovna življenjska prepričanja sva imela identična, le da je on poznal zakonitost te sile in jo imenoval Bog, jaz pa s to besedo nisem vedela kaj početi, spravljala me je v zadrego, kot da je nimam pravice uporabljati, ker nisem posvečena v skrivnostno obredje, ki ga nekateri s tem enačijo. Veliko pa mi je pomenilo, da mi je večkrat rekel, da sem eden najbolj vernih ljudi, kar jih pozna, in sicer po načinu in nazorih mojega življenja.
-----
Prijatelji na različne načine sprejemajo novega člana. Drugače, kot če bi bil čisto nov. Obremenjeni so s predstavami, ki jih imajo o meni, z Irenino zgodbo, z množico čustev, ki jih vpletanje v ta "mikrokozmos" sproži. Zaznam ljubosumje, ki je drugačno pri ženskah kot pri moških. Zadrega, pri nekaterih celo zamera. Presenečena spoznam, da večina ni sposobna sprejeti novega člana kot človeka s svojo zgodovino in s svojim prostorom pod soncem. V njem vidijo in iščejo le odsev svoje podobe, ki jim ni vedno všeč. Zanima jih le toliko, kolikor polresnice, ki si jih na podlagi predsodkov ustvarijo o njem, potrjujejo njihov svet. Čutim, da s tem tudi mene tlačijo v kalup, ki mi ne ustreza. Počutim se nelagodno. Le njegovi pogledi čez mizo blažijo nelagodnost. "Skupaj sva," mi pravijo. "Razočarana si samo, kadar preveč pričakuješ. Vzemi ljudi take, kot so, potem šele lahko to isto pričakuješ od njih." …
Zdaj šele razumem, da razdoru ni botrovala utrujenost, ampak ljubosumje in obsojanje s strani tistih, ki se morajo sami dan za dnem odločati, ali ne bi raje zapustili zakona, v katerem ne morejo izraziti sebe, in se napotili v neznano iskat ljubezen, pri tem pa tvegali, da ostanejo sami. Midva, ki sva se odločila za tveganje, jih ogrožava, saj v njih vzbujava občutke, ki s jih raje ne bi priznali. Jokala sem od razočaranja, ko sem videla, da me od prijateljev iz skupine nihče ne razume, niti ne poskuša v meni videti mene same, ampak samo sebično iščejo odsev samega sebe, ki bi jih potrdil. Čutila sem, da se na tej ravni z njimi ne moram pogovarjati. Vprašala sem se, zakaj mi pravzaprav toliko pomeni njihova potrditev, saj vendar vem, da delam to, kar je edino prav, in tudi to vem, koliko me stane, da ostanem na tej poti. Odgovarjam le sama sebi in svojemu lastnemu občutku, kaj je prav. Odreči se moram nemoči majhne punčke, ki potrebuje za svoja dejanja potrditev mamice, sicer plane v jok. Pretežka in preveč radikalna je moja pot, da bi se smela na vsakem koraku spraševati, če je drugim všeč. Vem, da moram po njej naprej. Počutim se kot ličinka, ki se izvije iz pretesnega oklepa svoje stare kože, in nenadoma ugotovi, da ima krila, jih jame z vso skrbjo in predanostjo ravnati za let. Prazna lupina nekdanje oblike, ki zgubana leži v kotu, ji ne pomeni ničesar več.
-----
Mogoče se sliši malo pretirano, ko opisujem te stvari. A kako vrniti človeku, ki je nekoč z ljubeznijo slikal, risal, kolesaril, hodil v gore, igral na orglice, takrat ko to najbolj potrebuje, nekaj njegove nekdanje moči? Ljubezen ni zamaknjenost v nek trans, tudi ni nekaj, kar bi lahko dajal z žlico. Zame pomeni dajanje ljubezni med drugim tudi to, da poskusim v ljubljeni osebi prepoznati želje in sposobnosti, ki so še v zametku, in jih vzpodbuditi, da se izrazijo. Ne pa to, da jih dušim in želim iz drugega narediti bitje po svojem načrtu. Pomagati mu moram, da postane to, dar v resnici je. Res je, sprememba se zgodi, ko postaneš to, kar si, in si nehaš prizadevati, da bi postal to, kar nisi.
-----
Veličina človeka je v tem, kako zna odpuščati, ne v tem, kako zna obsojati. Da, tudi jaz sem obsojala. Obsojala sem tiste, ki so obsojali mene, češ da so nečuteči, zlobni, sebični. Pa vendar, če se spomnim sama sebe, kakšna sem bila, preden sem si dovolila zleteti iz zaklete ječe zakonskega odnosa, ki je uničeval bistvo in vir ljubezni v meni, vem, kako sem se počutila. Gledala sem na videz srečne ljudi okoli sebe in v sebi pestovala glodajočo zavist. Le v čem je "ona" boljša od mene, da ima srečno družino in očitno ljubečega moža ter živi v izobilju? Da, nekoč, nekje, sem tudi to bila jaz.
Kaj pa zdaj? Sem boljša? Slabša? Srečnejša? Ali še bolj nesrečna? Predvsem sem to bolj jaz. Lahko sem to, kar v resnici čutim, da moram biti, to mi je bolj pomembno kot trenutna sreča, ki je tako ali tako samo ena od dimenzij človeka. Od stotero možnih.
Zato razumem in dopuščam, da ima vsak človek pravico in dolžnost, da postane to, dar v sebi čuti, da je. Zase vem, kako težko pot sem do tu prehodila, vem, kako je bolelo. Ne morem zameriti nikomur, ki si ne upa stopiti nanjo in omahuje. Sam mora najti svojo pot.
-----
Med vožnjo proti domu razmišljam o tem, kako je človeška predstava o srečnem življenju relativna, kako v svoji majhnosti ne zmoremo niti ločiti sreče od nesreče. Če bi taisti oče umrl pred osmimi leti v svojih šestdesetih, bi umrl srečen: preživel bi svoj vek, ostal trden, in doživel, da si oba njegova sinova uspešno gradita srečen dom v bližini domačije. Tako pa je "imel srečo", da je živel dlje in doživel, da njegov ljubljeni sin, strt v nesrečnem zakonu, umira pred njim, na pragu sreče, ki jo je le za las dosegel, brezdomec. In to ga bo strlo.
To spoznanje relativnosti človeške sreče in nesreče, kis ta tako slab kažipot v življenju in večkrat speljeta na krivo pot kot na pravo, mi govori resnico o tem, da mora bit nad našimi željami, iluzijami, srečo in nesrečo še neka višja zakonitost, ki skrbi za to, da se človeške poti dolgoročno le usmerijo v pravo smer.
Ne išči sreče ali nesreče, Sanja, to je samo projekcija želja tvoje nepopolne duše. Išči Resnico in Ljubezen, to je pravi kažipot na poti življenja. Resnico in Ljubezen sem našla tako v sreči kot v nesreči. Če sem ju prepoznala in jima sledila v sreči, se jima ne bom odrekla, ko se znajdem v nesreči. Resnica in Ljubezen sta še vedno to, kar sta bili. Vem, da na tej poti ne bom vedno le srečna, a resnice in ljubezni, ki sem ju našla najprej v sebi, potem pa še v drugih človeških bitjih, ne bom več zamenjala za iluzijo in odtujenost.
Kdo ve, kaj je meni in Andreju prihranjeno, zdaj ko najina ljubezen umira na vrhuncu svoje moči? Ne vem. Zdaj ni čas, da bi mislila na to. Naj življenje samo razodene, kakšen je globlji smisel in potem tega trpljenja. Naj se zgodi Njegova volja.
-----
Iz take smo snovi kot sanje. Ali pa oblaki. Na videz živimo v trdnem svetu, polnem stvarnih dogodkov, srečanj. Pa v resnici? V resnici živimo v svojih mislih. Cel svet je v mojih mislih; na videz del resničnosti, vendar stkan iz misli, želja, pričakovanj, vsega, kar sem kdaj doživela. Resnični materialni svet obstaja, vendar mi je nedosegljiv. Od neskončno možnosti, ki jih nudi, zaznavam le tiste, ki jih kakor koli spoznam za svoje,ki so del mojega notranjega sveta. Vse drugo gre mimo mene in se me sploh ne dotakne.
Kako je mogoče, da vsi živimo v istem svetu, pa vendar vsak vidi v njem nekaj drugega, razume svet drugače? Kako je mogoče, da vsi želimo ljubezen, pa vendar v imenu te želje drug drugega zatiramo, želimo spremeniti, prepričati, da bi svet videl tako, kot ga vidimo sami? V resnici se odzivamo na svoj notranji svet, to, kar smo. Zunanji svet je le okvir, v katerem se srečujemo.
Da, iz take smo snovi kot sanje. In svet, ki ga imamo za trdnega, je iz oblakov. Zlatih, rdečih, bleščečih oblakov, ki ob sončnem zahodu napolnijo moj dušo z nostalgičnim hrepenenjem. Okroglih, belih, puhastih, v katerih s svojo domišljijo prepoznavam razne podobe. Težkih, temnih, grozečih oblakov, ki nosijo nevihto in sprostitev napetosti. Visokih, sivih, oddaljenih oblakov, ki jih veter s silno hitrostjo nosi nad mojo glavo in ki s seboj nosijo spremembe. Nežnih, prosojnih meglic, ki jih ob sončnem vzhodu izpuhteva rosna zemlja, da se na svoj način pridruži čudežu.
Vse to je moj svet, stkan iz oblakov. Kolikokrat se zavedam, da mi pravzaprav zakrivajo pravo podobo sveta? Ali se zavedam, ko gledam v prihajajočo nevihto, kako blizu nad menoj, nad oblaki, sije slepeče čisto sonce? Vedno je tam; tudi če ga ne vidim, ravno tako obstaja, kot če ga uzrem na jasnem nebu. Samo malo više je treba, nad oblake, in vedno se lahko okoplješ v njegovih zlatih žarkih. Kaj je bolj resnično, svet pod oblaki ali s soncem oblita neskončna širjava nad njimi?
In zvezde, koliko jih je! Vsaka je vesolje zase. Tako kot mi. Med nami pa črna praznina, ki jo komaj premosti kak žarek. Koliko žarkov iz svetov okoli sebe zaznavam? Koliko jih izžarevam, da jih zaznavajo drugi? Koliko se smem prilagoditi, da bi z odbleskom žarjenja v drugih dobila svojo potrditev? Koliko moram ohraniti svoje edinstvenosti, da bom žarela v barvi, ki je samo moja?
Cel svet je v mojih mislih. To sem jaz. Popoln, izdelan svet, na katerega se odzivam, ki ga raziskujem, ki ga želim posredovati drugim. Od kod ta želja, da se izrazim, da me začutijo? Je to strah, da – ko bo moj utrinek ugašal – ne bo nikogar, ki bi pogledal v nebo in si zaželel, da bi se mu uresničila skrita želja?
Hodim po svetu in srečujem ljudi, ene bolj, druge manj od blizu. Vsak ima v svojih mislih svet, kot jaz. Zgolj utvara je, če si domišljam, da je njihov svet podoben mojemu. Boleče in preko trpljenja v odnosih z njimi spoznavam, da smo vsak v svojem svetu, da z besedami ne moremo drugemu sporočiti, kaj se v nas dogaja. V svojem svetu smo tako neskončno sami!
Le ljubezen ima moč, da premosti neskončne razdalje med našimi svetovi. V ljubezni lahko svet drugega skrivnostno začutiš, in ga zliješ s svojim, da nisi več sam. In ko umreš, še vedno bivaš v tem skupnem svetu z vsem, kar si bil.
AGAPE je odkritosrčno vzajemno partnerstvo dveh ljudi, ki drug drugemu veliko pomenita. Skupnih imata veliko načelnih vrednot, interesov in ciljev in prostovoljno upoštevata drug pri drugem osebnostno drugačnost. Odnos obema dovoljuje duhovno rast, ustvarjalnost in produktivnost. Označujejo ga iskrenost, jasnost, gotovost, naklonjenost, tovarištvo.
Ženska, ki preveč ljubi, večinoma ljubi s strastno ljubeznijo tipa eros moškega, ki zanjo ni primeren. Prepričana je, da je intenzivnost strasti in trpljenja pri premagovanju ovir merilo za pravo ljubezen.
Za pravo ljubezen je bistvena zmožnost za trajno človeško bližino. Da se lahko ta porodi, se morata zaupanje in iskrenost (agape) povezati s pogumom in ranljivostjo (eros).
Druga bistvena lastnost pa je sprejemanje drugega človeka takšnega, kot je. Sprejetje je nasprotje zatajevanja in nadzorovanja, pripravljenost spoznati in dopustiti resničnost, brez potrebe, da bi jo morali spremeniti. In v tem je sreča, ki ne nastane z manipuliranjem zunanjih razmer ali drugih ljudi, temveč z razvojem k notranjemu miru, kljub vsem izzivom in težavam. Ker ga sprejemamo, postane človek končno tako svoboden, da lahko iz sebe naredi najboljše, kar more. Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo ali s prisilo, to je VISOKA UMETNOST LJUBEZNI, ki jo večina med nami le težko uresniči. Seveda ni nič narobe, če hočemo biti srečni, toda če iščemo vir sreče zunaj sebe, če polagamo svojo srečo v roke drugemu človeku, tedaj se izmikamo svoji sposobnosti in odgovornosti za pozitivno spreminjanje lastnega življenja. Samo, če drugega človeka sprejmemo, mu dopustimo, da se spremeni, če se zares hoče.
Ljubezen je edini način, da dojamemo drugo človeško bitje v najglobljem jedru njegove osebnosti. Nihče se ne more zavedati resničnega bistva drugega človeškega bitja, če ga ne ljudi. Po duhovnem ljubezenskem dejanju mu je omogočeno, da vidi bistvene poteze in značilnosti ljubljene osebe; še več, vidi tudi tisto, kar je v njej možno, kar se še ni uresničilo, vendar bi se moralo. In še naprej, ljubeča oseba s svojo ljubeznijo omogoča ljubljeni osebi, da uresniči te možnosti. Ker ji prikliče v zavest, daj je lahko in kaj bi morala postati, doseže, da se te možnosti uresničijo.
----- ZVONKA PANGERC PAHERNIK
Šele zdaj se zavem, da jočem tudi zaradi sebe, ker stojim na razpotju in ne vem, kam naj krenem. Nobena izbira se mi ne zdi dovolj zanesljiva, nobena takšna, da bi mi zagotavljala varnost in mir. Ne, dokler ju bom iskala izven sebe. Nazadnje se zamaje celo občutek, da sem res na razpotju. Sem si ga izmislila sama, v blodni in domišljavi želji, da prehitim za moje pojme prepočasen naravni tok dogajanj, izsilim odločitve in na ta način "soodločam" o svojem življenju?
----- DR. JANEZ RUGELJ
Človek v stiski lahko premaga bedo svojega nekdanjega zdrsa tako, da preseže samega sebe v procesu samouresničevanja in ustvarjalnega dela za drugega, ter da izkušnje iz procesa "zdrsa" in "dviga" transcendira v svojem vsakodnevnem delovanju in poglabljanju svojega duhovnega sveta.
Lep primer za takšno preseganje je Lucien-Aime Duval, ki je svoje izkušnje popisal v knjigi 'Otrok, ki se je igral z luno' (Ognjišče, Koper 1985). …
Pacient se izvleče šele, ko najde in realizira svojo osebnostno najglobljo "poklicanost" v življenju. Mišljeno je konkretno delo na nekem področju, kateremu se oseba posveti z vsem svojim bitjem. Šele popolna predanost izbranemu interesnemu področju preusmeri posameznika iz zagledanosti vase in v svoje probleme navzven v ustvarjalnost. Šele taka življenjska naravnanost omogoča dokončen izhod iz patologije in egocentrizma. Pomembno je, da se posameznik ne posveča nekemu delu zato, ker se "mora", ampak zato, ker se hoče – ker je v tem resnično našel sebe. …
Zvonka je napisala daljše besedilo 'Zvonka na poti', ki bo izšlo kot monografija v strokovni reviji 'Pot v sožitje'. |
|
Nazadnje urejal/a Maša 19 Jul 2007 21:37; skupaj popravljeno 1 krat |
|
| |
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2007 21:28 |
|
|
Od vseh njenih knjig se mi zdi, da se me je najbolj dotaknila druga, tj. Zaljubljeni v sanje. Verjetno sem ravno zato tudi prepisala največ odlomkov. Vmes so poglavja knjige iz kazala.
ZALJUBLJENI V SANJE
"Ženske, ki preveč ljubijo", jim pravimo, po istoimenski ameriški uspešnici, ki je pretresla Slovenijo pred desetimi leti.
Mnogi, ki so to knjigo brali, so šele takrat prvič doumeli, zakaj je v njihovih odnosih z bližnjimi vse narobe. Kljub temu, da jim je ljubezen in odnos najpomembnejša stvar na svetu in da bi naredili resnično vse, da bi si zaslužili pravo ljubezen, se jim sreča vedno nekako izmakne. Ljudje ob njih pa jim govorijo, da jih njihova ljubezen duši, ovira in jim povzroča trpljenje.
Zakaj se vedno iz še tako idealnega odnosa s "pravim" partnerjem porodi samo trpljenje, bolečina, bolezen?
Zakaj čutijo v duši tako bolečo praznino, vsi tisti, ki bi jim jo lahko pomagali zapolniti, pa od njih bežijo?
Pa nismo samo ženske, ki tako čutimo.
Niti ni mogoče "preveč" ljubiti. To slepilo ni ljubezen, bolj je podobno romantični zaljubljenosti. Čuti se kot dajanje ljubezni, partner pa se upira, dajanje občuti kot manipulacijo, nepristno slepilo in poskus, da bi iz njega naredili nekaj, kar on ni. V svojih dušah nosimo iluzijo, mit o romantični ljubezni, o njemu ali njej, ki ga bomo nekoč srečali, ki bo izpolnil in osmislil naše življenje. Ko ga bomo našli, bo vseh težav in iskanje za vedno konec in življenje bo samo še pravljica. Če pa se pojavijo težave, je to zato, ker on ni čisto "pravi". V imenu ljubezni ga je treba torej popraviti.
To so ljudje, ki so zaljubljeni v sanje, v iluzijo o romantični ljubezni. Njihove sanje se razblinijo v trpljenje, ki se stopnjuje, dokler jih ne prisili, da svoje iluzije razbijejo in se podajo na pot iskanje samega sebe in vira prave ljubezni.
Mnogo nas je, ljudi zaljubljenih v sanje, ki iščemo poti iz labirinta nevrotično razcepljene duševnosti v srečni svet brez iluzij. Poiščimo se med seboj, združimo svoje moči v iskanju, pomagajmo drug drugemu in naučimo drug drugega, kaj je prava ljubezen.
Temu je namenjena moja knjiga.
***** PRVI DEL: LJUDJE, ZALJUBLJENI V SANJE
CREDO: V KAJ VERJAMEM
Verjamem, da je človekova temeljna alternativa izbor med življenjem in smrtjo.
Življenje in smrt, kot o njih tukaj govorimo, niso biološka stanja, ampak stanja bitja, odnos do sveta. Življenje pomeni trajno spremembo, trajno rojevanje. Smrt pomeni prekinitev rasti, okostenjevanje, ponavljanje. Nesrečna usoda mnogih je, da ne izbirajo. Niso niti živi, niti mrtvi. Življenje postane breme, podvig brez cilja, zaposlenost pa beg pred mučenjem v deželi senc. Človekova naloga je širjenje meja svobode, jačanje pogojev, ki služijo svobodi, proti tistim, ki služijo smrti.
Verjamem, da nihče ne more "rešiti svojega bližnjega tako, da izbira namesto njega. Vse, kar lahko človek naredi za drugega je to, da mu pokaže na alternative realno in z veliko ljubezni, toda brez sentimentalnosti in iluzije. Soočanje z resničnimi alternativami lahko v osebi prebudi vso skrito energijo in ji omogoči, da izbere življenje namesto smrti.
Če ne more izbrati življenja, ki ga nihče drugi ne more vdihniti.
Verjamem v to, da se človek lahko izboljša. To pomeni, da lahko izbere svoj cilj, ne pa da ga mora. Če posameznik ne izbere življenja in ne odraste, bo nujno postal uničevalen, živo truplo.
Verjamem, da lahko človek uresniči doživljanje vesoljnega človeštva samo tako, da razume svojo individualnost in je nikoli ne poskuša spraviti na neki abstraktni skupni imenovalec. Človekova naloga je razumevanje lastne individualnosti in doseganje izkustva univerzalnosti. Samo popolnoma razvita posamezna osebnost lahko opusti ego.
Verjamem, da je človekova rast proces kontinuiranega rojevanja, trajnega ozaveščanja.
Verjamem, da se človek mora rešiti iluzij, ki ga zasužnjujejo in hromijo; da se mora začeti zavedati resničnosti znotraj in izven sebe, da bi lahko ustvaril svet brez iluzij.
Svobodo in neodvisnost je moč doseči samo takrat, ko se zlomijo okovi iluzije.
Erich Fromm: Z one strani okov iluzije (Kar je resnično, ne more biti ogroženo. Kar ni resnično, ne obstaja. V tem je božji mir.)
Kdo sem jaz, Sanja, brez svojih sanj?
Počasi je vame prodiralo spoznanje, da so vsi ti ljudje v raznih stiskah zato, ker – tako kot jaz – zelo dolgo niso upoštevali pomembnih življenjskih zakonitosti. Nekoč, nekje so naredili temeljno napako in neka posebna "slepota" v njihovem miselnem sistemu jim je preprečevala, da bi jo prepoznali in popravili. Zato so isto napako ponavljali tako dolgo, dokler niso v labirintu življenja zašli v tako zaplete položaj, da se iz njega niso znali več rešiti. In počasi sem spoznavala, da je večina njih uporabljala sanjarjenje, da so si "ustvarjali" takšen svet, ko naj bi bil, in zaradi njega ignorirali svet tak, kot je.
-----
Ob pisanju knjige se moram postaviti v posebno duševno stanje, ko imam dostop do najskrivnejših kotičkov v svojem življenju, v katere v običajnem načinu življenja in razmišljanja nikoli ne pokukam. Tam so skrite tiste skrivnosti, ki najbolj bolijo, za katere ne morem in nočem vedeti, saj bodo prizadele mene in druge, ko jih bom na silo privlekla na beli dan. Za to je potrebna posebna vrsta poguma, da se soočam s tistimi svojimi lastnostmi, ki jih doživljam kot napake in jih najraje ne bi priznala. Zavestno se moram odreči obrambnemu mehanizmu "zanikanja", skrivanja stvari pred sabo. Zavestno se moram odločiti, da je resnica vredna tega, da podoživljam še enkrat vse to hudo, resnično in izmišljeno. namesto da bi ga potlačila v nezavedno. Zavestno se moram odločiti, in to je morda še najhuje, da bom z resnico morda tudi prizadela koga, ki mi je najbližji in bo spoznal, da me je prizadel, ne da bi to hotel in ne da bi mogel ali znal ravnati drugače. Zavestno se moram soočiti s tem, da sem tudi sama ljudi okoli sebe hote ali nehote kdaj prizadela, povzročila njihovo trpljenje, in bodo to podoživeli in jim bo hudo. In ravno zavedanje, da nihče ne dela napak nalašč, ampak zato, ker ne more drugače, mi pomaga, da jim odpustim in jih imam še bolj rada.
Iskrenost do samega sebe in do ljudi pri nas ni v navadi. Stvari skrivamo, da bi se izognili trpljenju, svojemu in drugih ljudi. S tem pa potvarjamo podobo resničnosti in povzročamo novo in novo trpljenje, ki nastane zaradi nesporazumov in nerazumevanja sveta. Na svojih napakah se lahko učimo le, če se jih zavedamo. Vse, kar skrivamo v sebi in pred seboj, nas oddaljuje od drugih ljudi in med nami gradi nevidno pregrado, za katero se skrivamo vse življenje. S tem pa se odrekamo življenju samemu.
Princeska iz sanj
Razcep
Poglej, Vesna, dragoceno človeško bitje si. Pravico imaš biti tu. Pravico imaš živeti, ljubiti, se učiti, in tudi trpeti.
Če trpiš, kot trpimo včasih vsi – ne upiraj se temu, ker to povzroča dodatno trpljenje.
Vprašaj se: zakaj mi je bila dana ta izkušnja? Kaj se lahko iz tega naučim? Kaj lahko naučim druge in jim s tem pomagam?
Nemoč kot obramba
Drugi tipi nevrotične obrambe
Nevrotični obrambni mehanizmi
Sanjarjenje, fantaziranje
Projekcije
Posledice obrambnih mehanizmov: Strah, osiromašenje osebnosti, nemoč, sadistične težnje, trpljenje.
-----
Vsak ima svojo resnico, pravimo. Ni res! Resnica je ena sam. Vsak od nas pa ima svojo razlago resnice, ki jo ima za resnično. To, kar opazimo, si vsak po svoje razlagamo. To je razlog, da se tako težko pogovarjamo. In tu je tudi svoboda za spreminjanje samega sebe. Spreminjanje razlage sveta je tisto, kar lahko naredimo, da bi se izvili iz nesrečnega sveta in se znašli v srečnem.
***** DRUGI DEL: OMAMLJENI OD LJUBEZNI
Pa tako lepo se je začelo
Od nevroze od odvisnosti
Osnove zasvojenosti
Omama in širjenje zavesti
Kdo je kriv
Z velikim razočaranjem, ampak prisiljena v to iz lastne obrambe, sem opustila iluzijo o družini. Bolelo je, kot vedno boli, kadar se odrekaš iluzijam, a prišla sem do te resnice: družina je toliko vredna, kolikor so srečni posamezniki v njej. Ne več, ne manj. Če vsi trpijo, da bi vzdržali v družini, je nekaj hudo narobe. Gre za veliko slepljenje in pretvarjanje. Ljudje želijo biti srečni; če ostajajo v družini, kljub temu, da so nesrečni, jih vežejo samo še iluzije, strah pred spremembo in osamljenostjo in občutki krivde, spretno izrabljeni za medsebojne manipulacije.
-----
Že večkrat sem poudarila, da se vsak človek VEDNO vede logično. V skladu s svojo notranjo logiko. Če v to v resnici verjamem, in temu je tako, potem razumem, da nikakršna krivda sploh ne obstaja. V skladu s tem, kako danes razumem situacijo, se odločam tako, kot se. Verjetno bom jutri vedela kaj več, razumela stvari drugače, morebiti bi celo ravnala drugače, ampak danes razumem tako in ravnam lahko samo tako. Zmota je napaka samo takrat, kadar se iz nje nič ne naučiš in je ne popraviš.
Besedo KRIVDA je treba zamenjati z besedo ODGOVORNOST. Ljudi je treba RAZUMETI, ne pa kriviti in obsojati. Starši so seveda odgovorni za vzgojo in življenje otrok v okviru tega, kar zmorejo ni razumejo. Ne smemo pa pozabiti, da otrok ni samo žakelj, v katerega trpaš travme, niti robot, ki ga programiraš za življenje. Otrok je živo bitje z lastnim umom, ki se lahko tudi zmoti. Za svoje zmote je odgovoren vsak sam – samemu sebi.
Na ogledalu v kopalnici imam obešeno sliko debelušnega kodrastega dekletca – sebe, ko sem bila stara dve leti. Vsakokrat, ko sem kaj jezna nase, ker se v meni nabere nemir, občutki manjvrednosti, pogledam to sliko. Takrat se spomnim, kdo je pravi vzrok mojih težav: dveletno dekletce z omejenim znanjem o svetu je nekoč sklenilo, da jo svet ogroža in da se mora braniti. Le kako bi ji lahko zamerila? Takrat se nasmehnem, jo v mislih pobožam in stisnem k sebi, in si rečem: "Zdaj si velika, močna, sposobna. Nič več pomembno, zaradi koga ali česa si trpela. To je zdaj mimo, zdaj razumeš in ne bo se ponovilo. Preteklost je mimo in enkrat se je treba odločiti in nehati trpeti zaradi nje."
Potem se v mislih zahvalim mami in očetu, ki sta se marsičemu odrekla, da bi me vzgojila in sta zmeraj ravnala tako, kot sta najbolje vedela in znala. Trpljenje zaradi preteklosti je neproduktivno. Preteklost je treba uporabiti za učenje in izboljšati sedanjost, da mi bo lepše v prihodnosti.
Kaj bodo pa sosedi rekli?
Soodvisnost in alkoholizem
Hrana namesto ljubezni
Tudi ljubezen in hrana imata v našem predstavne svetu veliko povezav. To sem začutila, ko sem postala mama. Če otrok ni hotel jesti tistega, kar sem mu s tako ljubeznijo pripravila, se mi je zdelo, da zavrača mojo ljubezen. Bile sem veliko bolj besna in užaljena, kot je bil vreden tisti krožnik špinače. Če pa je z veseljem pojedel, kar sem skuhala, sem se počutila kot super mama.
-----
Hrana pri zasvojenem povzroči verjetno vsaj deloma zaradi spremenjenega metabolizma ali zaradi notranjih psihičnih mehanizmov spremenjeno dušeno stanje, omamo. V tem stanju je zasvojeni enako moten v svojih mislih, čustvih in vedenju, kot kateri koli drugi odvisnik. Sam si ne more pomagati, lahko pa pod posebnimi pogoji za kratek čas – vsak dan sproti – kontrolira uživanje hrane in uporabo škodljivih mehanizmov bruhanja. Bistvena pa je globoka notranja sprememba, ki mu pomaga, da svojo notranjo praznino zapolni s tistim, kar vanjo sodi: z ljubeznijo, s samim seboj. To je treba upoštevati pri zdravljenju vseh odvisnosti.
Seksualna zasvojenost in zloraba
Trpinčena ženska
Trpinčena ženska se lahko reči edino tako, da se striktno drži principov zdravljenja. Ne sme misliti, da ji lahko terapevt pomaga z nasveti, saj pri zasvojenosti svetovanje ne deluje. Edina ustrezna pomoč je ponuditi ustrezen program zdravljenja po principih zasvojenosti.
Zasvojenost z igrami na srečo, sanjarjenje in tveganje
Boleča notranja praznina v duši nevrotika, ki je izgubil stik z jedrom samega sebe, zahteva vedno nove in nove obrambne mehanizme, ki naj bi otopili bolečino in trpljenje. Obrambnih mehanizmov pa ne moremo uporabiti specifično, tako da bi z njimi zatrli samo eno, bolečo misel, druge pa bi ostale nedotaknjene. V našem umu so misli prepletene med seboj kot miselni vzorci v obsežne komplekse in so povezane v obliki asociacij. Če poskušamo pod gladino zavesti potlačiti eno samo misel, moramo z njo skupaj tlačiti tudi vse asociacije, ki bi nas lahko spomnile na bolečo misel, z njimi tudi čustva, spomine. Tako potlačujemo v nezavedno čedalje večji del samega sebe, se čedalje manj zavedamo, čedalje bolj spimo, delujemo bedno bolj brez človeških čustev in topline, kot neodzivni roboti, ki zgledno izpolnjujejo dodeljene jim vloge.
Stalno potlačevanje novih in starih misli in asociacij naredi v duševnosti pravo opustošenje. Potlačena so čustva, viri duševne energije in veselja. Človek to čuti kot izpraznjenost. Ker se ne zaveda vzrokov svoje duševne osiromašenosti, se morda odloči popravljati posledice. Predstavlja si, da je notranja praznina posledica osiromašenosti zunanjega življenja, čeprav je v bistvu prav nasprotno. V resnici mu njegova notranja osiromašenost preprečuje uživati v tem, kar ima.
Človek, ki je v stiku sam s sabo in preko tega z vsem, kar obstaja, bo lahko neskončno užival in doživljal povzdignjene trenutke v doživljanju in stapljanju s tako enostavno stvarjo, kot je cvet, njegova lepota, kompleksnost, čudovita sestavljenost. Razumel bo, da je čudež, da tako bitje obstaja in deluje. Čutil bo, da je milost biti zavestno bitje, ki lahko občuduje vso to lepoto, in da je kot zavestno bitje v ljubečem stiku z vsem, kar obstaja. Ne bo potreboval hrupnih in vsiljivih zunanjih stimulacij, da bi se počutil izpolnjen in živ. Vse, kar more čutiti in doživeti kot človeško bitje, bo zmožen najti v sebi, v osami, šele potem bo to želel deliti z drugimi, da bi se ob tem njegova radost do življenja še povečala.
Človek, ki ni v stiku sam s sabo, pa neprestano čuti, da mu nekaj manjka. Notranji primanjkljaj bo poskušal zapolniti z zunanjimi sredstvi. Ker je zaradi potlačevanja misli in čustev doživljajsko otopel, bodo pri njem skozi gosto zaveso ledene megle, ki jo tvorijo obrambni mehanizmi, prodrli samo zelo močni dražljaji.
Deloholizem
Resnično duhovno rast pri človeku lahko vzpodbudi le delo, v katerem uživa. Takih pa je malo. Vsa druga dela le izčrpavajo. Vendar kljub temu ljudje dostikrat vztrajajo pri delu tudi daleč nad svoj poln delovni čas in vlagajo dosti več naporov, ko jih samo delo opravičuje. Takrat se moramo vprašati, kaj imajo od tega? Ni denarja, ni užitka – ampak beg pred tesnobo. Ko delam, je moja funkcija povsem jasna. Vsi vedo, kdo sem, vsem je jasno, kako se morajo obnašati do mene. Moj čas je popolno strukturiran. Moji odnosi so jasno opredeljeni. Moja moč do drugih ljudi je določena z mojo vlogo. Lahko se izgubim v svojem delu in ta čas mi ni treba misliti na to, kdo sem.
-----
Delo nam predstavlja varno zatočišče, v katerega se lahko skrijemo , da nam ni treba pogledati v oči samemu sebi, svoji odtujenosti, bivanjski praznini, odnosom brez duše in brez ljubezni, dejstvu, da se srečujemo kot prazne lupine steklenih oči, da v drugem ne vidimo njega samega, ampak odsev naših lastnih iluzij. Ker je to legalno priznana "droga", nam nihče ne more nič, če jo uporabimo.
Odvisnost od duhovnosti
Izredno težko je ločevati med omamljanjem z izjemnimi doživetji in med potjo za duhovno rast, ki izjemna doživetja uporablja kot stopnice za dvig. Vse je odvisno od človeka, ne od poti kot take. Glavna in bistvena naloga v procesu duhovne rasti je nenehen trud, da bi svojo predstavo o sebi in o svetu čim bolj uskladili z resničnostjo in očistili primesi iluzij in napačnih interpretacij. Na duhovno pot se lahko uspešno poda šele tak človek, ki je v sebi že zacelil duhovne razpoke, dvojnost, in ki je dopustil, da je klic po presežnem postal centralno gibalo njegovega življenja. Takšen si lahko dovoli kakršno koli pot, da se le ne vdaja slepilom.
Bolezenska odvisnost od odnosov pri starših zasvojenih otrok
Zasvojenost je navadno igra, v kateri igra več ljudi, ki so med seboj povezani z družinskimi vezmi. V tej igri je ponavadi vsa pozornost usmerjena v narkomana ali alkoholika, ki je očitno bolan in prizadet ter vidno propada. V gneči in hrupu okoli drame ob aktivno zasvojenem pa se ljudje ponavadi ne zavedajo, da imajo tudi svojci, ki so ponavadi "žrtve" ali "nemočni rešitelji" zasvojenega, v igri svoje močne čustvene investicije. Na videz se zdi nelogično, da bi imeli starši kaj od propada svojega otroka. Nelogično in celo kruto. Te plati ne poudarjam zato, ker bi starše hotela žaliti ali kriviti za potek stvari, ampak zato, da bi se zavedli, kaj edino lahko storijo: da se ozavestijo tega, na kak način bolezen njihovih otrok napolnjuje njihovo življenje in ga dela zanimivega in dramatičnega, ter poskušajo to spremeniti pri sebi. Za mnoge med njimi je ključ do ozdravljenja v tem, da se naučijo delovati ravno nasprotno od tega, kakor so vedno delovali.
Odvisni od odnosov so ljudje s posebno psihično strukturo, ki pomanjkljivosti v čutenju in doživljanju samega sebe maskirajo tako, da si dajejo kar naprej opravka s problemi drugih. Za nekatere probleme so slepi, druge pa pretirano poudarjajo. Tako posredno omogočajo nadaljevanje in razvoj še težje zasvojenosti v družini, ker potvarjajo podobo resničnosti in onemogočajo otrokom, da se učijo od njih in od svojih napak. Soodvisni starši spregledajo, da skrita bolečina že dolgo tli v njihovih otrocih, ker želijo verjeti, da je pri njih vse v redu in daje njihov mali svet urejen.
Starši želijo, da bi njihovi otroci odrasli v srečne in uspešne posameznike. Ali se to res zgodi, pa ni odvisno samo od količine ljubezni, ki jo otroci dobijo od staršev, ampak dosti bolj od tega, KAKO jih starši ljubijo. Nekateri načini izražanja starševske ljubezni so zelo slabi, celo destruktivni. Kadar se starši slepo trudijo rešiti namesto svojih otrok tiste probleme, za katere so otroci sami odgovorni, s tem preprečujejo, da bi se otroci na osnovi posledic svojih dejanja naučili pravilnejšega ravnanja. Tega starši ne počno zaradi velike ljubezni, ampak zaradi lastne nemoči in nezrelosti. Ne zmorejo gledati na svoje otroke kot na samostojne ljudi, ampak jih imajo za del sebe.
-----
Zelo visoka oblika ljubezni je dovoliti, da nekdo, ki ga imaš zelo rad, trpi naravne posledice svojega vedenja, ker se bo edino tako lahko naučil določenih lekcij. Kadar zaradi lastnega strahu in krivde nasilno prekinemo naravni tok teh posledic, to delamo bolj zaradi sebe kot zaradi drugih. Takrat delujemo zato, da bi obvladali svoja neprijetna čustva zaradi občutka krivde in neodobravanja drugih, ne pa da bi pomagali urediti življenje nekoga drugega. V osnovi se moramo naučiti razlikovati, kaj je naše lastno življenje in kaj je življenje nekoga drugega.
Najboljše pravilo za ravnanje z zasvojenimi je, da se dosledno izogibamo temu, da bi kaj naredili zanje, tako da bodo lahko sami naredili kaj zase, če se bodo za to odločili. Ljudje ne nehajo zlorabljati alkohola ali drugih omamnih snovi zato, da bi ugodili drugim ljudem, da bi jih osrečili ali jim olepšali življenje, pa če so ti drugi ljudje njihovi soprogi, starši ali otroci. Če nehajo, je to edinole zato, ker so postale posledice njihove odvisnosti zanje neznosne.
Ali ostati ali oditi
Čim bolj potrebujemo specifično reakcijo drugega človeka, tem bolj smo od njega odvisni, in tem bolj verjetno je, da se bo branil. Naučiti se moramo, da od njega ne potrebujemo ničesar. Naučiti se moramo, kako mu odpustiti in ga od-pustiti. Ob tem sodeluje psiha tako, da se čedalje bolj zavestno ali v sanjah spominjamo preteklosti, ko smo bili prizadeti. To zahteva voljo, moč in pogum, da iskreno pogledaš v preteklost, spet občutiš vso bolečino, spoznaš svojo vlogo v odnosih, odpustiš sebi in drugim, sprostiš preteklo bolečino in jo opustiš; ji pustiš, da gre.
Jeza in zamera do drugega nas z železnimi vezmi poveže s to osebo. Ravno zato je odpuščanje in prošnja za odpuščanje tako pomembno. Samo če odpustimo, lahko od-pustimo, pustimo od sebe in smo lahko od-puščeni. Dokler ne odpustimo, se vedno znova vračamo k njemu ali drugim, ki so mu podobni, in znova in znova podoživljamo svojo dramo. Odpuščanje ne naredi iz nas slabičev, ampak nas osvobodi, da si nikoli več ne dovolimo, da bi z nami tako slabo ravnali. S tem smo končali.
Prisilna potreba, da bi naredil nekaj, kar bi povzročilo spremembo v drugem, je eden najbolj destruktivnih elementov soodvisnosti. Potrebno se je upreti potrebi, da bi deloval v skladu z njo. Namesto tega se lahko naučiš obmirovati sredi svoje lastne tesnobe, jeze, frustracije, obupa ali katerega koli čustva, ki te je pograbilo. Nauči se slediti ga do izvora v sebi. Dovoli čustvu, da se izrazi, da se zgodi. Sprejmi ga, začuti da, izkusi ga, razišči ga, dovoli, da te pouči o tebi, o tvoji zgodovini in o tvoji bolečini. Nobeno razmerje te ne more rešiti pred bolečino iz tvoje preteklosti. Noben partner, ki bi ga spoznal, ni pravi, ne more ti nuditi dovolj ljubezni in narediti tvoje življenje dovolj zanimivo, da bi ta bolečina mogla za vedno ostati prikrita.
Ko se naučiš obmirovati, ko ti uspe sprejeti svojega partnerja natanko takšnega, kot je, brez jeze in zamere, brez želje, da bi ga spremenil ali kaznoval, takrat boš resnično poglobil svojo dušo in sprejel dar, ki ti ga to razmerje poskuša podariti. Po tem se bo samo pokazalo, ali bo treba oditi ali ostati.
Izbira pravega partnerja
Mehanizme samoslepljenja, iluzije, projekcije, racionalizacije, idealizacije, ki sem jih opisala, kako delujejo na izgradnjo osebnosti nevrotika, lahko uporabimo tudi v razumevanju svojih odnosov z drugimi. Kakor se z "idealno sliko" slepimo, da smo že tisto, kar bi želeli postati, tako se lahko tudi slepimo, da že imamo tak odnos, kot ga želimo imeti. Nasprotnih dokazov enostavno nočemo videti, zmanjšamo njihov pomen, vlagamo energijo v iluzije in se obnašamo, kot bi bile že resnica, hočemo videti samo del resnice
-----
V odnosih z ljudmi se izraža vse, kar smo, vključno z našimi problemi. Vsak odnos, ki ga s komerkoli vzpostavimo, nas lahko nekaj nauči o nas samih. V razmerjih ni nobenih "slučajnosti". Nepogrešljivo nas pritegnejo takšni partnerji, od katerih se lahko bodisi naučimo svoje lekcije, ali pa se ob njih še bolj ujamemo v mreže svojih nezdravih vzorcev življenja in odnosov. Naraščajoči pritisk nas bo prisilil v reševanje. Sami smo odgovorni, da se tega naučimo. Če se učenju izogibljemo, se bo lekcija ponavljala, dokler se ne bomo vdali in je sprejeli. Potem bomo lahko šli naprej.
-----
Včasih imajo zasvojeni z odnosi raje fantazijo o odnosu, kot pa možnost, da bi bili v razmerju z resničnim, živim, zainteresiranim, odzivnim in čustvenim človeškim bitjem. Če ne vedo, kako bi bili v razmerju iskreni in blizu, jim je mogoče ljubše, da jih sploh ne preizkušajo. Nekateri odvisni od odnosov poskusijo rešiti svoj problem tako, da ne vzpostavijo pomembnih odnosov. Kljub temu, da so že mimo leta, ko se večina zaljubi, poroči in ustvari družino, ostajajo sami. Navadno živijo živahno družabno življenje in so v vseh drugih pogledih urejeni, vendar partnerskega razmerja ne morejo ustvariti. Zdi se, kot da bi jim to preprečevale nezavedne notranje sile. Njihovo življenje je polno akcije in prijateljev, a domov gredo večinoma sami. Če se že zaljubijo, se zaljubijo v nedosegljive ali neprimerne osebe in namesto razmerja ostane le bolečina, ki jo morajo skriti. Tisti potencialni partnerji, ki pokažejo zanimanje za njih, jih ne pritegnejo. Sanjajo o idealnem razmerju, o idealnem partnerju. Z leti, ko se poročijo še zadnji med njihovimi prijatelji, se je vedno težje slepiti, da se bo že vse nekako uredilo s časom. V sebi čutijo nejasno suhost in izčrpanost, izpitost življenjske energije. Kritični dnevi so družinski prazniki, ko se zavejo, da nikomur ne pripadajo. Zdi se jim, da jim je njihova osamljenost zapisana na čelu in da vsi lahko vidijo, kako niso dovolj vredni, da bi jih kdo ljubil. Pred drugimi skušajo skriti svojo prizadetost in se hvalijo, kako jim je samim lažje. Na objestne opazke prijateljev in sorodnikov, češ: "Kdaj boš pa ti?" odvrnejo s šalo, a navznoter bolečina zareže prav v globino.
Takšne vrste osamljenost ima ravno tako nevrotično osnovo kot odvisnost od odnosov. Njena osnova je strah pred bližino in prepričanje v lastno neadekvatnost in manjvrednost. Branijo se tako, da zanikajo svoje potrebe po človeški bližini, partnerskem odnosu in življenju v družini. V sebi čutijo komponento odvisnosti. Iščejo idealen odnos, od katerega pričakujejo, da bo razrešil vse njihove probleme. Idealen odnos je fantazija in spada v sanjarjenje in v notranji svet. Zvesti svojemu sanjskemu partnerju ne morejo svoje ljubezni ponuditi realnemu zunanjemu človeku. V bistvu se vedejo popolnoma enako kot odvisni od odnosov. Tipični soodvisnik bo svoj ideal projiciral na partnerja in se potem boril z njim, ker "ni takšen" ter verjel, da bo vse v redu, ko se bo partner spremenil. Tipični samotar pa bo ideal zvesto čuval v svoji duši in čakal, da se pojavi zunanja oseba, ki bo povsem enaka idealu. Oba imata odnos z izmišljenim partnerjem in oba od odnosa pričakujeta izpolnitev svojega življenja, pri tem pa opuščata odgovornost do svojega življenja, ki jo imata sama. Oba se morata naučiti prepoznati razliko med resničnostjo in idealom, vzpostaviti most zaupanja in komunikacije z resničnim zunanjim človekom in prevzeti nase odgovornost za svoje potrebe. To lahko storita le tako, da v programu zdravljenja zasvojenosti razrešita korenine svojega občutka manjvrednosti i opustita obrambne mehanizme iluzije.
-----
Sprejeti moramo dejstvo, da so ljudje sami odgovorni za svoje vedenje. Ni realno pričakovati, da bi se trajno spremenili zaradi nekoga drugega. Za nekaj časa lahko kontrolirajo svoje vedenje, ali pa dovolijo drugi osebi, da jih zavira, toda vse to je le začasno. Prej ali slej se bo tako vedenje ponovilo, zato ker se oseba globoko v sebi v resnici ni spremenila. Dolgoročno pa lahko ljudje v življenju postanejo le to, kar sami čutijo, da morajo biti. Nihče jih nima pravice siliti, naj se spremenijo, če tega sami nočejo in ne morejo. Včasih se zdi, da bi lahko bilo v kakšni zvezi vse idealno, če bi se le eden od partnerjev spremenil v določeni lastnosti. Kljub temu, da sta v zakonu oba partnerja tako močno odvisna eden od drugega, pa pravice, da zahteva temeljno spremembo v drugem, nima nihče. Sme samo jasno povedati, kaj mu je nesprejemljivo, mirno počakati, če se bo drugi sam odločil za spremembo, in če se to ne zgodi, mora to sprejeti kot dejstvo. Če s tem ne more živeti, lahko samo odide.
Depresija, žalovanje, kriza in duhovna rast
Depresija je duševno stanje, ki je komponenta vsake zasvojenosti. To je občutek, ko omamni učinek "droge" poneha in zasvojenega ponovno začenjajo preplavljati tesnoba in boleča čustva in občutki, ki se jih je z uporabo "droge" hotel znebiti. To so njegovi lastni potlačeni občtuki, ki se jih je hotel rešiti na neustrezen način, ne da bi razrešil vzroke.
Ena od najpomembnejših značilnosti zasvojenosti, če jih opazujemo v daljšem časovnem obdobju, so dramatične spremembe razpoloženja, ki se spreminja od nenavadno dobrega do depresivnega v rednih časovnih presledkih, nekakšnih ciklusih.
-----
Vsak človek sam določi pomen raznim okoliščinam v svojem življenju in samo od njegove razlage teh okoliščin je odvisno, ali bo v življenjski krizi znal mobilizirati vse svoje moči in duhovno napredovati, ali jo bo izrabil kot razlog za še globlji propad, trpljenje in zanikanje življenja.
Če bi ljudi vprašali, česa se najbolj spominjajo iz svojega otroštva, bi verjetno povedali kaj takšnega:
"Takrat, ko sem padel z drevesa in moral dva meseca ležati v mavcu."
"Takrat, ko so mi operirali mandlje in sem lahko pozimi jedel sladoled."
In če bi ljudi vprašali, kdaj v življenju so najbolj duhovno napredovali, se spremenili in dozoreli, bi dobili podobne odgovore:
"Ko so se moji starši ločevali."
"Ko je moj oče doživel srčni napad."
"Ko mi je umrl brat."
"Ko sem izvedel, da imam sladkorno bolezen."
In priznali bi, da je bilo soočanje s težavami, povezanimi s sprejemanjem resničnega stanja stvari in opuščanjem iluzij o tem, kako naj bi bilo in kako bi moralo biti, tisto gonilo, ki jih je naredilo boljše, zrelejše, bolj resnične in manj zagledane v iluzijo. Gre za spremembo zavedanja, globoko spremembo v duhovnem srcu človeškega bitja, ko se zave resničnosti in se odreče svoji predstavi o tem, kakršno bi življenje moralo biti ter ga začne ceniti in upoštevati takšnega, kot je. To je resnična pot celjenja najgloblje rane v naši duši. Odpuščanje drugim ljudem kot glavni način doseganja takšnega duhovnega premika je pravzaprav opuščanje iluzije o tem, kakšni bi ljudje morali biti, ljubezen pa je sprejemanje takšnih, kakršni so.
***** TRETJI DEL: LAHKO OZDRAVIMO
Iskanje notranjega bitja
Ko sem prebirala te knjige in ob tem razmišljala o sebi in o svojem odnosu do sveta, sem zelo dolgo dokaj nekritično sprejemala razne vplive. V vsaki novi knjigi sem odkrila delček sebe. Zdelo se mi je, da sem se bolj spoznala in da sem napravila nov pomemben korak pri odkrivanju sama sebe. Občutila sem užitek prepoznavanja in notranje moči, ki je izhajal iz predstave, da je mora notranjost nepoznan svet, ki ga morem odkrivati po koščkih, te koščke pa nato sestaviti v celoto. V to raziskovanje sem vlagala veliko truda in ob sem se počutila dobro, saj sem bila v dobro znani in varni vlogi "pridne punčke", ki jo uči vsevedni Učitelj – življenje. Samo dovolj časa je treba žrtvovati in dovolj truda, pa bom spoznala "veliko resnico". Zdelo se mi je, da je pot do popolnosti v tem, da izpolnim vsak svoj košček posebej in – nekoč bom prišla do konca.
Kar nekako razočarana sem bila ko se vložen trud ni obrestoval tako hitro, kot sem pričakovala. Razen prijetnega občutka moči in kontrole nad življenjem, ki sem ga doživljala med prebiranjem, se ni v mojem življenju nič bistveno spreminjalo. Seveda sem bila bolj načitana, a to znanje ni bistveno vplivalo na to, kako živim in kako razumem svet. Počasi mi je začelo navdušenje plahneti. Začela sem dvomiti. Potem sem začela ponovno brati vse tiste knjige, ki sem jih brala že pred letom ali dvema, da bi mogla definirati razliko, svoj napredek v tem času. Zgrozila sem se ob ugotovitvi, da sem ogromno tega, o čemer sem brala in kar sem tako globoko prepoznavala, enostavno pozabila, in da ponovno odkrivam iste stvari, kot že pred leti, pa se mi ob tem zdi, da jih odkrivam prvič.
"Tisto", za čemer sem pri branju hlastala in kar se mi je tu in tam poblisnilo izmed vrstic, mi je sproti in znova spet uhajalo v nezavedno. Dostikrat sem imela občutek, da bom "tisto" lahko zdaj zdaj ujela, zagrabila kot hudobnega škrata, ki mi draži s tem, da se naredi nevidnega, in ga prisilila, da se materializira. Prav jezna sem bila, malodušna, razočarana. Spraševala sem se, če mi je treba toliko truda, da kar naprej nekaj iščem in nimam miru, medtem ko drugi lepo enostavno – živijo.
"Tisto" se mi je izmikalo, ni se mi hotelo razodeti prek znanja, preko kopičenja podatkov. Bili pa so trenutki v tišini, v naravi, v ljubezni, ko se nisem spraševala, vendar sem vedela, da se je "tisto" v meni oglasilo in me navdalo s tako čudovitim in globokim mirom in radostjo, da se nisem zavedala ničesar drugega razen tega miru, niti časa, ne prostora, niti telesa, pa vendar: vsega.
Ugotovila sem, da se "tega" z besedami opisati ne da. Niti poskusila ne bom, ker bi bil vsak poskus nujno nepopoln. Ne morem. Vendar mislim, da ima vsak človek kdaj tako izkušnjo spontano, ko to najmanj načrtuje, kar tako, ko opazuje nekaj lepega… Poskušam opisati občutek, ko poln miru v duši gledaš sončni zahod. Takrat v tebi ni večnega vprašanja in razdvojenosti, ampak mir in gotovost, da je to "tisto".
Ko sem začela redno meditirati, sem ugotavljala, da se mi včasih posreči podoben občutek notranjega miru doseči ravno med meditacijo in da z redno vadbo lahko vplivam na to, da je mir globlji in da ga lahko dosežem, kadar hočem. Pri tem pa ni bil pomemben moj trud in prizadevanje, ampak celo nasprotno: če sem preveč trmasto hotela doseči to stanje, mi ni uspelo. Uspelo pa mi je takrat, ko sem se enostavno mehko prepustila. To je bila zame včasih zelo težka naloga, saj sem se bala opustiti kontrolo, pa sem vendar vztrajala in meditirala redno vsak dan, čeprav se mesece dolgo ni nič posebnega zgodilo. Razvijal pa se mi je nek poseben telesni občutek "odpiranja", ki sem ga čutila na telesu v predelu med popokom in prsnico kot nekakšno nervozno žgečkanje. Z mislijo sem lahko umirila ta predel in ga nekako "odprla". V mislih sem pri tem "videla" sebe kot s popkovino povezan s svetom in "odpiranje" je pomenilo vzpostavljanje pretoka po tej popkovini. Pretoka občutkov in misli. Kasneje sem se naučila tudi zavestno vplivati na smer pretoka, sprejemanje ali dajanje. Ker je vse to potekalo med meditacijo, ko so misli neoblikovane v besede, se o tem nikoli nisem kaj prida spraševala, ampak sem se igrala kot majhen otrok, ki se uči uporabljati ročice, tako da poskuša prijemati in metati predmete. Nikoli nisem tega početja intelektualizirala niti o tem kaj dosti razmišljala.
Kasneje sem se naučila tudi to, da me neprijetna nervoza v tem predelu telesa lahko opozori pred nevarnostjo. To sem čutila ob stiku z določenimi ljudmi, za katere se je kasneje izkazalo, da so mi nevarni. To sem čutila v hribih na nevarnih mestih. Enako sem čutila odpor do hrane, ki ni bila dobra zame. V tem času sem spontano nehala jesti meso, ker se mi je uprlo in me je vedno močnejši občutek v pleksusu svaril, da to ni dobro zame. Pa nisem fanatično zavzeta za zaščito živali. Občutek je svaril: "Tega ne smeš vnesti v svoje telo, ker te umaže."
Približno tedaj sem počasi spoznala, da "tisto", kar vedno bolj strastno in zavestno iščem, ne obstaja na tak način, da bi ga bilo mogoče spoznati z razstavljanjem na posamezne dele in proučevanjem delov. Celota je bila več kot vsota delov. Vsak od delov sam po sebi pa je nosil vse informacije o celoti, če sem je le bila sposobna pravilno zaznati. To je na glavo obrnilo moj dotedanji način spoznavanja sveta. Spoznala sem, da do resnice ne morem priti s seštevanjem posameznih delcev, da pa vsak delček moje zavesti vsebuje in odraža vse, kar je potrebno vedeti, da bi resnico spoznala.
Takrat se mi je "na glavo obrnila" tudi predstava o času. Prej sem mislila, da je čas linearno potekajoči niz trenutkov iz preteklosti v prihodnost in da večnost pomeni neskončno količino teh trenutkov. V meditaciji, ko sem začela zaznavati trenutke "izven časa", pa sem spoznala, da je edino tako mogoče doseči večnost, če popolnoma doživiš sedanji trenutek.
Razumela sem, da lahko le tako spoznavam svet, ljudi, življenje, če spoznam samo sebe.
-----
Kaj bi bila, če me ne bi definiralo ime, položaj v družbi, moja zunanja podoba, se pravi telo, moje vloge: mama, žena, zdravnica, hči, prijateljica? Vse so sem jaz, pa vendar… Sem še nekaj več, kar daje energijo tem podobam in lupinam. Če mi vse to vzamejo, če izgubim spomin za svojo osebno zgodovino, če izgubim ime in svoje vloge, še vedno obstajam. Še vedno sem v resnici jaz. To je tisto moje notranje bistvo, božanska iskra zavedanja. To je tisto, kar me napolnjuje in česar ne morem izraziti drugače, kakor v ljubezni.
To je "tisto", kar me tako neskončno privlači. To je tisto, kar ščem v vseh odnosih, v ljudeh, v knjigah, povsod. Iščem in iščem, pa se mi vedno izmakne, ker preprosto ni tam, kjer to iščem. To sem iskala v odnosih z drugimi ljudmi, vendar na napačen način. Ker nisem vedela, kaj v resnici iščem, sem jim ponujala podobe in vloge namesto vsebine, potem pa trpela, ko so žejni odšli od mene. Nisem verjela, da bi mogel kdo ljubiti tisto majhno, izgubljeno, skoraj zamrlo iskro v meni. Mislila sem, da jo bom lahko oživila le tako, da bom našla nekoga, ki jo bo v meni zagledal in mi bo s svojo prisotnostjo zagotovil, da iskra v meni še vedno obstaja, da je vredna ljubezni.
-----
To je resnični odgovor na vprašanje, zakaj se soodvisni vedno znova znajdemo v odnosu s takimi ljudmi, ki nas ponovno in ponovno prizadenejo na isti način, ko so nas nekoč prizadeli pomembni ljudje v otroštvu. Nezavedno smo globoko prepričani, da so ti ljudje PRAVI, da imajo "tisto", da imajo čudežni ključ do razodetja, ki nas bo pripeljalo do spoznanja, kdo smo mi sami. Saj za tudi zares imajo. Imajo ključ do tiste zadnje sobe v skrivnostnem dvorcu, kjer je skrit zaklad. In ko si z muko pridobiš ta ključ in odpreš prepovedano sobo, sprevidiš: v njej ni ničesar! v odnosih z ljudmi ni moč pridobiti "tistega", kar iščemo, ampak moraš "tisto" najti v globini svoje duše. In ljubezen ni iskanje "tistega" v drugem, ampak lahko ljubezen daš in dobiš, šele ko najdeš "tisto" v samem sebi in se usposobiš za dajanje. Brez tega vsi odnosi ostanejo samo sredstvo za iskanje sebe v drugih. Ni tvoje, da iščeš ljubezen, ampak le to, da odstraniš blokade v sebi, ki ljubezni preprečujejo, da ne pride do tebe.
-----
V meni biva bitje, ki je neskončno, dobro, brezčasno. Moja duša, moj notranji jaz. To sem vedela že kot otrok. Potem pa se mi je zgodilo, da sem to pozabila, ker sem narobe razumela svet okoli sebe: bitje v meni je iskalo pri pomembnih ljudeh v svojem življenju potrditev in stik z njihovimi notranjimi bitji, pa ga ni uspelo najti. Obupano od neuspešnih poskusov se je zaprlo pred svetom, da bi se obvarovala ponovne bolečine.
A še vedno je ostala želja po stiku v meni. Obudila se je v stiku z ljudmi, ki so vzpostavili z mano podoben odnos kot pomembni ljudje v mojem otroštvu, ter mi vzbujala upanje, da mi bo končno le uspelo. Ti poskusi so bili čedalje bolj boleči in neuspešni,ker so vsebovali čedalje več iluzij zaradi vedno bolj učinkovitih obrambnih mehanizmov.
Ko so vsi moji napačni poskusi reševanja bolečin iz preteklosti propadli in sem doživela trenutek zloma obrambnega sistema, ko sem v sebi zavpila, da ne morem več tako živeti, ko sem je izkazalo za lažno vse, za kar sem mislila, da sem jaz, ko se mi je vse zrušilo… In vendar je v praznini v meni nekaj ostalo, nekaj, za kar sem že pozabila, da sem tudi to jaz. Nekaj lepega, brezčasnega, brezgrešnega… Moja duša, moje sonce, moj notranji otrok… Kako lepo… Spet sem te našla. Ti ne veš, kako dolgo sem te iskala. Pozdravljena, ljubezen moja. Spet sem postala otrok s soncem v duši.
Spoznala sem, da obstaja v moji duši kotiček, kjer sem doma, kjer sem sprejeta, dobra, kjer dobim ljubezen. Ta kotiček v duši je del mene in ni odvisen od drugih ljudi. Ne potrebujem njihove potrditve, da sem dobra, saj sem sama odgovorna za svojo dobroto in mi pri tem nasveti drugih, dobro ali zlonamernih, v dvomih ne morejo pomagati. Nihče drug ne more na popolnoma enak način dojeti mojih razlogov kot jaz. Dobro je sicer upoštevati druge ljudi, vendar imam izkušnjo, da bi, če bi vedno upoštevala njihove nasvete, opustila nekaj, kar se je kasneje izkazalo za dobro.
Imam notranji glas, notranje merilo in vodilo, ki mi, če mu hočem prisluhniti, vedno pravilno svetuje, kako naj ravnam. Ne morem zavestno kontrolirati vsega, kar se mi dogaja, ne morem vedno predvideti vseh posledic, lahko se zmotim… Ta glas v meni pa je nezmotljiv. Vedno me usmerja k dobremu. Temu notranjemu Vodniku moram slediti, pa bom vedno našla pravo pot do sebe in do ljudi.
Kaj je ljubezen
Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka, ko sem v naročje prvič sprejela novorojeno hčer in se ji zagledala v oči. Imela je odprte oči, polne globoke sivine in zavedanja. Gledala mi je naravnost v oči, modro, mirno, z zavedanjem. Nikoli me ne bo nihče prepričal, da je novorojenčkova duševnost nepopisan list papirja, kajti to, kar sem doživela ob moji hčeri, je bil stik dveh bitij, ki sta se prepoznali. Med nama se je ustvaril eden od tistih nepopisnih čudežnih trenutkov miru in tihe spokojnosti. V tem trenutku, ki je bil neskončno dolg, sem jo spoznala kot bitje: "videla" sem jo kot otroka, kot dekle, kot zrelo žensko, čutila njeno modrost in milino in čutila, da tudi ona mene čuti in sprejema. V tem trenutku je zame predstavljala vse življenje, vse vesolje v malem, vse, kar obstaja. Jaz pa zanjo. Tako sva ostali tri ure sami in sva si nepremično zrli v oči. Vse sva si povedali z očmi.
Ljubezen je iskanje odgovora na vprašanje: "Kdo sem jaz?" preko odnosa z drugim človeškim bitjem. Tisti, ki nas resnično ljubi, ve odgovor na to starodavno vprašanje. Sebe namreč nikoli ne moremo spoznati tako, kot nas vidijo drugi ljudje, objektivno. Sami sebi se zdimo ločeni od sveta, zaprti v svoje telo in obsojeni na ozek pogled skozi reže naše votline. Naj se še tako trudimo, temu, kako nas vidi svet "od zunaj", se lahko samo približamo, izkusiti tega ne moremo. Tako kot ne moremo spoznati svojega obraza brez ogledala. Ljubeči človek je tisto ogledalo, v katerem se lahko spoznamo iz tistega zornega kota, ki ga nikoli ne moremo doseči brez drugega človeka. Brez te slike je naša podoba o samem sebi nepopolna in zmotna. Zato je ljubezen nujna za osebno rast.
-----
(Antony de Mello):
Poglej svoje življenje in spoznaj, kako si z ljudmi napolnil njegovo praznino. Zato so nad teboj dobili moč. Poglej, kako nadzirajo tvoje vedenje s svojim odobravanjem in neodobravanjem. Moč imajo, da tvojo osamljenost olajšajo s svojo družbo, tvoje razpoloženje dvigajo v nego s svojo hvalo, te pobijajo v tla s svojo kritiko in odklanjanjem. Poglej se, kako uporabiš skoraj vsako minuto budnega dne, da ljudi pomiriš in jim ugajaš, pa naj bodo živi ali mrvi. Živiš po njihovih merilih, se prilagajaš njihovim standardom, iščeš njihovo družbo, si želiš njihove ljubezni, se bojiš njihovega posmeha, težiš za njihovim odobravanjem, pohlevno prevzemaš krivdo, ki ti jo naložijo; ne upaš se ravnati proti modi oblačenja, govorjenja, delovanja in celo mišljenja.
Opazuj, kako si tudi tedaj, ko jih nadziraš, odvisen od njih in si jim usužnjen.
Ljudje so tako zelo postali del tvojega bitja, da si sploh ne moreš predstavljati življenja, na katerega ne bi vplivali ali ga nadzorovali. Dejstvo je, da so te prepričali, da bi – če bi se jih osvobodil – postal otok, sam zase pust, neljubezniv. Toda res je ravno nasprotno. Kako moreš ljubit nekoga, ki si mu suženj? Kako moreš ljubit nekoga, brez katerega ne moreš živeti? Lahko samo želiš, potrebuješ, si odvisen, se bojiš in si nadzorovan. Ljubezen je samo tam, kjer ni strahu, kjer je svoboda. Kako sežeš to svobodo? s pomočjo napada na svojo odvisnost in sužnost.
Naprej – zavedanje!
skoraj nemogoče je, da bi človek bil odvisen, da bi bil suženj, če nenehno opazuješ norost odvisnosti. Toda zavedanje še ni dovolj za človeka, ki je zasvojen z ljudmi. Moraš gojiti dejavnosti, ki jih imaš rad. Odkriti moraš delo, ki ga opravljaš, ne zaradi njegove koristnosti, temveč zaradi njega samega, pa naj uspeva ali ne, pa naj boš zaradi tega priljubljen in naj nagrajen ali ne, pa naj ljudje zanj vedo in so hvaležni ali ne. Koliko dejavnosti lahko našteješ v svojem življenju, ki si se jih lotil preprosto zato, ker te veselijo in so zgrabile tvojo dušo? Poišči jih, goji jih, kajti potni list so v svobodo in ljubezen.
Kraljeva pot do mistike in do Resničnosti gre skozi svet ljudi. Vodi skozi svet dejanj, ki so narejena zaradi njih samih ne glede na uspeh ali zaslužek – ali dobiček. V nasprotju s splošnim prepričanjem zdravilo za življenje brez ljubezni ni družba, temveč stik z Resničnostjo. v trenutku, ko se boš dotaknil te Resničnosti, boš spoznal, kaj sta svoboda in ljubezen. Svoboda od ljudi – obenem pa zmožnost, da jih ljubiš.
Ne smeš misliti, da bo ljubezen zrasla v tvojem srcu; najprej moraš srečati ljudi. bo ti ne bila ljubezen, temveč privlačnost ali sočutje. Ljubezen pa je to, kar najprej vzkali v srcu po stiku z Resničnim. Ne ljubezen do kakšne posamezne osebe ali stvari, temveč resničnost ljubezni – odnos, razpoloženje za ljubezen. Ta ljubezen potem izžareva v svet stvari in ljudi.
Če želiš, da bo ta ljubezen bivala v tvojem življenju, se moraš odtrgati od svoje notranje odvisnosti od ljudi s tem, da se je zaveš, in s tem, da se lotiš dejavnosti, kijih rad delaš zaradi njih samih.
Metoda postopnega samouresničevanja
Pri zdravljenju kombiniranih odvisnosti je treba najprej zdraviti zasvojenosti s substancami, ki delujejo na mišljenje in čustvovanje, kot je alkohol, ogljikovohitratna hrana in razna zdravila in mamila. Jemanje te substance je treba TAKOJ PRENEHATI, šele potem se ima smisel pogovarjati o globokih psiholoških vzrokih, ki so privedli do zasvojenosti. Nobenega smisla nima razpravljati z alkoholikom, ki ni popolnoma trezen, o teh vzrokih, ker to nima nobenega učinka. Substance učinkujejo tako, da se spremeni mišljenje in je zasvojeni v posebnem duševnem stanju. Droga, alkohol in hrana otopijo, omilijo ali kako drugače spremenijo neprijetne občutke, ki se sprožajo v zavest ob abstinenci.
-----
V skupini za zdravljenje odvisnosti od odnosov Rdeči oblak delam po metodi postopnega samouresničevanja. … V osnovi gre za kombinacijo treh znanih in uspešnih psihoterapevtskih metod in metod za zdravljenje zasvojenosti:
1. metoda za zdravljenje odvisnosti "dvanajstih stopnic" (anonimni alkoholiki),
2. socialno-andragoška metoda zdravljenja alkoholizma in drugih bolezni odvisnosti (dr. Janez Rugelj),
3. metoda transakcijske analize, tj. sistemska psihoterapija, teorija osebnosti in teorija komunikacije (Erich Bern).
Metoda dvanajstih stopnic je učinkovita metoda zdravljenja alkoholizma in drugih bolezni odvisnosti, hkrati pa tudi pot duhovnega razvoja. Pri delu po tej metodi se človek, ki je bil izgubil stik s svojim notranjim bistvom, postopoma ozavešča in odkriva ter razvija v sebi tiste dele svoje osebnosti, ki so jih obrambni mehanizmi "izključili" iz funkcije.
Socialno-andragoška metoda posredno izvira iz enakih korenin, ki jih je za naše razmere in za zdravljenje alkoholizma najprej razvil zagrebški psihiater Vladimir Hudolin, za njim pa z izvirnimi dodatki utemeljil dr. Janez Rugelj. Bistvena razlika med to metodo in večino drugih metod za zdravljenje psihičnih motenj je, da se ne ukvarja izolirano z duševnostjo, ampak zahteva takoj na začetku zdravljenja, ko je človek zaradi stiske maksimalno motiviran, radikalno spremembo dotedanjega načina življenja in aktivizacijo človeka na telesnem, duševnem, duhovnem in socialnem področju. … Tako kot se ni mogoče naučiti plavanja, ne da bi si zmočil noge, tudi ni mogoče človeku, ki je izgubil stik s svojim Notranjim Bitjem, pojasniti, kaj naj išče. V izvajanju skrajnostnih preizkušenj, v naravi, v gorah, pa ljudje spontano doživijo prebliske duševnega stanja, ki ga prepoznajo kot "drugačno", in katerega glavna značilnost je globok notranji mir in sreča, ki je ne skali trpljenje. To so prebliski čutenja, ki ga doživlja človek v svojem notranjem jedru. Ko jih enkrat doživiš, za vedno veš, kaj iščeš. Cilj je postavljen in pot se odpre pred teboj.
Transakcijska analiza je metoda, ki jo je na temelju psihoanalize in teorije komunikacij postavil ameriški psihiater Eric Berne. Na izviren, duhovit in zelo iskriv način je opisal, kaj si ljudje med seboj izmenjujemo, ko se srečujemo, in kakšen pomen imajo te "transakcije" za naše razumevanje sveta in sebe. Temeljna predpostavka je, da se ljudje vedno obnašamo logično in tako, kot najbolje moremo – če se ti zdi vedenje nekoga nelogično, se moramo vprašati, kakšna je globlja, notranja logika. s pomočjo razlage vedenja ljudi po tej metodi lahko osvojimo dve temeljni "stopnici" na poti duhovnega razvoja:
- spoznanje, da je človek vedno sam odgovoren za vse, kar se mu dogaja in
- razumevanje vedenja drugih ljudi, ki je temelj odpuščanja.
Temeljni problem soodvisnega človeka je v tem, da ne razume niti samega sebe, kaj šele drugih. Ker se ne razume, se nima rad in sam sebi zameri, prav tako pa tudi druge obsoja in jih hoče spreminjati. Razumevanje in učenje zakonitosti komunikacije med ljudmi neposredno pripomore k boljšemu življenju in odnosih z drugimi.
-----
Nezavedna duševnost človeka je organizirana po drugačnih načelih kot zavedna. Izgleda, da imajo spomini na vtise iz najzgodnejših dni življenja ali celo od prej vlogo nekakšnih temeljev, na katere se nalagajo vtisi, ki so kasneje čedalje bolj "odrasli", jasno in logično povezani. Rezultat vsega je, kar človek je, upoštevaje vse plasti njegove duševnosti, je referentin okvir, ki vpliva na človekovo razumevanje sveta in s tem na njegovo vedenje. Če je v temeljih neka napaka, se bo odrazila v vedenju, in ni druge ustrezne rešitve, kot da porušimo vse, kar je na gnilih temeljih, jih popravimo in zgradimo nov sistem.
Sledi 12 stopnic, ki so tako zaokrožene, da se nadaljujejo v svojem postu.
Hm, tega je toliko - ali me bo kdo tožil za avtorske pravice? |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 19 Jul 2007 21:36 |
|
|
ZALJUBLJENI V SANJE
Metoda samouresničevanja - 12 stopnic
1. Ne morem več.
2. Nisem sama.
3. Lahko dobim pomoč.
4. Razumem. Prevzemam odgovornost.
5. Odprem se drugim.
6. Odrekam se svojih napak in iluzij.
7. Prosim za pomoč pri popravljanju svojih napak.
8. Odpuščam sebi.
9. Odpuščam drugim in dobim odpuščanje.
10. Po teh načelih živim.
11. Poglabljam stik z Notranjim glasom.
12. Učim druge z vzgledom.
Prva stopnica:
Ne morem več.
Ne morem več sam obvladovati svojega življenja in odnosov.
Kriza je trenutek, ko spoznaš, da svet ni tak, kot si si ga razlagal in ko se notranja predstava o svetu zamaje in zruši.
Ko pritisk razlike med resničnostjo in predstavo o svetu naraste tako, da ni možno več vzdržati, lahko narediš naslednje:
- lahko spremeniš svet z delovanjem navzven in razviješ ustvarjalnost,
- lahko spremeniš svojo predstavo o svetu in jo izboljšaš ter pri tem duhovno rasteš,
- lahko pa vso energijo vlagaš v čedalje bolj jalovo prepričevanje, da bo iluzija postala resnična, če si boš le dovolj želel. …
Iluzijo ustvarjamo takrat, kadar svojo čustveno energijo "investiramo" v neko predstavo o tem, kakšna bi resničnost morala biti. Tista opažanja, ki potrjujejo našo želeno predstavo, si umetno "napihnemo", tistih drugih, ki nam kažejo, daje resničnost drugačna, pa nočemo videti. To delamo kar naprej, ne da bi se tega zavedali. Rezultat potvarjanja resničnosti pa je čedalje hujša odtujenost od sebe in od sveta. …
Praznina. Bivanjska praznina. Čutim jo kot izpraznjenost vsega sveta. Nekdo mi je vzel nekaj pomembnega, pa ne vem, ne kdaj in ne kako. Ne vem, zakaj pravzaprav živim. Ne vem, kaj bi sam s seboj,. Nobene poti ne vidim pred seboj, samo nizanje enako sivih, praznih dni, izpolnjevanje dolžnosti do drugih, životarjenje. Dokler me smrt ne odreši. Prazno… Tisti, ki še imajo toliko moči v sebi, mrzlično iščejo načine, kako bi napolnili notranjo praznino. Kako napolniš dušo? S čim vendar? Z močjo? Ali z denarjem? … S hrano? … Z občutkom sprejetosti? … Z duhovnostjo? Z Bogom. … Z ljubeznijo? … To je nekaj običajnih bližnjic, ki jih ljudje ubirajo v iskanju tiste vsebine, ki bi lahko zapolnila notranjo praznino. Vsaka od njih je rešitev brez rešitve. …
Ker pa imajo te poti za nas tako globok pomen, ker so obrambni mehanizmi pred notranjo praznino in grozo, hujšo od smrti, se jih ne moremo zlahka otresti ali jih spremeniti. Ujeli smo se v začaran krog lastnih misli, ki nas vodijo samo v eno smer: vedno bolj smo ogroženi, vedno bolj se moramo braniti, posledice obrambnih mehanizmov nas čedalje bolj ogrožajo in spet moramo okrepiti obrambo. Branimo se pred posledicami obrambnih mehanizmom samih. Naša volja je ohromljena, saj se hkrati zavedamo, da delamo to, kar nam je edino mogoče, hkrati pa že močno čutimo, da se življenje ruši in siromaši. Z lastno voljo ne moremo rešiti problema, ker s svoje točke ne moremo videti možnosti rešitve. Ostal nam je samo še en možen odgovor in ta je napačen. To je zasvojenost. …
Nobena bližnjica ni rešitev. Svojo dušo lahko pozdravimo le tako, da razrešimo osnovni konflikt, ki je na njenem dnu, tako da svet drugače razumemo. Dokler pa smo ujeti v začarani krog zasvojenosti, tega ne moremo, ker te rešitve ne vidimo, niti če nam jo drugi kažejo. Iz naše perspektive se nam svet drugače kaže. Trmasto vztrajamo na svoji, edini možni poti, dokler ni tako hudo, da resnično ne zmoremo več.
Takrat si priznamo: "S svojo voljo ne morem več urediti svojega življenja!"
In šele v tem trenutku je možna učinkovita pomoč. …
V bistvu nimamo izbire, ali bomo "ozdraveli" ali ne. Naša je zgolj izbira o tem, KDAJ se bo to zgodilo. Smo kot vlak, ki vozi po svojem tiru – lahko vozimo s poljubno hitrostjo, se ustavljamo poljubno dolgo, lahko celo peljemo vzvratno – toda naša smer je nepreklicno določena. Vprašanje je le, kdaj bomo prispeli na končni cilj. …
Vse zasvojenosti so bolezni volje. Lastna človekova volja je bila tolikokrat zatajena in zlorabljena, zasukana v napačno smer, zabrisana z iluzijami, racionalizacijami in zanikanji, da nima več moči.
Pa tudi če jo ima, jo obrača v napačno smer. Treba je torej popraviti smer lastne volje in jo okrepiti s pomočjo od zunaj, če naj bi ozdraveli.
Vsak zasvojeni lahko kontrolira svojo zasvojenost za nekaj časa, toda vse izkušnje zdravljenja odvisnosti kažejo, da je trajna kontrola z lastno voljo smrtno nevarna iluzija. Ozdravljenje se zgodi po vdaji v zdravljenje.
Za večino ljudi v tej kulturi volja označuje moč in odločnost, predaja pa pomeni značajsko slabost. To je res samo do neke mer. V življenju pride čas, ko smo prisiljeni priznati, da vse naše osebne moči niso dovolj, da bi nas rešile iz težav. Takrat se moramo znati obrniti na druge, ki nas razumejo in podpirajo. To ni slabost. To je ponižnost in skozi ponižnost lahko izkusimo neverjetne moči, ki so nam dostopne.
Samo zavedanje ni dovolj. Če bi bilo dovolj, samo odločiti se, in že bi problem izginil, potem to ne bi bila nobena zasvojenost. Premik v zdravljenju zasvojenosti se zato zgodi ravno takrat, ko se vdamo, priznamo, da je problem pretežak, da bi ga zmogli sami rešiti.
Druga stopnica:
Nisem sama.
Nisem sam, v življenju delujejo sile, močnejše od moje volje.
V procesu zdravljenja pomeni ključni preobrat DOPUSTITEV spremembe. Nevrotik se brani z zapletenimi obrambnimi sistemi, ker verjame, da je napaden. … Določenih poti iz stiske ne upa ubrati, ker bi ogrozile njegovo obrambo. Te poti je treba sprostiti.
Vnašanje pojma Višje sile v sistem zdravljenja odvisnosti od odnosov in v duhovno pot ni nikakršna prikrita propaganda za religijo, ki se je prikradla pri stranskih vratih. Ne gre za bližnjico, s katero bi hoteli v trenutku vse probleme navidezno rešiti, ampak za vzpostavljanje naslednjih pozitivnih stališč v odnosu do sveta:
1. nič se ne zgodi naključno, ampak imajo vsi pojavi in dogodki svoje vzroke, čeprav jih vedno ne razumemo;
2. spremembe so vedno smiselne in vodijo od manj kompleksnega k bolj kompleksnemu;
3. cilj je dobronameren, usmerjen v duhovno rast vseh ljudi, čeprav včasih časovno omejen delni cilj zgleda s tem v nasprotju;
4 posameznik lahko na to vpliva le tako, da za nekaj časa ovira uresničenje svojega dela skupnega "načrta", ne more pa ga trajno spremeniti (to je pomen prve stopnice).
-----
Kot vsak človek, ki ga boli, sem videla samo svojo bolečino in si želela samo to, da bi minila. Razumela sem, da me boli zato, ker sem delala nekaj narobe in da bi bilo pametno, da se od nekoga, ki ve bolje, naučim drugače ravnati. Zaupala sem terapevtu, da on zna bolje od mene razumeti zakonitosti življenja, in sem svojo voljo prostovoljno podredila njegovi. In sem tekla, vso svojo stresno energijo, ki se je kot gejzir dvigala v meni, zabijala v trda asfaltna tla ob meglenih jutrih, ko so vsi še spali. Hodila sem v hribe, brala, pisala, vesela, da vsaj kdo hoče brati, kaj se godi v moji duši. Potem se odkrila post in meditacijo in se naučila, kako lahko svojo duhovno energijo obvladam, skoncentriram in sprožim dvig na nov nivo razumevanja sveta. Sprva so bili to trenutki, dolgi nekaj minut, ko sem se počutila drugače: bolj v stiku sama s sabo, mirno in ljubeče. Občutek je bil tak, da ga nisem mogla popisati, saj se resnično ni mogel meriti z ničemer, kar sem do tedaj doživela.
To pa je že presegalo zdravljenje, saj sem bila že brez simptomov, z urejenim življenjem. Odkrila sem, da stopnja duševnega zdravja, ki je bila zame normalna, ni največ, kar zmorem. Začrtana metoda zdravljenja je imela očitno moč, da me naredi bolj zdravo, kot je bila moja definicija zdravja do tedaj. Kam gre ta pot?
Tretja stopnica:
Lahko dobim pomoč.
Odrekam se uveljavljanju lastne volje in sprejmem pomoč.
Iščem dalje in marsikatero uganko sem že odvozlala. Ena od najpomembnejših je bila, ko sem dojela, da ni možno priti do resnice s kopičenjem podatkov, ampak se mi lahko le razodene resnica, taka kot je.
Če bom razumela sebe, bom razumela vesolje.
Da bi razumela sebe, pa ni treba iskati neskončno podatkov o sebi, ampak v svojem zaznavanju sebe prepoznati vse zmote, jih izčistiti in resnica se bo razodela sama.
Četrta stopnica:
Razumem. Prevzemam odgovornost.
Zakaj se je moralo ravno meni to zgoditi? Zakaj se vrtim kot ujeta v istih problemih? Zakaj iščem in iščem ljubezen, pa se zdi, kot da se mi venomer izmika? Bog mi je priča, da se trudim, pa vendar se mi vedno znova in znova izmakne, kar iščem. Katere zaklete sile se igrajo z menoj, dami ne dopustijo sreče, čeprav se mi zdi na dosegu roke? Vedno znova se zaženem kot vešča v svetilko, misleč, da je to tisto sonce, ki ga iščem, vedno znova si razbijem glavo in se zrušim v svoji bolečini, ne da bi razumela, kako se mi je tokrat sreča mogla izmakniti.
Ne morem več! Utrujena sem že od teh neuspešnih poskusov.
Ne morem več! Vse me boli.
Najhuje je to, da slutim, celo dobro vem, da ti "bogovi" niso sile izven mene, ampak mitske figure iz moje lastne duševnosti, iz globokega dela nezavednega, ki vsebuje razumevanje sveta ne nekem globljem nivoju.
To delam sama sebi! Samo sebe kaznujem in slepim. Dovolj mi je tega, da me premetava kot lupino iz enega trpljenja v drugo.
Kar je v moji duševnosti, je del mene. Prevzemam odgovornost za to, da vse to delam sama sebi. Nekako bom morala povezati vse te dogodke in izluščiti rdečo nit, ki mi bo izdala smisel vsega tega samomučenja. Razumeti moram, kje sem naredila napako.
Peta stopnica:
Odprem se drugim.
"Odkrito povejmo svoje zablode Bogu, sebi in drugemu človeku."
Ideja o skrivanju misli pred drugimi je osnovni vir zla v medosebnih odnosih. Dostikrat je podkrepljena z neizrečeno fantazijo: "Če bi drugi vedeli, kaj mislim, bi me zavrgli ali uničili." To je oblika eksistenčne pozicije: "Nisem dovolj dober."
Tako torej vsakokrat, ko skrijemo kakšno misel pred drugimi, potrdimo sami sebi, da nismo dovolj dobri. In to je tisti osnovni psihološki strup, ki uničuje duševnost tako, da jo drobi na nepovezane in odtujene delce, kjer "levica več ne ve, kaj dela desnica". Kolikokrat v življenju smo zadržali kakšno misel zase iz strahu, da ni dovolj dobra, da je greh? Vsakokrat smo postavili nov zid med seboj in drugimi ljudmi, ali pa celo znotraj sebe.
In tako smo sedaj ujetniki mogočnega gradu z debelimi, izumetničenimi, razdelanimi zidovi in obrambnimi stolpi in okopi. Znotraj tega gradu pa v najtemnejši kleti joka majhen otrok, naše Notranje Bitje. Joka, ker ga je strah in ker nihče ne more do njega. Joka in je komaj še živ.
Odpustite mu, da ni popoln, dovolite mu, da bo tak, kot je! Naj vidi, da mo znotraj vsi ljudje isti, samo naši obrambni gradovi se razlikujejo.
-----
Na splošno je torej nezavedna vsebina bolj škodljiva od take, ki se je zavedamo. Sleherna osebna skrivnost učinkuje kot greh ali krivda – ne glede na to, ali je takšna tudi s stališča ljudske morale. Druga oblika skrivanja je zatajevanje, ponavadi čustev. … Če čustva tlačimo vase, nas kaj rada izolirajo in motijo ravno tako kot nezavedne skrivnosti ter nas navdajajo s podobnim občutkom krivde. Kakor nam narava dostikrat prinese nesrečo, če imamo skrivnosti, ki jih okolica ne pozna, nam zameri tudi, če skrivamo čustva pred soljudmi. Videti je, da narava ne tolerira tovrstnega vakuuma in sčasoma ne postane bolj neznosno kot navidezna harmonija v osebnih odnosih, ki temelji na zatajevanih čustvih. Zatajevana čustva so pogosto takšna, da jih ne želimo izraziti. Toda še pogosteje ni nobena takšna "skrivnost" vredna tega imena; gre za povsem običajna čustva, ki so – ker smo jih v ključnem trenutku zaklenili vase – postala nezavedna.
Varovanje skrivnosti in zatajevanje čustev sta psihična prekrška, za katera nas narava prej ali slej kaznuje z boleznijo.
Šesta stopnica:
Odrekam se svojih napak in iluzij
In spet sem tu, kjer sem začela. Kdo sem jaz, Sanja, brez svojih sanj? Spirala mojega razumevanja se je odvrtela za en popoln krog. V začetku je bila misel, da se moram odreči svojim sanjam, neskončno boleča. … Da bi le našla kakšno rešilno bilko. Da mi le ne bi bilo treba tako radikalno odreči se vsemu, za kar sem mislila, da sem jaz. Z velikim upanjem sem se pognala po vsaki novi poti, ki je obetal, da bo mogoče kaj "popusta", da ne bo treba izročili breznu prav vsega, da si lahko skrijem pred Bogom vsaj majčkene majhne sanjice, v katere se bom zasanjala, ko mi bo preveč hudo. In vsakokrat sem jih dobila po glavi, da se je kar zabliskalo.
Še vedno sem mislila, da je odrekanje sanjam v bistvu žrtvovanje in se po malem smilila sama sebi, ko sem se počasi začela zavedati, kakšne spremembe m meni povzroči, če se odrečem velikemu paketu sanj. Prazen prostor, ki so ga sanje pustile za seboj, se je napolnil z novim zavedanjem. Spoznavala sem Sanjo, takšno, kot je brez svojih sanj, delček za delčkom, in v vsakem posameznem delčku začela slutiti obet celote. … Zavedla sem se, da sem bila polna nekih gradov iz oblakov, ko pa je zapihal svež veter in se je megla razkadila, se je pokazal nov svet, čist in lep, nedolžen in večen.
In jaz sem se vse življenje branila z dimno zaveso, ker sem bila prepričana, da je Resnica nekaj groznega, nekaj smrti podobnega, zlobnega in hladnega, kar mi bo vzelo vse moje sanje in me pahnilo v vakuum.
Resnica je resnična, to je vse.
Sanje pa ne bodo nikoli resnične, če se še tako trudim.
Saj se nimam čemu odreči, razen velikemu Niču.
Svoje življenje sem zabarantala za ta Nič.
Nikoli več.
Sedma stopnica:
Prosim za pomoč pri popravljanju svojih napak
Vsi ljudje se vedno vedejo tako, kot se najbolje morejo, glede na to, kako razumejo svet. Če bi le mogli v celoti razumeti tiste, ki so nas prizadeli, bi razumeli,da so to storili, ker takrat niso mogli drugače. Tudi moje ravnanje je kdaj koga prizadelo, ne da bi to hotela. Ko pa me življenje postavi v vlogo tistega, ki ga drugi prizadenejo, lahko zaradi poprejšnje izkušnje razumem obe plati.
Osma stopnica:
Odpuščam sebi
Stvari same po sebi nimamo nikakršnega pomena. Ves pomen, ki ga vidimo v svetu okoli sebe, smo mu sami pripisali. Kaj lahko torej odpustimo svetu in drugim ljudem? Odpustimo lahko vedno samo iluzijo, pomen, ki smo ga stvarem pripisali. Dokler za vse hudo na tem svetu krivim druge, se izmikam odgovornosti, ki sledi iz tega, da reagiram na pomen, ki sem ga svetu sama pripisala, in ne uvidim, kje bi lahko stvari ali sebe spremenila. Objektivno se ti pripisani pomeni izničijo. Če rečem, da je svet ena sama iluzija, potem mislim s tem na to, da mi resnica o svetu ni dostopna, ker vedno in povsod vidim samo tisto, kar je v mojih mislih.
Odpuščanje pomeni, da sem razumela te zakonitosti in da prevzemam odgovornost za svoje razumevanje sveta kot svojevrstne iluzije, predstave, in dopuščam drugim ljudem svobodo, da se ravnajo po svojih predstavah o svetu. Razumeti moramo, da nimamo kaj odpustiti, da se drugi ljudje ne vedejo tako, kot se, ker bi nam hoteli škoditi, ampak zato, ker svet drugače razumejo. Odpustimo jim lahko samo svoje iluzije, svoje predstave in želje o tem, kako bi se morali vesti. Odpuščanje je razumevanje, da sta greh in krivda posledica pripisovanja pomenov, ne pa realni dejstvi. Pri delu v skupini dosledno zamenjam besedo krivda za odgovornost. Odpuščanje je dokončno izničenje iluzij, dokončno sprejetje svete takega, kot je, in odrekanje fantaziji o tem, kakšen bi moral biti.
Odpuščanje je zavestna izbira, da bom v drugih ljudeh videl bitja, ki morajo izpolnjevati višji načrt, ne mojega.
Odpuščanje sebi in drugim sta globoko povezana. Nevrotik preživi večino življenja v obžalovanju tega, česar ni mogle izpolniti zaradi težkih pogojev v otroštvu. Šele tedaj, ko se zave, da njegovi otroci trpijo enako, kot je on sam, se zave svoje odgovornosti do življenja. Takrat razume, da je ljudi ob sebi prizadel, pa čeprav jih ima rad. Tudi ljudje, ki so njega nekoč prizadeli, niso znali drugače ravnati. Ko razume, da sam ni mogel drugače, lahko breme krivde odloži.
Deveta stopnica:
Odpuščam drugim in dobim odpuščanje
Soodvisni človek se je svoj "svet" utemeljil tako, da je vanj kot na odrsko sceno postavil določene ljudi – igralce, ki morajo igrati po njegovem scenariju. Na večno vprašanje: "Kdo sem jaz?" si odgovarja tako, da do teh ljudi igra določene vloge. Obnaša se kot igralec v gledališču, ki se je tako vživel v svojo vlogo, da je izgubil sebe in vlogo igra tudi v osebnem življenju. Ta vloga je morebiti dobra, toda zaradi nje igralec ne more več biti on sam, zato se nujno mora zaplesti in trpeti, da bi spoznal, kako ga je polomil.
Dokler doživlja druge ljudi kot igralce na sceni, se bo "upravičeno" jezil, če se ne bodo držali scenarija in bodo hoteli igrati po svoje. Čutil se bo upravičenega, da jih nadzoruje, kaznuje, spreminja in prepričuje, da je z njimi nekaj narobe. Kaznoval jih bo z obsojanjem, krivil jih bo za trpljenje in s tem preprečeval spoznanje, da je sam odgovoren za svoje življenje in vse v njem.
Scena, ki jo je postavil, je iluzija, s katero se brani pred spoznanjem resnice. To spoznanje bi ga odrešilo, čeprav v sebi misli, da bi ga zrušilo. Tisto, kar se lahko poruši, je vedno samo iluzija. Resnice ne moreš porušiti. Energijo, ki jo vlaga v ohranjanje iluzije, bi moral uporabiti za svoj razvoj. Razumeti bi moral, da naj v igri življenja, ki jo igra s svojimi bližnjimi, usmeri pozornost in ljubezen v igralca, v bitje ob sebi, in ne v igro, ki se odvija na sceni. Da, to je tisto. Med seboj smo povezani kot bitja, v odnosu jaz-ti. Ni samo igra tista, ki nas povezuje. Ne smemo misliti, da je igra bolj pomembna kot igralec.
"Človek mora dovolj trpeti v nekem odnosu, da bi se lahko odrekel iluzijam o vseh odnosih," je briljantna misel Anthonyja de Mella, ki najbolje pove bistvo problema zasvojenosti z odnosi.
Ta del je v resnici test tega, koliko smo bili v svojih prizadevanjih na prejšnjih stopnicah popolnoma iskreni. Dokler bo kanček dvoma v nas, se bomo morali vračati in ponovno in ponovno izživeti iste uganke, da bi končno lahko pravilno odgovorili. Šele takrat, ko bo ves dvom izgorel v trpljenju in bolečini, se bomo lahko za vedno odrekli iluziji o nadomestkih za Višji načrt, ki jih delamo sami, kadar mislimo, da vemo bolje kot Bog, kaj bi se moralo zgoditi.
Deseta stopnica:
Po teh načelih živim
Zdrava načela življenja so:
1. Popolnoma se sprejemam, čeprav si želim dele sebe še izboljšati. Do sebe čutim ljubezen in spoštovanje, ki ga skrbno negujem in namenoma razvijam.
2. Sprejemam druge, take kot so, ne da bi jih poskušala spremeniti, da bi ustrezali mojim potrebam.
3. V stiku sem s svojimi občutki in nagnjenji o vseh aspektih svojega življenja, vključno s seksualnostjo.
4. Cenim vse, kar sem: svojo osebnost, svoj izgled, svoje vrednote in verovanja, svoje interese in dosežke. Pomembna sem sam zaradi sebe in ne potrebujem razmerja, da bi si priznala svojo vrednost.
5. Dovolj sem samozavestna, da lahko uživam v druženju z drugimi, še posebno nasprotnega spola. Ni mi treba biti nekomu potrebna, da bi se počutila vredna.
6. Dovolim si, da se odprta in zaupljiva z ustreznimi ljudmi. Ne bojim se, kaj bo, če me bodo spoznali v globino, seveda pa se ne pustim izkoriščati tistim, ki jih ne zanima moje blagostanje.
7. Sprašujem se: "Je to razmerje dobro zame? Ali mi omogoča, da rastem v vse, kar sem sposobna postati?"
8. Ko je razmerje destruktivno, se ga lahko odrečem, ne da bi bila zaradi depresije popolnoma nemočna. Imam krog prijateljev, ki me podpirajo, in zdrave interese, ki mi pomagajo prebroditi krizo.
9. Bolj od vsega cenim svojo umirjenost. Vsi boji, drama in kaos preteklosti so izgubili svojo privlačnost. Varujem sebe, svoje zdravje in dobro počutje.
10. Vem, da najbolje deluje razmerje med partnerjema, ki imata enake vrednote, interese in cilje, in ki imata sposobnost za bližino. Vem tudi, da zaslužim vse najboljše, kar mi življenje lahko nudi.
-----
Kako do resnice? Mi je sploh dostopna? Ne dvomim o tem, da obstaja, a vem, da je z razumom ne morem doseči. Čutenje, odprtost za vtise, brez prizadevanja, da bi jih shematizirala, mi o realnosti pove veliko več. In ko sem odprta in čutim z vsem, kar sem, pretok vsega, kar je, skozi mene, ko sem kot list, ki se nežno suklja po vrtincih deroče reke, takrat sem najbolj v stiku z realnostjo.
Včasih pa sem hotela biti jez, ki bo zajezil to reko in ji dal drugačen, pravilnejši tok. Pa sem dosegla samo to, da sem vso silo vode za jezom obrnila nase in me je bolelo. Zdaj se temu odrekam, pa ne zato, ker bi se bala novih bolečin in bi bila poražena, ampak zato, ker sem spoznala, da je reka najboljša, taka kot je, brez jezu, da sem jo hotela zajeziti zato, ker sem svojo delno in popačeno predstavo o realnosti zamenjala za realnost samo. Hotela sem jo narediti za tako, kot sem načrtovala v svoji fantaziji.
Mi smo ljudje, ki se moramo šele naučiti, da ljubezni nikakor ni moč izsiliti. Ljubezen lahko dobiš le v dar. Ljubezen lahko le pokloniš. Če nekdo od tebe ljubezen zahteva, mu je ne moreš dati, kajti tisto, s čimer se odzoveš na njegovo zahtevo, ni več ljubezen.
Enajsta stopnica:
Poglabljam stik z Notranjim glasom
Reid Henson:
"Bil sem sam doma in sem delal tako, kot mi je priporočil psiholog, da bi razrešil nekatere boleče zadeve krivde iz preteklosti v zvezi s svojim očetom. … Kar nenadoma mi je postalo jasno, da sem se vse življenje motil, ko sem mislil, da me ne mara. Začel sem jokati in resnično hlipati iz globine svoje duše, tako mi je bilo žal. Zakaj je moralo biti tako? Na neki točki sem vstopil v novo stanje zavesti, ki ga ne morem opisati. Moja čudežna duhovna izkušnja se je začela. Nisem videl privida. Nobenih glasov nisem slišal. Vendar so se besede pojavile na nenavaden način v mojem umu:
NI BILO NUJNO, DA JE BILO TAKO.
TO JE POT, KI SI SI JO SAM IZBRAL.
TE SOLZE, KI JIH ZDAJ PRELIVAŠ, SO SOLZE, KI SEM JIH JAZH PRELIVAL ZATE, KO SI BIL NA NAPAČNI POTI.
TO NI EDINO RAZMERJE, KI SI GA NAPAČNO RAZUMEL.
SLIŠAL SEM TVOJO MOLITEV ZA ZDRAVJE IN ODGOVORIL TI BOM, KO BO ČAS ZA TO.
Takoj se je začel dvom plaziti v moje misli. Ali so to sanje? Ali me um vara? Je to resnično? In so se dvomi še porajali, jih je zamrznilo to sporočilo, ki je bilo enakega izvora in moči kot prejšnje:
TO JE RESNIČNO."
Dvanajsta stopnica:
Učim druge z vzgledom
Če lahko svoje izkušnje uporabimo za to, da pomagamo drugim, potem jim navdahnemo smisel. Gre za žrtvovanje v smislu tega, da drugemu omogočimo, da se uči iz našega trpljenja. Toda ne dajemo mu svojega trpljenja, pač pa si z njim delimo svoj proces celjenja razcepa, rane v sebi, kajti duhovni razvoj in zdravljenje sta eno in isto. V tem procesu je treba razumeti, da ni tako pomembno, kakšne preizkušnje se nam v življenju zgodijo, saj na to ne moremo kaj prida vplivati. Pomembno pa je to, kako se odzovemo na preizkušnje. Odgovarjanje na preizkušnje je tista odgovornost, ki jo moramo sprejeti nase. Proces zahteva od nas predvsem pripravljenost, da razširimo svoj pogled od tistega, kar je otipljivo in izmerljivo, na subjektivne resnice srca in duše. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2007 07:22 |
|
|
SPREMEMBA V SRCU
Najpogostejše zmote / Popravljena osnovna prepričanja
1. Brez posledic lahko delam, kar hočem. Saj nikogar nič ne briga.
Dejanja imajo posledice. Misli predhodijo dejanjem. Misli imajo posledice. Odločati se moraš za dejanja, ki bodo prinesla želene posledice. Življenje je urejen sistem.
2. Nekateri ljudje delajo dejanja iz hudobije, samo da bi me prizadeli.
Ljudje se vedno odločajo za najboljšo možnost, glede na to, kako si predstavljajo svet. Na osnovi vedenja ljudi lahko sklepaš, kako si predstavljajo svet.
3. Vsi ljudje v enakih okoliščinah vidijo in ravnajo enako.
Ljudje se ne odzivajo na svet kot tak, marveč na pomen, ki ga pripisujejo posameznim dogodkom. Sveta ne moremo videti objektivno, ampak ga vselej gledamo na referenčni okvir. Ne moreš ne komunicirati. Odklonitev odziva je jasno sporočilo.
4. Če se ne moreš odločiti, ostani na mestu, ali pusti, naj se namesto tebe odloči kdo drug.
V življenju se ne moreš odreči izbiranju, kajti tudi to je izbira! Odločanje je svoboda in pravica; če se ji odrečeš, dobijo na teboj oblast ljudje, ki si jim skušal podtakniti svojo pravico. Prej ali slej ti bo tega zadosti, pravico do odločanja boš želel nazaj in nastal bo spor.
5. Ljudje se delijo na "prave" in "napačne". Če smo z nekom v konfliktu, je to znamenje, da ta človek ni "pravi", zato ga je najbolje zapustiti.
V odnosih se lahko odločiš za karkoli, le slepiti se ne smeš. Če bi se slepil, bi poskušal prelisičiti prvi zakon – da imajo dejanja posledice.
6. Ne morem najti partnerja, ker preprosto ni dovolj pravih moških (žensk).
Vedno srečaš prave ljudi ob pravem času, le namena srečanja ne določaš ti.
7. Odpustiti pomeni, da se krivci izognejo pravični kazni.
Odpustiti pomeni, da se osvobodiš napačne predstave o tem, da si žrtev okoliščin in drugih ljudi.
8. V konfliktu zmaga tisti, ki z večjim žarom utemeljuje svoja stališča in drugim dokaže, da ima prav.
Z jeznimi, pijanimi, napadalnimi ljudmi ne gre razpravljati. Prepričani so, da branijo pomembno vrednoto, zato bodo tvoje besede razumeli kot napad in se še bolj branili. Počakati moraš, da ti zaupajo in se odprejo.
9. Tako močno bolečino čutim zato, ker je dogajanje objektivno močno ogroža.
Kadar se zelo čustveno odzoveš na dogajanje, obstaja velika verjetnost, da gledaš skozi prizmo svoje minule bolečine.
10. Bog bi moral ustvariti svet brez bolečine. Dolžan je popraviti napako!
Namesto da očitaš Bogu, kaj ti dela, se vprašaj, kaj lahko ti narediš zanj.
11. Eni ljudje samo dajejo, drugi samo dobivajo.
Ko daš, dobiš. Ko učiš, se naučiš.
12. Resnica je kruta, iluzija lepša, zato raje izberem iluzijo.
Resnica je resnična in ni treba, da bi bila še kaj drugega. Iluzija ne obstaja.
13. Zdaj se še nisem pripravljen spremeniti, zato bom spremembo brez škode odložil na čas, ko ne bo tako boleča.
Edini čas za spremembo je zdaj.
14. Dogajanje v življenju je bodisi vnaprej določeno, ali pa nanj vplivam izključno s svojim vedenjem.
Dogajanje v življenju je zapleten splet okoliščin, na katere ne moremo vplivati, in posledic lastnih odločitev.
Vsak izmed nas nosi v srcu zvezdo, ki jo je prinesel z onega sveta. Ni je treba skrivati pred drugimi in se pretvarjati, da smo tako prekleto normalni. Res je, trudimo se biti to, za kar mislimo, da drugi mislijo, da bi mi morali biti. Natanko tako, čeprav se sliši zapleteno. Pa smo jih kdaj res vprašali? Ni se treba kar naprej pritoževati, da svetu nekaj manjka. Le svojo zvezdo moramo prinesti vanj, da bo zažarel v pravi lepoti. Toda za to smo odgovorni mi sami in ne drugi ljudje. Nebesa je treba prinesti na zemljo, ne pa čakati, da umremo in bomo morda prišli tja. Naučiti se je treba, da izmed slik, ki jih kaže ta svet, prepoznamo tiste, ki nam kažejo dobro v njem. Potruditi se je treba, da bi videli dobro v ljudeh ob nas, namesto da jih poskušamo kar naprej popravljati. Ta svet, ki sem ga ves čas iskala, je bil vedno okoli mene in v meni, le da ga zaradi svojih zmotnih prepričanj nisem opazila.
PRVA LJUBEZEN
Duševno nasilje je NASILJE, enako kot klofuta. Kdor uporablja moč, da bi od vas izsilil poslušnost (on bo temu rekel ljubezen), je nasilnež. To pomeni, da v sebi nima varovalke, ki bi ga ustavila, ko začne škodovati drugim ljudem. Tiste varovalke: "Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storili tebi." To osnovno zlato pravilo v odnosih ima vgrajeno globoko v svojo duševnost večina ljudi, in ti se bodo ustavili, preden se bo začela igra mačke z mišjo. Nekateri ljudje nimajo te varovalke. Kaj vas briga, zakaj ne" Če so njega tepli v otroštvu ali kaj podobnega, kaj vam zdaj to mar. ON SAM je tisti, ki lahko to spremeni, če si močno želi. VI PA NE, nikoli in nikdar, pa če bi se za to pustili živo odreti.
USODNI TRIKOTNIK
Kar vam manjka, so "korenine", prizemljenost, stabilna zasidranost v tem svetu. Gre za nesorazmerje med vašim idejnim svetom, ki je bogato razvejan in ploden, ter med tem, koliko tega semena pade na plodna tla, vzkali in daje sadove. Ustvarjalnost pomeni prenašanje idej v materialni svet; da vzkalijo in se izrazijo v resničnost, so potrebne duhovna in odnosna poštenost, vztrajnost in disciplina. Ni dovolj, da o njih samo sanjate. Če imate veliko talentov, morate obroditi veliko sadov, sicer boste razočarani nad življenjem.
STRAH PRED BLIŽINO
Neizpolnjene potrebe "bolijo" in to je dobro, saj nas sili narediti nekaj, da bi jih izpolnili. Ljudi potrebujemo, da bi izpolnili potrebo po varnosti, pripadanju, telesnem dotiku in nežnostih ter da bi v stiku z njimi bogatili svoje življenje in se tako duhovno razvijali. V jedru vseh teh potreb je potreba po zrcaljenju. Zrcalo potrebujemo, da vidimo, kakšen je naš resnični obraz. Če se nikoli ne bi mogli pogledati v zrcalo, bi imeli le medlo, neprimerno predstavo o tem, kakšni smo. Drugi ljudje nam zrcalijo tiste dele naše duševnosti, ki jih sami ne moremo uzreti. S tem nam pomagajo, da se lahko razvijamo na teh področjih. Te funkcije drugih ljudi ne moremo nadomestiti z ničemer drugim, čeprav jo ljudje pogosto poskušajo nadomestiti s sanjarjenjem.
"Glasovi v glavi" nastanejo kot posledica vzgoje. V procesu vzgoje poskušajo starši opremiti otroke s svojimi predstavami, svarili in predsodki o svetu. To je nujno potrebno, da se otrok lahko znajde v svetu. Vsak človek pa ni le produkt svoje družine, ampak je tudi sam svoj; že kot otrok sluti in čuti, kdo je in kaj si želi od življenja. Šibko, neizdelano otroško čutenje včasih preglasijo odločni in agresivni glasovi vzgojiteljev, zato otrok izgubi občutek o svoji identiteti in namesto nje privzame "lažni jaz", starševsko podobo o sebi. S tem mora zatajiti jedro svoj osebnosti; to je velika napaka, na katero opozarjata tesnoba in kronična bolečina. * Ljudje, ki so pozabili, kdo so v resnici, so še posebno dovzetni za to, kaj si drugi mislijo o njih. Izgubljeno podobo o sebi poskušajo sestaviti iz vsote podob, ki jim jo dajejo njihova "ogledala", obenem pa se na smrt bojijo, kaj bodo zagledali v njih. S tem pripišejo odnosom z ljudmi neustrezen pomen. Ljudje ob njih se počutijo nekako zlorabljeni.
STRAH PRED ZAPUŠČANJEM
Vsi imajo polna usta nasvetov, da je treba trdo delati, če naj zakon uspe, kaj je treba delati, pa ostane nedorečeno. Marsikdo misli, da se mora za uspeh zakona odreči svojim sanjam, zanj žrtvovati ves svoj čas, se požrtvovalno vreči v služenje denarja ali gradnjo hiše in se sploh obnašati kot oseba iz svojih sanj. Trudijo se postati nekakšni Keni in Barbike, ki v rožnatih plastičnih hišicah negujejo ljubke otročičke. Menijo, da je ključ uspeha v tem, da se primerno vedejo, da so ustreznega videza ter da uspešno dosegajo postavljene cilje in zunanje "kontrolne točke" v življenju, saj jim nihče ne zna povedati, da morajo postati podobni samim sebi, ne pa pocukrani medijski različici srečnega para. Sreča pa ne pride kot nagrada za pravilno rešeno življenjsko križanko, ampak je božanski kažipot, ki s svojo odsotnostjo opozarja, da mo zamenjali obliko za vsebino. Če se ves predaš nalogi, da bi zakonskemu partnerju odigral sanjsko osebo, v tebi ne bo ostalo več ničesar, kar bi bilo mogoče ljubiti. V zakon se vtihotapita hlad in nezainteresiranost. "Seveda, to je zato, ker se ne trudim dovolj," si nazadnje porečejo in se trudijo še bolj, praznina, razočaranost in tesnoba pa naraščajo. Nazadnje se lahko povsem odrečejo vsem drugim ciljem in se žrtvujejo izključno za družino, toda tesnoba se hrani s sanjami, ki jih žrtvujejo, in jih preraste. * Prej ali slej se v odnosu med partnerjema nabere toliko bolečin in tesnobe, da spoznata, da je treba nekaj spremeniti. Nekateri zamenjajo partnerja ali službo, se odločijo še za enega otroka ali se lotijo gradnje hiše, drugi spoznajo, da je pravo zdravilo samo resnica, ki pride na plan, ko se prenehaš slepiti. Ločitev ni rešitev, toda bolečina ločevanja in trud, da bi v življenju postavili stvari na pravo mesto, pomenita za marsikoga korak s tirnic, ki so jih postavili starši, v avtentično življenje. Spoznati je treba, da smo, delujoč po dobronamernih navodilih staršev, žrtvovali tisti del sebe, ki je vir ljubezni in ki ga je partner ljubil. Pa ga poiščemo na podstrešju, z njega obrišemo prah ter ga postavimo na častno mesto v svojem srcu – in nenadoma zažarimo v notranji svetlobi, ki je doslej ni bilo videti. Želje, talenti, iskrice ustvarjalnosti, to je bogastvo duše. Ko odkopljemo pozabljene zaklade, se obudijo tudi stare rane iz mladosti, in če se ne slepimo, da je zanje odgovoren partner, lahko poskrbimo zanje. Če so rane hude, je dobrodošla strokovna pomoč, sicer pa je mogoče veliko narediti tudi tako, da prebiramo knjige za samopomoč, se o težavah pogovorimo s pravimi prijatelji in negujemo vse, kar nas kot ljudi bogati.
OSTATI ALI ODITI
Dvajset let kar dobrega zakona, zadnja leta odtujitev, ločeno preživljanje vikendov zaradi različnih interesov, moževa športna dejavnost, skok čez plot, po pogovoru odločitev, da ostane pri ženi, občasni telefonski stiki z drugo.
Ljudje smo različni, ko gre za sposobnost zaupanja. To je odvisno od tega, kako doživljamo sebe, druge ljudi in svoj položaj med njimi. Ko se odločiš, da boš nekomu zaupal, nenadoma postaneš zelo ranljiv, saj se tej osebi odpreš z vsem, kar si. Dovoliš si, da se nanjo navežeš, čeprav veš, da te bo njen morebitni odhod hudo prizadel. In vendar se večina ljudi nagiba k temu, da so pripravljeni tvegati in enkrat zaupati brez jamstva. Toda ko je prvo zaupanje izdano, nikoli več ni mogoče zaupati enako kot prej. Zaupanje se lahko ponovno vzpostavi samo, če se oba partnerja v krizi, ki jo prinese "izdajstvo", s skrajno iskrenostjo približata drug drugemu in pri tem zorita.
Trdite, da se oba trudita, da vama uspeva in da sta zadovoljna, hkrati pa je zelo jasno, da niste ne zadovoljni ne srečni. … Poglejva še, kako se trudite vi. Pravite, da poskušate biti široki, in s tem bi se kar strinjala. Toda to ni trud tiste vrste, ki pripelje do zorenja in rasti, to pa zato, ker se trudite, da ne bi čutili tega, kar v resnici čutite. Depresija je posledica tega, da poskušate potlačiti svoja čustva, da ne bi motila vas in zlasti ne moža. To pomeni, da se počutite ogroženi in ranljivi, in v resnici tudi ste, navzven pa se pretvarjate, da ste močni in neprizadeti. Takšno napako dela veliko ljudi, ki so prepričani, da ne nekako "žrtvujejo" v imenu ljubezni, potem pa so jezni in zagrenjeni, če jim partnerji niso hvaležni. Toda v tako občutljivi in na čustvih temelječi zvezi, kot je zakonska, je tudi skrivanje čustev navadna laž. Lažeta torej oba, kako naj torej znova vzpostavita zaupanje?
S tem, da se trudita biti skupaj, če slučajno nimata zabavnejših interesov, si po mojem mnenju ne prizadevata na pravi način. Pravo prizadevanje bi bilo takšno: stopiti k njemu in mu povedati iskreno in povsem brez cenzure, kaj doživljate in kako hudo vam je pri tem. Prizadevanje bi se torej nanašalo na to, da vzdržite in ostanete iskreni ter odprti v okoliščinah, ki povzročajo bolečino in ranljivost. Njegova dolžnost pa je, da pošteno opredeli, kaj je zanj pomembno. Potem se bo pokazalo, ali se tudi on namerava potruditi ali ne. Če se ne bo, to utegne pomeniti, da za vas ne bo smiselno še naprej živeti z njim. To je izid, ki se ga najbolj bojite, zato ne upate sprejeti ukrepov, ki bi utegnili pripeljati do tega, da bi se razšla. Odločit se boste morali, kaj vam pomeni več: oblika (zakon) ali vsebina (ljubezen). Tisto, za kar se boste odločili, boste tudi dobili.
V tem primeru bi se morali postaviti zase in za standarde korektnega vedenja, ki so v vajini zvezi očitno zvodeneli. In to lahko privede še do tega, da se bo on jasno in nedvoumno opredelil za svojo "svobodo" in vam zagrozil, da bo v nasprotnem primeru odšel. Oziroma (kako prikladen argument), da boste vi ubili njegov jaz in življenjsko energijo ter boste potemtakem odgovorni, pardon, krivi, za razpad zakona. Je pa že bolje zamižati na eno oko in pogledati vstran, se slepiti, da "enkrat ni nobenkrat", da je v "norih" letih, da je plen brezobzirne lovke na moške… in riniti naprej. Kaj boste storili, ko se bo zgodilo drugič? Bog nam je dal občutek trpljenja, da lahko dobro čutimo, kdaj v življenju je šlo kaj narobe. Če se seveda ne slepimo in omamljamo. Zaradi bolečine, ki vam jo povzroča vajin odnos, ga boste zasovražili, če ne boste našli načina, kako mu odpustiti. Odpustiti ni isto kot pozabiti. Pozabiti pomeni slepiti se. Odpustiti pa pomeni, da si morate prizadevati, da vajin odnos pride na novo, višjo raven. To pomeni truditi se, da bi zakon uspel.
Žal moram razpršiti tudi zadnjo vašo iluzijo, da se bo vse skupaj uredilo samo po sebi, če boste le dovolj dolgo "potrpeli" brez ukrepanja. Tudi to je namreč odločitev, in to najslabša možna. V tem primeru boste dobili samo ostanke, prikrajšani pa boste za možnost, da bi z možem vzpostavili zaupanje na višji ravni, kot ste ga bili zmožni doslej. In za radost, da ste ustvarjalka svojega življenja in dejavna soustvarjalka zakona.
----
"Tako te ljubim, da ne morem brez tebe," zame ni ljubezenska, marveč odvisnostna izjava. Prava ljubezenska izjava bi se glasila: "Lahko bi živela brez tebe, vendar nočem, ker mi je s tabo lepše." Moje osebno mnenje je, da bi se vsak teden, vsak dan, moral vprašati, ali želiš ostati ali oditi, in ne samo takrat, ko zakon pride v krizo. Ko so ljudje enkrat poročeni in živijo skupaj v družini, se o tem nehajo spraševati, zato utegnejo spregledati, da so skupaj bolj zaradi udobja in navade kot zaradi ljubezni. Vsakokrat, ko se odločiš ostati, utrdiš svojo ljubezen. Tudi tisti, ki na koncu odidejo, so se pred tem tisočkrat odločili ostati, s čimer so se učili o vrednosti odnosa in o ljubezni. Ne bojte se včasih postaviti svojo ljubezen na preizkušnjo! Če je prava, jo bo zdržala in se bo še okrepila.
Če ste tudi vi na prelomnici, sicer pa kar tako, za vajo, se vprašajte: kako se bom počutila čez deset let v tem odnosu, če se nič ne izboljša. Pa čez dvajset let? Če se lahko vidite v tej vlogi, ostanite. Če ne, ne računajte, da se bo partner kar spremenil v vašo sanjsko osebo.
----
Zaplet s partnerjem je nastal kot posledica odvisnosti od odnosov. Mož se je naveliča odnosa z žensko, ki nima ne hrbtenice ne svojega mnenja, ki visi na njem in je povsem odvisna od njega. Takšne ne more spoštovati, saj je še začutiti dobro ne more. Ko bi kaj rad od nje, se mu vedno izmuzne in nikoli pošteno ne izrazi svojega mnenja, potem pa se jezi in manipulira. Zbežal je drugam in tako uresničil fantazijo iz vaših najbolj morastih sanj: da boste ostali sami in zapuščeni. Odvisni od odnosov se najbolj bojijo tega, da bi jih zapustila ljubljena oseba, in prav to se jim kar naprej dogaja.
KRIZA SREDNJIH LET
Kar je lažje, še ni pravilno. Na koncu se celo izkaže, da niti ni lažje. Vsekakor pa so tudi ljudje, ki se izognejo stranpoti zasvojenosti in najdejo v sebi moč za spremembo. V drugi polovici življenja, ko jim račun pokaže, da pot ne vodi nikamor, se odločijo za temeljito spremembo v življenju, za spremembo v srcu. Kajti le tu se lahko zgodi resnična in trajna sprememba na bolje. "Grozna štirideseta" leta so prelomnica – tako za ženske kot za moške. Spet se izrazi razvojna sila individualizacije, ki spodbudi iskanje ljubezni na nov način. Ljudje, ki so se vse življenje vedli kot urejeni, poslušni, neproblematični in predvidljivi sinčki in pridne punčke, čez noč postanejo vegeterijanci, tekači, začnejo meditirati. Spoznajo, da so na svetu sile, ki so veliko močnejše od njihove volje. Začnejo iskati svojo podobo boga in svoj odnos do njega. Doživijo, da so si polomili zobe v neštetih poskusih, da bi spremenili svet, da so otrpnili od notranje bolečine, ko pa so izčrpani v sebi zavpili: "Ne morem več, Bog, pomagaj, če si kje!", se je v njih razlilo nekaj toplega, ljubečega, neskončno mirnega, nekaj, kar je še najbolj podobno daljnemu spominu na vseobsegajočo Ljubezen v materinem naročju in njenih očeh. Marsikoga izkušnja boleče izgube ina transcendence prepriča, da spremeni v življenju vse, kar se mu je dotlej zdelo nujno zlo, in se poda v iskanje sebe, takšnega, kakršen bi postal, če ga ne bi poskušali prevzgojiti.
Takšna sprememba je tako temeljita, da se ne dotakne le življenja tistega, ki se je zanjo odločil. Zlasti v tem obdobju življenja smo pri doseganju svojih ciljev bolj odvisni drug od drugega. Tu so nedorasli otroci ali taki v težavnih mladostniških letih, tu je partner, ki se ni dozorel za spremembo in morda v paniki vleče za ročno zavoro. Tu je služba, ki nam pobere večino moči, starši v letih, ko začenjajo potrebovati pomoč, in življenje s svojimi izzivi. Nastopi obdobje, ko se zdi, da se bo vse zrušilo. Saj se tudi mora, če hočemo vse zgraditi znova. A tisti, ki so v proces pahnjeni proti svoji volji, zaradi partnerja, ki je prvi "dozorel za spremembo", ne bodo ravno cenili ponujene možnosti. Zato pravimo temu obdobju "druga puberteta", saj gremo – tako kot prvič – skozi globoko krizo podobe o samem sebi in se včasih drugim zdi naše vedenje enako nerazumno kot vedenje nastnika.
Če je bil partnerski odnos do tega obdobja harmoničen in če sta se mož in žena znala pogovoriti o te, kaj doživljata, lahko tak proces obogati in vnovič obudi njuno ljubezen. Zrela ljubezen je predvsem odgovorna odločitev, da boš deloval v dobro vajine skupnosti, tudi če se ti bo kdaj za kratek čas zdelo, da to ni v tvojem neposrednem interesu. To pomeni, da se lahko kdaj zgodi, da se zaljubiš ali dobiš mamljivo službeno ponudbo v tujini, a se boš temu raje odrekel, da ne bi ogrozil partnerstva. Seveda to ni vselej lahko, vendar je vredno, če prinese poglobljeno zaupanje in spoštovanje med partnerjema. Zrela partnerska ljubezen je vrednota, za katero smo pripravljeni na številne žrtve. Vendar še vedno velja zlato pravilo, da za ljubezen ne smeš žrtvovati samega sebe, sicer to preneha biti ljubezen.
ZASVOJENOST IN NASILJE V DRUŽINI
Kaj se lahko naučimo od ljudi, ki se nagibajo k zasvojenostim, a jim ne podležejo? Hej, to je pravo vprašanje. Razlika med ljudmi, ranljivimi za zasvojenosti, ki postanejo zasvojeni, in tistimi, ki jim ne podležejo, je v njihovih mislih. Bodoči zasvojenci razmišljajo takole:
• V življenju se je mogoče izogniti bolečim izkušnjam tako, da pred njimi zbežiš, se omamiš ali se posladkaš s čim drugim in ne misliš na težave pred seboj.
Zdravi ljudje v nasprotju s tem vedo:
Bolečim življenjskim izkušnjam se ni mogoče izogniti, zato je najbolje, da greš skoznje po najkrajši možni poti – naravnost.
• Nič hudega ni, če zoprne stvari preložiš na jutri.
Odlašanje še poveča težave, saj jih moraš na koncu vseeno sam rešiti.
• Ni treba početi stvari, ki so ti zoprne, kajti če dovolj dolgo čakaš, jih bo rešil kdo drug.
Nekaterim zoprnim stvarem se ni mogoče izogniti, če pa jih preložiš na druge, jim boš dolžan uslugo, ki bo morda še bolj zoprna.
• "Računi" za škodljivo vedenje do drugih ne bodo nikoli prispeli.
"Računi" vedno prispejo, in to z obrestmi.
• Drugi ljudje so na svetu zato, da te rešujejo iz težav, v katere zabredeš zaradi svojega življenjskega sloga.
Drugi ljudje so na svetu zaradi sebe in potuha ni pomoč.
• To, da si nekaj želiš, je dovolj velik razlog, da to tudi dobiš, in to takoj, čeprav do tega nisi upravičen.
Ne moreš dobiti vsega, kar si želiš, in na zadovoljitev nekaterih želja je treba zelo dolgo čakati.
• V življenju je treba čimveč piti in jesti, nagrabiti čimveč denarja in seksa, saj bo potem, ko umreš, vsega konec in prepozno.
Dobro življenje je najboljša priprava na dobro smrt; tudi če ne verjameš, da je po smrti še kaj, si vseeno odgovoren za posledice svojih dejanj.
Dvanajst stopinj Anonimnih alkoholikov
Ni naključno, da si enega v svetu najbolj razširjenih in uspešnih programov za zdravljenje zasvojenosti, programa Anonimnih alkoholikov, niso izmislili psihiatri, marveč je delo zdravljenih alkoholikov, ki so se uspešno izvlekli iz labirinta škodljivih misli in so označili stopinje na tej poti. In ni naključno, da so to stopinje na duhovni poti, ven iz obsedenosti z materialnim, skozi globoko ponižnost do pravega mesta človeka v svetu, pa vse do iskrenega, živega, tvornega odnosa z Bogom oz. s "Silo, višjo od moje volje". Naj se slišijo še tako arhaično, toda te stopinje so pomagale že več sto tisočem ljudem, da so se ozdravili raznih zasvojenosti – kapo dol.
1. Priznali smo, da smo pred alkoholom nemočni – da so naša življenja postala neobladljiva.
2. Začeli smo verjeti, da nam Sila, višja od naše volje, lahko povrne duševno zdravje.
3. Sprejeli smo odločitev, da predamo svojo voljo in življenja Bogu, kot ga mi razumemo.
4. Opravili smo preiskavo in pogumno moralno inventuro samega sebe.
5. Bogu, sebi in drugemu človeškemu bitju, smo priznali natančno naravo naših napak.
6. Bili smo popolnoma pripravljeni, da naj Bog odstrani te pomanjkljivosti našega značaja.
7. Ponižno smo Ga prosili, naj odstrani naše šibkosti.
8. Sestavili smo seznam vseh oseb, ki smo jih kdaj prizadeli, in postali pripravljeni, da se jim za to opravičimo.
9. Kadarkoli je bilo možno, smo se jim neposredno opravičili, razen kadar bi s tem prizadeli njih ali koga drugega.
10. Nadaljevali smo z osebno inventuro in smo takoj priznali, če smo se zmotili.
11. Skozi molitev in meditacijo smo poskušali izboljšati zavestni stik z Bogom, kot da mi razumemo, pri čemer smo prosili le za to, da bi spoznali njegovo voljo za nas, in za moč, da bi jo uresničili.
12. Ko smo na osnovi teh stopnic doživeli duhovno prebujenje, smo poskušali prenesti to sporočilo alkoholikom in uporabljati ta načela v vseh naših zadevah.
Kdor bo uspešno ozdravil svoje zasvojenosti, se bo torej iz velike stranpoti vnovič vrnil na osnovno pot zorenja ljubezni in jo nadaljeval. Naučil se bo, da ne more vplivati na vse, kar se človeku zgodi v življenju, in da nihče ni ne kriv ne slab, če se kdaj počuti žalosten in jezen. Predvsem pa, da ne more pričakovati, da bi bil kar nenehno srečen; sreča je pač trenutno občutje, trajno pa človek lahko najde notranji mir. Da, ladjo je treba zasidrati ob nekaj trdnega, da je ne bo odneslo. In vse, kar opazujemo v svetu okoli sebe in na kar poskušamo zasidrati svojo ladjo, je minljivo. Varno se lahko zasidraš šele, ko se obrneš v svoj notranji svet in v njem spet najdeš stik z Višjo silo, večni vir, ki je vedno tam, ki te nikoli ne izda, ki je edini dovolj močan, da prenese težo tvoje bolečine in jo spremeni v mir. Ki je edini dovolj širok, da poteši zevajoče hrepenenje po ljubezni, simbiotično volčjo lakoto, ne da bi od tebe zahteval, da zato iznakaziš vse odnose v svojem življenju. Ki je tam tudi v temi noči, ko si izvedel, da imaš raka, a ima moč, da popivna tvoj strah in bolečino s tvojih ran. Na katerega se lahko obrneš ob sleherni boleči izgubi, saj ti tiho šepeta, da večne ljubezni nikoli ni mogoče izgubiti. Ki je vedno preprosto tam, tako da veš, da nikoli nisi sam in da je nekomu mar zate.
DUHOVNA RAST
Odpuščanje je transcendentna sestavina ljubezni, ki se je moramo učiti, tudi če smo se tega doslej izogibali. Brez odpuščanja je ljubezen brez prave vsebine, osiromašena sebičnost, razširjena na družino in potomce, ki izključuje vse druge ljudi. Odpuščanje je ključ do sreče. Pomaga ti videti, da nisi sam, da je na svetu še nešteto bitij, ki so ti podobna v dušo in ki si, tako kot ti, prizadevajo, da bi dostojanstveno živela v okoliščinah, ki niso vedno lahke. Ko z modrostjo let zremo na dogodke, ki so bili nekoč boleči, spoznamo, da nas ljudje niso prizadeli zavestno, ampak so samo poskušali živeti tako, kot so najbolje vedeli in znali. Spoznamo, da smo tudi sami prizadeli najbližje, čeprav je to zadnje, kar smo hoteli. Saj nemara so tudi drugi mislili dobro, čeprav so nas prizadeli. Če odpustim sebi, ker nisem popoln in sem ravnal samo po svojih, včasih ne najboljših načelih, lahko odpustim tudi drugemu. Starši, ki so me s svojo "ljubeznijo" prizadeli, so najbrž mislili dobro, pač v skladu s tem, kako so razumeli svet. Torej so me le imeli radi. Torej sem le vreden ljubezni – in drugi ljudje tudi.
Tako se krog konča, kjer se je začel. Ko smo že obupali, da je sploh mogoče potešiti hrepenenje po ljubezni, ga najdemo prav tam, kjer nam je bilo ob rojstvu vsajeno v dušo. Le da ni živega človeka na tem svetu, ki bi nam lahko za vedno izpolnil vse potrebe po ljubezni. Zaman smo ga iskali, če ga nismo našli v sebi in v tistem, kar je višje od človeka.
NAMESTO KONCA
Sanja nekega morečega jutra na bolnišničnem hodniku pred invalidom v vozičku, ki si poje 'zvončki in trobentice, mačice, vijolice': "Nikoli, nikoli več si ne dovoli misliti, da si žrtev življenja! Ne glede na to, kaj se dogaja 'od zunaj', vedno je samo stvar tvoje odločitve, ali boš pozornost usmerila samo na težave in se počutila, kot da ti svet dela krivico, ali pa boš znala videti tudi prednosti, ki jih imaš. Samo vprašanje tvoje odločitve je, ali si v življenju poraženka ali zmagovalka!" je rekel Glas v meni.
--------
Kam so šli vsi ljudje, vsi ti angeli, ki naj bi vam pomagali na vaši poti? Stavim, da so nekje prav blizu in čakajo, da jih boste prepoznali. In, glejte, to je moj nasvet! Ampak prosim, upoštevajte, da je v duhovnih zadevah izredno težko konkretno svetovati. Pol ljudi bo prepričanih, da samo filozofiram in leporečim, druga polovica pa verjetno sploh ne bo razumela, kaj ste hoteli vprašati. No, jaz vam dajem povsem konkreten nasvet: naslednje leto ali več posvetite temu, da boste prepoznali "angele", ki so vam poslani. Razumete? To pomeni, da se odločite in se do slehernega, ki vam pride nasproti, vedete, kot bi vam ga poslal Bog, da vam prinese pomembno sporočilo. Razumete? Ljudi boste odslej gledali drugače: potrudili se boste spregledati njihove "napake" kot nepomembne, videti naravnost skozi zunanjost, v bistvo, v jedro ljubezni, ki je v njih. In spraševali se boste, kaj je tisto, kar imajo oni povedati vam in vi njim. * Vem da je težko. Ampak deluje. In z vsakim uspehom bo lažje. Sprva boste pozorni na prijazne ljudi; v njih ne bo težko videti dobrih bitij. Potem bodo vaša "šola" tisti, ki v vas vidijo nekaj, kar niste, in vas nenehno provocirajo. To bo nekoliko težje, saj boste šele takrat, ko boste povsem opustili željo, da bi jih spremenili, lahko uzrli dobro v njih. In ganilo vas bo, kako ste jim podobni. Razumeli boste, da ste v njih hoteli spreminjati sebe. No, višja šola ljubezni bodo tisti, ki bodo do vas odkrito kritični ali sovražni. Toda težja lekcija pomeni višjo stopnjo mojstrstva. In ko boste sposobni vsaj za hip začutiti, da je dobro v vseh ljudeh, v vseh brez izjeme, boste tisti topli občutek in hrepenenje, ki ga zdaj kot za pokušino doživljate po dolgem teku, čutili kar naprej in zadržali za večno. Dobesedno.
--------
V življenju srečamo veliko ljudi, vendar se nam ne zdijo vsi enako pomembni za našo srečo. Izberemo si neke svoje, posebne ljudi; nanje se navežemo z ljubeznijo in pripnemo z nevidnimi sponami vzajemne odvisnosti, nato pa od njih pričakujemo, da bodo naše zrcalo. Kadar je slika v zrcalu lepa, je vse v redu. Če ni, je vse narobe. Toda: namesto da bi poskušali spremeniti stvari, ki ne delujejo, dostikrat želimo prisilite "svoje" ljudi, da bi nam zrcalili sliko, ki si jo želimo. Če ne gre, če nočejo ali ne morejo, mislimo, da je krivo zrcalo, in ne svet, ki se ogleduje v njem. Razbiti ga je treba in ga popraviti, ne glede na ceno, ali pa zavreči in zamenjati z novim. Ljubezenski odnosi z našimi "posebnimi" ljudmi so življenjska šola. Nihče ne more mimo nje, čeprav se ji lahko dalj časa izogiba; lahko si le izbere, koliko časa bo hodil v kateri razred, kajti če se ne bo naučil zahtevanih lekcij, bo moral ponavljati.
Dokler ne razumemo, da so odnosi del življenjskega učnega načrta, bomo pod vplivom romantične literature in filmov nemara mislili, da so "naši" ljudje igralci, ki smo jih izbrali za igranje pomembnih vlog v filmu našega življenja. Težava je v tem, da mislimo, da smo jih angažirali za romantično komedijo, nato pa se pojavijo dramatični zapleti in ugotovimo, da nismo režiser, ampak da igramo po scenariju, ki ga včasih ne poznamo niti za korak naprej. In vsak od igralcev ima tudi svoj film, v katerem igramo mi, kar pomeni, da se vloge tako prepletajo, da jih lahko usklajuje le Bog. Dobesedno. In tretjič, težava je tudi v tem, da tako zapleteni v medsebojne vloge nikakor ne moremo do drugih ljudi in se jim približati kot bitja. Toda kadar je kdo od njih v "napačnem filmu", lahko včasih porabiš vse življenje, ne da mi mu uspel dopovedati, da ga imaš rad.
Odnosi so namenjeni učenju in učenje je bolj ali manj le opuščanje zmot in iluzij. Ni nujno, da se največ naučiš od človeka, s katerim preživiš vse življenje. Včasih je dovolj le hip, ko si pripravljen pozabiti svoje "filme" in začutiti človeka v njegovem najglobljem bistvu, pa se izbrišejo cela poglavja napačnega sklepanja o življenju in prideš neskončno bliže samemu sebi. Kajti to je predmet učenja. Razvojne stopnje ljubezni, ko sem jih poskusila nakazati v tej knjigi, so le poskus, da bi naredila stopnice, ki jih moramo prehoditi vsi, malo otipljivejše, da bi jih lažje uzrli in se usmerili v pravo smer. Tako se mi zdi, kot da smo že rojeni s kupom potencialov in neuresničenih možnosti ter z jasnim občutkom, ki nas kot kompas vodi po poti naprej: s hrepenenjem po popolni bližini in brezpogojni ljubezni. Toda to je le možnost, le hrepenenje, le občutek za smer. Potem pa gremo po razvojni poti od enega odnosa do drugega, postavimo nanj šablono, ga poskušamo "raztegniti" ali oklestiti, da bi zapolnil model, in vedno se lahko naučimo samo to: "En sam živ človek, človeško bitje, nikoli ne more drugemu povsem potešiti tega velikega hrepenenja, pa naj si to še tako želi in se trudi. Vedno nekaj manjka, nekaj, kar popravljamo na naslednji stopnji. Od nekaterih odnosov pa se največ naučimo šele takrat, ko jih zaključujemo. In ko na koncu seštejemo vse svoje izgube in spoznanja, ugotovimo, da bi moral človek ljubiti vse ljudi, vse, kar je, da bi bila zevajoča praznina šele takrat do konca izpolnjena. Veliko hrepenenje po brezpogojni ljubezni lahko zapolni le Bog.
Ko sem sprejela dejstvo, da življenje ni samo naključni niz dogodkov, sem začela prepoznavati zakonitosti, ki so stale za njimi. Nenadoma je vse skupaj dobilo smisel in nisem bila več žrtev sovražnih okoliščin, ampak učenka v življenjski šoli. Do izraza je prišla tudi moja sposobnost, da znam povedati o svojih notranjih dogajanjih tako, da jih tudi tisti, ki me poslušajo, znajo ozavestiti pri sebi. Hkrati s tem, ko sem se učila, so se od mene učili drugi. Če je kdaj bolelo, je bilo lažje potrpeti, saj sem vedela, da bo minilo in da bo morda kdo kdaj imel kaj od tega. Tako so nastale tudi moje knjige. |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 20 Jul 2007 07:27 |
|
|
Robin Norwood: ŽENSKE, KI PREVEČ LJUBIJO
Po vseh knjigah Sanje Rozman sem morala prebrati še original, večkrat omenja, da je bila to prva knjiga na temo odvisnosti od odnosov, ki ji jo je v roke potisnil Rugelj, ko se je prišla k njemu zdravit. Nekaj časa sem jo sicer zaprto gledala, v tistem času sem se toliko načitala te teme, da me ni več vlekla. Vseeno sem jo le odprla, bolj zaradi reda in sistematike. Luštna knjiga je, še vedno me je potegnila. Pisateljica, terapevtka, tudi sama ozdravljena ženska, ki preveč ljubi, opisuje svoje ambulantne primere, zelo živo in toplo, različne ženske iz različnih okolij. Presenetljivo malo diši po Ameriki, uspešno se je izognila ameriškemu sindromu. Mislila sem, da na to temo ne morem več izvedeti ničesar novega, no, pa sem se motila. Mogoče ni čisto novo, je pa luštno, prijetno, toplo, kar nekaj izpiskov sem prepisala. Poleg izpovedi žensk je dodala tudi izpovedi moških, ki se pustijo preveč ljubiti od žensk. Zanimivo gledanje, zelo zanimivo. Prikazuje tudi razpad razmerij, ko se zadeve uredijo in ni več osnovne potrebe, ki bi gnala žensko, ki preveč ljubi. Tudi to je zelo zanimivo. Sanja govori samo o ozdravljenju, Robin tudi o neuspešnih poskusih. V drugem delu naniza stopnice, potrebne korake na poti ozdravitve. Zanimiv dodatek so navodila, kako ustanoviti in voditi svojo skupino za samopomoč, če v svojem kraju ne najdeš primerne skupine.
Še tole, potem pa res neham, obljubim. Maša
Robin Norwood: ŽENSKE, KI PREVEČ LJUBIJO
Vsebina
Uvodna beseda
Kadar moški ne vrača ljubezni
Veliko seksa za nič
Ali me boš imel rad, če bom zate trpela?
Potreba po tem, da te nekdo potrebuje
Zaplešiva
Moški, ki se pustijo preveč ljubiti
Lepotica in zver
Kadar ena zasvojenost hrani drugo
Umreti od ljubezni
Pok k ozdravitvi
1. poiščite pomoč
2. dajte svoji ozdravitvi vso prednost v življenju
3. pridružite se skupini ljudi, ki imajo enake težave kakor vi in vas tudi lahko razumejo
4. razvijajte svojo duhovnost z vsakdanjo vajo
5. nehajte odločati o svojem partnerju in ga nadzorovati
6. naučite se, da se ne boste zapletali v medsebojne igre
7. pogumno se spopadajte s svojim težavami in pomanjkljivostmi
8. razvijajte svoje sposobnosti in zanimanja
9. postanite sebič
Ozdravitev in bližina – vrzel se zapira
V tej knjigi ne moremo opisati neštetih oblik družinskih motenj, to bi naj tudi popeljalo preveč stran od naše snovi. Na tem mestu je predvsem pomembno to, da razumemo, kaj imajo te motene družine skupnega: nesposobnost govoriti o vzročnih problemih. Seveda tudi v takih družinah, morda celo nenehno, govorijo o različnih problemih, vendar pogosto le zato, da vedno znova zakrijejo tiste "skrivnosti", ki povzročajo, da družina ne deluje. Stopnja te skrivnostnosti – to je nesposobnosti, da bi govorili o resničnih problemih – bolj določa, koliko je družina motena in kako resno to škoduje posameznim članom, kot pa resnost problemov samih.
V družinskem sistemu, ki ne deluje, imajo člani točno določene vloge; njihovo komuniciranje je strogo omejeno na izjave, ki ustrezajo tem vlogam. Posamezni člani ne morejo sproščeno govoriti o celotnem razponu svojih izkušenj, želja, potreb in občutkov, omejiti se morajo na vloge, dodeljene v družinskem okviru. Seveda so v vsaki družini določene vloge, vendar se morajo ob spremenjenih življenjskih okoliščinah spremeniti tudi družinski člani, ki se morajo vedno znova prilagajati novim okoliščinam, da lahko ostane družina zdrava tudi vnaprej. Zato bi bilo materino vedenje, primerno v odnosu do enoletnega otroka, zelo neprimerno v odnosu do trinajstletnika. Materina vloga se torej mora spreminjati glede na realnost. V motenih družinskih sistemih pa bistvene vidike realnosti zataje in vloge ostajajo toge.
Če ne sme nihče govoriti o tem, kar zadeva vsakega družinskega člana in tudi družino kot celoto, če je vsak tak pogovor prepovedan – bodisi implicitno (z menjavo teme) bodisi eksplicitno ("o tem ne govorimo") – potem se iz tega naučimo, da ne zaupamo svojim zaznavam in občutkom. Ker družina prikriva realnost, jo začnemo tudi mi prikrivati. S tem se resno omeji oblikovanje temeljnih sposobnosti, ki jih tako zelo potrebujemo, če hočemo živeti svoje lastno življenje in se primerno obnašati do ljudi v različnih okoličinah.
----------
Če se zgodi nekaj, kar nas čustveno rani, in si rečemo, da je bila to naša napaka, potem v resnici mislimo, da okoliščino obvladamo: Če se bomo spremenili, bomo lahko v prihodnje take rane preprečili. Taka miselnost tiči za številnimi očitki, ki si jih delajo ženske, ki preveč ljubijo. Če sami sebi pripišemo krivdo, se hkrati oklepamo upanja, da bomo lahko ugotovili, kaj delamo narobe, to popravili, tako okoliščino obvladali in preprečili nadaljnjo bolečino.
Ko mi je Jill pripovedovala, kako je spoznala svojega moža, so mi prišle na misel besede nekega drugega terapevta: Lačni ljudje so nekritični kupci. Tako zelo lačni ljubezni in priznavanja in pri tem navajeni zavračanja je bilo Jill vnaprej določeno, da je našla moškega, kakršen je bil Paul.
----------
Molekularna zgradba rafiniranega sladkorja je skoraj enaka molekularni zgradbi etilnega alkohola. Morda je to vzrok, da postane tako veliko hčerk alkoholikov odvisnih od tega in začno "žreti". Rafiniran sladkor ni hranilo, temveč droga. V možganih lahko povzroči pomembne kemične spremembe in pri številnih ljudeh povzroča zasvojenost.
----------
Tovrstne depresije so močno razširjene med otroki iz razrvanih družin. Prizadeti se glede na spol, nadarjenost in razdelitev vlog v družini spopadajo z depresijami na različne načine ali se tem spopadom zelo pogosto izognejo. Tako poskušajo mlade ženske, kakor hitro pridejo v puberteto, depresije obvladati tako, da preveč ljubijo. Z neprimernimi moškimi spletajo kaotične, a vznemirljive in odvračajoče stike, ti jim povzročajo toliko razburjenja, da ne zabredejo v depresivno stanje, ki preži tesno pod njihovo zavestjo.
----------
Naša kultura romantično poveličuje bolečino zaradi ljubezni in odvisnosti od odnosa. Popevke in opere, ceneni romani in klasična književnost, dnevne televizijske oddaje in najbolj hvaljeni filmi ter gledališke predstave poveličujejo in slavijo takšne nezrele, brezperspektivne odnose. Ti kulturni vzori nam nenehno dopovedujejo, da se meri moč ljubezni s stopnjo bolečine, ki jo ljubezen povzroča. … Le malokdaj srečamo zglede, ko ravnajo enakorodni ljudje drug z drugim zdravo, zrelo, iskreno, prav nič manipulativno in izkoriščevalsko. Verjetno sta za to dva vzroka. Prvič, v življenju je le malo takih odnosov, drugič, vrednost čustvene izmenjave v takih dobrih odnosih je pogosto precej manj vsiljiva kakor v njihovih nasprotjih. Dramatično moč takih odnosov navadno spregledajo in ne najde poti v literaturo, gledališče, film in pop glasbo. Tako vidimo in poznamo skoraj samo škodljive oblike odnosov.
----------
Ne glede na to, kako dobro ali kako slabo kaj počnemo, vsi potrebujemo občutek, da smo odgovorni za svoje lastno življenje. Če nam kdo pri tem pomaga, mu pogosto zamerimo moč in premoč. Razen tega moški pogosto potrebuje občutek, da je močnejši od partnerke, da ga ta spolno privlači.
----------
Nikakor torej ni vselej človekoljubnost pobuda za nesebično ravnanje, za "pridnost" in pripravljenost pomagati. Prav lahko se v tem kaže tudi poskus, da bi stvari nadzorovali. Ploščica na vratih urada, kjer sem nekoč delala, to zelo jasno izraža: Na njej je krog, spodaj črn, zgoraj žareče rumen z vzhajajočim soncem. Na njem piše: "Pomoč je sončna stran nadzorstva." Ta ploščica je opominjala nas svetovalce, pa tudi paciente, da moramo preveriti pobude, ki tičijo za našo potrebo, da bi druge spreminjali in nadzorovali.
Če je imel nekdo nesrečno otroštvo in živi zdaj v zelo težavnem razmerju, ki mu žre živce in v katerem kaže izredno veliko pripravljenost pomagati, tedaj lahko domnevamo, da čuti veliko potrebo po nadzorovanju. Če delamo za drugega človeka kaj, kar bi lahko napravil sam, če načrtujemo drugemu prihodnost ali dnevna opravila, če drugega človeka, ki ni več majhen otrok, spodbujamo, mu svetujemo, ga svarimo in mu prijazno prigovarjamo, če ne moremo prenesti, da bi se spopadal s posledicami svojih dejanj, in zato poskušamo spreminjati njegova dejanja ali pa preprečevati njih posledice – tedaj ga nadzorujemo. Če ga lahko nadzorujemo, upamo, da nadzorujemo tudi svoja lastna čustva, vsaj kolikor zadevajo njega in njegovo življenje. Toda kolikor bolj ga poskušamo nadzorovati, toliko manj se nam to posreči. Vendar ne moremo nehati.
----------
Veliko žensk dela napako, da iščejo moškega, s katerim bi lahko zgradile odnos, ne da bi poprej razvile odnos do same sebe. Tekajo od moškega do moškega in upajo, da bodo v njih našle tisto, česar ni v njih samih. toda iskanje se mora začeti pri sebi. Nihče nas ne more imeti tako rad, da bi to izpolnilo naše življenje, dokler sami sebe nimamo radi. Če se z notranjo praznino odpravimo iskat ljubezen, ne moremo najti drugega kot še večjo praznino. V zunanji podobi našega življenja se zrcali tisto, kar je zasidrano globoko v nas samih: ali smo prepričani o svoji vrednosti, o svoji pravici do sreče in kaj mislimo,d a zaslužimo v življenju. Če se to naziranje spremeni, se spremeni tudi naše življenje.
----------
V Lepotici in zveri gre v bistvu za zmožnost sprejetja. Sprejetje je nasprotje zatajevanja in nadzorovanja, namreč pripravljenost spoznati in dopustiti resničnost, brez potrebe, da bi jo morali spreminjati. In v tem je sreča, ki ne nastane z manipuliranjem zunanjih razmer ali drugih ljudi, temveč z razvojem k notranjemu miru,kljub vsem izzivom in težavam.
Lepotica si prav nič ne želi spremeniti pošasti. Presoja jo realistično, sprejema jo takšno, kakršna je, všeč so ji njene dobre lastnosti. Ne poskuša narediti iz pošasti princa. Ne pravi: "Če ne boš več žival, bom srečna." Ne pomiluje je zaradi tega, kar je, in je ne poskuša spremeniti. V tem obnašanju Lepotice sta nauk in modrost te pravljice. Ker ga sprejema, postane tudi to bitje končno tako svobodno, da lahko naredi iz sebe najboljše, kar more.
Zares sprejeti drugega človeka takšnega, kakršen je, brez poskusov, da bi ga spremenili z opogumljanjem, manipulacijo in prisilo, to je visoka umetnost ljubezni, ki jo večina med nami težko uresniči. Za vsemi našimi prizadevanji, da bi spremenili drugega človeka, tiči v resnici sebičen nagib: prepričanje, da bomo srečni, če se bo spremenil. Seveda ni nič narobe, če hočemo biti srečni, toda če iščemo vir sreče zunaj sebe, če polagamo srečo v roke drugemu človeku, tedaj se izmikamo svoji sposobnosti in odgovornosti za pozitivno spreminjanje svojega življenja.
----------
Bolni smo tako dolgo, dokler si prizadevamo pobegniti pred sabo in se izogniti vsaki bolečini. Kolikor bolj si prizadevamo, kolikor bolj obupno iščemo poti za beg, toliko bolj smo bolni, ker prisilno vedenje samo pospešuje odvisnost. Končno moramo spoznati, da je naše reševanje problemov postalo naš najhujši sovražnik.
----------
Zavrta zakonska žena si želi, da bi vse ostalo po starem, saj moževa hladna ravnodušnost do nje "vendar ni tako huda". Dopoveduje si, da je v bistvu v redu možak, saj ima le malo slabih značajskih potez, kakršne opaža pri možeh svojih prijateljic. In zato se je sprijaznila s tem, da nima več spolnega življenja, da ji mož jemlje pogum vselej, kadar se za kaj navduši, da se vsako prosto minuto, ki jo prebijeta skupaj doma, ukvarja s športom. Vendar nima njeno vedenje nič opraviti s strpnostjo. Ker ni prepričana, da bi njeno razmerje preživelo njen odpor, še naprej potrpežljivo čaka na njegovo naklonjenost, ki je ne bo nikoli dočakala. Še več: Manjka ji prepričanje, da zasluži več sreče, kot je užije. To je pomemben vidik procesa ozdravljenja. Ali zaslužite kaj boljšega od svojega sedanjega življenja? Kaj ste pripravljeni napraviti, da bi bili zadovoljnejši in srečnejši? Začnite čisto od začetka: poiščite si pomoč.
----------
Razvijanje duhovnosti – neodvisno od vernosti – pomeni v bistvu odpoved samovolji, se pravi odločenosti, da se mora vse dogajati tako, kakor vi hočete. Sprijazniti se morate s tem, da morda ne veste, kaj je v določenem položaju najboljše za vas ali za druge. To lahko pripelje do posledic in rešitev, na kakršne niste nikoli pomislili. Morda lahko prav tisto, česar ste se najbolj bali in kar ste hoteli vsekakor preprečiti, zdaj spremeni vaše življenje v dobro. Samovolja pomeni, da ste prepričani, da veste odgovor na vse. Odpovedati se samovolji pomeni obstati, se odpreti in se zaupati vodstvu, pomeni otresti se strahu ("Kaj bo, če…") in obupa ("Ko bi le…") in ju nadomestiti s pozitivnimi mislimi in razlagami.
----------
Naučiti se morate, da ne boste nič rekli in ničesar napravili. To je ena najtežjih nalog. …Naučiti se morate obstati in iz spoštovanja do drugega človeka priznati, da je to njegov boj in ne vaš.
Najprej se morate soočiti s svojimi strahovi, kaj bo iz njega in iz vajinega razmerja, č ene boste več vsega držali v rokah, potem pa si prizadevati, da bi premagali te strahove, namesto da bi manipulirali partnerja.
Izvajati morate svoje duhovne vaje, da bi imeli oporo, kadar vas prevzame strah. Pospeševanje duhovnosti je zlasti pomembno takrat, ko se učite odrekanja občutku, da morate imeti vse v rokah. Opuščanje nadzorovanja bližnjih ljudi utegne zbuditi pri vas strašljiv občutek, da padate v globok prepad in pri tem izgubljate nadzor nad sabo. V takih trenutkih so koristne duhovne vaje, ker vam dajejo pomirjajočo gotovost, da svojih bližnjih ne zapuščate, temveč jih lahko zaupate varstvu višje sile.
Dojemati morate resničnost, ne pa se izgubljati v sanjarijah o boljši prihodnosti.
----------
Ali si tudi vi kdaj nadenete katero teh vlog kot odziv na ravnanje nekoga drugega? Rešitelj, preganjalec, žrtev. Potem vedite, da stopate v sklenjen krog obtožb, ugovorov, očitkov in nasprotnih očitkov, ki je nesmiseln, jalov in poniževalen. Prenehajte s tem. Ne poskušajte več s prijaznim, besnim ali nebogljenim vedenjem na vso silo doseči, kar ste se namenili. Spremenite, če res morete – sami sebe! Sprijaznite se s tem, da ni treba vselej zmagovati. Ne prepirajte se in ne zahtevajte od njega, da bi vam pripovedoval razloge oziroma opravičila za svoje vedenje ali svojo zanikrnost. Ne pričakujete od njega, da bo kdaj dovolj obžaloval.
----------
Mora posebno radi igrate vlogo rešiteljice. Za veliko žensk, ki preveč ljubijo, je prijetno, če lahko skrbijo za drugega človeka (vzamejo njegovo življenje v svoje roke), ker so tega vajene. Do te vloge jih je pripeljejo njihovo življenje, ki je bilo kaotično in/ali polno odrekanj; v njej se počutijo trdne in vsaj malo samozavestne. Rešiteljico igrajo za svoje prijatelje, družinske člane in dostikrat še v poklicu.
Mogoče ste preganjalka. Ženska, ki hoče po vsej sili iskati napake, jih razkrivati in slednjič popravljati. Spet in spet se mora spopadati s temnimi silami, ki so jo kot otroka premagovale; zdaj, ko je odrasla, upa, da bo boju boj kos. Že od otroštva je polna jeze in se poskuša v sedanjosti maščevati za preteklost. Bojevita je in prepirljiva. Čuti potrebo po tem, da kaznuje. zahteva, da jo prosijo odpuščanja, in hoče povračilo.
Končno pa bi lahko igrali tudi žrtev, najbolj nebogljeno vlogo v tem trikotniku, žrtev, na milost in nemilost prepuščeno vedenju drugih. Morda ste se res tako počutili kot otrok in zdaj vam daje ta privajena vloga zares moč. V šibkosti je vselej tudi nekaj zatiralskega. Tisto, kar žrtev pridobi iz svojih razmerij, so občutki krivde pri drugih.
Ne glede na to, katero vlogo si izberete in kje jo igrate, v vsaki se izogibate razčiščevanju s samo seboj in ostajate najprej ujeti v vzorce strahu, besa in nebogljenosti, ki ste jih privzeli v otroštvu. Zmožnosti, ki so skrite v vas, ne boste mogli razviti in uporabiti, ne boste mogli dozoreti v zase odgovorno žensko, če se ne boste otresli vseh teh vlog, ki vas utesnjujejo. Dokler boste zapleteni v te igre, se vam bo zdelo, da vam drugi onemogočajo srečno življenje.
----------
Ta korak (pogumno se spopadajte s svojim težavami in pomanjkljivostmi) pomeni tudi, da zelo natančno opazujete svoje sedanje življenje: Kaj vam je v njem všeč, kaj vam je neprijetno, zaradi česa ste nesrečni? Vse to si zapišite. Oglejte si tudi svojo preteklost. Ukvarjajte se z vsemi dobrimi in vsemi slabimi izkušnjami, svojimi uspehi in neuspehi, z vsem, kar so vam drugi prizadejali hudega, in tistim, kar ste sami hudega storili drugim. Prav vse premislite in si tudi zapišite. Posebej se zberite ob težavnih področjih. Če spada mednje spolnost, napišite vso zgodovino svojega spolnega razvoja. Če so bili vaš problem moški, začnite pri prvih odnosih z moškimi in pazite, da boste napisali vso zgodbo. Kako je z vašimi starši? Ravnajte kot prej. Začnite pri najzgodnejših spominih. Morali boste veliko pisati, vendar je to delo neprecenljive vrednosti za raziskavo vaše preteklosti in za to, da dojamete svoje vedenjske vzorce, ki se spet in spet pojavljajo v vaših spopadih s seboj in z drugimi.
----------
Potem si s tem korakom (razvijajte svoje sposobnosti in zanimanja) omogočite odraščanje. Če izrabljate svoje sposobnosti, si hkrait nalagate tudi vso odgovornost za svoje odločitve, svoje zmožnosti, svoje življenje. In temu se pravi biti odrasel. Dokler ne prevzamemo sami odgovornosti za svoje življenje in svojo srečo, naša osebnost ne more dozoreti in ostajamo odvisni, preplašeni otroci v odraslih telesih.
----------
Dopustiti ljubezen drugega človeka je veliko teže: vaša pripravljenost za to mora namreč zrasti iz vaše ljubezni do same sebe. Če dovolj ljubite sebe, boste laže sprejeli misel, da zaslužite tudi ljubezen tega drugega. Če čutite malo ljubezni do sebe, tudi teže dopustite, da bi prodrla do vas ljubezen drugega.
----------
Ne pozabite, da je ozdravljenje proces, ki traja vse življenje, in cilj, ki ga ne dosežemo enkrat za vselej, temveč neprestano težimo k njemu.
----------
Medem ko ozdravljamo od bolezni "preveč ljubiti", prestajamo različne faze. Prva faza se začne, ko spoznamo, kaj počnemo, in želimo to nehati. Naslednja je naša pripravljenost, da si poiščemo pomoč; sledijo ji prva resna prizadevanja, da bi našli to pomoč. Nato stopimo v fazo ozdravljenja. Za to moramo biti pripravljene ozdraveti in napraviti vse, kar je za to potrebno. V tej fazi začnemo spreminjati svoje miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Tisto, kar se nam je prej zdelo normalno in česar smo bili vajeni, doživljamo polagoma kot neprijetno in nezdravo. V naslednjo fazo ozdravljenja pridemo, ko začnemo sprejemati sklepe, ki se ne ujemajo vče z našimi starimi vzorci, temveč pospešujejo naše dobro počutje in izboljšujejo naše življenje. Ob prehajanju skozi različne stopnje ozdravljenja počasi in vztrajno raste ljubezen do nas samih. Najprej nehamo sovražiti sebe, potem postanemo strpnejši do sebe. Naslednji korak naredimo, ko vse bolj priznavamo svoje dobre lastnosti in sprejemamo sami sebe. Na koncu tega učnega procesa je resnična ljubezen do sebe. |
|
|
|
| | | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | | |
| | |
|
odvisnež
| Pridružen/-a: 16.01. 2007, 15:34 |
| Prispevkov: 55 |
| Kraj: Rimske Toplice |
|
|
| Objavljeno: 27 Jul 2007 16:39 |
|
|
Pa, da še jaz zapišem svoje izseke, spoznanja, misli ob prebiranju Peklenske gugalnice, podrobneje pa bo verjetno Maša napisala
- ZASVOJENOST= obrambni sistem, s katerim se človek brani pred doživljanjem velike bolečine
-VIR KRONIČNE DUŠEVNE BOLEZNI=nepravilna vzgoja, v kateri otrok izgubi prirojen občutek, da je dobro bitje, kar je temelj samozavesti
-NIKOLI NE MOREMO BITI DOVOLJ POPOLNI, DA BI USTREGLI ŽELJI NEKOGA, KI HOČE IZ NAS NAPRAVITI TO, KAR NISMO!
-ČLOVEK SE LAHKO SPREMENI SAMO TAKO,DA POSTANE ŠE BOLJ PODOBEN SAMEMU SEBI!
-FANTAZIJA=je obrambni mehanizem, ki ga zasvojeni uporablja zato, da ne bi bil prisiljen spopasti se s stvarnimi, sedanjimi življenjskimi problemi
-HRANA=nadomestilo za ljubezen
Odvisnost od hrane zdravimo z abstinenco:
1.prekinitev miselne povezave med hrano in ljubeznijo
2. opustitev fantazije:Ko bom shujšala, bom pa, bo pa.... ŽIVI TUKAJ IN ZDAJ!!!!!!!!!!!!!!!!
3.opustitev raznih diet
4. nobenih postov, izpuščanja obrokov
5.3 obroki na dan v rednem časovnem razmaku
6. nič alkohola, čokolade,sladkorja,medu,belega kruha, krompirja, testenin-držimo se Montignaca!
7. Ko hočeš jesti, se vprašaj: ALI GRE ZA TELESNO LAKOTO ALI ZA ČUSTVENO LAKOTO? Če si telesno lačen, jej!
8. Dnevno nameni do uro in pol telesni aktivnosti (tek, sprehod v naravi...)
9. če se "nažreš", če ti "uide" kontrola, se ustavi pravočasno oz ustavi se, ko se tega zaveš
10. na hladilnik nalepi seznam urepov, da ne sprazneš hladilnik (npr. sprehod, pokličem prijateljico, grem brat knjigo...)
To naj bo za danes dovolj, prihodnjič pa odvisnost od odnosov |
|
|
|
| | |
|
Mačka/Mačkon
| Pridružen/-a: 14.03. 2007, 15:26 |
| Prispevkov: 2241 |
| Kraj: Gorenjska |
|
|
| Objavljeno: 27 Jul 2007 20:06 |
|
|
Madronsica, dobrodošla pri odlomkih in komentarjih. Ravno iz Peklenske gugalnice nimam ničesar, tako da ful prav pride!!!
Peklenska gugalnica je bila prva Sanjina knjiga, ki sem jo začela brati. Že na prvih straneh sem bila ful presenečena, brala sem hlastno eno čez drugo, nisem imela potrpljenja brati po vrsti (kar drugače ni moja navada), tako tudi ni bilo časa za označevanje odlomkov. Ko sem ugotovila, da je to njena pravzaprav zadnja knjiga, sem seveda takoj morala videti, ovohati, spoznati še vse od prej. Ko sem prišla do konca, tudi z odlomki, sem bila tako nasičena z vsem, da nisem mogla še enkrat brati Gugalnice in iskati odlomkov. Evo, tako je to ostalo v zraku - in pripravljeno, da zapolniš ti.
LP Maša |
|
|
|
| Sanja Rozman | |
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
Stran 1 od 2
|
|
|
|
|
|
|
Masa, zdaj moram pa jaz dopust vzet, da v miru prestudiram, kar si nam tako prijazno posredovala. Hvala ti.
